Preko posnemanja Svete Družine smo poklicani ponovno odkriti vzgojno vrednost družinskega jedra, saj le-ta zahteva utemeljitev v ljubezni, ki vedno prenavlja odnose tako, da odpira obzorja upanja. V družini se lahko doživlja iskreno občestvo, ko je le-ta hiša molitve, ko so čustva resna, globoka in čista, ko odpuščanje prevlada nad nesoglasji, ko trdoto vsakdanjega življenja mehča medsebojna nežnost in jasno sprejemanje Božje volje. Na takšen način se družina odpre veselju, ki ga Bog podarja vsem tistim, ki znajo dati z veseljem. Istočasno pa najde duhovno moč, da se odpre navzven, k drugim v služenju bratom in sestram, k sodelovanju pri ustvarjanju vedno novega in boljšega sveta in je zato sposobna postati prinašalka pozitivnih spodbud. Družina evangelizira z zgledom življenja. Res je, da so v vsaki družini problemi, zaradi katerih se včasih prepira. »Oče, prepiral sem se.« »Človeški smo, slabotni smo in vsi imamo včasih to dejstvo, da se prepiramo v družini.« Eno stvar bom rekel. Če se v družini prepiramo, naj bo tako, da se ne konča dan, da bi se pomirili. »Prepiral sem se.« »Preden se konča dan, se pomiri in veš zakaj, ker je hladna vojna naslednjega dne zelo nevarna in ne pripomore k nečemu«.

V družini so tri besede, ki jih je potrebno vedno ohranjati: Smem?, hvala, oprosti. »Smem?«, da ne vstopam vsiljivo v življenje drugih, »smem?«, da lahko storim to in to; se ti zdi, da lahko storim to. »Smem?«, je vedno zato, da nisem vsiljiv. Torej »smem?« je prva beseda. »Hvala«. Številne pomoči in usluge, ki si jih naredimo v družini, naj vedno spremlja zahvala: »Hvala.« Hvaležnost je kri plemenite duše. »Hvala«. In potem je tista, ki jo je najtežje izgovoriti: »Oprosti«. Mi namreč vedno počnemo slabe stvari in včasih, se kdo počuti prizadetega zaradi tega. »Oprosti mi, oprosti mi!« Ne pozabite teh treh besed: »Smem?, hvala in oprosti.« Če so v družini, v družinskem okolju te besede, gre ta družina dobro naprej.

Papež Frančišek

Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v življenju vsakega človeka! Navsezadnje smo vsi nekoliko kakor tista dva učenca. Kolikokrat smo v življenju upali, kolikokrat čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh.

A Jezus hodi z vsemi obupanimi, ki hodijo s sklonjeno glavo. In ko hodi z njimi na diskreten način, jim ponovno vrača upanje. Skrivnost poti, ki vodi v Emavs, je v tem: navkljub neprijetnostim, ki nas zadevajo, smo še vedno ljubljeni, Bog nas nikoli ne neha imeti rad. Bog bo vedno hodil z nami, vedno, tudi v najbolj bolečih trenutkih, tudi v najhujših trenutkih, tudi v trenutkih poraza – tam je Gospod. To je naše upanje. On je ob nas, hodi z nami. Vedno!

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, april 2019.

TEDAJ JE PRIŠEL TUDI SIMON PETER, KI JE ŠEL ZA NJIM, IN STOPIL V GROB. VIDEL JE POVOJE, KI SO LEŽALI TAM, IN PRTIČ, KI JE BIL NA NJEGOVI GLAVI, VENDAR NI LEŽAL MED POVOJI, TEMVEČ POSEBEJ ZVIT NA DRUGEM MESTU. TEDAJ JE VSTOPIL TUDI ONI DRUGI UČENEC, KI JE PRVI PRIŠEL H GROBU; IN VIDEL JE IN VEROVAL. (Jn 20, 6-8)

Vstali Jezus hodi ob nas

S starodavno velikonočno slednico v teh dneh ponavljamo: »Vstal je Kristus, upanje moje!« In v Njem smo tudi mi vstali, prešli iz smrti v življenje, iz sužnosti greha v svobodo ljubezni. Dopustimo torej, da nas doseže tolažeče sporočilo velike noči in nas zajame njena veličastna luč, ki razblinja temo strahu in žalosti. Vstali Jezus hodi ob nas. On se razodeva tistim, ki ga kličejo in ga imajo radi, še zlasti z molitvijo, pa tudi s preprostimi veselji, živetimi z vero in hvaležnostjo. Navzočega lahko začutimo tudi, ko podelimo z drugimi trenutke prisrčnosti, gostoljubja, prijateljstva in občudovanja narave. Ta praznični dan, na katerega običajno uživamo malo razvedrila in prostosti, naj nam pomaga okušati Jezusovo navzočnost. (papež Frančišek)

Video kateheza: https://www.youtube.com/watch?v=2LZOjPAEGKU

BLAGOSLOVLJEN, KI PRIHAJA V GOSPODOVEM IMENU! HOZANA NA VIŠAVAH! (Mt 21,9)

Video kateheza: https://www.youtube.com/watch?v=ps2dRXH1Ef0