Afganistan‎ > ‎

Talibani

Talibani, (v paštunščini : طالبان talibani, kar pomeni "študenti") je skupina islamskih milic, ki je vladala v večjem delu Afganistana od septembra 1996 dalje. Čeprav je imela oblast v Afganistanu pet let, je bila njihova vlada diplomatsko priznana le s strani treh držav: Pakistana , Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov. Po napadih teroristov 11. septembra 2001 v ZDA je bil talibanski režim strmoglavljen z vojaško operacijo Enduring Freedom . Talibani so večinoma pobegnil v sosednji Pakistan, kjer so se organizirali kot uporniško gibanje za boj proti demokratični islamski republiki Afganistan (ustanovljeni konec leta 2001) in proti NATO pod vodstvom Mednarodnih sil za varnostno pomoč (ISAF).

Talibansko gibanje je predvsem sestavljeno iz članov, ki pripadajo plemenu Paštunov, največji etnični skupini v Afganistanu. Mnogi strogo upoštevajo socialne in kulturne norme znane kot Pashtunwali. Vrhovni vodja gibanja Talibanov je mula Mohamed Omar. Omar je hkrati verski in vojaški vodja Talibanov. Ko so bili Talibani na oblasti, so prakticirali eno najstrožjih razlag šeriatskega prava, ki je bila kdaj koli uporabljana v islamskem svetu, predvsem v strogem odnosu do žensk. Ženske so bile prisiljene nositi burke v javnosti, ni jim bilo dovoljeno niti delati niti izobraževati razenštudij Kur'ana. Ženske niso smele na zdravljenje k moškemu zdravniku brez spremstva moža ali moškega sorodnika, kar je privedlo do številnih bolezni in povečane umrljivosti žensk. Kazen za kršitev talibanske zakonodaje so bili javno bičanje na ulici in javna usmrtitev.

Zavezniki talibanov so deli pakistanske vojske, pa tudi arabski in Srednje Azijski skrajneži. Talibani so imeli na voljo vojaško usposabljanje in oskrbo orožja s strani pakistanske vlade, oz. njene obveščevalne službe Inter-Services Intelligence (ISI), novačili pa so tudi veliko novincev iz medres (verskih šol) in afganistanskih begunce v Pakistanu. Al Kaida podpira Talibane z uvoženimi borci iz arabskih držav in Srednje Azije. Ocenjuje se, de je bilo v dosedanjiem obdobju vojskovanja na strani Al Kaide 45.000 borcev od tega pa le 14.000 afganistanskih Talibanov.

Danes Talibani delujejo predvsem v južnem Afganistanu in na severozahodu Pakistana. Ameriški viri trdijo, da imajo svoj sedež v bližini mesta Quetta v Pakistanu. Talibani sodelujejo tudi v terorističnih napadih zoper civilno prebivalstvo v Afganistanu. Po poročilu Združenih narodov, so bili Talibani odgovorni za 76% civilnih žrtev v Afganistanu leta 2009.

Decembra 2007 se je formiralo gibanje Tehrik-i-talibani v Pakistanu, ki jih imenujejo tudi pakistanski Talibani in delujejo pod vodstvom Baitullaha Mehsuda.Ti niso povezani z afganistanskimi Talibani mule Omarja, in se borijo za svoje cilje: predvsem proti pakistanski uradni politiki in za uveljavitev šeriatskega prava v Pakistanu. Skupina deluje na plemenskih območjih ob meji z Afganistanom. Pakistanska vojska je začela ofenzivo proti gibanju Tehrik-i-talibani  na severu Pakistana in jih želi pregnati z njenega ozemlja.

Tiziano Terzani o Talibanih:

Tipična podoba o Talibanih, ki so jo več ali manj predstavljale zahodne službe obveščanja: da so grozni (islamska verzija Pol Potovih rdečih Kmerov); krivi so strašnih zločinov proti človeštvu, še posebej proti ženskam; nimajo nobene podpore ljudstva; so pravzaprav tuj okupator , ki so ga na oblasti držali pakistanci; prihod vojakov Severnega zavezništva v kabul je bila resnična osvoboditev.

Ta okvir zelo očitno služi opravičevanju načina vodenja ameriške vojne v Afganistanu, civilnih žrtev neprestanega bombardiranja in lova na mulo Omarja ter Osamo bin Ladna, njegove ministre in ambasadorje, za katere se je, v gonji za njimi, pozabilo razložiti katere »zločine« so zagrešili. Je mar ta slika pravilna?

