Domača stran

ANTON KOCJANČIČ

(26. maj 1884 – 14. april 1962)

Ljudski pripovednik, godbenik in ljubitelj slikarstva

Anton Kocjančič iz Gorij pri Bledu je bil rojen pri Mačku v Zgornjih Gorjah. Kasneje je živel nekaj let na Pernikih, od leta 1926 naprej pa v Krnici št. 3. Podpisoval se je tudi s psevdo-nimom Tonej Seljan in Tilen Pavček.

Imel je izrazit dar za pisanje in oblikovanje. Ni mu bilo dano, da bi hodil v šole, zato je svoje talente razvijal sam s pomočjo takrat dostopnih knjig in revij ob stalnem pomanjkanju časa in trdem kmečkem delu.

Ker je bil nadarjen za risanje je bila njegova prva želja, da bi prišel v Jakopičevo slikarsko šolo v Ljubljani. Njegov oče ga ni mogel poslati v šole, saj je bila v teh časih najpomembnejša skrb za preživetje.

Ker se ni mogel šolati za slikarja se je začel ukvarjati z glasbo. Z glasbo se je seznanil že v otroštvu pri svojem očetu. Leta 1907 je bil eden od ustanoviteljev godbe na pihala v Gorjah. Učil je mlade glasbenike in bil nekaj časa tudi dirigent.

Kasneje je svoj umetniški, izpovedni dar poskušal usmeriti predvsem v pisanje. Svoje prve črtice je objavil leta 1910. Vrh njegove zrele moči je gotovo v »Požgani Radovni«, dokumentarni noveli iz druge svetovne vojne. Vse življenje pa se je ukvarjal z velikim načrtom, da bi napisal »Staro Pokljuko«, široko zasnovano zgodovinsko povest iz srede devetnajstega stoletja o usodi pokljuških gozdov, o njihovi delitvi med blejskim gradom, srenjo in kmeti, o gozdarjih, planšarjih, oglarjih in fužinarjih.

Pisanje je bilo prav do zadnjih dni njegova globoka vsakdanja notranja potreba. Sam je takole opisal svoj delovni teden:

“Vsako jutro, ko se navsezgodaj zbudim, v mislih ujamem spoznanja in dognanja prejšnjega dne v zvezi s svojo povestjo in jih napišem za kakšno stran. Medtem se naredi dan in treba je na polje, v gozd, na travnik. Tam pri delu, če se količkaj da, spet predem štreno povesti in si nabiram snovi za novo stran, ki jo napišem drugo jutro. Tudi pozno v noč berem ali pišem. Vsako nedeljo pa potem zberem in preberem liste, ki jih napišem, čez teden. Prepišem jih na čisto, predelam ali zavržem, kakršen je že teden. Tako počasi pletem tudi daljše povesti, samo da je pri teh težko imeti pregled nad preobširno snovjo.”

Anton Kocjančič v pogovoru s profesorjem Jankom Modrom. 

Vsebina te spletne strani je prirejena po gradivu, ki ga je za razstavo ob odprtju nove Gorjanske knjižnice pripravila gospa Irena Razingar iz knjižnice A. T. Linharta Radovljica in po spremnem tekstu Kocjančičeve knjige »Stara Pokljuka« iz leta 1964, ki ga je napisal profesor Janko Moder.