Napovednik‎ > ‎

NAMIBIJA - SONČNI ŽARKI SKOZI QUIVER

objavljeno: 28. jun. 2019 06:31 avtor: CDA Koper   [ posodobljeno 28. jun. 2019 06:31 ]
v torek, 16.07.2019 ob 17:30 uri, vas vabimo na potopisno predavanje NAMIBIJA  - SONČNI ŽARKI SKOZI QUIVER.
V  moji glavi  se pojavljajo vedno nova in nova vprašanja. In ko se nakopičijo grem v svet po odgovore.  Ojoj, ojoj, bi rekel moj dve leti star vnuček. Tako sem si rekla na dunajskem letališču, ko je  tehtnica pokazala 27 kg. Je moj kovček  toliko tehtal zaradi prevelike želje po srečanju s sušno Namibijo,  o kateri sem sanjala skoraj dve desetletji. Kaj je tičalo v tem, da je nisem nikoli prej obiskala?  Kaj vse se je moralo zgoditi, da je  prišel čas za nakup letalske karte.  Oh, Namibija, z moje strani sveto spoštovanje.  V Namibiji so me najprej fascinirala drevesa - kamelji trn, na katerih so ponekod  masivne travnate (slamnate)  konstrukcije (gnezdišča), temu so sledile sipine v najstarejši  puščavi na svetu Namib, kar  pomeni praznina.  To je vse prej kot praznina, so  osupljivi pajsaži, ki jih ustvarja svetloba.  V tej deželi za  mističnost in čarobnost poskrbijo, ko ni več noč in ni še dan,  rdeče sipine,  omamna bela posušena  glina  v kotanji, ki jo nebo obarva modro  in mumificirana drevesa,   ki stojijo tam že  stoletja.  V  puščavi Namib so se pojavili krogi in znanstveniki pišejo,  da je to »Skrivnost našega časa«.  Skrivnostno je še redko prvobitno prebivalstvo – pleme Hakaone (ali Zemba), pleme Himba, ljudstvo Herero eHe – njihova lepota,  jutranje ličenje,  preprostost, razigranost v tistem kar imajo in spoštljiv odnos  do vsake  kapljice  vode.  Imajo to, kar mi niti ne opazimo, da obstoji.  Na jugu so quiverji  (drevo oz. aloa), ki so v meni pustili veliko pozitivnega in lepega, dragocenega pa bolj od tistih diamantov, ki so jih  v preteklosti iskali, v danes zapuščenem rudniškem mestecu Kolmanskop. 
Mesto duhov vsak dan bolj prekriva puščavski pesek.  Barvit živalski svet in tisti gepardi,  ki se jim ob sončnem zahodu cedijo sline za kos krvavega mesa.  Spominjam se večera, ko sem svoje telo prislonila k quiverju, skozi katerega so prihajali  sončni žarki. V tisti  tišini je mojo  notranjost napajal  najboljši  eleksir  te ostre, krute in hkrati omamne  namibijske dežele.
Pripovedovala bo Nives Kačič.