Po vse verjetnosti ni!

Talibani so bili togi in zatirani, na oblast so prišli z ekonomsko in vojaško pomočjo Pakistancev, a vendar so bili afganistanski fenomen, posledica dvajset ih let vojne, sadež stare zgodbe, ki ima korenine na podeželju. Talibani niso bili najemna vojska Islamabada ali Osame bin Ladna; bili so menihi-bojevniki, puritanci in fanatiki, zaobljubljeni poslanstvu, da rešijo Afganistan z uveljavljanjem poenostavljene, primitivne in zelo prepovedujoče verzije islama. V tem niso bili prvi. Bili so reinkarnacija stare tradicionalistične, protiurbane, protizahodne silez versko osnovo, proti kateri se je boril kralj Amanulah in s katero so se morali dogovarjati vsi afganistanski vladarji, pred in po njem. To silo so predstavljale mule – verski vodje, učitelji – ki v mošejah vodijo molitve in s katerimi se priklanja celotno občestvo, obrnjeno proti svetemu mestu Meki.

Mule, oblečeni v črno povrh belega, kakor so besede Preroka napisane v črni barvi na belem papirju Korana, so bili vedno pomembno središče moči v Afganistanu. Mule, ki so obenem svečeniki in zdravitelji, sodniki in učitelji, in velikokrat tudi zemljiški gospodje, so imeli vedno odločilno vlogo v deželi, še posebej na podeželju.

Mula mašk-i-Alam, »Vonj sveta«, je razglasil džihad proti Angležem v devetnajstem stoletju. Mula Lang, »Šepavec«, je vodil upor proti kralju Amanulahu in končal na vislicah. Na koncu devetnajstega stoletja je moral emir Abdur Rahman s silo spreobrniti prebivalce Kafiristana, zadnje regije Afganistana, ki še ni bila muslimanska zato, da je od mul dobil dovoljenje za odprtje prvih šol, prvih bolnišnic in prvih tovarn: tovarn orožja! Ni prepričal vseh, zato mu je delal preglavice mula Mastun, »Norec«.

Legitimnost, ki so jo vladarji na Zahodu v preteklosti dobivali od boga in jim jo sedaj podeljuje ljudstvo, so v Afganistanu od nekdaj podeljevali mule. Zato, ker ima ta dežela – ne glede na raznolikost in etnično razdeljenost na skupine, ki se med seboj sovražijo, vojskujejo in koljejo – skupni imenovalec, h kateremu se zatekajo vsi: religijo islam.


Talibanski režim je bil brez dvoma samovoljen in represiven, a vendar študentje Korana niso bili patološki morilci. V času državljanske vojne so bili Talibani žrtve in avtorji nekaj pokolov (1998 leta, na primer, je bilo 3000 Talibanov ujetih in pokončanih v Mazar-i-Šarifu; eno leto kasneje, na istem mestu, je sledilo enako nasilno povračilo Talibanov, ki so pokončali 2000 Hazarjev); vendar pa, v nasprotju s Pol Potovo Kambodžo (sedaj Kampučija) v Afganistanu mule Omarja ni bilo »killing fields« - polj smrti – ni bilo načrtov za iztrebljanje enega ali drugega dela prebivalstva, ni bilo nobenega poskusa ustvariti »novega človeka« z iztrebljanjem starih ljudi. Talibane so videli kot zaščitnike ljudi, moralizatorje afganistanskega življenja, po njihovem onesnaženega z različnimi tujimi vplivi. Ljudje niso pozabili prvega javnega dejanja Talibanov leta 1994, ko so v Kandaharju obsodili na smrt nekega mudžahedinskega poveljnika, ki je ugrabil in posilil dve mladi dekleti; in nato obesili nekega drugega poveljnika, obtoženega, da se je »poročil« s fantkom, ki se mu ga je zahotelo.

