4. Ogled obeležja NOB v domačem kraju

Obiskali smo domačijo Marije Eberl. Tam je bila partizanska tiskarna Tehnika Lacko. Prijazno nas je sprejela in odkrivala svoje spomine.

                                       (Eva)

Avdio-Video posnetek - Tehnika Lacko
Povezava: http://www.os-majsperk.si/pest/index.html

(od 20:50min do 25:30 min) Izsek videa kulturno zgodovinske poti: »Stopinje preteklosti, koraki sedanjosti,
pot prihodnosti«


Umrli pred vrati svobode.



Sagadinova domačija danes.


Ko smo se peljali na ogled Sagadinove domačije, sem sprva mislila, da bo to zelo stara hiša, čisto na samem in bo imela še sajaste stene,  a sem se kar krepko zmotila. Hiša je enaka katerikoli starejši hiši; razen seveda tega, da ob hiši stoji stoji spomenik . Ko nam je bližnji sosed pričel pripovedovati o preteklosti te hiše, pa sem spoznala, kako pomembna je bila ta domačija. Pa tudi kako kruta je usoda te hiše in ljudi, ki so stanovali v njej.

Sagadinova domačija je kot bolnišnica delovala vse do aprila leta 1945.  Prve skupine ranjencev so nastanili že leta 1941 v skrivni bunker pod hišo,  v katerem je bilo prostora le za kakšnih osem ljudi,  a  so vseeno v njem reševali življenja in pomagali ranjencem. Partizani so živeli v gozdovih, ki so bili in so še danes vse okoli domačije. