Agresija in borilna veščina AIKIDO

Dandanes smo priča vse večjemu nasilju, nekateri zato krivijo družbo, televizijo ter med drugim tudi borilne veščine! Vse bolj so borilne veščine v modi, število klubov iz dneva v dan narašča. Res je, da je v nekaterih borilnih veščinah prisotna tudi agresija. Zato se strinjam s trditvijo, da je potrebno biti pri izbiri borilnih veščin previden, vendar ne gre metati vseh veščin v isti koš! Tudi ni res, da je v vseh borilnih veščinah smisel za vsako ceno premagati, onesposobiti ali celo ubiti nasprotnika! Velikokrat opažam, da imajo ljudje popolnoma napačne predstave o borilnih večinah ter njenih posledicah na agresijo. Zato bi v tem članku rad na kratko predstavil ne preveč znano borilno veščino AIKIDO, njeno miroljubno naravnanost ter zagovarjal tezo, da ne stopnjuje agresije.

 

Aikido je mlada japonska borilna veščina, ki je nastala v začetku dvajsetega stoletja. Njeno dokončno obliko ji je dal Morihei Ueshiba (1883 – 1969), ki jo je tudi poimenoval.


Globina aikida leži že v povezavi pismenk: ai - simbolizira harmonijo, ki – duhovno notranjo moč, do - pot, smer, veščino.

Aikido lahko razumemo kot obliko skupnega harmoničnega delovanja telesa in duha.

 

Veščina aikido uči, kako doseči popolno zmago nad seboj, ki temelji na filozofiji miru. To pomeni opuščanje agresivnosti, napadalnosti, kakor tudi to, da z vztrajno vadbo poskušamo doseči stanje, ko negativne misli preusmerimo v pozitivno ustvarjalno energijo.

 

San Tzu je že pred več tisočletji ugotovil, da je najboljša zmaga brez boja. Ustanovitelj aikida Morihei Ueshiba je prišel do spoznanja, da vsakršno nasilje rodi novo nasilje, ki pa vedno vodi k maščevanju! Zato v aikidu ni klasične borbe oz. pretepanja. Smisel aikida je v tem, da se enostavno umaknemo oziroma izognemo napadu, tako da napadalec spozna, da je vsakršen nadaljnji napad čisto brezsmiseln. Če pa napadalec še vedno nadaljuje z napadi ga lahko z posebno izbranimi vzvodi umirimo. Tehnike so skrbno izbrane tudi tako, da napadalca ob tem fizično ne poškodujemo. Prav zaradi te miroljubne filozofije se aikido močno razlikuje od ostalih borilnih veščin, goji nenapadalnost, mir ter ljubezen do sočloveka.

 

V aikidu ni tekmovanj, zato v veščini ni tekmovalnih ambicij oziroma prostora za medsebojno sovraštvo. Tudi »napadalec« ki te pri treningu napade, da lahko izvajaš »tehniko« je tvoj prijatelj in pomočnik, ki ti pomaga pri učenju. Ker v aikidu ni tekmovanj veliko redkeje prihaja do poškodb! Zagotovo je igranje nogometa veliko nevarnejše od ukvarjanja z aikidom, da o nešportnem obnašanju ne izgubljam besed. Zato ni redkost, da z vami v telovadnici kot vaš partner sodeluje pri učenju nekdo, ki je že v pozni starosti.

Aikido sodi med mehke borilne veščine, katere ojačajo občutek bazične varnosti in uravnotežijo človekovo odzivanje, zato ne stopnjujejo razdiralne agresije.

 

Učenje borilnih veščin brez pravilnega pristopa je podobno učenju kakršnekoli druge spretnosti. Človek lahko ta znanja uporabi v prid sebi in bližnjim, ali jih zlorabi. Zato je bistvena prednost veščine aikido v tem, da ima vgrajene »varovalke« v sam proces učenja.

Najpomembnejša varovalka je prepričanje, da veščina pomeni stil življenja. In to stil, ki krepi človekovo zdravje, ga ohranja spretnega, harmoničnega v stiku z okoljem, pripravlja na napore, redno aktivnost ter na spoštovanje sebe in drugih.

 

Druga varovalka je etično ozadje. V ospredju ni zmaga oz. premagati nasprotnika temveč zmaga nad samim seboj. To pomeni ne le obvladovanje tehnike, vendar tudi spoštovanje in izvajanje načel kot so nenasilje, nenapadalnost, ljubezen, notranji mir, ravnotežje, a ob tem obdržati jasno označene meje sebe in drugih.

Tretja varovalka je dolžina trajanja učenja. Nikoli ni zaključeno, vedno se lahko kaj naučimo in vedno se je vredno učiti in delati na kvaliteti svojega življenja. In kvaliteta ni nikoli dokončna. Vedno se jo lahko še izboljša in v tem uživa.

 

Tisti, ki se odloči za aikido, bo kmalu spoznal njihovo zahtevnost. Če je motiviran le s kratkoročnimi cilji (pridobitev učinkovitih borbenih tehnik) bo treniranje opustil, saj mu jih ti pristopi ne morejo na »hitro ponuditi«.

 

Ne le, da sem prepričan v nenevarnost ukvarjanja z veščino aikido, verjamem tudi da bi jo lahko uporabljali v različne terapevtske namene, na primer kot pomoč osebnostnemu razvoju mladih, ki jim je telesna dejavnost blizu.

 

Aikido je nastal v drugem religioznem okolju, nam Evropejcem velikokrat težko razumljivem, vendar vzgaja v duhu nenasilja, miru in ljubezni.

 

Upam, da sem uspel predstaviti, na primeru aikida, da niso vse borilne veščine agresivne, ter da lahko tudi v njih najdemo veliko dobrega. Dejstvo pa je, da se vsak klub od kluba razlikuje, zato je velika odgovornost na tistemu, ki veščino poučuje. (A. Karlovšek, 2006)