Določene prepovedi, ki so jih uvedli Talibani, kot na primer prepoved papirnatih zmajev (1), saj naj bi otroci s tem, ko so se igrali z njimi, zapravljali čas, namenjen učenju Korana na pamet; ali pač določena pravila, kot je bila »islamska« dolžina brade, so bile očitno absurdne. Talibani so, na primer, za en teden poslali v ječo vsakogar, ki so ga presenetili med gledanjem televizije ali poslušanjem glasbe, a v tem je bila neka logika: Afganistan ni izdeloval nobenih (avdio, video)  kaset, nobenih televizijskih programov (Afganistan sedaj ne proizvaja niti vžigalic!), zaradi česar je imelo vse, kar so ljudje lahko gledali ali poslušali, indijski pečat, in kar se je zdelo »neislamsko«, je bilo videno kot izvor pokvarjenosti. Njihovo razmišljanje v osnovi ni bilo zelo drugačno od razmišljanja tistih zahodnjakov, ki nočejo, da bi njihovi otroci gledali nesmiselne programe polne nasilja in spolnosti, ki jih ponuja televizija.

Talibani se, zanimivo, niso niti dotaknili nekdanjega sedeža TV Kabul, ampak so še naprej redno plačevali tehnike, da so ohranjali naprave v funkcionalnem stanju. Kot da bi upali, da jo bodo nekega dne spet oživeli z lastnimi programi.

Takrat, ko so v Bamijanu Talibani uničevali Bude, je v tej isti dolini na desetine otrok umiralo od lakote zaradi suše in embarga zahodnih držav, in vendar je mednarodna skupnost objokovala le usodo kipov… Uničenje Bud je bilo brez dvoma eno najbolj izzivalnih dejanj Talibanov in je veliko pripomoglo k temu, da je svet videl njihov režim kot »nespameten« in »zločinski«. Med mnogimi zločini, ki se pripisujejo Talibanom, so tudi amputacije rok in nog ljudem, obtoženim kraje in nekaj javnih usmrtitev, med drugim tudi streljanje nekaj žena. Vsekakor to niso bili spodbudni prizori, vendar jih moramo gledati v kontekstu družbe, ki je v času državljanske vojne izgubila ves smisel za red in se je, zahvaljujoč trdemu vzpostavljanju šarije, koranskega zakonika, spet počutila varno. Po pripovedovanju mnogih prebivalcev Kabula se v času Talibanov ni bilo treba nikomur več bati, da bi ga okradli; ženske so lahko potovale od enega do drugega konca dežele brez strahu, da jih bodo nadlegovali; ceste v državi so bile varne.

 

Javne usmrtitve so nekaj, kar se zahodni miselnosti upira. So mar usmrtitve z injekcijo, ki se dogajajo znotraj ameriških kaznilnic kaj bolj civilne? Po šariji je lahko, če družina žrtve odpusti obsojencu, ta osvobojen, četudi v zadnjem trenutku;  ravno nasprotno od tega, kar se dogaja z obsojenci v Teksasu, kjer je George W. Bush potrdil prav vsako smrtno obsodbo, ki je prišla na njegovo guvernersko pisalno mizo.

Šarija je bil zmeraj zakon Afganistana in celo ustave, ki so bile razglašene v raznih poskusih sekularizacije države, so morale priznati njegovo veljavo, še posebej kar se tiče družinskega in lastninskega prava. Mnogi zahodnjaki bodo presenečeni, ko bodo izvedeli, da so sodniki, ki jih je imenovala nova afganistanska vlada, že dejali, da bodo morali principi šarije ostati v temeljih bodočega pravnega sistema v državi.

So talibani prvi sovražnik Pakistana?

Zaradi talibanov so koalicijske sile vdrle v Afganistan in jih večinoma pregnale. Zbežali so v Pakistan, od koder so usmerjali boje v Afganistanu, postali pa so tudi pakistanski sovražnik. Kako so povezani z Al Kaido?

Pripadnik pakistanskih varnostnih sil po napadu talibanov

Pripadnik varnostnih sil v Pakistanu (Foto: Reuters)

V zadnjih letih mediji iz Pakistana pogosto poročamo o krvavih napadih. Pogosto jih izvedejo samomorilski napadalci, včasih pa tudi oboroženi skrajneži. Tarče napadov so različne – od pripadnikov varnostnih sil do civilistov in tudi visokih političnih predstavnikov. Veliko teh napadov pa ima skupni imenovalec – talibane.

