Afganistan‎ > ‎

Burka

Burke (arabsko izgovorjava: [bʊrqɑʕ] , tudi burke ali burqua v arabskem jeziku : برقع burqu "ali burke) je vrhnje oblačilo, ki so ga nosile ženske v islamskih tradicij za pokrivanje svojih teles na javnih mestih. Burke običajno razumemo kot žensko ohlapno obleko, ki zajema ogrinjalo (arabsko: jilbāb ), pokrivalo (arabsko: hidžab) ter tančico za obraz-veil (arabsko: nikaba ).

Beseda izvira iz arabskega korena  / RQ-ʕ /, kar pomeni, "krpanje" ali "šivanje". Tančica-veil je navadno pravokoten kos polprozorne tkanine, ki je na zgornji strani prišita na ustrezni del pokrivalal, tako da visi tančica navzdol prosto kot šal, in se lahko obrne, če ženska želi razkriti svoj obraz (sicer bi zajela celoten obraz). V drugih primerih se lahko nikaba nosi tudi kot stranska priložena krpa, ki pokriva obraz pod očmi.

Tančica-veil del se imenuje tudi purdah ( [pərd̪a ː] ), perzijski beseda, ki pomeni izraz za zaveso.

Popoln afganistanski chadri pokriva celoten obraz, razen majhnega območja okoli oči, ki ga zakriva mrežasta tkanina.

Preden so Talibani prevzeli oblast v Afganistanu, se je chadri je le redko nosili v mestih. Ko pa so Talibani prišli na oblast, pa so zahtevali obvezno nošenje burke v javnosti. Danes uradno ni potrebno nošenje burke, vendar pa lokalni gospodarji vojne še vedno zahtevajo njeno nošnjo na jugu Afganistana. Uporaba burke v preostalem delu Afganistana se postopoma zmanjšuje, predvsem pa v glavnem mestu Kabulu. Zaradi politične nestabilnosti se ženske, ki sicer ne bi nosile chadri, pogosto poslužujejo le-tega zaradi osebne varnosti.



Tiziano Terzani o nošenju burke:

Obvezno nošenje burke v Afganistanu je prav gotovo veliko prispevalo k negativni podobi Talibanov. Talibanska zapoved tega, za naše oči res strahotnega oblačila, ki ženske pokrije od glave do tal, je do te mere razburkala domišljijo zahodnjakov, da se je v nekem trenutku zazdelo, da je osvoboditev žensk izpod jarma te pošastne vreče eden od ciljev ameriške vojske v Afganistanu, neka vrsta »kolateralne prednosti« bombardiranja. Vtis sveta je bil takšen: konec s Talibani, konec z burko. A ni bilo ravno tako.

Glede tega je treba poudariti:

Nam se lahko zdi absurdno, da drugi ne bi hoteli živeti, jesti, oblačiti se kot mi. Nam, zahodnjakom, se lahko družba, ki ima rajši poligamijo in zahteva popolno zvestobo namesto naše začasne monogamije in neprekinjene seksualne promiskuitete, zdi nesmiselna. Nam se zdi naravno, da hoče biti ženska enaka moškemu, biti vojakinja, odvetnica, pilotka letala, da se hoče ekonomsko osamosvojiti, namesto da se posveti vzgoji otrok, njihovemu šolanju in vlada doma. Radi vidimo svet takšen, kot ga poznamo mi in zato smo zmožni predstavljati si osvoboditev Kabula kot osvoboditev izpod burke: če jih ženske ne bodo pometale stran, jih bomo k temu spodbudili ali pa jim plačali, da bodo to storile (kot je verjetno naredila neka televizijska ekipa).

Kar pozabljamo, da burka pripada svetu, ki je drugačen od našega, drugačni kulturi; pozabljamo, da ima, kakor šarija, svojo tradicijo in je samo en, najbolj očiten vidik – vidik oblačenja – veliko bolj splošnega načela, načela purda, zastora, ki v muslimanski družbi ločuje ženske od moških. V njihovih sobah, pri jedi, v času izobraževanja. Na tak način jih loči, a jih, z njihovega vidika, obenem varuje. Kajti burka je tudi to: zaščita, simbol ženske nedotakljivosti v deželi, kjer je še vedno navada, da se zdravnik ne približa pacientki in mu lahko le njen brat ali mož poroča o njenih težavah.

