Presenetljiva mladost

Japonske borilne veščine so praviloma stare več stoletij. Njihov izvor gre izkati v plemenitih samurajskih okoljih ali pa se napajajo iz ljudstva. Z aikidom je drugače. Nastajal je v začetku dvajsetega stoletja, njegov tvorec Morihei Ueshiba (1883 - 1969) pa mu je dal dokončno formalno obliko (in tudi ime) leta 1942. V začetku je bil aikido namenjen izključno višjim častniškim krogom japonske cesarske armade. Vsi opisi in tehnike so bili celo pod pečatom najvišjih vojaških skrivnosti. V desetletjih po japonski kapitulaciji se je zastor skrivnostne molčečnosti počasi odstiral in v začetku sedemdesetih let je bil prvič obširneje predstavljen tudi širši evropski publiki.

V znak globokega spoštovanja do tvorca aikida Moriheia Useshibe ga njegovi učenci naslavljamo z O-sensei (Veliki učitelj)

  
 

Kaj loči aikido od drugih borilnih veščin

 

Aikido je izključno obrambna veščina. V tehnikah sicer nekdo dobiva vlogo "napadalca", toda le zato, da lahko "napadeni" vajo pravilno izvede. (Ortodoksna terminologija izraza "napadalec" sploh ne pozna!) V obrambi ne uporabljamo svoje fizične moči, pač pa izkoriščamo energijo "napadalca". S specifičnim gibanjem, ki je najprepoznavnejša lastnost aikida, posnemamo gibanja v naravi ter duhovno in telesno usklajujemo naše gibanje z gibanjem nasprotnika oz. partnerja. To daje tehnikam vzvodov, udarcev in metov povdarjen estetski videz. Že s samimi krožnimi gibi, prilagojenimi hitrosti nasprotnika, dosežemo izgubo njegovega ravnotežja. Ko temu sledijo še efektni vzvodi in meti, je vse skupaj tudi zelo atraktivno za zunanjega opazovalca.

Japonsko pojmovanje aikida vsebuje seveda še številne dodatne elemente, predvsem psihološke, ki so za naša okolja nepojmljivi, metafizični in celo mistični. Vsekakor pa psihološke dimenzije ne smemo zanemariti; treba jo je namreč ustrezno presaditi na naša tla in prilagoditi našim civilizacijskim oziroma kulturnim danostim.