Talibani izvirajo iz Afganistana, v katerem so septembra 1996 prevzeli oblast. Čeprav so nadzirali praktično celo afganistansko ozemlje, so jih priznale le tri države: Pakistan, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati. Po 11. septembru 2001 pa so režim strmoglavile koalicijske sile, na čelu katerih je bila ameriška vojska. Večina talibanov je pobegnila v sosednji Pakistan, v katerem so ponovno strnili svoje vrste in oblikovali skrajno gibanje, ki se bo borilo proti novemu Afganistanu in tamkajšnji misiji severnoatlantskega zavezništva (Isaf).

Rekrute vozili iz Pakistana

Glavni voditelj talibanov v Afganistanu je bil Mula Mohamed Omar. Ta je v zadnjih dneh, ko so bili talibani še na oblasti v Afganistanu, obljubil uporniški boj. Septembra 2002 so talibani strnili svoje sile v paštunskem trikotniku na meji med Afganistanom in Pakistanom. Ustanovili so več manjših taborov, v katerih so rekrute učili gverilskih načinov bojevanja in taktik. Rekrute so nabirali v t. i. madrasah oziroma islamskih verskih šolah.

V goratem predelu Pakistana so do poletja 2003 ustanovili več takih taborov, v katerih je bilo do 200 mož. Pod vprašaj je takrat prišla tudi volja Islamabada, da skrajnežem omeji prehajanje državne meje z Afganistanom. Prav življenje na plemenskem obmejnem območju je talibanom omogočilo, da so lahko delovali tako v Pakistanu kot seveda tudi v Afganistanu.

V Pakistanu se je oborožen konflikt začel leta 2004 v severozahodnem delu države. Na eni strani je bila pakistanska vojska, na drugi pa različne skrajne skupine, med katerimi so bili tudi talibani. Oboroženi konflikti so se začeli že nekaj mesecev pred tem. Decembra 2003 so dva poskusa atentata na takratnega pakistanskega predsednika Perveza Mušarafa povezali z Vaziristanom. Vlada je okrepila vojaško prisotnost na tem območju, a spopadi so bili zanjo zelo dragi, saj so v letih 2004 in 2005 terjali tudi veliko življenj.

Pakistanska vojaka

Pakistanska vojaka na meji z Afganistanom (Foto: Reuters)

Po podpisu premirja spet spopadi

Že aprila 2004 so v Južnem Vaziristanu oblasti s tamkajšnjimi uporniki podpisale premirje. Podpisali so ga s talibanskim poveljnikom Nekom Muhamedom Vazirjem, a so ga skrajneži takoj po uboju Neka, ki je bil junija 2004 ubit v ameriškem letalskem napadu, nemudoma prekinili. En mesec pred tem je pakistanska vojska ubila Abuja Faradža al Libija, ki naj bi bil visok pripadnik Al Kaide. Po nekaterih špekulacijah naj bi bil celo tretji človek te organizacije, takoj za bin Ladnom in Ajmanom Al Zavahirijem. Drugo premirje so podpisali februarja 2005 z Nekovim naslednikom Bajtulahom Mehsudom. V Južnem Vaziristanu je zavladal mir, podobno premirje pa so septembra 2006 podpisali še v Severnem Vaziristanu.

Premirje je trajalo vse do napada na Rdečo mošejo v Islamabadu julija 2007. Leta 2007 so se sicer okrepili tudi napadi v Afganistanu (v celem letu je bilo kar 140 samomorilskih napadov, kar je več kot v petih letih pred tem skupaj). Nato so v Afganistanu maja 2007 ubili višjega talibanskega poveljnika Mulo Dadulo. Sledil je že omenjeni talibanski napad na Rdečo mošejo, ki ga je po več dneh pakistanska vojska končala z vdorom v mošejo, pri čemer je ubila 154 skrajnežev, okoli 50 pa jih je prijela.

Pakistanski vojaki

Spopadi pakistanske vojske in talibanov so velikokrat terjali tudi žrtve med vojaki. (Foto: Reuters)

 

Leto 2007 je bilo prelomno za nasilje talibanov v Pakistanu. Ustanovili so skupino Tehrik-i-Taliban Pakistan (TTP), njeni pripadniki pa so se zavezali, da bodo prevzeli oblast nad plemenskimi območji v državi. Pogosto se spopadajo s pakistansko vojsko, ki pa je talibane ves čas podpirala v Afganistanu. Tako je tudi Mula Omar konec leta 2008 in leta 2009 TTP prosil, naj ustavi napade v Pakistanu in se osredotoči na Afganistan, na boje proti Isafu.

