VSEBINA‎ > ‎

1. poglavje

Kako smo se poročili z idejo cepljenja

 
 
Da bi razumeli korenine cepljenja, si moramo najprej zastaviti vprašanje, kako je imunologija začela obstajati kot znanost. Vse se je začelo s starodavno ljudsko prakso variolacije, kjer so gnoj iz izpuščaja obolelega za črnimi kozami vbrizgali zdravi osebi. Ta ljudska praksa naj bi povzročila blažjo obliko bolezni in zavarovala pred naravno pridobljenimi črnimi kozami, toda ni bila varna, njena učinkovitost pa je bila slabo dokumentirana.

Ob koncu 18. stoletja je britanski zdravnik Edward Jenner poskusil prakso variolacije narediti nekoliko varnejšo, tako da je gnojni izcedek izpuščaja črnih koz nadomestil z gnojnim izcedkom izpuščaja kravjih koz. Da bi svoj prirejeni postopek razlikoval od variolacije, ga je Jenner poimenoval vakcinacija oziroma cepljenje (iz latinske besede vaccinia, ki pomeni virus kravjih koz). Termin cepljenje se je izvorno nanašal zgolj na opisani Jennerjev postopek. Moderne vakcine oziroma cepiva si z omenjenim postopkom delijo le ime, nimajo pa nobene povezave z virusom vaccinia, torej z virusom kravjih koz.

Kravje koze so bile podobne črnim kozam, le da so bile na splošno blage, ljudje, ki so se po naravni poti okužili z njimi (običajno mlekarice), pa so bili nato imuni na črne koze. Jenner si je zamislil, da bi stanje naravne imunosti na črne koze, ki je sledilo prebolelim kravjim kozam, lahko dosegel s cepljenjem.

Da bi zamisel preizkusil, je cepil zdrave osebe, ki še niso prebolele črnih koz. Kmalu po cepljenju je poskusnim osebam vbrizgal gnojni izcedek izpuščaja črnih koz, kot je bilo to znano iz postopka variolacije. Za osebe, ki jih pred tem ni cepil, je pričakoval, da bodo zaradi variolacije dobili izpuščaje črnih koz. Ker njegove cepljene poskusne osebe niso zbolele, je sklepal, da so zaradi cepljenja imune na črne koze, prav tako kot so bile na črne koze imune mlekarice, ki so prej prebolele kravje koze. Britanske oblasti je prepričal, naj njegov izum cepljenja koristno uporabijo. Vse drugo je zgodovina.

Toda Jennerja so na videz uspešni rezultati eksperimenta preslepili. Svoje cepljene poskusne osebe je namreč testiral le na odpornost na variolacijo, ni pa testiral, ali so odporne tudi na naravno pridobljeno bolezen črnih koz. Če bi bil to napravil pozneje, bi odkril, da zaščita, ki jo je proti naravnemu virusu črnih koz dosegel s cepivom, pri cepljenih osebah izzveni že po nekaj letih in torej zgolj zamakne dovzetnost za črne koze, nikakor pa je ne odpravi za zmeraj, kot jo odpravi izkušnja s prebolevanjem črnih koz po naravni poti. Tovrstna kratkotrajna zaščita je značilna tudi za druga cepiva, ki vsebujejo oslabljene žive viruse in so danes v uporabi.

Precenjevanje zaščite, pridobljene iz Jennerjevega cepiva, je morda povzročilo strašno epidemijo črnih koz v popolnoma cepljenih skupnostih v Angliji ob koncu 19. stoletja in na Filipinih v začetku 20. stoletja. V primerjavi z zaslugami, ki se jih pripisuje cepljenju, je za odpravo črnih koz morda več naredila karantena – ukrep, ki so ga po vsem svetu uvedli vzporedno s cepljenjem (glej Koristni viri o zgodovinskih dejstvih cepilnih kampanj).

Ker smo pri omejevanju širjenja nalezljivih bolezni tako grobo spregledali omejitve pristopa cepljenja, se nismo naučili prve pomembne lekcije, da cepljenje ni ekvivalent imunosti. Kljub temu so znanstveniki nadaljevali z raziskave in razvoj cepiv ob namišljeni predpostavki, da sta cepljenje in imunost enakovredna. Imunologija se je kot znanost oblikovala s prvenstvenim namenom proučevati, kaj se zgodi v telesu po vbrizganju kužne ali nenevarne tuje snovi, pri čemer se je pretvarjala, da proučuje imunost. Vsaka nova generacija imunologov je obredno uvedena v to iluzijo in imunološke raziskave zanikrno pelje v smeri, ki se čedalje bolj oddaljuje od razumevanja resničnih temeljev imunosti.

 
 
Avtorske pravice © Dr. Tetyana Obukhanych, Iluzije o cepivih, 2012