VSEBINA‎ > ‎

11. poglavje

Zmagovanje v bitkah, izgubljanje vojne 

 
 
Zakaj se bojimo virusnih bolezni? Se bojimo akutnih simptomov, kot so vročina, bolečine, kašelj, izpuščaji in otekle limfne žleze? Ti simptomi so prehodni in, čeprav neprijetni, niso smrtno nevarni ter večini od nas ne povzročijo nikakršne trajne škode. Virusne bolezni lahko povzročijo smrtonosne zaplete le pri dojenčkih, ki ostanejo brez materine imunske zaščite, in pri posameznikih, ki so resno podhranjeni ali imajo zavrt imunski sistem. Toda odločitev, da prejmemo živo cepivo z oslabljenimi ali neaktivnimi virusi, nam ne bo nujno pomagala zaobiti tveganja za zaplete. Ta cepiva lahko povzročijo sindrom Guillain-Barré, epileptične napade, encefalopatijo in druge zaplete, enakovredne tistim, ki pri podhranjenih ali imunsko zavrtih posameznikih lahko sledijo naravni bolezni (glej Koristne vire za povezave glede varnosti cepiv). Ker cepiva ne zagotavljajo vseživljenjske imunosti, tveganje, da bomo kljub cepljenju zboleli za to boleznijo ali da bomo pri naslednjem cepljenju spet izpostavljeni možnosti zapletov, ostaja.
 
Resna težava, ki lahko sledi virusni bolezni ali se pojavi spontano, je invazivno bakterijsko obolenje, na primer pljučnica, meningitis ali encefalitis. Ta bakterijska stanja so pravzaprav tista, pri katerih moramo vedeti, kako se jim izogniti.
 
Si lahko s cepljenjem zagotovimo zaščito pred invazivnimi bakterijskimi obolenji? Navsezadnje protibakterijska cepiva naredijo veliko za preprečevanje okužbe z bakterijskimi sevi, proti katerim so izdelana. Težava je, da taka cepiva pokrijejo le majhen delček široke biotske raznovrstnosti bakterijskih sevov. Ko so sevi, ki jih napade cepivo, uničeni, delo prevzamejo drugi bakterijski sevi. Po uvedbi cepiva Hib je na primer upadlo število invazivnih obolenj, ki jih povzroča H. influenzae tipa B, edina tarča cepiva Hib. Upad bolezni, povezanih s Hib, je spremljal porast invazivnih obolenj, ki jih povzročajo drugi tipi bakterije H. influenzae (http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12508153). Z uporabo cepiv proti bakterijam torej zmagujemo v bitkah in izgubljamo vojno.
 
Slovenija je cepljenje proti Hib uvedla leta 2000, ker je bilo v letih 1990-1999 povprečno prijavljenih deset primerov na leto (od dva do dvajset; glej poročilo za leto 1999, str. 18-19; http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=105&pi=5&_5_id=788&_5_PageIndex=0&_5_groupId=155&_5_newsCategory=&_5_action=ShowNewsFull&pl=105-5.0.). Uradni poročili za leti 2009 (str. 73) in 2010 (str. 72) le še bežno omenjata invazivne okužbe, ki jih povzroča H. influenzae, čeprav so jih našteli 18 oziroma 15, noben primer ni bil tip b. Poročilo iz leta 1998, pred uvedbo cepiva Hib, navaja 17 primerov, a ni podatka, za kateri tip je šlo. Cepivo torej ni zamejilo, ampak le prerazporedilo pojavnost teh okužb (op. prev.).
 
 
Še en primer slabo vodene bitke proti bakterijam je oslovski kašelj. V ZDA je bil oslovski kašelj v minulih desetletjih, ko je bilo v uporabi polnocelično cepivo (wP), v upadu. Cepivo wP je imelo slabe varnostne rezultate, zato so ga sredi devetdesetih let nadomestili z aceličnim cepivom proti oslovskemu kašlju (aP). S preusmeritvijo na cepivo aP se je v ZDA oslovski kašelj znova začel pojavljati kljub široki precepljenosti prebivalstva (http://apps.who.int/immunization_monitoring/en/globalsummary/timeseries/TSincidenceByCountry.cfm?C=USA). V Sloveniji se je množično cepljenje proti oslovskemu kašlju začelo leta 1959, acelično cepivo pa je v uporabi od leta 1999 (op. prev.; http://issuu.com/mojca.jamnik/docs/oslovski_kaselj). Od leta 1988 je bilo zabeleženih manj kot sto primerov na leto, po letu 1999 pa je začelo število prijavljenih primerov oslovskega kašlja iz leta v leto naraščati. Leta 2007 jih je bilo 708 (http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=105&pi=5&_5_id=788&_5_PageIndex=0&_5_groupId=155&_5_newsCategory=&_5_action=ShowNewsFull&pl=105-5.0.) (op. prev.).
 
Acelično cepivo (aP) vsebuje izolirane beljakovine bakterije B. pertussis. Toda poznamo še en bakterijski sev, ki lahko povzroči oslovski kašelj: B. parapertussis. Novo acelično cepivo proti oslovskemu kašlju varuje le proti B. pertussis, ne pa proti B. parapertussis, medtem ko je staro cepivo (wP) delovalo proti obema (http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15121300). Morda je vnovično pojavljanje oslovskega kašlja, ki je sledilo preusmeritvi na acelično cepivo, posledica selektivnega uničevanja bakterije B. pertussis, kar je na cepivo odpornemu sevu B. parapertussis omogočilo, da je prevzel pobudo.
 
Okužba z B. parapertussis običajno povzroči blag oslovski kašelj. Toda – pri poskusnih živalih, ki so jim vbrizgali cepivo aP in so se nato okužile z bakterijo B. parapertussis, so zaznali 40-krat močnejšo okužbo v primerjavi z živalmi, okuženimi z B. parapertussis, ki niso prejele cepiva aP (http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20200027). Z drugimi besedami, cepivo aP je ogrozilo gostiteljev imunski odziv in ojačalo okužbo, namesto da bi jo preprečilo.
 
Če je bakterija B. parapertussis v minulem desetletju postala vodilni sev oslovskega kašlja v ZDA, je mogoče reči, da smo blagi oslovski kašelj s pomočjo cepiva aP spremenil v zelo resno bolezen. Mimogrede, javne zdravstvene oblasti v Kaliforniji so se leta 2001 na porast epidemij oslovskega kašlja urgentno odzvale z uvedbo dodatnega osvežitvenega odmerka tega cepiva za vse otroke, starejše od 12 let, pa tudi za odrasle, s čimer naj bi zavarovali najmlajše. Podobno so slovenske zdravstvene oblasti, ko se je število prijavljenih primerov po letu 2006 nekajkrat povečalo, leta 2009 uvedle osvežitveni odmerek za otroke, stare osem let (op. prev.). Naredimo več tega, kar ne deluje, in upajmo, da bo začelo delovati.
 
  
Avtorske pravice © Dr. Tetyana Obukhanych, Iluzije o cepivih, 2012