V Afganistanu se punčka ne igra, da je velika tako, da hodi gor in dol po hiši v maminih čevljih, ampak obleče njeno burko in sanja o dnevu, ko bo tudi ona ženska in bo imela pravico do svoje. Kaj bi si mislili mi, če bi nekega dne našo družbo zavojevali naturisti in bi morali vsi proslaviti našo »osvoboditev« tako, da bi kar naenkrat hodili okrog goli kot mladi ptiči? Zagotovo ne mislijo tako vse mlade ženske v Afganistanu, še posebej ne tiste, ki so študirale ali potovale v tujini. Vendar pa, ali vedo sovražniki burke, da je za ženske v najrevnejših vaseh burka tudi simbol blagostanja?

Vsaka tradicionalna družba – od Indije do Kitajske, Japonske, Turčije, Irana -  se je srečala s problemom oblačenja potem, ko se je morala, izpostavljena Zahodu, soočiti z dramo lastne modernizacije. Odzivi so bili v različnih primerih različni, a vseeno je bilo v vseh primerih vprašanje obleke – veliko bolj kot vprašanje mode ali »osvobajanja« - neke vrste preizkus med silami na videz zastarele preteklosti in silami na videz neizogibne prihodnosti.  Kajti to je bistvo, kar se je celo stoletje dogajalo okoli tega v Afganistanu in se dogaja tudi sedaj: boj med tradicijo in sodobnostjo, prvo, ki pomeni zvestobo zgodovini fundamentalističnega islama, in drugo, ki pomeni sledenje posvetnim načelom Zahoda.

Ni naključje, da imajo vse afganistanske revolucije zadnjih sto petdeset let, vključno s komunistično, in vse protirevolucije, vključno s talibansko, opravka z burko. Upor, ki je leta 1929 vrgel z oblasti Amunalaha, afganistanskega kralja, ki se ga še dandanes spominjajo z naklonjenostjo, se je začel z odločitvijo, da ženskam odstranijo tančice. Amunalah je na krilih svojega ugleda začel najobsežnejši program modernizacije – oz. pozahodnjačenja – ki ga je dežela kadarkoli videla. Sprejel je prvo ustavo, ustanovil je prvo univerzo, prenovil je pravni sistem, odprl je šole za dekleta in povabil številne zahodne strokovnjake k pomoči pri obnovi Afganistana. Evropejci so bili navdušeni nad tem kraljem, ki je bil v spremstvu svoje žene Soraje z vsemi častmi sprejet v številnih prestolnicah in evropskih dvorih (malo spominja na dogajanje okoli Hamida Karzaja, predsednika nove začasne vlade v Kabulu).

Zato pa Amanulahove sodobnosti v njegovi deželi niso tako zelo cenili in dobro sprejeli. Naraščajoča sekularizacija države in jemanje avtoritete plemenskim poglavarjem, ki jih je kralj prisilil, da so se, pristriženih brad, v suknjiču, hlačah in s cilindri namesto svojih šalov in turbanov, združili v Loja Džirgo, veliko narodno skupščino, sta iz pasivnega odpora tradicionalistov naredili splošno vstajo.  Evropske fotografije kraljice Soraje s popolnoma razgaljenimi rameni so bile kaplja čez rob. Verski voditelji so zatrdili, da je program reform kralja Amanaluha v celoti proti islamski, da sta se sama kralj in kraljica – ki je, vsem na očeh, slekla burko in jo pohodila – spreobrnila v kristjana in tako postala kafirja, nevernika. Zadušitev upora in obešenje kakih petdeset upornikov ni pomagalo. Kralj Amanulah je moral v naglici s svojim rolls-roycom pobegniti iz Kabula. Umrl je v izgnanstvu v Rimu leta 1960.

Življenju v Afganistanu – velja si zapomniti –bo vladal večno nerazrešen spor med modernostjo in tradicijo ali, kot ga je interpretiral kralj Amanulah, med znanjem in neznanjem. Na žalost enako definicijo uporablja tako imenovana mednarodna skupnost, ki sebe vidi kot znanje, ki je prišlo v Afganistan, da bi pometlo z neznanjem, in kot civilizacijo, ki je prišla, da bi izkoreninila nečlovečnost. Temu ni tako in vse dotlej, dokler ne bomo razumeli, da ta boj v Afganistanu, pa tudi v drugih delih sveta (še posebej v muslimanskih) obenem pomeni boj za drugačnost, se ta vojna ne bo nikoli končala.

 


Comments