Po razdrtju premirja leta 2007 je pakistanska vojska začela širšo ofenzivo na Vaziristan. V samo nekaj dneh je bilo ubitih 175 skrajnežev, 45 vojakov in 35 civilistov. Oktobra 2007 pa je pakistanska vojska začela tudi ofenzivo v dolini Svat. Boji so trajali do decembra, ko je vojska prevzela nadzor nad pokrajino. Ubitih je bilo 400 borcev talibanskega voditelja Maulana Fazlulaha, umrlo je tudi 15 vojakov in 20 civilistov.

Dolina Svat

Iz doline Svat je med ofenzivo zbežalo kar 2,3 milijona ljudi. (Foto: Reuters)

Leta 2009 je Pakistan privolil v uvedbo šeriatskega prava v dolini Svat, ameriški strokovnjaki pa so izražali bojazen, da bo dolina, ki je od Islamabada oddaljena dobrih 100 kilometrov, postala novo leglo skrajnežev. Aprila so tako takoj napadli skrajneže v dolini in jih sredi junija iz nje tudi dokončno pregnali. Ubitih je bilo več kot 1.400 skrajnežev, 128 vojakov, dodatna kriza pa je nastala zaradi veliko beguncev, ki so se umikali pred boji. Do 22. avgusta se je namreč v dolino Svat vrnilo 1,6 od skupno 2,3 milijona beguncev, ki so bežali pred oboroženimi spopadi.

Kdo je ubil Benazir Buto?

Mesto atentata na Benazir Buto

Prizorišče umora Benazir Buto (Foto: Reuters)

Vrhunec nasilja v Pakistanu v zadnjem desetletju predstavlja atentat na takratno opozicijsko voditeljico Benazir Buto, ki je bila pred tem že dvakrat premierka. Umrla je v samomorilskem napadu po končanem strankarskem shodu v Ravalpindiju. Samomorilec naj bi v političarko najprej izstrelil nekaj strelov, nato pa se še razstrelil. Skupaj je umrlo 24 ljudi, veliko je bilo tudi ranjenih. Mušaraf in vojska sta za napad obtožila Al Kaido, vendar se je oglasil Bajtulah Mehsud, ki je dejal, da on in Al Kaida nimata nič z umorom premierke. Januarja 2008 je takratni direktor Cie Michael Hayden za umor obtožil prav Mehsuda in njegovo mrežo. Svoj umor je napovedovala tudi Butova, ki je menila, da ji po življenju strežejo tesni Mušarafovi sodelavci. Zato je za ta umor težko obtožiti talibane ali skrajneže, povezane z Al Kaido.

V Pakistanu so umoru sledile parlamentarne volitve, na katerih je bil izvoljen Jusuf Raza Gilani, za novega predsednika pa je bil izvoljen mož pokojne Butove Asif Ali Zaradari.

Lani in letos pa pakistanska vojska proti talibanom ni začenjala večjih ofenziv. Februarja lani so zavzeli vas Damadola, ki je veljala za talibansko oporišče, konec marca in v začetku aprila pa so v Severnem Vaziristanu ubili še 150 skrajnežev. 3. junija so razglasili zmago nad uporniki v Orakzaju in Kuramu. Talibani pa so bili ves ta čas aktivni in izvajali manjše, a kljub temu odmevne akcije, ki so terjale žrtve.

Kveta Šura povezovala talibane v Afganistanu

Za talibane, predvsem afganistanske, je pomembna tudi organizacija Kveta Šura, ki so jo ustanovili kmalu po vdoru koalicijskih sil v Afganistan. Ameriška vojska meni, da prav ta organizacija vodi afganistanske upornike. Pakistanske oblasti so to ves čas zanikale, nato pa se je lani zgodil preobrat. Pakistanska obveščevalna služba ISI je skupaj z ameriško Cio v Karačiju prijela vodjo organizacije Abdula Ganija Bardarja. V Karačiju naj bi se srečal tudi z drugimi voditelji organizacije. Nekaj dni kasneje sta bila prijeta še dva voditelja – Mula Abdul Kabir in Mula Mohamed Junis. Skupaj so februarja in marca lani na območju Pakistana prijeli kar devet od 18 voditeljev te organizacije. Letos pa je padel še prvi Al Kaidovec Osama bin Laden.

Comments