Hell and nothing else but paradise

Galerija IJŠ: Pekel ni nič drugega kot paradiž, ugledan z druge strani

Za idiličnimi strukturami mest se lahko skrivajo pretresljive zgodbe, ki jih nakazujejo slike Andreje Gregorič ali pa idilični panonski pogled na drugi strani zastrira "arheološki" pejsaž Vinka Železnikarja. Človekova narava je uganka in iz njegove svetlo-temne eksistence izvira vse, meni Natalya Gorza, ki razmišlja o modernem človeku, ki se je odpovedal iskanju resnice. Freud nam je razkril, Jung pa dopolnil spoznanje o človekovi ujetosti med kolektivnim nezavednim - simboli (krog, kvadrat) in subjektivim- gesto, ki skupaj tvorita nelagodjeje v kulturi, kar prikazujejo slike Tanje Špenko. Vera Stankovič razmišlja o naših odzivih na nasilje in agresijo kot parafrazi pekla.

Svetlobna opna, ki združuje dve različni podobi je metafora človekove eksistence v interaktivnih slikah Vlada Stjepiča. Samo Perpar pa predstavlja eksistencialni preplet paradiža in pekla v metafori dreves, kjer ne vemo, kaj je krošnja in kaj korenine, barve pa se v interakciji spremenijo. Svetlana Jakimovska-Rodič je naslikala dvojnost človekove narave in pogled z druge strani, ki nas vznemirja in izprašuje kje se dejansko nahajamo. Zanimiv je preplet doživete ekistencialne teže in igrivega pogleda na svet v delih Jurija Dobrile in Iskre Beličanske. Razmislek o izvoru trenutne eksistence sega v rajsko-peklenske zgodbe iz našega otroštva v fotografijah Arven Shakti Kralj Szomi in sliki Brine Torkar Križaj. Zdi se, da nekateri umetniki menijo, da je pekel pravzprav družba in njen sistem z lažnimi obljubami v navideznem paradižu – demokraciji ( Barbara Jurkovšek, Dušan Muc, Dragomil Bole, Jur Samec, Vesna Dernovšek). Simboli, ki se pojavjajo na teh umetniških delih so navidezni, lažni; paradiž in pekel sta fikciji, sta območji, ki se zamenjujeta, kajti po strukturi, da je morala amorala, je tudi paradiž-pekel in narobe. Iz zgoraj omenjenih del se širi vzdušje ždenja v stacionarnem stanju zaciklane zavesti, kjer vsi nekaj čakamo, medtem ko od danes do jutri živimo v nelagodju. Kot, da bi umetniki- Ljubljančani hoteli reči, da smo bili obljubljena dežela, vse bolj pa postajamo izgubljeni paradiž, v parafrazi Johna Miltona. Tema nerazdružjivega prepleta pekla in paradiža, ki sta eno, splastena in zlepljena, se na originalne načine kaže v delih (Beti Bricelj, Duše Jesih, Mojce Sekulič Fo, Beatriz Čerkez Tomšič, Silvije Arc Popovič). Za te umetnike je par razlike in nasprotja že davno odpadel; spremenil se je v preplet, v mutacijo, tako da sta Bog in hudič le dve podobi istega. Pogled z druge strani pa je lahko tudi povsem drugačen- poln humorja in banalnosti, kar je značilno za našo potrošniško kulturo, slednje nam s svojim objektom predstavi Nina Koželj. Težko je prikazati čas, a še najbližje mu je dramtično prehajanje v sliki Žarka Vrezca. Umetniki puščajo prostor med obema načeloma odprt: med praznim - začetnim - kozmosom in parom: nebesa – pekel. Se pravi, da ima Nietzsche nepopravljivo prav: puščava raste. V puščavi je mogoče, kot je pokazal Deluze, le nomadstvo, protejsko iznajdevanje novih oblik in vsebin, a le kot videzov istega krogotoka, beganja - blodnje - po puščavi.

Vir: Društvo likovnih umetnikov Ljubljana, Napovednik.com