Kaj dogaja


Indija skozi oči naših dijakinj


Si se že kdaj vprašal, kako živijo drugje? Kakšni so njihovi običaji, navade, vsakdanje življenje nasploh? Verjetno si o vsem naštetem že kdaj razmišljal. Tri dijakinje tretjih letnikov gimnazije pa o tem niso samo razmišljale. Kot verjetno že veš, so se Petra Trček, Špela Bratuš in Blažka Rupnik odločile, da pobliže spoznajo popolnoma drugačno kulturo in so prav zares za dva meseca odšle v Indijo.Tam so bile seveda soočene z velikim kulturnim šokom, z drugimi ljudmi ter tudi s povsem novimi vlogami, v katerih so se, kot pravijo same, dobro znašle. V naslednjih vrsticah si lahko prebereš, kako so Indijo v teh dveh mesecih doživele dijakinje same ter kaj se jim je najbolj vtisnilo v spomin.


https://sites.google.com/site/casopisgjv/home/ekskluzivno-iz-indije


Izginula smreka
Gal Petkovšek

Bližal se je božični čas in cela šola je bila tematsko okrašena. Tudi v našem razredu smo se, tako kot že prejšnji dve leti, odločili, da okrasimo učilnico. Dogovorili smo se, da bomo letos postavili in okrasili božično drevo. V petek je naša razredničarka v šolo prinesla umetno smreko in jo pustila v kabinetu. Šesto uro, ko je bila na urniku razredna ura, smo nameravali jelko okrasiti, zato sta jo dve sošolki šli iskat in po uri sestavljanja in okraševanja je bila smreka gotova. Vse lepo in prav, delo je bilo končano in mi smo odhiteli na zaslužen vikend.
Ko pa smo v ponedeljek prvo uro vstopili v našo učilnico, nas je čakalo presenečenje  -  smreke namreč ni bilo več. Še bolj nenavadno pa je bilo, da tudi naša razredničarka ni o tem vedela nič. Tudi ko smo poizvedovali po šoli, se nikomur ni sanjalo, kje bi lahko bila smreka.

Na koncu se je izkazalo, da so našo smreko uporabili za sceno na šolski prireditvi Mavrica generacij. Sošolki, ki sta šli v petek po smreko, sta namreč prinesli napačno. Tako smo šolsko smreko okrasili, medtem ko je smreka naše razredničarke ostala v kabinetu. Po prireditvi smo smreko dobili nazaj, češ če ste jo že sestavili, pa jo še pospravite. Žal na njej ni bilo naših okraskov. Po naknadnem poizvedovanju smo jih odkrili v vrečki pri tajnici.
Naš razred kljub dobrim namenom tako ni bil okrašen, predbožičnega časa v letu 2015 pa prav zaradi tega ne bomo pozabili :)

 


Literarni in likovni natečaj založbe MIŠ

Za več informacij o natečaju klikni tukaj.



NOVI BMW ACTIVE E NA GIMNAZIJI!
Katja Klemen


Da, prav ste prebrali. Od torka, 17. novembra 2015, se Gimnazija Jurija Vege Idrija ponaša s prav posebno pridobitvijo. Predstavnik BMW Group Slovenija je namreč na slovesni predstavitvi projekta "Zelena mobilnost prihodnosti bo tudi slovenska" ravnatelju Borutu Hvalcu predal ključe električnega avtomobila BMW serije 1 Active E. 

Vozilo bo služilo predvsem iskanju rešitev, ki bi bistveno pripomogle k izboljšanju in učinkovitosti vozil prihodnosti. Pri tem bo mentorstvo inženirjev in znanje, ki so ga pridobili z razvojem inovativnih rešitev na elektromotorskih pogonih, nudila Hidria, materialna sredstva, potrebna za uresničevanje inovativnih idej in izdelavo prototipnega vozila prihodnosti, pa bo omogočil Rotary klub Idrija. 

"Živimo izjemen čas prehoda v trajno zeleno mobilnost prihodnosti. Verjamemo, da se prihodnji Alberti Einsteini, Nikole Tesle, Steve Jobsi in Eloni Muski skrivajo tudi med slovenskimi srednješolci. Samo želeti si morajo uspeha dovolj močno in uspeli bodo. Mi jim bomo pri tem pomagali," je na slovesni prireditvi povedal predsednik poslovodnega odbora Hidrie dr. Iztok Seljak. 

In kako ob tem dogodku razmišljajo dijaki? 

»Gimnazija Jurije Vege Idrija je majhna šola. Na njej je okoli 330 učencev. Samo sanja se nam lahko, da bi nam kdo podaril motorno vozilo. A so nam ga! Ne enega, dva! Ne neke majhne cilindrske dizelske astre, ampak električni avtomobil. Dva nova električna avtomobila! Znamke BMW. Smo lahko srečni, mar ne? 

Z obema BMW-jema lahko delamo, kar hočemo. Lahko ju predelamo, modificiramo in naredimo unikaten električni BMW, ki bo najboljši v Sloveniji, Evropi, mogoče tudi na svetu. Kdo ne bi zagrabil takega izziva!« Bor Šturm, 1.T 

Imamo torej edinstveno priložnost, da lahko soustvarjamo našo prihodnost, od nas pa je odvisno, ali jo bomo izkoristili ali ne. 


Foto: Miha Tratnik Bajc

                                                                   

Javljanje dijakov s prakse v Nemčiji
Dani Bratuž, Krištof Treven, Matej Klemenc in Peter Jesenko 


Prvi vikend bivanja v Nemčiji smo se odpravili na potep v Stuttgart. Ogledali smo si Mercedesov muzej. V njem je predstavljen razvoj njihovih vozil in drugih izdelkov. Našo pozornost so najbolj pritegnili motorji avtomobilov, prav tako pa tudi raznolikost vozil. Mercedes ne proizvaja zgolj avtomobilov, ampak tudi tovornjake, avtobuse in formule. Muzej je enkraten in vreden ogleda. Še istega dne smo obiskali tudi nakupovalno ulico v centru Stuttgarta.
V nedeljo pa smo si pogledali znamenitosti Tübingena, in sicer stari del mesta, cerkev Stiftskirche, v kateri je tudi grobnica, in grad Schloss HohenTübingen. Pot nas je nazadnje zanesla do stavbe, v kateri sta bili natisnjeni prvi dve slovenski knjigi, ki ju je napisal Primož Trubar.
Naslednjo soboto smo si ogledali še Porschejev muzej v Stuttgartu. V njem so razstavljeni prav vsi modeli avtomobilov, ki so jih do sedaj izdelali. Najbolj zanimivo pri Porscheju je to, da se njihova prvotna oblika avtomobila do sedaj skorajda ni spremenila. 





MEHATRONIKA V PROJEKTU ERASMUS + AIRNET OBISKALA FRANCOSKO  GVAJANO
Tilen Mavri in Žiga Markovič


Dijaki GJV Idrija sodelujemo v projektu Erasmus+ Airnet, v katerem 6 evropskih šol raziskuje različne pojave, povezane s temo zraka. Ponudila se nama je izjemna priložnost, da z mentorjem Nejcem Grošljem obiščeva Francosko Gvajano in se udeleživa 3. mednarodnega srečanja dijakov v mestu Kourou. Ob druženju in skupnem delu na projektu sva lahko spoznala raznoliko kulturo sovrstnikov iz Španije, Anglije, Nemčije in Francoske Gvajane.


Pot se je začela v soboto 7. 11. zgodaj zjutraj s prihodom na letališče v Benetke, od koder  smo leteli  v Pariz. Tam  nas je doletelo neprijetno presenečenje, saj je bil del letališča zaprt zaradi zapuščenega kovčka, ki je za varnostne sile predstavljal potencialno bombo.  Oddahnili smo si, ko smo po eni uri čakanja ugotovili, da gre le za lažni alarm. Po prespani noči v Parizu smo zgodaj zjutraj nadaljevali pot z čezoceanskim letom v Južno Ameriko do prestolnice Fr. 
Gvajane - Cayenna. Ko smo prispeli, nas je zaradi visokih tropskih temperatur in vlage v zraku takoj oblil znoj. Vedeli smo, da bo to za nas zelo vroča izkušnja. Gostili sta naju dobrosrčni družini, ki sta nama  pustili izjemno gostoljuben pečat. Vsi dijaki smo v prvih dveh dneh ostalim sodelujočim predstavili različne raziskave na temo zraka. V imenu naše šole sva predstavila Slovenijo, nato pa projekt izdelave kaskadnega impaktorja in quadrocopterja. V torek smo si proti večeru ogledali izstrelitev rakete z dvema televizijskima satelitoma, ki je ob izstrelitvi popolnoma razsvetlila mračno nebo. V sredo smo se odpravili na Opičji hrib, ki je znan po nekaterih redkih tropskih pticah. Na vrhu se nam je odprl prekrasen razgled na neokrnjeno tropsko gozdovje,  znotraj katerega sva opazila visokotehnološki vesoljski center. Popoldne smo si ogledali živalski vrt, ki nam je omogočal tudi  pogled na eksotiko tropskega gozda. Naslednjo jutro smo se zbrali pred pristaniščem in se s katamaranom odpeljali na Hudičev otok. Otok je znan po nekdanjem zaporu političnih ujetnikov in filmu Metulj. Imeli smo čudovit razgled na Atlantik in na sosednja dva otoka, hkrati pa smo na otoku hranili opice in jedli kokos. V petek smo si ogledali nadvse zanimiv muzej Evropske vesoljske agencije ESA, kjer smo spoznali celoten potek izstrelitve satelita v orbito. Zaključek aktivnosti smo doživeli z družabnim kampiranjem ob reki in imeli prvič možnost prespati v visečih mrežah. Morava priznati, da se je na tak način spanja potrebno navaditi, zato to noč nisva dobila veliko spanca.

Francoska Gvajana je popolnoma presegla najina pričakovanja. Kljub temu, da je del Francije, je način življenja čisto drugačen kot v Evropi. Na žalost sva opazila veliko onesnaženih delov, večinoma v mestih,  in veliko razlik  med sloji. Izkusila pa sva tudi nepričakovano raznolikost kulture in kulinarike, v kateri prevladujejo  ribe in pikantna hrana.

Potovanje nama bo ostalo za vedno v lepem spominu. 

Obisk raketne izstrelitvene ploščadi


 Več slik: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.922061071217795.1073741853.117876431636267&type=3  

  


Na široko z Mojco Širok
Lara Gantar

O škandalih v Rimskokatoliški cerkvi, papežih, mafiji, Berlusconiju in o delu Mojce Širok se je v petek zvečer govorilo v Galeriji Mestne knjižnice in čitalnice Idrija. Dijaki tretjih letnikov, natančneje tisti, ki se kot drugega jezika učijo italijanščino, so skupaj s profesorico Sandro Poljanec pripravili pogovor Na široko z Mojco Širok. RTV-jeva dopisnica iz Rima in Vatikana je dobro uro in pol odgovarjala na vprašanja, vezana na njene tri knjige, ki poglobljeno opisujejo dogajanje v Italiji oz. v Vatikanu, ter predstavila tudi svoje delo. Sam dogodek so popestrile glasbene točke pevskega zbora OŠ Idrija, italijanska popevka, ki jo je odpela Neja Čopič, operna arija Žige Laknerja in kratek skeč dijaške skupine na temo mafije.

Poleg tretješolcev gimnazije, za katere je bila udeležba na pogovoru obvezna, saj je bil le-ta izveden v okviru državljanske vzgoje, se je dogodka udeležilo tudi lepo število zunanjih obiskovalcev.

Mojca Širok je isto popoldne obiskala starejše občane v Domu starih in se z njimi zadržala na klepetu, nato pa se je že pred samim začetkom literarnega večera spoznala z dijaki, ki so dogodek organizirali. Veliko sta bila vredna njena pohvala in navdušenje nad pripravljenostjo dijakov in organizacijo samega dogodka, ki ju je ob koncu delila z obiskovalci.

Na široko z Mojco Širok

Foto: Jer Pelhan


Javljanje dijakov s prakse v Nemčiji
Dani, Krištof, Peter, Matej

V nedeljo 1. 11. 2015 smo se ob 8. uri odpravili iz Idrije na železniško postajo v Ljubljani, od tam naprej pa smo pot nadaljevali z vlakom proti Tübingenu. Prvi prestop je sledil po šestih urah v Salzburgu. Nato smo nadaljevali proti Münchnu, kjer smo prestopili na vlak za Plochingen. V Plochingenu smo še zadnjič prestopili na vlak proti Tübingenu. Vsa pot je trajala kar 12 ur. 

Nastanjeni smo v mladinskem hostlu v središču Tübingena. Tübingen je v pokrajini Baden-Würtenberg. Delamo v Kolektorju Kautt&Bux GmbH v Herrenbergu, ki je od Tübingena oddaljen približno 30 kilometrov. Na delo se vozimo z vlakom. Delo pričnemo ob deveti, končamo pa ga ob 17. uri. Zvečer gremo malo po mestu ali pa si pogledamo kakšen film. 




Dvodnevna ekskurzija v Prekmurje
Maj Klančnik

 

Na oblačen jesenski dan, 29. septembra, smo se odpravili na dvodnevno ekskurzijo v Prekmurje.

Naša prva postaja je bila samostan Žiče; ta čaroben, skoraj tisočletje star kraj je bil včasih dom reda menihov kartuzijanov. V molku in mirnem okolju so čas preživljali s pisanjem, branjem in molitvijo. Živeli so v celicah, postavljenih zraven cerkve, ki je bila zgrajena v gotskem in romanskem slogu. Čeprav je bil kraj zapuščen že 200 let, sem se ob zanimivi razlagi kustosinje zelo lahko postavil v čas dvanajstega stoletja. Pot smo nadaljevali do Maribora, kjer smo obiskali akvarij-terarij. V njem, čeprav je zelo majhen, prebiva na desetine različnih vrst rib,  od Pacifika do Indijskega oceana. Tam hranijo tudi veliko orjaških udavov, strupenih kač, kot so kobra in zelena mamba, celo kajmane in druge plazilce. Po opazovanju te mešanice tridesetih različnih ekosistemov smo si ogledali še Lent, ostanke zidu iz časov turških vpadov ter tri stoletja staro trto, ki še danes rodi sadove. Po enournem potepu po mestu smo se odpeljali do penziona, kjer smo prenočevali,  še prej  pa imeli delavnice, na katerih  smo spoznali stare prekmurske obrti, kot sta lončarstvo in pletenje iz slame. Dan smo zaključili s kopanjem v termah Banovci. Prekmurje je zelo zanimiva slovenska pokrajina. Ravna, prostrana in unikatna. To je prvo, kar sem dojel, ko smo prispeli vanjo.

Drugi dan ekskurzije smo začeli z obiskom Lendave in kapelice sv. Trojice, kjer v stekleni krsti leži mumija Mihaela Hadika. Legenda pravi, da se je Hadik zaljubil v grofovo hčer in ona vanj. Da bi se ga oče znebil, ker ga ni maral, ga je kot izvidnika poslal k Turkom. Med bežanjem naj bi se Hadikov konj spotaknil, Hadika pa naj bi ujeli. Ampak legenda ni resnična; Hadik je umrl naravne smrti, med gradnjo kapelice pa so ga pokopali pod njo. Truplo se je zaradi apnenca zelo dobro ohranilo, našle pa so ga žene delavcev, ki so popravljali strop kapelice. Od takrat naprej leži v stekleni krsti desno od vhoda znotraj kapelice. Po kratkem obisku kapelice smo se mimo vinogradov, ki so prelep okras  gričev, in mnogih polj koruze, žita in ajde peljali do tropskega vrta orhidej, ki je poln tudi eksotičnih rastlin, od mesojedk do rožnatih bananovcev. Po obisku tega prekrasnega umetnega ekosistema smo za razvijanje občutka do arhitekture obiskali Plečnikovo cerkev v Bogojini. Ta poseben del arhitekturnega mojstrstva Jožeta Plečnika je mešanica okoliških obrti in kulture. Največja posebnost je, da stare cerkve niso porušili, ampak je postala del nove. Potem smo si ogledali skromno protestantsko cerkev, ki za razliko od krščanskih cerkva ni razkošna, saj protestanti verujejo, da moramo biti skromni, kot Jezus sam. Zadnja postaja ekskurzije je bila dokaj nov muzej neandertalca v Krapini. Ogled smo začeli s predstavo življenja družine, ki je pred več deset tisoč leti živela na ozemlju nahajališča. Nadaljevali smo z zgodovino odkritja tega najdbišča (največjega na svetu). V zadnjem delu nas je kustos odpeljal na virtualno potovanje skozi skoraj pet milijard let razvoja življenja na Zemlji, od primitivnega bakterijskega življenja do razvoja inteligentnih vrst. Osredotočali smo se bolj na razvoj človeka iz avstralopiteka in drugih človeških podvrsti. Ekskurzijo smo zaključili z ogledom maket neandertalca in živali, ki so tam prebivale.

