Kaj je aikido

Zgodovina človeške družbe je zgodovina nasilja in njegovega omejevanja. Prav načini tega omejevanja pa določajo stopnjo kulture. Eden od takšnih načinov je tudi Aikido je kljub svojemu več kot tisoč letnemu razvoju v zahodnoevropskem prostoru najmlajša in zato tudi najmanj znana borilna veščina. Ta pa si kljub temu utira pot k vedno večji popularnosti, kajti Aikido je idealna obrambna borilna veščina, primerna za vsakogar, ne glede na spol in starost. K njegovi priljubljenosti prispevata dve njegovi bistveni značilnosti, ki ga na najbolj očiten način ločita od ostalih borilnih veščin. Prva njegova posebnost je njegova izrazita obrambna naravnanost, kajti velja načelo »brez napada ni Aikida«. Ob tem mu daje poseben čar prav dejstvo, da umetnost obrambe ni v uporabi naše fizične moči, pač pa izkoriščanju centrifugalne in centripetalne sile. Gibanje v Aikidu je namreč posnemanje gibanja v naravi, kar odraža duhovna in telesna usklajenost naših gibov z gibanjem nasprotnika. To daje tehnikam vzvodov, udarcev in metov poudarjen estetski videz. Že s samimi krožnimi gibi, prilagojenimi hitrosti nasprotnika, dosežemo izgubo njegovega ravnotežja ter s tem njegov poraz, ki je karikiran dokaz nesmiselnosti napada, ter prikaz skladnega delovanja našega duha in telesa. Prav ta njegov zunanji vidik, ki ga karakterizirajo za napadalca nagli, pogosto dramatični preobrati, naredi na nepoznavalce borilnih veščin največji vtis. Zato ne preseneča, da osvajajo njegove številne tehnike tudi posebne policijske in vojaške enote kakor tudi varnostne službe.

Borilne veščine pogosto vzbujajo vtis, da je odločilna hitrost, moč, spretnost, poznavanje najrazličnejših tehnik, ki so preračunane na najrazličnejše možne situacije, poznavanje anatomije in fiziologije človeškega telesa. Čeprav je ta zunanji vidik nesporno prisoten, pa ostaja v znatni meri zapostavljena njihova notranja, subjektivna, psihična plat in hkrati z njo tisti psihološki momenti, ki pomembno prispevajo prav k takšni impresiji kot jo sicer odražajo borilne veščine navzven. Prav zato obstaja med borilnimi veščinami in primitivnim spopadom - pretepom pomembna, a pogosto ne dovolj opazna razlika. To namreč ne ustvarjajo poznavanje učinkovitih borilnih tehnik in njihova uporaba, temveč končni cilj urjenja borilnih veščin. Ta je v prepričanju, da je to urjenje sestavni del razvoja, katerega končni smoter je osebna preobrazba tistega, ki se jim posveča. Pri urjenju borilnih veščin psihološka komponenta namreč ne zadeva le vprašanje motivacije, koncentracije, hrabrosti in odločnosti, da se v pravem trenutku uporabi najbolj učinkovita tehnika, temveč poseben način doživljanja harmonije med našim telesom in dušo. To omogoča globlja spoznanja, ki so pogoj za občutek harmonije v sebi in s svojim socialnim in naravnim okoljem, ali kot je poudarjal ustanovitelj Aikida O-sensei Morihei Ueshiba (1883-1969) harmonije s vesoljem kot stvarstvom v celoti. Če zveni to metafizično, potem je to morda zato, ker ostaja psihološki pogled borilnih veščin zapostavljen in to ne le zaradi težje spoznave notranjega-psihološkega, subjektivnega, temveč zaradi nekaterih kulturnih determinant, po katerih se bistveno razlikuje pogled na človekov telesno in duhovno plat na Zahodu od tovrstnega pojmovanja na Vzhodu. Notranjemu – psihološkemu vidiku borilnih veščin daje globlji smisel njihovo filozofsko stremljenje, prežeto z vzhodnjaško modrostjo. Zlasti Zen predstavlja idealno podlago za psihološko pripravo ne le na boj na življenje in smrt, temveč za razreševanje vsakodnevnih konfliktov. Zato je postala ta filozofija sestavni del poslovne strategije in taktike ne le na vzhodu, temveč jo vedno bolj osvajajo tudi poslovneži na zahodu. Njegova načela ne potrjujejo le številni borilni sistemi, temveč tudi vsakodnevna življenjska praksa.