VSEBINA‎ > ‎

10. poglavje

Igranje ruske rulete s cepljenjem proti gripi

 
 

Protitelesa imajo nenavadno lastnost – njihov učinek na imunski sistem je različen, odvisen je od tega, ali se vežejo na beljakovino ali na kompleksni delec. Ko se protitelesa, ki so bila že prej prisotna, vežejo na beljakovino, povzročijo, da imunski sistem na to beljakovino tvori še več protiteles. Temu procesu pravimo protitelesno posredovana krepitev (angl. antibody-mediated enhancement) ali ojačanje (angl. boost) imunskega odziva. Ta proces je temelj imunskega spomina ali senzibilizacije na beljakovine v cepivih, ki vsebujejo aluminijev adjuvans, kot smo opisali v 5. in 6. poglavju.

 

Ko pa se že prej obstoječa protitelesa vežejo na kompleksni delec (npr. na virusni ali bakterijski), delujejo v nasprotni smeri – preprečijo imunski odziv na ta delec. Proces se imenuje protitelesno posredovana potlačitev.

 
S protitelesi posredovana potlačitev preprečuje nastanek nepotrebnih presežkov pri tvorbi protiteles, ko so ta že dosegla dovolj visoko raven. Toda mehanizem nam lahko nakoplje resne težave – pojav, imenovan izvirni antigenski greh. Ta se zgodi, ko obstoječa nevtralizacijska protitelesa navzkrižno reagirajo s prihajajočim patogenom, vendar se z njim popolnoma ne ujamejo. To povzroči nizko sposobnost vezave protiteles na patogen (oziroma nizko privlačnost). Navzkrižno delovanje protitelesom dovoli, da potlačijo imunski odziv na vstopajoči patogen, nizka privlačnost pa prepreči, da bi bilo mogoče patogen iz telesa očistiti. Antigenski greh zamrzne imunski sistem, okužbi dovoli nemoteno napredovanje in pripomore k patološkemu stanju.
 
Zaradi hitrega naravnega razvoja sevov virusne gripe so obstoječa protitelesa proti virusom gripe zmožna vzpostaviti okoliščine za hudo gripo, in sicer tako, da sprožijo stanje antigenskega greha. To se je morda zgodilo leta 2009. Atipična lastnost gripe H1N1 je bila njena izjemna ostrina in visoka smrtnost med sicer zdravimi odraslimi, torej v populaciji, ki običajno ni v nevarnosti zaradi zapletov pri gripi. Zanimivo je, da je kanadska epidemiološka študija dokumentirala povečano tveganje za gripo H1N1 pri tistih zdravljenih ljudeh, ki so leta 2008 prejeli sezonsko cepivo proti gripi, v primerjavi s tistimi, ki tega cepiva niso prejeli (http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20386731). Dodatno je bil antigenski greh pri cepilnem sevu virusa gripe H1N1 iz leta 2009 eksperimentalno dokumentiran pri tistih ljudeh, ki so sezonsko cepivo 2008 prejeli v treh mesecih pred cepljenjem s cepivom H1N1 (http://ncbi.nlm.nih.gov./pubmed/21813667). Sezonsko cepljenje proti gripi 2008 je torej lahko pripomoglo k vzpostavitvi stanja antigenskega greha pri virusu H1N1.
 
Cepljenje proti gripi izvajajo vsako leto, da bi (se) zavarovali pred sezonsko gripo. Njegova učinkovitost v primerjavi s placebom je pri otrocih, starejših od dveh let, komaj 30-odstotna, pri mlajših pa se rezultati ne razlikujejo od učinka placeba (http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18425905). Če vemo, da cepljenje proti gripi lahko ustvari stanje antigenskega greha na nov sev virusa gripe, je odločitev za cepljenje proti gripi enaka igranju ruske rulete. V najboljšem primeru naredi zelo malo za preprečitev sezonske gripe, v najslabšem primeru pa lahko v imunskem sistemu pomaga ustvariti razmere, ki utegnejo naslednjo gripo spremeniti v smrtno bolezen. Nesprejemljivo je, da cepljenje proti sezonski gripi priporočajo otrokom, starim komaj šest mesecev, in da to cepljenje zahtevajo od zdravstvenih delavcev kot pogoj, da bodo lahko obdržali službo – nesprejemljivo morda, a konec koncev sploh ne presenetljivo.
 
Avtorske pravice © Dr. Tetyana Obukhanych, Iluzije o cepivih, 2012