Prekmurje je res zelo zanimivo. Mogoče zato, ker je tako drugačno – ravno, prostrano, različno po kulturi, jeziku in ljudeh. Prav zato je ta pokrajina na stičišču kultur tako posebna in edinstvena.



Refleksije ekskurzije na Dunaj


Katja Klemen

V ponedeljek, 12. oktobra 2015, smo se drugi letniki programov gimnazija in strojni tehnik že zgodaj zjutraj odpravili na težko pričakovano dvodnevno ekskurzijo na Dunaj. Po zgodnjem jutranjem odhodu iz Idrije nas je čakala dolga, skoraj šesturna vožnja proti Dunaju, kamor smo prispeli okoli enih popoldne.

Takoj po prihodu je sledil ogled Kunsthausa, stavbe nenavadnega in kontroverznega umetnika Hundertwasserja. Umetnik, ki ga je najbolj navdihovala dunajska secesija, je namreč razvil svojevrsten slog, ki navdušuje mnoge.  Pri svojem ustvarjanju se je namreč držal načela, da v naravi nobena linija ni ravna, zato jih tudi v umetnosti in arhitekturi ne more biti. Kljub temu, da sem to vedela že prej, me je stavba s svojimi izbočenimi stenami in neravnimi tlemi presenetila in navdušila hkrati.

Nato smo se z avtobusom odpravili  do Trga Marije Terezije (Maria Theresien Platz), kjer se nahajata Naravoslovni in Umetnostnozgodovinski muzej. Tu smo se znašli pred težko odločitvijo, kateri muzej naj obiščemo.  Večina nas je odšla v Naravoslovni muzej, kmalu pa so se nam pridružili še ostali, saj je bil na njihovo veliko žalost Umetnostnozgodovinski muzej ta dan zaprt. Za samostojen ogled tega ogromnega muzeja smo imeli na voljo skoraj tri ure, vendar pa je bilo to veliko premalo, da bi si lahko v miru ogledali številne izčrpne muzejske zbirke arheoloških najdb iz prazgodovinskih obdobij (tudi iz naših krajev), zbirke mineralov, ptičev, plazilcev, morskih živali … Mislim, da ni treba poudariti, da muzej slehernega obiskovalca že pred vstopom preseneti z svojo velikostjo, med ogledom pa s številnimi bogatimi in lepo urejenimi zbirkami. Velika prednost muzeja je, da so skoraj vsi razstavljeni predmeti v naravni velikosti, kar sicer ni ravno običajno. Najbolj me je navdušila soba, v katerem sta razstavljena dva dinozavra. Nista privlačna zgolj zaradi svoje velikosti, ampak tudi zato,  ker se kar nenadoma začneta premikati in te, če si nepozoren, lahko tudi zelo hitro prestrašita. Ena najbolj zabavnih stvari pa je tudi naprava, ki ti preko računalniškega programa pokaže, kako bi bil videti ti pred nekaj sto tisoč leti v času avstralopitekov in neandertalcev.

Po ogledu muzeja smo se mimo bivše cesarske rezidence Habsburžanov Hofburg, kjer je danes uradno prebivališče in delovno mesto avstrijskega predsednika, podali proti mogočni Katedrali svetega Štefana, ki te preseneti s svojo mogočnostjo. Na bližnjem Grabnu smo si ogledali še kužno znamenje, ki je bilo postavljeno po največji epidemiji kuge, ki je cesarsko mesto prizadela leta 1673.

Pred odhodom v hotel smo imeli še dobro uro časa, da se sprehodimo po eni najbolj znanih dunajskih ulic, Kärntner Straße, in sami doživimo večerni utrip Dunaja. Prav kmalu pa smo spoznali, da slovenski rek ²Ko greš na Dunaj pusti trebuh zunaj²  še vedno popolnoma drži. Ulica Kärntner Straße namreč slovi kot ena najdražjih na Dunaju in v najstarejši kavarni Sacher Caffe kava stane kar 7 evrov. Za slovenske razmere nepredstavljivo, a vendar resnično. Vrtoglave cene pa vseeno niso pokvarile našega razpoloženja.

Drugi dan smo težko pričakali, saj smo si namreč v dopoldanskem času po skupinah  ogledali tisto, kar smo sami želeli. Nekateri so se odpravili v najstarejši živalski vrt na svetu, ki velja za enega najlepših v Evropi, drugi  so preizkusili svojo orientacijo po mestu, najbolj radovedni so na univerzi spoznavali, kateri pomembni Slovenci so se šolali na njej.  Strojniki so se odločili za ogled tehniškega  muzeja. Tistih pa, ki se učimo nemščine kot drugega tujega jezika, tudi mraz (zjutraj je bilo 3°C) ni odvrnil od namere, da se sami odpravimo po mestu in mimoidoče povprašamo po nekaterih informacijah  o Dunaju. Govoriti z maternimi govorci nemščine je bila neprecenljiva izkušnja, ki je še dolgo ne bomo pozabili,  tudi zaradi ljudi, ki smo jih srečali. Dobili smo vtis, da na Dunaju živijo samo prijazni ljudje, saj so nam bili vsi, brez izjeme, pripravljeni pomagati in se z nami pogovarjati.

Pred odhodom domov nas je čakal še ogled  poletne rezidence Habsburžanov, Schönbrunn,  in njegovih vrtov, ki so bili zgrajeni po zgledu francoskega Versaillsa. Bogata notranjost in čudoviti vrtovi te preprosto ne morejo pustiti hladnega.

 Cesarsko mesto nas je s svojo mogočnostjo in sijajem navdušilo in bili smo si edini, da je bila to naša najboljša ekskurzija do sedaj.



Neža Bogataj

Na Dunaj smo prispeli okoli poldneva in naš prvi ogled je bila arhitekturna umetnina arhitekta Hundertwasserja – stanovanjska hiša, na kateri ni nič 'prav.' Ne vidimo ravnih linji, barve se tepejo med sabo, uporabljeni so najrazličnejši materiali, na strehi se bohotijo drevesa. Marsikdo bi lahko rekel, da se stavba ne vklopi v okolico, da izgleda preveč umetniško, morda celo otročje, a name je naredila ravno obraten vtis. Zapomnila sem si jo kot osupljiv kos sodobne umetnosti, narejen izjemno premišljeno, kljub temu da ne daje takega vtisa.

Sledila je vožnja po mestu, ki pa mi ni dala vtisa, kako zelo veliko je le-to pravzaprav. Šteje namreč 1,7 milijona prebivalcev, torej  6,5-krat več kot naša prestolnica Ljubljana.

Prvi dan je bil na sporedu še ogled naravoslovnega muzeja. Tudi ta me je navdušil s svojimi raznovrstnimi zbirkami ter interaktivnostjo. Muzej je namreč zastavljen tako, da je izkušnja za obiskovalca kar najbolj doživeta – stvari lahko potežkaš, pogledaš skozi mikroskop, se sprehodiš s pračlovekom in še bi lahko naštevala. Osebno me je najbolj navdušila zbirka kristalov najrazličnejših velikosti, barv in oblik. V muzeju pa je razstavljenih tudi ogromno nagačenih živali in pri tem se mi je porajalo vprašanje etike – so vse te živali (ki jih je za celo nadstropje te ogromne stavbe) morale umreti le zaradi tega, da jih lahko mi, 'višje razvita vrsta' , gledamo?

Pri ogledu muzeja mi je bilo zelo všeč to, da smo po njem lahko hodili sami, brez vodiča ali profesorjev, kar je pomenilo, da smo se lahko dlje časi zadržali pri zbirkah, ki so nas zanimale, in se nekoliko hitreje sprehodili skozi tiste, ki nas niso.

V poznih popoldanskih urah pa smo dočakali del, ki smo se ga najbolj veselili, to je prosti čas. V treh urah, ki smo jih imeli na voljo,  smo se sprehodili po centru, kjer ne manjka pregrešno dragih trgovin, kot so Chanel, D&G, Tiffany, Louis Vuitton ... Čas je bil še za kavo, 'šoping' (seveda ne v prej omenjenih trgovinah) in nakup spominkov. Sama sem dobila prazničen občutek, kot da je že obdobje veselega decembra, kljub temu da je bil šele začetek oktobra.

Sledila je nastanitev v hostlu, kjer smo si tudi postregli z okusno večerjo. Hostel mi je pustil dober vtis, vse je bilo čisto, urejeno in mirno. Na strehi je bil tudi bar, kjer smo preživeli večer. Naslednje jutro smo se, eni bolj drugi manj naspani, odpravili na zajtrk, ki je ponujal pestro izbiro hrane.

 

Čakal nas je še ogled Schönbrunna, dvorca, ki precej spominja na francoski Versailles. Ker sem sama v Versaillesu že bila, me Schönbrunn ni preveč navdušil. Zdelo se mi je,  kot da je le manj razkošna različica,  tako po zunanjosti kot tudi po notranjosti. Všeč pa so mi bili obsežni vrtovi, a smo bili za bujno cvetje nekoliko prepozni.

Del dijakov se nas je odločil za ogled živalskega vrta. Vsem nam je bil zelo všeč, saj je bil ravno prav velik, da se ga je dalo celega prehoditi v dveh urah, ki smo ju imeli na voljo. Osebno so mi bili najbolj všeč pingvini, koale in morski levi.

Ekskurzija na Dunaj je bila zanimiva izkušnja, ki mi bo ostala v lepem spominu. Je dobra priložnost tako z vidika poučnosti kot z vidika zabave, priložnost, da se s sošolci še bolj povežeš in se hkrati naučiš veliko novih stvari.

 


Mineja Leban

Vsa zaspana sem na avtobusu premišljevala,  zakaj moramo na Dunaj, saj razen dolge vožnje nisem pričakovala nič posebnega, ker me mesta pač ne privlačijo. V mislih sem si predstavljala veliko mesto z nekaj bolj znanimi palačami in dvorci.

A že po ogledu hiše umetnika Hundertwasserja sem ostala brez besed. V trenutku me je zapustila utrujenost.  Zelo so me navdušile proge in žice za tramvaje, saj tega še nisem videla. Tudi v muzeju je bilo zelo zanimivo, predvsem me je presenetilo, ker je muzej drugače zasnovan kot v Sloveniji (lahko mikroskopiraš, primerjaš svojo hojo s hojo prednikov…).

Zaradi mraza in vetra sem komaj čakala, da odidemo v hostel, kjer je bilo zelo udobno. Hrana je bilo boljša kot v mnogih hotelih, tudi postelje so bile udobne.

Naslednji dan sem komaj čakala, da se peljem s podzemno železnico. Šla sem tudi na Prater, kjer je bil neverjeten razgled na mesto. Ko sem prispela v Schönbrunn, se mi palača ni zdela nič posebnega, od zunaj celo grda. V notranjosti pa je upravičila svojo prepoznavnost. Njena notranjost je namreč razkošna in sem komaj verjela, da so nekaj takšnega imeli nekaj stoletij pred nami.

Čas je hitro tekel naprej, sama sem na Dunaju zelo uživala, čeprav sem bila zaradi zgodnjega odhoda iz Idrije malce zaspana. Predvsem me je navdušila veličina mesta, ker je veliko stavb iz preteklosti,  in sem se počutila bolj »domače« kakor v Ljubljani. Upam, da se bom lahko še kdaj vrnila na Dunaj.




Iztok Mlakar: PAŠJON 
Hana Klemenčič
 

Ker vas sigurno ne zanima, kdaj in kam smo si odšli ogledat Mlakarjevo novo predstavo, imenovano Pašjon, tega prispevka ne bom začela s tem. Rada bi poudarila, da kljub temu da nisem največja možna oboževalka Iztoka Mlakarja, me le-ta vedno navduši. Že njegova gledališka uspešnica Sljehrnik mi je bila všeč, o predstavi Dohtar pod mus! pa sem slišala le pohvalne komentarje. Vsa tri dramska besedila so napisana v izraziti primorščini oz. v ''mlakarščini'' , kot so jo poimenovali nekateri. Za nekoga, ki ima težavo z razumevanjem tega narečja, zna to biti problem, a mislim, da da ta mlakarščina komediji poseben pridih in jo naredi boljšo, inovativno. V Pašjonu smo lahko gledalci videli, kako je Iztok Mlakar (s pomočjo režiserja Vita Tauferja) oživel svetopisemske like iz Kristusovega življenja. V nekaterih je s tem, ko se je dotaknil te verske teme, vzbudil strah, saj so se bali, da bo dramsko delo izzivalno in žaljivo. A so se ušteli. Delo so namreč dobro sprejeli tudi ljudje iz cerkvenih krogov. Sam Iztok Mlakar se je odlično izkazal v vlogi simpatičnega hudička. Tudi vsi ostali igralci si zaslužijo same pohvale, ker so kljub temu, da je Mlakarjeva komedija zahtevno delo (napisano je v verzih, igralci igrajo več vlog, od njih pa je zahtevana tudi velika fizična kondicija), svoj del odigrali brezhibno. Prav posebej bi izpostavila Radoša Bolčino, ki me je s svojim igranjem več kot navdušil. 

Menim, da je igra odlična. Toplo priporočam njen ogled. 



Iztok Mlakar: ''Smeh ima več funkcij. Res je tudi blažilo. Kot je rekel Ježek, je mazivo, ki omogoča, da svet sploh teče naprej. Jaz smeh razumem drugače. Človeka spravim v smeh zato, da počasi spozna, kako so stvari, katerim se smeje, v njem samem. Pameten človek se smeje samemu sebi. Po drugi strani smeh daje korajžo in nekaj, kar je izraz kritike, ki opaža napake. Pravijo, da so dobri komiki, dobri humoristi izjemno sitni ljudje. In kaj je tematika humorja? Vedno so to človeške napake. In kdo vidi človeške napake? Nekdo, ki je enormno siten. No, jaz upam, da nisem, je pa dejstvo, da tu vidim funkcijo humorja. In če je smeh dober, v sebi vedno skriva solzo.''

(Citirano iz Goriška, številka 10)



Mednarodna izmenjava
Sara Mlakar

V ponedeljek, 5. oktobra, smo dijaki tretjega letnika končno dočakali vrnitev obiska iz Toskane, kjer smo prejšnjo pomlad en teden bivali pri tamkajšnjih domačinih. Leto mlajši Italijani so po večurni naporni vožnji v Idrijo prispeli šele zvečer. Gostitelji smo jih sprejeli na avtobusni postaji, nato pa odpeljali po domovih.

Ker sem namesto fanta, pri katerem sem bivala v Italiji, gostila drugo dekle, sem spet doživela manjši kulturni šok ob spoznanju, da vloga gostiteljice ne bo lahka, predvsem zaradi omejenih komunikacijskih veščin moje gostje.

Naslednje jutro smo se vsi zbrali v predavalnici. Italijane je presenetila novica, da vzporedno poteka tudi izmenjava dijakov drugih letnikov s Srbi, s katerimi naj bi v prihodnjih dneh skupaj sodelovali pri različnih aktivnostih. Program se je začel z glasbenimi in dramskimi nastopi, ter nadaljeval s predstavitvijo vseh treh držav. Sledil je ogled šole, ki se je tujim dijakom zdela zelo lepa in moderna. Medtem smo prišli tudi do spoznanja, da nekateri niso preveč navdušeni nad idejo multikulturnega povezovanja, ker jim sovrstniki iz druge države menda kradejo pozornost.

Izmenjava


Popoldne so se preizkusili v orientaciji po Idriji in se podali v Antonijev rov.

Vedela sem, da bo sreda naporna. Na sporedu je bil celodnevni izlet v Ljubljano in kasneje na Bled. Kar je sicer krasno, česar pa na žalost ne morem reči tudi za vremensko napoved. Ker je cel dan deževalo, smo predvsem razmišljali o tem, kako bi prišli na suho. V Ljubljani smo si najprej ogledali nekaj zanimivosti, nato pa na Čopovi pojedli kosilo ter šli po trgovinah. Na Bledu smo se zapeljali do znamenitega gradu in v dežju poskušali narediti nekaj fotografij z razgledom na jezero. Ob slednjem smo šli v slaščičarno, kjer smo lahko naročili blejsko kremno rezino.

Zvečer sva kljub utrujenosti z gostjo šle še malo ven, tako da sva imeli možnost bolje spoznati še nekaj Srbov, ki so stanovali pri drugih udeležencih izmenjave iz mojega kraja.

V četrtek dopoldne smo v učilnici za multimedijo imeli skupinsko delo, ki ga sicer ne maram. Vendar sva s prijateljico dobili zanimivo temo in pristali v skupini z zelo prijaznimi in kooperativnimi osebami, zato je bilo prav prijetno. Napisati smo morali članek za spletni časopis, v katerem smo primerjali nekatere razlike med našimi državami. Kasneje smo se v telovadnici pomerili še v odbojki. Popoldne smo se odpravili proti Škocjanskim jamam, ki so nas presenetile svojo lepoto. Po vrnitvi v Idrijo smo šli na pico, nato pa se počasi (italijansko počasi) odpravili na poslovilno zabavo. Pot do tja je za nekatere, ki niso vajeni takih strmin, predstavljala kar velik fizičen izziv.

Po neprespani noči je s petkom prišel tudi čas za odhod Italijanov. Dopoldne so si najprej ogledali razstavo čipke, potem pa smo vsi skupaj prisostvovali na uri italijanščine, kjer so se učenci tega jezika na naši šoli imeli priložnost pogovarjati z maternimi govorci. Naši gostje so bili ob ugotovitvi, da našim sošolcem italijanščina gre približno tako dobro, kot njim angleščina, navdušeni in zelo komunikativni.

Na koncu smo jih še pospremili do avtobusne postaje, kjer so sledili skupinski objemi, fotografiranje, poslavljanje in kakšna solzica. Ta izkušnja nam bo vsem ostala v lepem spominu. Spoznali smo, da so naše kulture kljub temu, da si med seboj nismo tako oddaljeni, kar precej različne. Upam, da bom še kdaj imela priložnost doživeti kaj takega.

(Foto:Jana Štremfelj)

Bazar interesnih dejavnosti
Katja Klemen


V ponedeljek 28. septembra 2015 je potekal zdaj že tradicionalni bazar interesnih dejavnosti, ki jih ponuja Gimnazija Jurija Vege Idrija.

Bazar je potekal med glavnim odmorom, ko smo predstavniki različnih dejavnosti na svojih stojnicah pred šolo predstavljali svoje dejavnosti in krožke prvošolcem ter jih seveda z različnimi argumenti in promocijskimi materiali prepričevali, naj se nam pridružijo.

Na bazarju so se predstavljali:

· Uni tisti tam - skupina za skeč 

· Mala gledališka šola 

· orientacija 

· pevski zbor

· prostovoljna socialna pomoč 

· spletni časopis Cajtng 

· podjetniške delavnice 

· klekljanje 

· letalski klub - modelarstvo 

· fotografski krožek in osnove filmskega jezika 

· robotika in programiranje 



Izbor dejavnosti je bil zares pester in verjamem, da je med njimi vsakdo našel nekaj zase. Toda ko sem se ozrla od ene do druge stojnice, sem opazila, da so nekateri prvošolci pretiravali z vpisi. Prav je, da imaš kakšno dejavnost, s katero se v prostem času z veseljem ukvarjaš, vendar pa se ne moreš kar brezglavo vpisovati k vsem dejavnostim, čeprav že vnaprej veš, da za vse preprosto ne boš imel časa. To je skrajno neodgovorno do tistih, ki dejavnosti organizirajo in jim je število udeležencev pomembno za izvajanje njihovih aktivnosti. Morda pa vse le ni tako, kot se zdi. Najbrž se le niso mogli odločiti, kaj bodo počeli v dneh na gimnaziji.

Vseeno pa smo cajtngovci letošnji bazar ocenili zelo pozitivno - v svoje vrste smo namreč pridobili kar nekaj zagnanih in ustvarjalnih prvošolcev, ki jim pisanje ni zgolj ena izmed šolskih muk, temveč nekaj več. Seveda pa ste tudi vsi ostali, ki radi pišete in še zbirate pogum, vabljeni, da se nam pridružite. V imenu celotnega uredniškega odbora vam izrekam dobrodošlico in želim obilo ustvarjalnega navdiha.

 


Povej mi zgodbo
Gregor Derlink, 1. T

Z družino smo se odločili, da gremo na izlet. Zakaj ne, vremenska napoved za naslednjih nekaj dni je bila lepa, misel, da bi šli na izlet, pa nam je bila vsem všeč, posebej meni, saj naj bi bil vrhunec izleta obisk slavnega tehniškega muzeja v Münchnu. V načrtu smo imeli še obisk znanega rudnika soli v Salzburgu in malo poznani, a zato nič slabši Bayern park v Rosenheimu blizu Münchna. In tako smo se 25. 6. odpravili na nepozabni tridnevni izlet.

Bilo je navadno jutro, v mali vasici z imenom Laznica je bilo vse tiho, luči so bile prižgane le v malokateri hiši in medtem ko je večina ljudi še spala, se je petčlanska družina odpravila na pot, ki je bila dolga, iz Cerkna do Salzburga približno 5 ur s postanki. Pokrajina je bila lepa in prostrana, za razliko od naših kotlin, ki se vrstijo druga za drugo. Bilo je tudi ogromno predorov, saj je avtocesta speljana pod Alpami. Nato se je kar naenkrat pojavila tabla z napisom Salzburg in tam smo zapustili avtocesto. Salzburg je na meji Avstrije z Nemčijo, staro mesto, znano po baročni arhitekturi, treh univerzah in velikem številu študentov. Zavili smo za Hallein in kmalu dospeli do znanega rudnika soli. V letaku, ki sem ga dobil pri vhodu, sem prebral, da so sol iz rudnika uporabljali že 7000 let, in sicer že v času keltskih plemen. Sol je pomagala bližnjemu mestu Salzburg postati pomembno trgovsko središče. Od 1. svetovne vojne naprej je rudnik muzej in je po svetu znan po dolgih lesenih drčah, vožnji v rudnik z vlakcem. Prava posebnost pa je vožnja z ladjo po slanem jezeru, ki se nahaja v rudniku, približno 200 metrov pod površjem. Po vrnitvi na površje smo si privoščili kosilo, od tam smo se odpeljali v hotel »Stay 2 Munich«, ki se je nahajal v predmestju Münchna, v Nemčiji. Hotel se mi sicer ni zdel nič posebnega, je pa imel zelo umetniško jedilnico, s stropa so namreč viseli mnogi modeli, narejeni iz papirja, na visoki okenski polici pa so bile barvne steklenice, skozi katere je sijalo sonce, tako da so se po tleh pojavili barvni krogi. Tudi sobe so bile udobne in lepo opremljene. Malce nenavaden, pravzaprav zabaven je bil tudi garažni izhod, saj je s stropa visela veriga, ki jo je bilo za dvig vrat treba potegniti kot vrv na nekaterih straniščih...
Drugi dan smo sklenili, da si gremo ogledat Bayern park. Po uri vožnje smo že čakali v vrsti za nakup vstopnic, ki je bila na srečo kratka, saj je bil tisti dan v Nemčiji delovni dan, tako da tudi na atraktivnih točkah ni bilo vrst. Simon, moj najmlajši brat, je hotel iti na vlak, ki je bil videti kot počasna gosenica... ampak kot rečejo: Knjige ne bi smeli soditi po platnicah! Bil sem prijetno presenečen, ko je na videz počasna gosenica začela pospeševati in vse, kar sem si lahko mislil, je bilo, da tako hitre gosenice, dovoljene za štiriletnike, še nisem videl. Naslednja pomembnejša atrakcija, ki sem jo hotel preizkusiti, je bila Die Freischuetz, to je vlak smrti, ki pospeši od 0 do 80 kilometrov na uro v 2,3 sekunde. Namesto tipičnega počasnega dviga in hitrega spusta ta vlak na začetku naglo pospeši in gre navpično gor in nato v »luping« Bilo je kar impresivno, saj sem mislil, da me po Modrem tornadu v Gardalandu ne bo nič več presenetilo. Ne smem pa pozabiti omeniti Whitewater Rafting, to je 600 metrov dolg vodni tobogan, na katerem smo se usedli na okrogle čolne, ki izgledajo, kot da bi nekdo vzel velike zračnice in nanje pritrdil plastične sedeže. Zanimivih in zabavnih atrakcij je bilo še veliko, kot so na primer ladja, ki zaniha v levo in desno skoraj pravokotno, pa vožnja v lesenih kanujih, v katerih pri zadnjem spustu nihče ne ostane suh, pa razni tobogani, vrtiljaki in vožnja na nekakšnih kovinskih saneh po pločevinasti progi. Nato smo se odpravili še na vožnjo z ladjo po jezeru, ki se nahaja na obrobju Bayern parka. Bil je zabaven dan, a se je kot vse dobro enkrat moral končati.

Tretji dan smo načrtovali ogled svetovno znanega muzeja tehnike. Ko smo se iz parkirne hiše odpravili čez most proti muzeju, smo pred sabo zagledali ogromno stavbo, visoko več nadstropij. Vstopili smo in se čudili, saj je bila pred nami velika avla ali dvorana, v kateri so bile ladje v naravni velikosti. Zatem smo se spustili v klet. Tam so bile podmornice: navadne, stare in batiskafi, to so globokomorske podmornice. Na žalost smo morali iti naprej, saj so bile pri batiskafih tudi slike nekaterih globokomorskih živali, Simonu pa se niso zdele preveč prijazne! Na poti smo sledili razvoju ur, od najstarejših do najnovejših, se seznanili z zabavno industrijo, steklarstvom skozi stoletja in lončarstvom, videli ogromno fizikalnih poskusov, delovno sobo Galileja Galilea, v kateri je izumljal, se sprehodili skozi prostor za prikaz razvoja tekstilne industrije. Ko smo hodili mimo tiskalnih strojev, pa sem zagledal nekaj, zaradi česar so se mi usta raztegnila do ušes. Tam je bil moder obok s napisom »Aeronavtika«. Ko smo prišli skozi vrata, sem lahko samo zijal. Tri nadstropja zračnih plovil od starejših do najmodernejših. V prvem nadstropju so bili helikopterji in ogromna novodobna letala, v drugem starejša manjša letala in v tretjem vesoljska plovila, torej modeli raket, raketoplanov, roverjev, satelitov; videli smo celo maketo lunarnega vozila. Ob robu so bile polžje stopnice, postavljene na vogal muzeja, in v odprtini med stopnicami je bila postavljena prava raketa ameriške izdelave. V vmesnih nadstropjih sem opazil znano letalo Rdeči baron, različne cepeline, balone, manjše čezatlantsko potniško letalo in celo del trupa s krili letala družbe Boing. V drugem delu stavbe smo si ogledali še parni motor, ki je poganjal lokomotive pred kakimi sto leti in razvoj rudarstva od najstarejših izkopavanj do današnje moderne tehnike. Ta tridnevni izlet je bil zame nepozabna izkušnja, polna zabave, na kateri sem pridobil tudi nekaj tehničnega znanja. Žal mi je, da si nismo uspeli ogledati celotnega muzeja, a to žal ni bilo mogoče, saj je muzej tako obsežen, da bi zanj verjetno rabili več dni. Kljub temu sem z obiskom zadovoljen, saj mi je muzej ponudil možnost ogledati si stvari, o katerih sem pred tem pridobil teoretično znanje, videti to v živo pa je nekaj popolnoma drugega.




EKSKURZIJA V PODSKRAJNIK

V sredo, 23.9. 2015, je za dijake  1.T,  1.M in 2.M potekala strokovna ekskurzija. Ogled so pričeli v Tehniškem muzeju v Bistri, kjer so se gibali prosto, brez vodiča. Tam so videli različne naprave in postopke izdelave. Ogledali so si zbirko Titovih avtomobilov, zbirko koles in motornih koles ter zbirko starih kmetijskih strojev. V sklopu tedna strojništva so se seznanili tudi z  izdelki in projekti študentov Fakultete za strojništvo.  Ekskurzijo so nadaljevali v podjetju  Ydria Motors v Podskrajniku. Tam so si ogledali celo proizvodnjo in se seznanili z njihovimi izdelki.

 

»Kljub temu da sem že bil v tehniškem muzeju, me je ponoven ogled muzeja navdušil.« 
Tadej Mlinar

 

»Najbolj mi je bil všeč ogled  tovarne. Presenetilo me je, kako natančna mora biti izdelava izdelkov.« Janez Petrič  



PEKLENSKE IGRE 2015
Katja Klemen
 



Pa smo dočakali. Krst fazančkov namreč. Bilo je zabavno, izvirno in tudi zelo glasno.

"Kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake." (Dante Alighieri, Božanska komedija)

Takle napis nad vrati pekla ni čakal samo Danteja v Božanski komediji, temveč tudi letošnje prvošolce nad vrati telovadnice, ki se je samo za to priložnost spremenila v čisto pravi pekel in gostila Peklenske igre 2015 (beri: krst nadobudnih, malih in preplašenih, predvsem pa počasnih fazanov). Vendar pa vzdušje ni bilo nič kaj peklensko, četudi je bil v peklu navzoč sam Hudič. Maturanti so namreč pripravili zanimiv nabor nalog , ki so jih morali prvošolci opraviti, če so želeli postati polnopravni člani naše gimnazije. In prav vsi so izziv tudi uspešno opravili in na koncu pred vsemi slovesno zaprisegli, da bodo spoštovali vsa napisana in nenapisana pravila na gimnaziji.

Samo upamo lahko, da res niste vseh svojih upov pustili pred vrati gimnazije, saj sem niste prišli trpet peklenskih muk, pač pa nabirat znanje, da boste nekoč lahko izpolnili svoje sanje.


Foto: Miha Tratnik Bajc


Nekaj vtisov fazanov iz 1.T:

»Nekega deževnega dne, 16.9.2015, smo 1.T vznemirjeno čakali na prihod naših mučiteljev, eh, hotel sem reči, naših dragih maturantov, da bi krstili nas, male fazane. Kar naenkrat se je oglasila sirena, čez nekaj časa pa še bobni in činele. Sprehodili smo se do telovadnice, v tem času so nas popisali.«

»Ko so nas prišli iskat, smo bili malo prestrašeni, saj nismo vedeli, kaj nas čaka oziroma na kaj naj se pripravimo. Med hojo po stopnicah so nas čakali z vseh strani. Ob prihodu v telovadnico so nas razvrstili v kot in peklenske igre so se pričele. Ob krstu sem se zabaval in užival.«

»Program mi je bil všeč, lahko bi bilo hujše, ko pa smo prisegli, smo vsi vedeli, da jih ne bomo upoštevali. Lahko nas bi še bolj počečkali, saj mi bo ta majica v spomin na prvo šolsko leto v srednji šoli.«

»Fazaniranje mi je bilo všeč, ker so nam na majice in obraze načečkali unikatne umetnine. Zanimive in smešne so bile igre. Najbolj smešen pa je bil zaključni govor za zaprisego.«

»Zelo dobro! Top. Brez besid sm! Lepu ste bli naštimani.«

»Letošnje fazaniranje mi je bilo všeč. Kot fazan sem se na začetku počutil prestrašeno, a sem kasneje videl, da to ni tako hudo. Igre, ki so jih pripravili maturanti, so mi bile zabavne.«

»Fazaniranje je bilo super! Vse igre so bile zanimive in zabavne. Bilo je mega!!!«

»Bilo mi je všeč, da smo se med prireditvijo tudi zabavali in smejali. Bilo mi je všeč, da niso bili četrtošolci nasilni in da so nam naredili zanimive majice.«

»Fazaniranje je bilo premalo kruto, a vsi vemo, da zato, ker tega ravnatelj ni dovolil. Všeč mi je bil prihod z bobni in sireno, seveda pa tudi popisovanje.«

»Fletn!«

»Predstava je bila odlična. Počutil sem se zelo dobro. Dobra organizacija, lepo smo bili popisani.«

»Krsta sem se na začetku bal, saj smo vsi pričakovali, da bo bolj krut. Igre so mi bile všeč, saj nas niso preveč mučili. Krst si bom zapomnil kot dan, ko sem bil počečkan s črkami F.«

»Meni je bil krst zelo všeč, ker je bilo dobro vzdušje, ker je bilo zabavno in pestro, še posebej pa igre, ki bi lahko bile bolj krute. Piko na i pa je dodala pridiga na koncu, ki je bila res smešna. Bila je nepozabna izkušnja.«

»Na fazaniranju je bilo kul, ko so te porisavali, je gačkalo, in bilo mi je všeč tudi to, da smo zamudili pouk. Zaprisega je bila tudi kul.«
»Všeč mi je bilo, da so nas z veseljem sprejeli.«

»Na fazaniranju sem se počutil izvrstno. Mislim, da boljše ne bi mogli narediti. Bravo 4.letniki!«


V imenu občestva maturantov, ravnatelja Hvalca in Jurija Vege: Amen. 


16. PESNIŠKA OLIMPIJADA IN #FOTOPOEZIJA!

Spoštovani!

Počasi se približuje čas za že 16. Pesniško olimpijado. V letošnjem novembru bomo tako na Koroškem spet gostili sveže mlade pesniške glasove iz cele Slovenije in iz zamejstva, ki se jim bodo tokrat pridružili tudi udeleženci petega osnovnošolskega natečaja za najboljšo pesem Mlada pesniška olimpijada in udeleženci 2. fotografskega natečaja #fotopoezija.

Več si lahko preberete na spodnjih povezavah:

#fotopoezija

Pesniška olimpijada



Obrazi prihodnosti na sklepni prireditvi in pri predsedniku Republike Slovenije 

Včeraj so se naše mlade novinarke, Sara Bašelj, Lara Gantar  in Mirijam Šivec,  in fotografa, Špela Bratuš in Miha Tratnik Bajc,  udeležili sklepne  prireditve, na kateri so prejeli priznanja in darilca za odlične prispevke, s katerimi so skupaj z dijaki 19 srednjih šol soustvarjali  tedensko  prilogo  časopisa Dnevnik Obraziprihodnosti.  Po prireditvi je vse sodelujoče dijake in njihove mentorje v predsedniški palači sprejel predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je navzoče pozdravil kot obraze prihodnosti. Sledil je pogovor s posebnimi gosti, Miho Hrobatom, svetovnim mladinskim prvakom v superveleslalomu, Urbanom Staničem, drugem na evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov v Koelnu, in Marušo Kerečnik, ki je na mladinski naravoslovni olimpijadi osvojila bronasto kolajno.  V pogovoru, ki ga  je vodil Klemen Bunderla, so sodelovali tudi mladi novinarji.

Žal se slovesnosti in sprejema pri predsedniku  niso mogle udeležiti dve novinarki, Sara Kogej in Polona Ferjančič, ter likovnica Pika Terpin.

Vsem ustvarjalcem iskreno čestitamo!

Več o zaključni slovesnosti in sprejemu pri predsedniku si lahko preberete v današnjem Dnevniku, v spletnem časopisu Cajtng pa bo jutri objavljena fotoreportaža.                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                       Foto: Miha Tratnik Bajc



Vtisi z 2. mednarodne izmenjave projekta Airnet v Dronfieldu
Krištof Treven, 2.T




V četrtek, 16.4.,  smo se štirje dijaki Gimnazije Jurija Vege Idrija odpravili na izmenjavo v Anglijo, natančneje v Dronfield. Na manchestrskem letališču nas je pričakal dronfieldski  vodja projekta AIRNET, ki nas je  popeljal na krajši ogled nacionalnega parka Peak District, zatem pa v šolo,  kjer smo spoznali naše gostitelje. Gostovali smo v paru pri zelo gostoljubnih družinah. Prvi dan smo na šoli izdelovali avtomobilčke na električni pogon. Med delom so se nam pridružili Španci. V soboto smo imeli predstavitve naših dejavnosti, nato pa obiskali še bližnji kraj  Shefield. Nedelja je bila namenjena ogledu Vesoljskega  muzeja in druženju ob bowlingu. Naslednji dan so na šoli potekale delavnice na temo aerodinamike, v torek pa smo  poizkušali izdelati aplikacijo na temo zraka.

Seveda smo se vsak večer skupaj z gostitelji družili pozno v noč in tudi tako ustvarili  nove prijateljske vezi. 





1.DAN V PREKMURJU
Ana Milošev


V mrzlem ponedeljkovem jutru smo se po napornem vkrcavanju na avtobus udobno namestili, pripravljeni bolje spoznati skrajni vzhodni del naše države. Slovenija je kar poletela mimo oken in tako smo hitro prispeli na cilj. Naša prva postaja je bila Žička kartuzija, samostan, skrit v Dolini svetega Janeza Krstnika. Skozi muzej in dele samostana, ki so odprti za javnost, smo imeli voden ogled. Zanimiva je bila gotska cerkev sv. Janeza Krstnika brez strehe, najbolj pa so nas očarale navade in zgodovina tamkajšnjih menihov. Po obisku samostana smo se odpravili naprej proti Mariboru, kjer smo si ogledali Akvarij-terarij v Mestnem
parku. Podvodni svet smo v malem doživeli skozi voden ogled 39 velikih akvarijev, terarijski del pa nam je pokazal več kot 100 različnih vrst plazilcev, dvoživk in insektov. V Mariboru smo si ogledali še Staro trto na Lentu in Glavni trg. Naslednja postaja so bili Ižakovci in njihov znameniti Otok ljubezni. Ob deroči Muri in rahlih padavinah smo spoznali bujraše, strokovnjake v obvladovanju Murinih poplav. Sledila je nastanitev v penzionu Mavrica, ki se nahaja v Veržeju. Po večerji pa smo se do devete ure zvečer sproščali v Termah Banovci.



2. DAN V PREKMURJU
Hana Klemenčič 


Po 'neprespani noči' v penzionu Mavrica (Zavod Marianum Veržej) smo zjutraj pozajtrkovali, spakirali in se zaspani odpravili na ogled Plečnikove cerkve v Bogojino. Pot nas je nato vodila v Filovce, kjer so nam v lončarstvu Bojnec temeljito razkazali obrt, ki je v tistih krajih dokaj razširjena - pred nami je gospod tudi naredil posodo. Izdelovanje glinene posode je pod rokami izkušenega gospoda izgledalo enostavno, a učenci, ki so se prejšnji dan preizkusili v izdelovanju glinene posode, lahko zatrdijo, da temu še zdaleč ni tako. Sami smo si ogledali značilno prekmursko hišo, ki pa nas ni navdušila. Z avtobusom smo se nato zapeljali v zelo vetrovno Lendavo in Lendavske gorice in v kapelici Svete Trojice od blizu videli več kot 300 let staro mumijo. Sledilo je kosilo v penzionu in vožnja čez mejo na Hrvaško, proti Krapini, na ogled Muzeja krapinskih neandertalcev. Za začetek so nam predvajali kratek video o neandertalcu in njegovem vsakdanjiku, nato pa smo se podali na potovanje skozi celotno zgodovino. Kljub temu da nam je vodič muzej razkazal v angleščini, smo vse razumeli in končen vtis je bil zelo dober. Ogled je vse zelo pozitivno presenetil in proti domu smo se vračali utrujeni, a prežeti z novim znanjem in dogodivščinami. 



Prva mednarodna izmenjava v sklopu projekta Airnet
Vili Mohorič

V petek, 6. marca 2015,  smo se dijaki prvega letnika, ki sodelujemo pri projektu Erasmus+ AirNet odpravili iz Idrije na letališče v Benetke in poleteli v Pariz, od tam naprej pa v Malago.  Projekt, pri katerem sodelujemo, temelji na spoznavanju različnih kultur in problematike v zvezi z zrakom. Poleg naše šole v njem sodelujejo še šole iz Dronfielda, Sindelfingna, Barcelone, Malage in Kourouja. Dijaki Gimnazije Jurija Vege smo pripravili predstavitev Slovenije in ustvarili nekaj kvizov o Sloveniji, Idriji in naši šoli. Predstavili smo tudi izdelavo preprostega kviza s programom MIT App Inventor 2.

Potek izmenjave v Malagi:

Prvi dan smo se nastanili v hotelu in si ogledali plažo ter okolico.

Naslednji dan smo se odpeljali v središče mesta, kjer smo si ogledali ostanke rimskega gledališča,  se povzpeli na manjšo vzpetino in si ogledali utrdbo, ki je mesto ščitila pred pirati. Potem smo v bližnji restavraciji imeli kosilo, kjer smo poskusili nekaj tradicionalne španske hrane in imeli še nekaj časa za sprehod po mestu.

V nedeljo smo se napotili v Sevillo, kjer smo si ogledali trg in katedralo, ki je tretja največja na svetu, ter si ogledali nekaj bližnjih ulic.

V ponedeljek smo v šoli v Malagi predstavljali projekte. Kot prvi so projekt predstavili dijaki iz Francoske Gvajane, nato smo projekt predstavili Slovenci, za nami pa še Nemci. Po naših predstavitvah smo se z avtobusom odpeljali na bližnje jezero in se povzpeli na tamkajšnji hrib.

V torek smo nadaljevali s predstavitvami. Svoje projekte so predstavili še Angleži in Španci iz Barcelone in Malage. Po kratkem premoru smo si v muzeju znanosti ogledali predstavitev raznih zanimivih eksperimentov.

V sredo smo delali v skupinah in izbrali nekaj slik ter opisali njihovo povezavo z zrakom. Nato smo imeli čas za druženje, ob 14. uri pa smo se dobili pred hotelom in se skupaj z dijaki nemške šole odpravili na letališče, od koder smo se po isti poti vrnili v Idrijo.

Izmenjava mi je bila všeč, saj smo si ogledali mnogo zanimivosti in se spoznavali z dijaki iz drugih držav ter imeli dovolj časa za druženje. Take izmenjave bi se z veseljem udeležil še kdaj. Mislim, da je taka izmenjava koristna za nadgrajevanje znanja tujih jezikov, spoznavanje drugih kultur in navezovanje novih prijateljstev.


 

Več fotografij:

https://plus.google.com/u/0/photos/108097623995281421670/albums/6126158505641753809

http://appinventor.splet.arnes.si/





Mavrica generacij 2
Sara Bašelj


Zadnje dni pred novoletnimi počitnicami so na prikupni, zabavni in medgeneracijsko obarvani prireditvi predstavniki različnih generacij pokazali svoje talente, hobije in ljubezen do glasbe, igre ter plesa. Poleg dijakov Gimnazije Jurija Vege Idrija so nastopili še zagnani posamezniki in skupine iz Vrtca Idrija, OŠ Črni Vrh, OŠ Idrija in OŠ Spodnja Idrija, Mladinskega centra Idrija, Varstveno delovnega centra Vrhnika-Idrija, Glasbene šole Idrija ter Društva upokojencev Idrija. Okoli 150 nastopajočim je ponovno uspelo povezati vse generacije in pričarati prelepo predpraznično vzdušje. Čestitke vsem nastopajočim in organizatorjem!


Vir: (http://www.gim-idrija.si/images/mavrica_zaklju%C4%8Dek.jpg, 26.12.2014)

Prilagam še mnenja dijakov 3.b o prireditvi in posameznih točkah.

»Zjutraj, dve uri pred predstavo, sem si z napol odprtimi očmi kodrala lase. Avtomat mi ni dal kave, predstava pa se je hitro bližala. Teža ličil mi je še bolj zapirala oči, a ko sem stopila na oder, sem bila že budna. Z Anžetom sva spet imela improvizirane vložke in profesorica naju je za vsako presenečenje, ki ga ni bilo v scenariju, pohvalila. Najboljši del predstave je bil seveda konec, ko sem sezula neudobne čevlje ter skupaj z drugimi nastopajočimi pojedla nekaj piškotov.« voditeljica Katjuša Poljanšek

»Predstavitev me je očarala, saj smo bili gledalci priča celotnemu mavričnemu spektru nastopov, od plesnih in pevskih pa tja do gledaliških in alternativnih. Ob nekaterih točkah smo se zabavali, nekatere pa so nas pustile odprtih ust – vredno ogleda!« Darja Marolt

»Prireditev mi je bila všeč, saj je bilo veliko zanimivih točk. Mogoče jih je bilo malo preveč, saj se je prireditev malo zavlekla. Napovedovalci so bili zabavni in jedrnati. Edino skeč mi ni bil zanimiv. Najbolj pa se mi bile všeč glasbene točke, saj so nastopali odlični glasbeniki.«N.N.

»…Najbolj všeč mi je bila točka VDC, saj so tako lepo zapeli v en glas in sinhrono ter se zelo potrudili.«N.N.

»Najbolj so mi bile všeč točke skupine za skeč Uni tisti tam, saj so svoje vloge vsi odlično odigrali. Všeč mi je bil tudi njihov smisel za humor.«N.N.

»Všeč mi je bil nastop študentskega zbora, saj so odlično odigrali pesem. Drugače pa je bila prireditev predolga.«N.N.


»Kot že lani, me je tudi letos presenetila točka OŠ Črni Vrh. Zabavno pa mi je bilo tudi igranje naših gimnazijcev. Mogoče je bilo preveč glasbenih točk.«
»Na prireditvi sta mi bila najbolj všeč voditelja Katjuša in Anže. Bila sta zanimiva in originalna. Se mi pa zdi, da so si vse šolske prireditve zelo podobne.«
Nives Jurca

»Odlična mi je ideja povezovanja generacij. Morda bi moralo biti drugo leto še bolj živahno. Najboljša se mi je zdela točka OŠ Črni Vrh. Res so izvirni, kakor so bili že lani. « Sara Sedej

»Pestrosti vsekakor ni manjkalo. Že pred samim začetkom smo čutili prijetno tremo in adrenalin, ki sta polnila dvorano. Za smeh in včasih nepričakovane komične vložke so poskrbeli Uni tisti tam in ustvarili posebno vzdušje. Pristnost nastopajočih in iskreni odzivi publike pa so dodali piko na i sami prireditvi.« Katja Dežela



Pouštri in žvončkljanje
Mirijam Šivec

Stopnice mnogokrat postanejo zbirališče za izmenjamo pomembnih novic in zgodb našega vsakdana. So kotiček, kamor se zatečemo, kadar je klop pred učilnico zasedena, pred radiatorjem pa že sedi množica dijakov, ki uživa ob njegovi toplini. Poleg tega so tudi dober kraj za opazovanje, saj ti omogočajo širok pogled na celotno dogajanje. Kljub vsem njihovim prednostim pa še vedno ostajajo hladne in marsikomu povzročijo prehlad.

Tokrat se je na Gimnaziji Jurija Vege Idrija zgodilo nepričakovano. Dobili smo čisto prave, mehke, tople sedalnike. Tistemu, ki je omogočil to novost, bi najraje zaploskala. Mislim, da bi se mi marsikdo z veseljem pridružil! Verjemite ali ne, a ta majhen preprost sedalnik nam spremeni in polepša vsakdanjik.

Spremembe so stvar, s katero se vsak sooči drugače. Nekatere zahtevajo čas, da se jih navadimo in jih sprejmemo. »Času je treba dati čas,« pravijo.  Obstajajo pa tudi take, ki nam niso všeč.  Ljudje se ob njih  radi pritožujemo in prostor okoli nas polnimo z negativno energijo.

Ena takih sprememb je šolski zvonec z božično melodijo, ki naj bi prinesel na šolo božično-novoletnega  duha.  Sodeč po komentarjih, ki sem jih zasledila v teh dneh, tega ta sprememba ni dosegla. A se najdejo tudi posamezniki, ki si dajo duška in to svojo »božično razpoloženje« izrazijo z odštekanim plesom na omenjeno melodijo.  

Pogoj, da neko bitje živi, je med drugim to, da se spreminja. In dokler je tako, smo lahko zadovoljni, saj kaže, da naši gimnaziji še vedno utripa srce.

 


»Se vam kdaj zazdi, da ste hipnotizirani? Da nimate nadzora nad sabo? ... Kot da ste v glavi nekoga, ki se mu je zmešalo?« 
Sara Bašelj



Na fotografiji: Janez Škof, Blaž Setnikar, Polona Juh, Iva Babić, Uroš Fürst, Barbara Cerar, Branko Jordan in Saša Tabaković Foto: Peter Uhan



























Na fotografiji: Saša Pavček, Uroš Fürst, Tina Vrbnjak, Janez Škof, Polona Juh, Blaž Setnikar, Iva Babić, Saša Tabaković, Jurij Zrnec, Branko Jordan in Barbara Cerar Foto: Peter Uhan




V ponedeljek 10. novembra smo končno dočakali prvo abonmajsko predstavo v Drami. Ogledali smo si Figurae Veneris Historiae ali Ljubezen v času vojne avtorja Gorana Stefanovskega, ki je snov črpal iz dela Magnusa Hirschfelda (1868 – 1935), Nravstvena zgodovina svetovne vojne (1930). Avtor dela, ki je tako navdušilo Stefanovskega, je judovski znanstvenik in homoseksualec, ki se je kot prvi seksolog in ustanovitelj Inštituta za spolne raziskave v Berlinu zapisal v zgodovino in dobil naziv »Einstein seksa«. Kot prvi je pojasnil tudi povezavo med vojno in človekovim vedenjem.
Osrednji lik predstave je bil prav Magnus Hirdchfeld (Janez Škof), ki nas je kot oddaljen pripovedovalec vodil skozi predstavo. Igra je nazorno prikazovala življenje med drugo svetovno vojno, ko si ljudje še niti dodobra niso opomogli od prve in je že sledila nova, toliko hujša morija. Moški so bili množično klicani v vojsko. Žene in dekleta so se jim zaobljubljale, da jih bodo zvesto čakale, a so kmalu spoznale, da se bodo morale krepko prilagoditi razmeram, če bodo želele preživeti. Vojna je kmalu obsedla vse in jih oropala zdravega razuma, zato je zavladalo obsedeno stanje. Vse vrednote so izgubile smisel. Morala je dokončno razpadla. Pravzaprav je smisel izgubilo vse. Nekdaj zveste in ljubeče ženske so postale vlačuge in pocestnice. Nekdaj skrbni in delavni moški pa primitivci in perverzneži. Vse, kar jim je še ostalo, je bilo iskanje ljubezni. Kljub nepristnosti je bila le želja po bližini, toplini in mogoče nečem, kar je podobno sočutju, dovolj, da so lahko vztrajali v nemogočih razmerah. Ni bilo pomembno, kdaj, kje, s kom in kako so krpali luknje v srcu, samo da so jih, pa čeprav s popolnim tujcem, ki ga nikoli več ne bodo videli. Vse je potekalo v stilu prvinskega nagona. Nekateri so občevali s trupli, delavke v tovarni so se zadovoljevale z granatami, Janez Škof je razkazoval svoje imetje skozi pegice, prepevale so se opolzke pesmi, zdravstvene delavke »so oskrbovale« paciente, ženske so spolno občevale z ženskami, dogajale so se orgije, nevesta se je odišavila z vonjem hlačk… Kruta morija se je seveda končala, a travme so ostale. Doma ni bilo nič več tako kot včasih. Odnosi so se skrhali, nihče ni želel podoživljati dogodkov, vsi so se spremenili. Zavladal je obup in nikakršno pomilovanje ni prišlo v poštev. Vsak je bil primoran sam živeti s tegobami, ki jih je globoko vanj zakopala vojna.
Oder, poln pomanjkljivo oblečenih igralcev, takšnih ali drugačnih seksualnih prizorov, nepričakovanih orgij, osebnih stisk, razbite morale, daje gledalcu jasen vpogled v človeško ranljivost.
Vrhunec predstave pa najverjetneje predstavlja goli kaznjenec (Branko Jordan), ki se zaradi travm popolnoma razgali in doživi osebni zlom, pravzaprav alegorično ponazarja nasprotja vesolja, ki so jih vsi skupaj doživljali med vojno.

Ta predstava je bila precej šokantna za gledalce. A naj pomirim dijake prvega letnika, ki so bili prvič na abonmajski predstavi. Naslednje predstave bodo drugačne. Tako ta kot ostale pa so vsekakor vredne ogleda. 



Na fotografiji: Uroš Fürst in Iva Babić Foto: Peter Uhan                         Na fotografiji: Jurij Zrnec in Polona Juh Foto: Peter Uhan 



Na fotografiji: Saša Pavček in Blaž Setnikar Foto: Peter Uhan

Viri fotografij: http://www.drama.si/repertoar/delo?id=1777


Mladi sooblikujemo alpske občine (»Kua, ki, zakej?«)

Carolina Petrič

Občina Idrija se je vključila v projekt,  kjer se štirim mladim, od teh dvema  dekletoma in dvema fantoma med 15. in 17. letom,  ponudi možnost, da razmislijo o tem,  kako se mladi v Idriji vključujemo v skupnost, kaj je problematika mladih in kaj lahko mi sami spremenimo v kraju. Projekt poteka v štirih fazah s katerimi se bomo soočali Carolina Petrič, Sara Kogej, Jakob Skrt in Denis Krhlikar pod mentorstvom Matevža Strausa in Katje Miklavčič. Kot prvo smo morali na zanimiv način predstaviti naše mesto drugim sodelujočim alpskim občinam. To smo storili tako, da smo v poletnih mesecih, ki nam niso bili ravno naklonjeni in smo bili lovci sonca, posneli filmček. Zgodba,  prikazana v filmčku,  predstavlja štiri turiste, ki so se odločili ogledati vse znamenitosti, ki nam jih Idrija ponuja. Ker brez zapleta seveda ne gre,  se fanta sporečeta z dekletoma o tem,  kaj bi si ogledali. Njihove poti se ločijo in skozi posnetek spremljamo,  kako si vsak par ogleda svoje znamenitosti , hkrati pa si med seboj izmenjujejo fotografije. Mladi v teh lokalnih atrakcijah vidijo več kot drugi. Sporočilo, ki nam ga podajo,  je to, da je Idrija svet v malem.

Naslednja faza, ki nas čaka,  so mednarodne izmenjave, katerih namen je spoznati problematiko in delovanje mladih v drugih alpskih občinah. Iz te mednarodne izkušnje želimo prenesti dobro delovanje drugih v naše okolje. V novembru se bomo odpravili v Planken (Liechtenstein), obisk pa nam bodo namenili mladi iz Bolzana (Italija) v januarju. Spomladi 2015 pa nas čaka načrtovanje in izpeljava zaenkrat še ne znanega projekta, ki bo pomagal našemu domačemu kraju. To pomeni, da nam občina nameni sredstva v višini 1000€ za uresničitev naših idej.

Za konec bomo še enkrat odpotovali v Liechtenstein, kjer bomo predstavili naš  projekt oz. njegovo uspešno izvajanje. 

 


Kaj se je dogajalo v Idriji za noč čarovnic ali kot rečemo po domače za »Hello win«?

Carolina Petrič

Dogajalo je na vseh straneh, dolgočasili se niso ne mladi in ne stari. Klub idrijskih študentov je pripravil izrezovanje buč ter ogled filma in risanke v kinu. Za noč polno buč, ki so za nas nekakšen simbol tega praznika, so poskrbeli tudi v Avalon Pub baru, kjer je bilo kot vsako leto organizirano tekmovanje v izrezovanju buč.
Kar pa je nas mlade najbolj pritegnilo,  je bilo predvsem nočno dogajanje. Izbire je bilo veliko in večina je ob ritmih DJ Davida »pr Marincu« plesala do jutranjih ur. Mogoče bi se splačalo omeniti, da je v svetovnem merilu znano, da se za noč čarovnic ljudje našemijo, lahko pa rečem, da za Idrijo to ne drži. 


OKUŠANJE SVETA
Mirijam Šivec

Bila sem v Firencah! Pravijo, da mora vsak umetnik vsaj enkrat v svojem življenju obiskati to mesto. Zgodovina Firenc je gotovo zanimiva in zelo pomembna, a kaj ko vsi podatki takoj pobegnejo iz moje glave. Ko pomislim na Italijo, si predstavljam romantičen parček, ki se sprehaja po ozki ulici s pisanimi hiškami. Sonce oddaja svoje žarke in objema mestece, ki se prebuja. Na tlakovano cesto stopi črnolas skodran kuhar, ki z nasmeškom do ušes privablja goste. Iz kuhinje zadiši po okusni pici …
Oh, že spet sem se preveč zatopila v svoje pravljice. Verjetno vas bolj zanima, kako smo se tam imeli mi. Vsak ima svoje mnenje in nihče nima enakega pogleda na svet, zato je vse vtise težko opisati z eno samo besedo. Nekateri so bili razočarani, drugih mesto, cerkve in muzeji niso navdušili, spet drugi pa smo si poskušali ustvariti nepozabne in lepe spomine na to mesto.

V dveh dneh si je nemogoče ogledati vse, kar Firence ponujajo. Če jih kdaj nameravate obiskati, si morate nedvomno vzeti več časa. Ko smo prispeli, mi mesto na prvi pogled ni delovalo nič posebnega. Na trenutke se mi je zdelo celo umazano in neurejeno. A ko smo se približevali centru, mi je postajalo vedno bolj jasno, zakaj se turisti gnetejo povsod okoli nas. Med njimi so izstopali vztrajni afriški prodajalci nakita. Tem vsiljivcem se je bilo res težko izogniti. Tudi stare obubožane ženice, domnevno ciganke, so hodile naokrog s plastičnimi kozarčki in neutrudno prosjačile za drobiž. Na ulici je zadonel zvok kontrabasa in violine, ki sta igrala živahno italijansko glasbo. Ko stojiš na tlakovani cesti in se oziraš proti obličju katedral ali drugih mogočnih stavb, se res počutiš majhnega. Zaradi osupljive lepote in vsega tega prestiža se iz tvojih ust zasliši le besedica: »Vaaau!« Vstopili smo v katedralo Santa Maria del Fiore, kasneje pa smo se zazrli v kip Danteja Alighierija. A njegov nečimrni pogled je bil usmerjen drugam – daleč stran v nam neznani svet. Stopili smo naprej in se skoraj izgubili v množici ljudi vseh velikosti in oblik. Ustavili smo se na trgu Palazzo Vecchio, kjer smo videli kopijo Michelangelovega Davida. 

Sledil je čas, da nas profesorji izpustijo iz svojih rok in nam pustijo malo svobode. Imeli smo kar nekaj prostega časa, da si še sami ogledamo mesto in se glede na naše interese odločimo, kje se bomo zadržali najdlje. Italijani vsekakor znajo služiti denar in izkoriščati turiste. Ko smo se sprehajali, sem za kratek čas pomislila na našo Ljubljano, saj je v Firencah prav tako veliko majhnih obcestnih trgovinic. Ogledovale smo si izložbe, ki so nas nasmejale ali pa zresnile, ko smo prebrale vrtoglave cene ponujenih izdelkov.

Ogledov očitno še ni bilo dovolj, saj nas je čakal še obisk galerij v palači Pitti ali romantičnih terasastih vrtov Boboli. Na izbiro smo imeli tudi ogled slavne galerije Akademije, kjer bi lahko videli original Davida ter druge renesančne umetnine. Obisk Akademije je na žalost odpadel zaradi »tehničnih težav«. Mnogim je to pokvarilo veselje, naša vodička pa je bila deležna grdih pogledov jeznih gimnazijcev. Predozirani z vsemi novimi informacijami smo se odpeljali proti hotelu. Zvečer smo kljub utrujenosti iznenada dobili ogromno energije. S prijatelji smo izkoristili naš dragoceni prosti čas in odšli v neznano, odkrivat zanimive kotičke in trge v malem mestecu.

Naslednji dan smo si ogledali še cerkev Santa Maria Novella iz 13. stoletja, Medičejske kapele in za piko na i še znamenito umetnostno galerijo Uffizi. Ko smo vstopili v enega od prostorov te galerije, nas je z vseh strani obsijala sončna svetloba, skozi okna pa se je razprostiral pogled na reko Arno in slikoviti stari most Ponte Vecchio

Zasanjani od vse te romantike smo se odpravili domov. Od Firenc smo se poslovili z Michelangelove ploščadi, s katere pogled seže na celotno mesto. Tako kot vsi do zdaj smo tudi mi preživeli osemurno vožnjo z »nadvse udobnim« avtobusom in srečno prispeli domov.
Mnogo je reči, ki jih še nisem videla, jih doživela. Želim okusiti svet v polni meri. Rada bi splezala na najvišjo goro in dosegla dno najglobljega globokomorskega jarka. Šla bi v deževni gozd in se soočila z najstrašnejšimi kačami. Poizkusila bi, kako je, če jahaš slona ali sediš na grbi kamele. Od blizu bi opazovala kite in se pogovarjala z Eskimi. Odkrivala bi skrivnosti koralnega grebena in se podala na pot po puščavi. Indijanci bi me naučili svojih plesov in še bi se dalo naštevati.

Vem, da vseh mojih norih zamisli ne bo mogoče uresničiti. Finance prepogosto zagrenijo naše pustolovske želje in onemogočijo doživetje avantur, ki si jih želimo. A vedno nam bo ostala domišljija, ki jo lahko izkoristimo. Pa še brezplačna je! :) 


DUNAJ



Ocena predstave MGŠ
Neja Erjavec, 2. b

V septembru smo si lahko ogledali ponovitev predstave naše dramske skupine MGŠ. Objavljamo le eno od kratkih ocen.

Igra, ki so jo odigrali dijaki, mi je bila všeč. Vsi so se v svoje vloge zelo dobro vživeli in me z igranjem prepričali. Še bolj pa sta dogajanje popestrila petje in glasba na odru. Predstava je temeljila na vsakodnevnemu življenju, vendar so bili še tako tragični prizori prikazani na precej humoren način. Lahko kritiziram le trde stole v Rudniški dvorani. Na trenutke me je pri nekaterih igralcih motilo rahlo nerazločno in prehitro govorjenje, zaradi katerega je bilo težko slediti vsemu dogajanju.



Vegova bralna značka

Že več let si na šoli prizadevamo za popularizacijo branja med dijaki. Branje naj ne bi bilo samo nujno zlo v sklopu pouka, pač pa užitek in priložnost za pogovor.

S tem namenom  smo najprej organizirali bralni klub Beremo z Jurijem, v  preteklem šolskem letu pa smo prvič organizirali Vegovo bralno značko. Tako smo v sodelovanju z Mestno knjižnico in čitalnico Idrija pripravili obsežen seznam knjig, s katerega so nato dijaki izbrali tri naslove po svoji izbiri. Čeprav je bil odziv dijakov na začetku precej zadržan, pa so bili na koncu vsi sodelujoči izjemno navdušeni in so  izrazili željo po nadaljevanju take oblike branja in pogovora.

Zaradi pozitivnega odziva bomo z bralno značko nadaljevali tudi to šolsko leto. Vabljeni, da se nam pridružite v čim večjem številu. Seznam knjig je objavljen v šolski knjižnici, o prebrani knjigi pa se pogovorite s svojo profesorico slovenščine. Večino knjig dobite v Mestni knjižnici in čitalnici Idrija, kamor se lahko vsi brezplačno včlanite.

Bralna značka poteka od 1. 9. 2014 do 20. 4. 2015. Vabljeni!



Od živega srebra do živega srebra – iz domače Idrije v španski Almaden

Krista Sedej

Lahko bi rekli, da se je naša pot začela,  že ko smo izvedeli, da nas čaka izlet v takrat še nepoznani Almaden.  Več o Almadenu smo sicer izvedeli v pripravah na kviz, ampak podatki in slike se ne morejo primerjati z resničnim doživetjem mesta.  Ekipo je sestavljalo enajst dijakov in dijakinj  ter dve učiteljici.

Kombi, letalo, avtobus – celodnevna vožnja

17. junija smo, utrujeni od celodnevne vožnje, prispeli v Almaden pozno zvečer in Španci so se takoj izkazali in nam dali točno tisto, kar smo potrebovali: udobne postelje.

Največji rudnik živega srebra na svetu 

Naslednji dan nam je dobrodošlico izrekel župan, nato pa smo si ogledali muzej mineralov. Posebno zanimivo je bilo videti ostanke  ostanke zaporniških celic, v katerih so zaradi pomanjkanja delovne sile  živeli zaporniki, ki so na ukaz španskega kralja že od 16. stoletja delali v rudnikih Almadena.  Ogledali smo si tudi  filmček s pripovedjo zapornika o njegovem težkem življenje in o tem, kako sploh ne vidi več  dnevne svetlobe. Čeprav je govoril v španščini, so bile slike dovolj zgovorne, zato smo sobo zapustili precej pretreseni. Sledilo je kosilo, kjer smo imeli priložnost poskusiti nekaj lokalnih specialitet.  Po kosilu smo si privoščili siesto, nato pa krenili na ogled rudnika. Po rovu svetega Teodora smo  se spustili 50 metrov globoko.  Tam smo lahko ob pozornem poslušanju ujeli  zvoke dela rudarjev ali celo rožljanje verig uklenjenih sužnjev.  Najzabavnejša  pa je seveda bila vožnja z vlakcem, s katerim smo se vrnili na 

površje, da smo si  ogledali še zunanji del rudnika in zadnje ohranjene peči za pridobivanje živega srebra, pri nas poimenovane kot  španske peči. Nato smo imeli možnost  samostojno izvesti  poskuse, povezane z živim srebrom. Sledila je večerja – španski tapasi – ki je še bolj teknila, ker smo v restavraciji na glavnem  trgu lahko gledali tekmo svetovnega prvenstva v nogometu,  Čile proti Španiji. Zelo pa so nas presenetilli tamkajšnji mladi, saj  so se vsak večer uredili od glave do pet in izgledali, kot da gredo na ples.

Skupaj smo delali žlikrofe

Tretji dan nas je čakal ogled mesta. Iskali smo podobnosti  z Idrijo in se zavedli, kako močno je rudnik vplival tako na Almaden kot na Idrijo. Zabavna je bila delavnica, na kateri smo se učili pripravljati žlikrofe.  Seveda so jih naši španski  vrstniki pa tudi nekateri od nas delali prvič , a je bil končni izdelek  zelo dober in okusen.  Naša skupina za  skeč je poskrbela tudi za zabavo , tako da je kljub jezikovnim preprekam nasmejala prav vse. Občinstvo se  je lahko na zelo zabaven način preizkusilo še v klekljanju, nato pa se prepustilo zvokom lokalne jazz skupine.  

Temperamentno slovo

Zadnji dan pred odhodom je organizator pripravil nogometno tekmo na pravem stadionu. Sodelovali so fantje, dekleta pa smo burno navijala.  Od nogometa in navijanja smo si lahko oddahnili na kopališču, kjer se je zbrala mladina celega mesta. Popoldne smo se povzpeli do najlepše razgledne točke, kjer nam je od lepote vzelo dih. Zvečer pa je bil posebno privlačen ogled tradicionalnega španskega plesa, flamenka.  

 

Almaden za nas ni več »španska vas«

Namen tega projekta, da spoznamo zgodovino živega srebra  in odkrijemo znanje, ki se skriva v rudnikih in dediščini Idrije in Almadena, je bil dosežen. Mislim, da smo se naučili veliko, pridobili ogromno novih izkušenj in stkali nekaj prijateljstev.  

 

  


OD UPORA DO PROTESTNE PESMI LITERARNA ŠOLA JSKD 2014

Literarna šola JSKD je tradicionalna izobraževalna oblika, vpeta v današnji čas in v današnji prostor.Namenjena je širokemu krogu ljubiteljev literature – literarnim ustvarjalcem vseh generacij in vsem, ki se z njo ukvarjate poklicno (učitelji in profesorji vseh smeri, mentorji šolskih glasil in literarnih krožkov, bralnih značk; šolski in splošni knjižničarji, pisci besedil za popularno glasbo …) … Še posebej letos se bomo osredotočili na angažirano pisanje, na postavljanje ogledala družbi, na protestno pesem in upor skozi literaturo. Vse delavnice v okviru literarne šole bodo teoretično-praktične, namenjene ustvarjalcem literature in ljubiteljem glasbe.

Več lahko preberete na:



Mariborčani na obisku GJV Idrija
Romana Kokošar


Na idrijski gimnaziji po zgledu že končanega projekta Evropski oddelki nadaljujemo z narodno in mednarodno izmenjavo. Prejšnji mesec so se drugošolci vrnili z uspešne izmenjave v Franciji, prvošolci pa so v petek, 9., in v soboto, 10. maja, gostili mariborske vrstnike z dveh gimnazij, in sicer s Prve in Druge gimnazije Maribor. Dvodnevni program je bil pester in razgiban. Po sprejemu z bogatim kulturnim programom so se gostje poskusili v orientaciji po Idriji. Dijaki 1. b so se popoldne skupaj z gostitelji pomerili v športnih igrah malo drugače, ki so jih pripravili in izpeljali sami gostitelji, dijaki 1. a pa so se udeležili ene od štirih delavnic, kjer so klekljali, oblikovali žlikrofe, fotografirali ali ustvarjali grafite. Zvečer so si vsi ogledali predpremiero nove predstave Male gledališke šole Zgodbe vsakdanje norosti, nato pa so goste z mariborskih šol na svoje domove prijazno sprejeli starši gostiteljev. V soboto so se učenci 1. a z dijaki Druge gimnazije Maribor odpravili na pohod po idrijskih Rakah in se seznanili z učno potjo Po poti idrijskih naravoslovcev, učenci 1. b in prvošolci s Prve gimnazije Maribor pa so zanimive dopoldanske ure preživeli v delavnicah.
Večina gimnazijskih prvošolcev se že veseli mednarodne izmenjave v naslednjem šolskem letu.

Na fotografijah lahko ujamete utrip dogajanja na izmenjavi!    

Foto: Špela Bratuš in Jer Pelhan
                                         
Tudi v Mariboru se je pisalo o izmenjavi, ki je potekala v Idriji. Več lahko preberete na priloženem linku: http://www.pgmb.si/arhiv/narodna-izmenjava-3/   

 
  

PA GA MAMO!
Dijana Čataković, 4. a


Za vse bodoče ljubitelje, ki ste se v zadnjih dneh spraševali, kaj za vraga počne ploščata najlonska vrv oz. »gurtna«, napeta med dve oporni točki, v dopoldanskem času na travniku pred šolo, in pa za vse tiste, ki ste že mojstri v na videz preprosti hoji po vrvi - to je slackline, naš in samo naš. 

Gurtna, ki jo je z namenom obuditve šolskega parka na pobudo dijaka 4.a Marka Serafimovića članom dijaške skupnosti kupil ravnatelj šole Borut Hvalec, dijake združuje v času odmorov, prostih ur ter po pouku in jim omogočla, da zbistrijo svoje možgane.
Hoja po gurtni blagodejno deluje na ravnotežje in zmožnost koncentracije, predvsem pa gre za zabavo in sprostitev - ni pa vse tako preprosto, kot zgleda na prvi pogled, saj je aktivnost v resnici precej dinamična in poskočna. Slackline je namenjen osebam vseh starosti in prav vsi so dobrodošli. Ne bojte se padcev, saj gurtna ni napeljana previsoko, zagotovo pa se vam nihče ne bo smejal, saj so padci del postopka učenja. Ni pomembno, ali si začetnik ali že profesionalec, važno je, da uživaš. Zato se nam v teh prijetnih sončnih dneh pridruži tudi ti! 

»Takšni športni rekviziti, kot je na primer slackline, popestrijo odmore in polepšajo šolsko leto. Želimo si še kaj podobnega!« (Tit Primožič in Nejc Lapajne, 1.a) 

»Slackline mi je zelo všeč. Mislim, da je element, ki ustvarja družabnost in spretnost.« (Žan Erjavec, 2.t) 

»Končno nekaj novega in vznemirljivega na naši šoli. Mislim, da slackline popestri odmore, dijaki pa se lahko med odmori sprostijo in malce pozabijo na pouk ter se posvetijo zabavi.« (Neža Kopač, 3.a) 

Foto: Marko Serafimovič

»Slackline je druga najboljša pridobitev šole (poleg kavomata) v mojih štirih letih na gimnaziji. Je sprostitev med odmori, priložnost za druženje pred šolo tudi v prostem času, je izziv. Pa kaj, če nato k filozofiji prideš bos!« (Urška Kofol, 4.a) 



Pust, čas za norčije
Sara Bašelj


Iz pripovedovanja dedkov in babic vemo, da je včasih na hišna vrata v času pusta potrkalo precej večkrat, kot pa se to zgodi danes. Letos sem bila prav razočarana, ker sta  na naša vrata potrkali le dve majhni skupinici veselih, našemljenih otrok. Seveda razumem, zakaj je temu tako – tehnologija je postala nadomestek za igro in zabavo, zato se marsikateremu otroku zdi pust "kr neki".

Sreča, da smo tu mladi, še vedno zabave željni dijaki.  Nekateri so se našemili in popestrili pustni torek tudi v času pouka.




Foto: M.T.B.

 

Dogajanje na pustni torek pa ni bilo pestro le v šoli, ampak tudi popoldne na  Mestnem trgu v Idriji,  kjer se je gnetlo maškar, ki so si prišle ogledat vsakoletni pustni karneval Kulturnega pustnega društva Grapa,  v katerem je tudi letos sodelovalo nekaj dijakov z GJV Idrija.



 

Vse pustne maske, ki so se sprehajale po šoli, Mestnem trgu ali pa kje drugje,  so si morale vzeti čas najprej za izbiro, nato za izdelavo kostumov, make upa ter plesnih, glasbenih ali govornih točk.
Seveda pa niso pozabile na izvirnost in humornost vsega naštetega.








 
Foto: Dušan Kacin


Priprave na pust so lahko precej stresne. Zbiranje idej, usklajevanje  želja, grupiranje, dodeljevanje  vlog, šivanje kostumov, izdelava raznih  objektov, snemanje glasbe, vadba plesnih, glasbenih, govornih točk, nato še organizacija … Končni rezultat je moč videti vsem zabave željnim gledalcem vsako leto na Mestnem trgu, kjer se ponorčujemo iz udarnih novic leta,  na humoren način komentiramo najbolj zagonetna vprašanja vsakdana in  nekatera najbolj nesmiselna dejanja iz sveta »slavnih« ter uresničujemo neuresničljivo, kajti v pustnem času je možno prav vse.
Čeprav nam je letos vreme na pustno soboto kar malo ponagajalo,  je bil karneval tako v soboto kot v torek uspešno izpeljan.

Seveda pa sta najpomembnejša od vsega smeh in zabava, zatorej si lahko za pusta brez zadržkov privoščimo najbolj neumne pustne maske.  
ŽIVEL PUST!

Za naslednje leto pa vas KPD Grapa že v naprej vabi na »tanau plac«!

Foto: Dušan Kacin

 


Ne prezrite: obiskal nas je revizor!

(za povečavo klikni na fotografijo:))




Informativni dan
Foto: Špela Bratuš

Informativni dan 2014 GJV





»Kam greš pa ti naprej?«
Katja Miklavčič

Točno en teden po kulturnem maratonu se je na hodnikih gimnazije spet dogajalo. Potekala je namreč študijska tržnica, ki jo je v navezi z GJV Idrija pripravil Klub idrijskih študentov. Na tržnici se je predstavilo preko 20 fakultet. Približno 40 študentov iz Idrije in okolice je zainteresiranim dijakom prijazno odgovarjalo na vprašanja, povezana z izbrano študijsko smerjo in fakulteto. Študentka Sabina Carli je prav tako pripravila »Vodič za bruce«, ki bo bodočim študentom prišel še kako prav.

Nekaj utrinkov s študijske tržnice si lahko ogledate tukaj:




In zakaj je bila študijska tržnica tako pomemben dogodek za dijake? Na prste ene roke lahko naštejem vrstnike, ki v svojo izbiro študija niti za hip ne podvomijo. Večina nas vsaj malo dvomi. Porajajo se nam številna vprašanja: »Se odločam prav?«, »Mi bo izbrana študijska smer všeč?«, »Bo zame pretežko?«, »Je to resnično to, kar si želim početi v življenju?«, »Kaj pa, če ne bom sprejet/a?«,… In še in še in še. Nihče nam ni nikoli povedal, kako težko bo izbrati. Zato je ključno, da imamo dijaki možnost vprašati študente, kar nas zanima, in se z njimi pogovoriti o študiju na določeni fakulteti. Nenazadnje je informacija iz prve roke velikokrat vredna več kot tisoč podatkov, pridobljenih preko spleta. 


1.b o narodni izmenjavi z dijaki Prve gimnazije Maribor

Izmenjava mi je bila zelo všeč, saj smo imeli priložnost spoznati nove ljudi in se z njimi spoprijateljiti.




Spoznali smo nekaj novih ljudi, s katerimi bomo zagotovo ohranili stike.


Všeč mi je bilo, da smo imeli veliko prostega časa, saj smo se tako še toliko bolj zbližali.



Zelo mi je bilo všeč, ker smo bili skupaj s sošolci cela dva dni: kot družba in ne zgolj kot sošolci v razredu.


Imeli smo priložnost videti predbožični Maribor, ki je bil zelo lepo okrašen. Vzdušje je bilo super; Maribor z lučkami je bil fantastičen.

Spoznali smo tudi način delovanja mariborske gimnazije. 




Upamo, da bo tudi njim všeč, ko bodo prišli k nam. 











































































Nekateri so za vroče!
Špela Bratuš, 1.B

V ponedeljek,  16. 12. 2013,  smo si  dijaki 1. letnikov v Mestnem gledališču ljubljanskem ogledali predstavo Sugar - Nekateri so za vroče, še prej pa se odpravili vsak po svoje na potep med stojnicami in po novoletno okrašenem starem mestnem jedru Ljubljane.  Med nami so se znašli tudi tisti, ki jim je bil slednji del ljubši od same predstave, a tudi ta ni bila od muh.

Zgodba, ki se leta 1931 dogaja v Čikagu, postreže z mnogimi komičnimi zapleti, ki v gledalcu vzbujajo smeh. Brezposelnima glasbenikoma,  Jerryju in Joeju,  preti smrt s strani nevarnih gangsterjev. Z namenom, da pobegneta nevarnosti,  se pridružita ženskemu orkestru, v katerem preoblečena v ženski,  Daphne in Josephine,  doživita marsikaj. Oba se zaljubita v glavno zvezdo orkestra, Sugar Kane,  in oba bi jo rada osvojila,  a pri tem skorajda pozabita na majčkeno težavo - oblečena sta v ženski. Na poti do srečnega konca, kjer se Sugar in Joe srečno zaljubita, Jerry pa se skoraj poroči z precej starejšim bogatim moškim, ju čaka polno zapletov, ki spravljajo publiko v smeh. Večini je bil najbolj všeč prav srečni konec, meni najljubši pa je bil del,  ko orkester skupaj z vodjema Sladko Sue in Bienstockom prispe na Florido. Tam jih v prestižnem hotelu pričaka kup slinastih starcev,  glavni atrakciji pa sta seveda prav Daphne in Josephine. Slednja jo takoj pobriše v sobo, Daphne pa začne eden izmed njih osvajati , tako da se mu komaj  izmuzne.

Menim da je muzikal Nekateri so za vroče primeren prav za vse okuse. Na svoj račun pridejo ljubitelji smeha, romantike, akcije, plesa in dobre glasbe. Zgodba je razgibana, kar naredi predstavo zanimivo in napeto za gledalce. Prisotni so vsakdanji pripetljaji, osrednji problem pa je vsekakor dvojno življenje, ki ga okusita glavna igralca v vlogi žensk. Težave, s katerimi se soočata Joe in Jerry,  so ženskemu delu občinstva prav gotovo znane…od neprijetnih in srbečih najlonskih hlačnih nogavic, rednega britja po celem telesu do prepiha med nogami zaradi nošenja kril. Na največjo oviro pa naletita, ko se Joe odloči osvojiti Sugar. Pod pretvezo, da je mlad mornar s svojo lastno jahto,  se na skrivaj dobivata, kar Joeju predstavlja kar velik trn v peti. Kar naprej mora skakati iz ženskih v moška oblačila, hkrati pa nanju z Jerryjem pretijo še gangsterji, ki ju  za vsako ceno skušajo ubiti.

Kar se scene tiče,  se moram pridružiti pohvalam mojih sošolcev. S preprostimi , črno-belimi možici iz kartona ustvarijo napeto ozračje, ki vlada v določenih prizorih.

Odličnost predstave, ki jo izvajajo že od leta 2008, smo nagradili z močnim aplavzom.




Projekt Quadcopter 2013
Luka Bavcon, 3. M 

Trije dijaki programa mehatronik, Miha Kacin, Leon Mohorič in Luka Bavcon, so skupaj z mentorji, Juretom Drevom, Frankom Jurjavčičem, Tanjo Pirih in Stanetom Kokaljem, zasnovali projekt Quadcopter 2013.
Njihov namen je bil izdelati leteči quadcopter. Izdelek, ki bi
bil zanimiv, zabaven in tudi koristen.To je helikopter, ki ga poganjajo štirje brezkrtačni električni motorji, na katere pa je pritrjen propeler.
Poleg osnovne opreme so dodali še računalniško ploščo (DJI NAZA), ki skrbi za pravilno delovanje motorjev, posledično pa tudi za stabilnost.
Na NAZO je priključen tudi GPS, s katerim lahko helikopter v primeru izgube iz vidnega polja avtomatsko
pripeljemo nazaj k sebi.

Osnovno idejo za obliko so snovalci projekta iskali po internetu in na podlagi večjih modelov skicirali svojo obliko.
Ko so bile skice kotirane, so dele narisali še v računalniškem programu Pro-Engineer ter jih sestavili v 3D-projekcijo. Pred začetkom izdelave so morali rešiti največji problem, in sicer izbiro materialov, iz katerih bi bili narejeni kraki ter obe glavni plošči.
Materiali morajo biti čim lažji, dovolj trdni, da vzdržijo težo komponent, hkrati pa tudi odporni na manjše udarce, ki se lahko zgodijo pri pristajanju.

Za krake so izbrali aluminijast kvadraten profil 15x15mm debeline 1mm. Glavni plošči za trup sta narejeni iz umetne mase, nanju pa so krake pritrdili s plastičnimi distančniki, ki so jih naredili na CNC- stružnici.

Finančno je projekt podprlo podjetje Kolektor.



Električni skiro
Mirnes Lozić

Po ideji in načrtih dijaka 3. letnika programa mehatronik operater, Mirnesa Lozića , je skupina, v katero sta bila vključena tudi dijaka Sandi Pivk in Mitja Likar, izdelala električni skiro. 

Za izdelavo tega skiroja smo se odločili zato, ker je zelo praktično prevozno sredstvo in ne onesnažuje okolja. 

Okvir je izdelan iz aluminijastih profilov, katere smo zavarili po TIG - postopku. Varjenje pa je potekalo pri
podjetju ŽUST-AL. Motor ima 500W moči in je priklopljen na tri zaporedno vezane baterije skupne napetosti 36V. Za nemoteno delovanje skrbi regulator, ki je povezan z električnim motorjem. Za udobnejšo vožnjo smo namestili sedež, sprednje luči in zadnje luči s smerniki. Skiro pa želimo še nadgraditi , tako da bomo baterije polnili preko sončnih celic.


Pri izdelavi so nam pomagali profesorji Tanja Pirih, Jurij Drev , Stanislav Kokalj in Franko Jurjavčič. Zahvaljujemo se podjetju Hidria Rotmatika d.o.o. in ŽUST-AL d.o.o. za sponzorstvo.





Mladinski center Idrija

Mladinski center Idrija v mesecu novembru pripravlja obilico dogodkov! Bodi zraven! :)

(za povečavo klikni na fotografijo)



Dunaj me je navdušil
Nina Justin

Dijakinja 2. letnika Gimnazije Jurija Vege Idrija,  Mirijam Šivec, se je  pred kratkim s svojim razredom odpravila na ekskurzijo na Dunaj.  Povprašala sem jo o novih doživetjih in  novem znanju.

Kaj si vedela o Dunaju , še preden ste s šolo odšli na ekskurzijo?

Ne veliko. Nekaj osnovnih podatkov o mestu sem vedela že prej, pa tudi to, da je mesto  zelo lepo in polno znamenitosti, mi je bilo znano. Na pripravah sem izvedela še več informacij o tem, kaj vse si bomo ogledali na ekskurziji in tudi nekaj več o zgodovini in kulturi mesta.

Kakšne so se ti zdele priprave? So bile koristne?

Všeč mi je bilo, da smo imeli tudi mi nekaj izbire pri tem, kaj si bomo ogledali. Seveda so imele priprave svojo korist, saj bi si brez njih težko izbrali, v katero skupino želimo. Imeli smo kar štiri šolske ure priprav, tako da smo se lahko res temeljito pripravili.

Kaj te je najbolj fasciniralo na Dunaju?

Predvsem so me navdušile stavbe. Ko smo se sprehajali po mestu, nikjer nisem opazila »navadnih« stavb. Vse so bile veličastne, zgrajene v različnih slogih iz preteklih stoletij in nisi si mogel pomagati, da jih ne bi občudoval. Mesto samo je zelo urejeno, ljudje pa so znani po svoji uglajenosti in prijaznosti. Dunaj slovi po svojem bogastvu, ki se kaže na razkošnih stavbah in trgih s trgovinami dragih znamk na vsakem vogalu.

Na obrobju Dunaja stoji tudi palača Schönbrunn, ki ste si jo tudi ogledali. Kakšen vtis je naredila nate?

Je zelo razkošna in poslopje je zelo veliko. Zgrajeno je po zgledu Francozov,  tako da je desna polovica posesti natančno taka kot leva, torej je vse skupaj simetrično. Mene so bolj navdušili vrtovi kot pa notranji prostori. Zelo težko je razumeti, da so ves ta prostor takrat uporabljali le za kratke poletne rezidence, pa še to bolj malo.

Prenočili ste v hotelu. Ali sta bili nastanitev in hrana taki, kot ste si želeli?

Bolj pomembno mi je bilo,  s kom bom v sobi, kot pa kakšne bodo sobe same. Izkazalo se je, da so bile dovolj kvalitetne in velike. Za večerjo sem dobila piščanca s kremplji, a bila sem tako lačna, da mi tudi to ni vzelo apetita. Z nastanitvijo sem bila kar zadovoljna, sicer pa smo prespali le eno noč, tako da to niti ni bilo tako pomembno.

Imam še eno zanimivo vprašanje. Koliko časa ste spali?

(smeh) Lahko povem samo, da smo spale premalo.

Verjetno se ti je naslednji dan zaspanost poznala pri zbranosti, pa vseeno ste po skupinah odšli na različne kraje. Kam si odšla ti?

Jaz sem si, pod vodstvom prof. Nataše Graovac, skupaj s še nekaj prijateljicami ogledala Zakladnico in poizvedela nekaj več o Habsburžanih in njihovem načinu vladanja.

Sledil je ogled Naravoslovnega muzeja. Mi lahko opišeš ,kako je bilo?

Muzej je bil res ogromen. Bila sem očarana nad zbirko različnih kamnin, mineralov in biserov. V višjih prostorih so bila razstavljena okostja dinozavrov in drugih živali iz tistega časa. Videli smo lahko tudi mamuta in okostja prazgodovinskega človeka, ob katerih smo lahko odkrivali razvoj naše človeške vrste. V najvišjem nadstropju so bili razstavljeni sesalci, plazilci, ptiči… skratka vse živali od A do Ž. Zbirke, ki so bile razstavljene, so bile res zanimive, pa tudi sami prostori in arhitektura muzeja so mi bili zelo všeč.

Sledila je samo še dolga pot nazaj.

Ja, zelo dolga. Ko sem prišla domov, sem bila tako utrujena, da sem se odpravila samo še v posteljo. Na srečo je bil naslednji dan sobota.

 Najlepše se ti zahvaljujem za odgovore in ti želim še veliko tako lepih doživetij v življenju. 


München ist super!
Katja Miklavčič

Ali veste, o katerem mestu gvorim, če zapišem,  da se je 24. in 25. oktobra kar pet razredov zaključnih letnikov GJV Idrija potepalo po Monakovovem? Če veste, čestitke. Sama sem namreč šele na dan odhoda ob prerani uri zjutraj od očeta izvedela za to slovensko različico imena tretjega največjega nemškega mesta, Münchna.

Piše se četrto leto mojega šolanja na idrijski gimnaziji. In v tem času smo se odpravili na tri dvodnevne ekskurzije v tri različne države. V tri pomembna evropska mesta. Tri mesta, ki so me vsaka na svoj način povsem očarala. Dunaj me je navdušil s svojim mestnim jedrom in palačo Schönbrunn, čeprav mi še vedno ni jasno, zakaj so plemiški veljaki navzlic vsemu razkošju in bogastvu spali v tako majhnih posteljah. Firence so locirane pod toskanskim soncem, v pokrajini, ki sem jo obiskala že večkrat; v pokrajini, ob obisku katere še nikoli ni izostal prijeten občutek, ki me povsem pomiri in navda z optimizmom. S čim pa me je navdušil München?

Široke avenije, čiste ulice, urejen promet, igranje kvalitetnih glasbenikov na ulicah, na katerih ni brezdomcev, dovršene stavbe – dobrodošli v Münchnu, dobrodošli v Nemčiji! Ogledali smo si mestno jedro in obiskali Tehnični muzej,  Muzej BMW in  živalski vrt.  Tehnični muzej je med največjimi tehničnimi muzeji na svetu in mojega bolj v družboslovje usmerjenega uma presenetljivo sploh ni pustil na cedilu. Nasprotno – nad oddelki s področja rudarstva, ladijske in astronomske zgodovine ter farmacije sem bila naravnost navdušena. Prav tako me na cedilu ni pustil muzej BMW, na prvi pogled sem zaljubila sem se v razstavljene modele Rolls Royce, ki so mi prikazali košček življenja elite v prvih desetletjih 20. stoletja. Koncentracijsko taborišče v bližnjem mestu Dachaupa pa  je s svojo podobo in ohranjenimi objekti dodobra pretresel prav vsakogar  izmed nas.

Skratka, kljub naporni in dolgotrajni avtobusni vožnji, ki je botrovala vsem trem ekskurzijam v pomembna evropska mesta, zagotavljam, da bodo slednje zame ostale nepozaben spomin. Po vsaki ekskurziji ostanejo lepi spomini – spomini na  mesta, obiskane znamenitosti in na dogodivščine s prijatelji. Na dogodivščine, ki krepijo odnose med prijatelji in še bolj povezujejo razrede ter celotno generacijo. 


Danska od blizu 2013
Tomaž Kek, foto: Nace Mohorič

Na hladno zgodnjeseptembrsko popoldne se je na parkirišču Dolgi most zbrala skupina štiridesetih dijakov z gimnazij širom Slovenije. Razlog? Potovanje na Dansko! Društvo slovensko-danskega prijateljstva (slovensk-dansk venskabsforening) je letos namreč že sedemnajstič zapovrstjo organiziralo vseslovensko srednješolsko ekskurzijo. Vsako leto več kot 25 slovenskih gimnazij in srednjih šol izbere svoje najbolj aktivne dijake in dijakinje ter jih v zahvalo in spodbudo kot nagrado pošlje na popotovanje v deželo vikingov, Hansa Christiana Andersena in Hamleta.

Po dolgotrajni, več kot dvajseturni vožnji z našim modrim avtobusom smo le prispeli na ozemlje Kraljevine Danske. Prvi šok, ki sem ga doživel ob zaspanem pogledu skozi okno, je bila ravnina. Mislil sem si, da bo na Danskem bolj ravno, kot je pri nas, vendar me je pomanjkanje hribov na obzorju sprva navdalo z rahlim nelagodjem, ki pa je kaj kmalu preraslo v navdušenje nad prihajajočimi dogodivščinami. 

Pozno popoldne smo le dočakali malce daljši postanek na  otoku Rømø. Po daljšem sprehodu po kar nekaj kilometrov široki peščeni obali se je peščica najbolj drznih zapodila v hladno Severno morje, ostali pa smo vanj le namočili stopala. Na poti nazaj smo občudovali številne zmaje, ki so jih nemški turisti spuščali  ob obali, nato pa se odpravili naprej. Proti Askov Højskole, danski srednji šoli z internatom, ki nam je nudila prenočišče prvih nekaj dni.

Po dolgi noči smo se naspani in polni moči zbudili v novo jutro. Takoj po zajtrku smo se odpravili proti najstarejšemu danskemu mestu - Ribe, ki sicer nima prav nič skupnega z “našimi” ribami. Ime namreč najverjetneje izvira iz latinske besede “ripa”, ki pomeni breg, nabrežje. Tam smo si ogledali vikinški muzej in se sprehodili ob tipičnih opečnatih danskih hišah. Sledil je, vsaj za nekatere, najbolj težko pričakovan dogodek - obisk Legolanda! Ta leta 1968 odprt zabaviščni park leži v osrčju polotoka Jutland, ki predstavlja večino danskega ozemlja. Park je namenjen predvsem mlajšim, vendar se v zadnjih letih osredotoča tudi na malo starejše, saj ima že lepo število adrenalinskih atrakcij. Popoldne je hitro minilo in s še zadnjo vožnjo s “ta dobrim” vlakcem in obveznim slikanjem pred napisom Legoland smo zaključili nadvse uspešen dan.

Naslednji dan, že ponedeljek, smo ponovno preživeli v udobnih sedežih avtobusa, z eno razliko. Namesto spanja smo prepevali slovenske pesmi in vadili predstavitve za prihajajoči nastop, prvi od dveh slovenskih večerov. Dve uri slovenskih ljudskih, ponarodelih in zimzelenih pesmi, pomešanih s predstavitvami regij in obvezno pokušino tradicionalne jedače in predvsem pijače.
Popoldne smo le prispeli v Nykøbing, mestece na otoku na skrajnem severu Danske. Tam so nas odprtih rok sprejeli gostitelji, ki so nam za eno noč ponudili prenočišče. A kaj hitro je prišel večer in z njim trenutek resnice. 

Ob začetku slovenskega večera smo namreč zapeli obe himni, dansko in slovensko torej, in z nervozo smo pričakovali odziv Dancev na naše lomljenje jezikov. Na njihovih obrazih so se izrisali le nasmeški, ki pa na srečo niso prešli v smeh. Preostanek programa smo predstavili brez večjih težav. Po večeru je sledila že omenjena zakuska, ki se je končala z demonstracijo “ta prave” slovenske veselice, z “govejo” glasbo, vriskanjem in plesanjem. Začudenim Dancem sprva ni bilo prav nič jasno, vendar so se po pokušini rujnih opojev s slovenskih vinorodnih okolišev kaj hitro predali ritmu in se sprostili. Starši in učitelji so po dobri uri pobegnili, mi pa smo predstavljanje slovenskih navad premaknili v bližnji študentski dom.

Zgodaj zjutraj smo se s solzami v očeh in izmenjanimi e-mail naslovi poslovili od naših gostiteljev, s katerimi smo se v le enem dnevu zelo zbližali. A pot nas je vodila naprej, proti skoraj največjemu danskemu mestu. V Arhusu smo si ogledali muzej na prostem - mesto v malem - “Den Gamle By”- kjer so  zbrani primeri  tradicionalne bivalne arhitekture Danske. Po ulicah mesta se sprehajajo konji, na dvoriščih otroci pometajo ali z bližnjega vodnjaka nosijo vodo, v kuhinji pa hčerke pomagajo mami pri pripravi kosila. Niso le dobre voščene lutke, so pravi ljudje - igralci, ki ti na trenutke dajejo občutek, kot da si res zavrtel časovni stroj za stoletje ali dve v preteklost. Po muzeju nas je pot vodila do najvišje “gore” Danske, pičlih 175 visok grič z razglednim stolpom. Šele potem ko smo uspešno zalepili slovensko zastavico na drog na vrhu razglednega stolpa, smo si privoščili malico, nato pa s polnimi trebuhi odpotovali v Odense. 

V kraju, ki je svoje ime dobil po glavnem nordijskem bogu Odinu, smo si ogledali muzej Hansa Christiana Andersena, saj je Odense njegovo rojstno mesto. V muzeju med drugim hranijo zbirko vseh prevodov Andersenovih pravljic, tako da smo se z veseljem podali v lov za “našo” polico in jo tudi našli! Vsi prevodi so, kot se za napreden skandinaski narod spodobi, digitalizirani in dostopni na zaslonih na dotik ob policah. Muzeju je sledil odhod v štirizvezdični hotel na obrobju Copenhagna.

S hotelskimi zajtrki v trebuhih smo se namenili proti Roskildeju, še enemu zgodovinsko pomembnemu mestu. Spoznali smo se z zgodovino vikinških pohodov in preizkusili plovnost pravih vikinških ladij, ki jih imajo na ogled v tamkajšnjem muzeju. Od obale smo pot nadaljevali po rahlem pobočju in se ustavili pred Roskildsko katedralo, kjer so pokopani danski kralji in kraljice. Na poti proti mednarodni šoli v Helsingørju, kjer so že nestrpno čakali našo drugo predstavitev, smo se ustavili še pri dveh gradovih, Frederiksborgu in Kronborgu, slednji je namreč prizorišče Shakespearove drame o Hamletu. Tudi predstavitev na drugi šoli je odlično uspela in izmučeni smo se vrnili v hotel.

Na predzadnji dan smo dočakali še dansko glavno mesto, Kopenhagen. Šli smo do slovite morske deklice oziroma njene kopije, na skali ob obali. Kljub množici japonskih turistov smo jo tudi mi uspeli slikati, nato pa pred dežjem pobegnili na avtobus. Naslednji na seznamu kopenhaških znamenitosti je bil grad Rosenburg s kraljevo zakladnico,  veličastnimi sobanami in stenskimi poslikavami. Pred kosilom smo se “pokazali” še na slovenskem veleposlaništvu, kjer so nas toplo sprejeli, nato pa še v danskem parlamentu. Zvečer so nekateri odšli v Tivoli, drugi najstarejši zabaviščni park, ki leži v središču mesta, preostali pa smo ta čas raziskovali ulice prestolnice. 

Teden je hitro minil. Po zadnjem sprehodu po ulicah in dobrem kosilu je prišel čas slovesa. Na avtobusni postaji sem pomahal svojim novim prijateljem v slovo in s pogledom spremljal, kako je modri avtobus izginil za prvim križiščem. Vendar o tem kdaj drugič.


Obšolske dejavnosti
Jasna Rupnik

Na Gimnaziji Jurija Vege Idrija lahko dijaki poleg rednega pouka obiskujejo tudi obilo različnih obšolskih dejavnosti. Te so seveda namenjene dijakom vseh letnikov in programov. Posebno skrb pa so na gimnaziji namenili prvošolcem, ki imajo v sebi še skrite potenciale. Da bi pri njih vzbudili čim več zanimanja in jih pritegnili k posamezni dejavnosti, so tako kot lani izpeljali predstavitev obšolskih dejavnosti, ki je potekala v petek, 20. septembra, v telovadnici šole.

Na predstavitvi so dijaki lahko pobliže spoznali kar 12 dejavnosti, ki so jih ob pomoči zunanjih mentorjev ali profesorjev na šoli predstavili dijaki višjih letnikov. Naj te dejavnosti naštejemo:
  • fotografska delavnica (mentor Iztok Hvala)
  • orientacija in rekreacija (mentor Robert Vončina,prof.)
  • Mala gledališka šola (mentorica Ana Kržišnik) 
  • sodobni ples (mentorica Urša Rupnik) 
  • Vegova bralna značka (mentorica Silva Uršič, prof.)
  • filmski krožek (mentor Matjaž Mrak)
  • gledališki abonma v Drami (organizatorka obiska Maja Justin Jerman,prof.)
  • šolsko glasilo Cajtng (mentorica Romane Kokošar, prof.)
  • astronomski krožek (mentor Jan Vales)
  • robotika (mentor Zmago Jereb)
  • socialno pedagoška pomoč (mentorica Jerneja Štrukelj)
  • računalniško programiranje (mentorja Rok Krhlikar in Jerneja Podobnik) 
Mentorji so bili presenečeni nad vnemo prvošolcev, predstavitve so požele veliko pozornosti. Z veseljem lahko potrdimo, da se bodo dijaki prvih letnikov najbrž v večjem številu pridružili naštetim dejavnostim in nekaterim drugim, ki v petek niso bile predstavljene, kot na primer logika, ki jo vodi mentorica Nina Troha.


Obisk Japoncev
Katjuša Poljanšek, 2.b

V nedeljo, 22. septembra ,  smo dobili zelo poseben obisk. Po sedemindvajsetih urah potovanja iz Japonske so na ljubljansko letališče prileteli malo po deseti uri dopoldan. Tri dekleta so svoje gostje pobrala že tam, da so se skupaj  odpravili na Bled. Ker sem ta dan imela orientacijsko tekmo, so mojo gostjo Kiwo pripeljali v Črni Vrh nad Idrijo. Skupaj smo pojedli kosilo, nato pa se je tudi ona udeležila orientacijske tekme. Bilo ji je zelo všeč. Ko smo se popoldne vrnili domov, je bila zelo navdušena nad hišo, saj so pri njih veliko manjše. Za večerjo sva spekli palačinke, ki jih prej ni poznala. Vsi smo sedeli za mizo, Kiwa pa nam je pokazala nekaj stvari, ki nam jih je prinesla iz svoje države. Najbolj mi je bil všeč papir za origami.
 
V ponedeljek zjutraj pri zajtrku nam je Kiwa povedala, da oni za zajtrk jedo juho, riž in podobno. Vendar je bila zadovoljna tudi s toastom in domačo marmelado. Ob osmih dopoldne so imeli sprejem pri županu, mi pa smo medtem pripravili vse potrebno za sprejem na šoli. Ko so ob devetih prišli v razred, se je začelo. Predstavili smo jim kratko zgodovino šole, talentirane glasbenike, ki jih imamo na šoli, Dimitrij pa je predstavil Slovenijo. Za konec smo si ogledali še kratek skeč, ki je temeljil na stereotipih, ki jih imamo Evropejci o Azijcih. Naš strah, da se jim bomo s tem zamerili, se je razblinil, takoj ko so se naši gostje začeli smejati. Tretjo šolsko uro so se Japonci udeležili pouka angleščine v 4. letniku, med malico pa so si podrobneje ogledali našo šolo. Kosili so v šoli, nato pa odšli v idrijski muzej.. Spet smo se srečali ob četrti uri, pred Antonijevim rovom. Po ogledu filma smo se odpravili v notranjost rudnika.  Prehodili smo veliko nizkih rovov in ozkih stopnišč.
 
Ko sva s Kiwo prispeli domov, sva spekli pico. Po večerji sem jo peljala na sprehod po Cerknem. Zelo navdušena je bila nad razgledom z bližnjega hriba. 

V torek sva spali malo dlje, saj nas je čakal izlet v Postojno in na morje, odhod iz Idrije pa je bil ob pol devetih. Japonke so v avtobusu sedele skupaj in si ves čas nekaj navdušeno pripovedovale. Tudi mi smo si izmenjali nekaj zanimivih podatkov,  ki smo jih izvedeli o Japoncih. Najbolj se nam je zdelo zanimivo, da se fantje in punce skoraj ne pogovarjajo in da se vsi zahvaljujejo za vse, tudi za najbolj samoumevne stvari, kot je tuširanje. Kmalu smo prispeli v Postojno in se poslovili od svojih gostov, ki so sami odšli v jamo.  Po kosilu nas je avtobus  peljal do Predjamskega gradu. Nekateri so odšli noter z gosti, nekaj pa nas je ostalo zunaj in občudovalo razgled. Končni cilj je bil Piran.  Mislim, da je bil ta tudi Japoncem zelo všeč, še posebej ko smo se povzpeli do cerkve.
  
Po prihodu domov sva s  Kiwo naredili suši. Povedala mi je, da ga sama ni še nikoli delala, kajti doma raje kupijo pripravljenega. Najin sushi je izgledal precej neenakomerno, bil pa je okusen.
 
Sreda je bila zadnji dan njihovega obiska v Idriji. Dopoldne so nam v predavalnici pripravili predstavitev o »Minamata disease«, bolezni, ki se je v njihovem kraju razvila zaradi onesnaženosti vode z živim srebrom. Ker so ljudje in nekatere domače živali jedli ribe iz tamkajšnjega morja, so se zastrupili in umirali. Po predavanju smo si ogledali še razstavo čipk, nato pa so naši japonski vrstniki poskušali pod mentorstvom učiteljice Mate sklekljati kitico oz. zapestnico.  Kiwa in ostali so bili navdušeni. Ob desetih dopoldne smo se poslovili od svojih gostov in posneli še nekaj fotografij. Oni so odšli v Ljubljano, kjer so pred odhodom domov preživeli še en dan, mi pa smo odšli k pouku in se vrnili v vsakdanje življenje.

Obisk Japoncev je zame enkratna izkušnja, saj sem izvedela veliko o njihovem načinu življenja. Spoznala sem nove prijatelje,  tako Japonce kot njihove gostitelje iz 3. letnika. Komaj čakam, da jim v marcu vrnemo obisk ter spoznamo deželo, iz katere so prišli.


A world of 100 people - Global village project
Urška Kofol

6 tabornikov in 2 vodnici smo se julija letos udeležili mednarodne mladinske izmenjave v Nemčiji, natančneje v mladinskem centru Hirschluch, tik ob  mestecu Storkow. 12 dni smo preživeli skupaj z mladimi iz Severne Irske, Avstrije, Nemčije, Grčije, Turčije, Latvije, Estonije, Španije, Češke in Poljske.

Ideja o izmenjavi se je rodila iz koncepta 'Če bi bil svet vas s 100 prebivalci...'. Udeleženci so prihajali iz desetih evropskih držav, na projekt pa so se prijavili prek organizacij, ki se tako ali drugače ukvarjajo z mladimi. Vodja projekta je želel skozi delavnice spoznati mlade z nekaterimi problemi globalnega sveta, kot so komunikacija, revščina, lakota,... Da pa bi vse skupaj imelo še večji učinek, je k sodelovanju povabil po 10 udeležencev iz vsake države, tako da se je na koncu zbrala majhna skupina 106 mladih, v kateri je bilo lahko ustvariti vzdušje prave male vasice.

Rdečo nit so organizatorji dopolnili z nadvse zanimivim načinom podajanja ideje, večina delavnic je bila namreč cirkuških. Z izjemo uvodnih dveh dni, kjer so bili mladim predstavljeni različni pogledi globalizacije, so se vse dni učili cirkuških spretnosti, od tistih na odru pa do tistih, ki so pomemben del zaodrskega dogajanja. Vsak se je lahko izuril v eni disciplini, kot so vrvohodstvo, žongliranje, diabolo, hip-hop, rap, klovni, aerial tissue, ali pa so dobili veliko znanja s področja ozvočenja in osvetljave, dokumentacije, kostumografije in grafitiranja. Vse pridobljeno znanje so udeleženci na koncu prikazali v pravi cirkuški predstavi. Zgodbo in rdečo nit so določili sami, njihovi mentorji, ki so zaposleni kot profesionalni cirkusantje v cirkusu Zack, pa so jih pri tem le usmerjali in jim nudili podporo. Za glavno temo predstave so si novopečeni cirkusantje izbrali problem komunikacije, končni izdelek pa je po naključju močno spominjal na dogajanje v Berlinu po drugi svetovni vojni. Predstava so pohvalili predvsem  starejši obiskovalci, ki so dogodke izkusili na lastni koži.

Spremljevalno dogajanje je bilo prav tako pestro kot preostal del programa. Že prvi dan smo postavili svoj lasten cirkuški šotor, koncert nam je priredila glasbena skupina The Spankers iz Prage, svoje talente so nam na večeru talentov prikazali vsi mentorji, na kulturnem večeru smo se spoznali z značilnimi jedmi vseh držav, nekaj večerov smo preživeli na plaži bližnjega jezera, kot predstavniki tabornikov pa smo priredili pravi večer ob ognju. Prosti čas smo preživljali ob kavi in pecivu v malem bifeju, kjer sta za nas skrbeli EVS-prostovoljki iz Španije in Ukrajine. Organizirani so bili tudi turnirji  v odbojki in namiznem nogometu.

Ker je bila skupina udeležencev in mentorjev sorazmerno majhna, smo v 12 dneh dobili priložnost spoznati prav vsakega, pa naj bo to direktor cirkusa,Ilja ali pa glavna kuharica Renate. Proti koncu projekta so udeleženci začutili idejo projekta, počutili so se povezane prav z vsakim soudeležencem, vodjo, mentorjem ali osebjem. Spletli so prijateljstva, ki jih bodo nekateri obdržali za vedno; ustvarili so se spomini, ki jih bo težko pozabiti. Poleg tega so bili mladi izzvani k temu, da se zavedajo in razmišljajo o pomenu globalnih povezav, kar je bil tudi cilj projekta.  


Krst 2013
Mirijam Šivec, 2.b

Letos sem se krsta udeležila kot gledalka. Mislila sem, da bo samó gledanje dolgočasno. Bila pa sem tudi malce ljubosumna, saj smo bili gledalci odrinjeni na stran in so vso pozornost dobili letošnji prvošolci  oz. fazani.  Prav zaradi  ljubosumja sem najbrž še z večjim veseljem in zadovoljstvom gledala, kako so bili vsi počečkani in umazani od kakšne packarije.  A sem bila kmalu prijetno presenečena, ko sem spremljala, kako so fazani pod budnim očesom četrtošolcev vestno izpolnjevali naloge, ki bile presenetljivo zabavne, smešne in ravno prav sramotilne, tako da tudi nam gledalcem ni bilo dolgčas. Ker so razredi tekmovali med sabo, je bilo vzdušje še toliko bolj napeto in vznemirljivo. Všeč mi je bilo, ker se je vse dogajalo zunaj, na igrišču za šolo.  Letos je bil krst  sicer  malo bolj grob kot lani, tako da je bilo ob koncu slišati tudi nekaj pritožb  fazanov. Menim,  da mora  v prvošolcih krst  vendarle zbuditi malce strahu in tesnobe. V mejah normale, seveda. Ta dogodek se ti zgodi samo enkrat v življenju (razen  če ti ne uspe narediti prvega letnika :) ) in prav zato mora biti tak, da si ga zapomniš za celo življenje. In to je letošnjim organizatorjem tudi uspelo.
Utrinke s krsta si lahko ogledate tukaj.


Natečaj Ruska kapelica

Leja Tominec


Lansko leto smo pri izbirnem predmetu ruščine sodelovali na natečaju Ruska kapelica kot simbol slovensko-ruskega prijateljstva. Na natečaj smo poslali različne izdelke, ki so jih razvrstili v različne sklope, med njimi plakate, fotografije, grafite ali pa tudi videoposnetke. Pet zmagovalcev so določili preko glasovanja na facebooku. Ena izmed teh nagrajencev je bila tudi dijakinja naše gimnazije, Nuša Jeram, ki je kot nagrado prejela petdnevno potovanje v Moskvo.


Društvo Slovenija Rusija, ki je organiziralo ta natečaj, je poleg petih glavnih nagrajencev izbralo še deset drugih. Ti so prišli v izbor ne le z glasovi na facebooku, ampak je njihovo delo ocenila tudi komisija Društva. Deseterica je prav tako kot prvih pet prejela nagradno potovanje v Rusijo. To je vključevalo enodnevni ogled Moskve in enotedensko bivanje v ruski koloniji Computerija. V srečni deseterici sta bili tudi dijakinji naše šole, Petra Lapajne in Leja Tominec.




Naše potovanje se je začelo 23. avgusta, ko smo se z letalom odpravili proti Moskvi in končalo s srečno vrnitvijo 31. avgusta. Med našim bivanjem v Moskvi smo si najprej ogledali metro: podzemno železnico, ki je za razliko od drugih evropskih metrojev veliko razkošnejša in prostornejša.
                                                                     

                                                                        Voditeljica Julija Mesarič, organizatorka  

 natečaja in potovanja.


 

     Metro postaja.





























Ogledali smo si tudi moskovski Kremelj in cerkev sv. Vasilija.

Po ogledu Moskve smo se pripravili na peturno vožnjo do kraja Tver, kjer smo v družbi ljudi z vseh koncev sveta prebili naslednji teden in prisostvovali mednarodnemu festivalu ruskega jezika.

V koloniji so nas razdelili po starostnih skupinah, v katerih smo se nato preko pravljic, risank, različnih skupinskih iger in športnih dejavnosti seznanjali z rusko kulturo in ruskim jezikom,. V ruskem jeziku so nas učili tudi uporabe nekaterih novih programov na računalniku. Vsako popoldne so naši organizatorji pripravili različne dejavnosti. Imeli smo delavnice lončarstva, šivanja, barvanja kipcev, pletenja kite in izdelovanja slamnatih lutk. Sodelujoče države so se predstavile z lastnimi nacionalnimi igricami, kot je ruska leguška (žabica), ki se igra podobno kot naš morilec. Pripravili so tudi turnir iz ruskega kriketa, namiznega nogometa in biljarda.

Spodaj je nekaj utrinkov.






'V Rusiji smo preživeli devet čudovitih in zanimivih dni. V kampu Computerija smo po skupinah spoznavali kulture različnih držav, predvsem rusko kulturo in jezik. Zanimivo je bilo poslušati naravne govorce ruščine, ki jih do tedaj nismo slišali v živo, zlasti tempo govora, ki je zelo hiter. Kamp Computerija in podobni kampi se mi zdijo koristni, saj spodbujajo učenje in uporabo jezika.''

Petra Lapajne 3. B


Za še več utrinkov s potovanja in festivala si poglejte te povezave:

https://www.facebook.com/ruska.kapelica/photos_stream

http://www.i-computeria.com/index.php/sobytiya/2-otkrytyj-mezhdunarodnyj-detskij-festival/fotoalbom



Seznam člankov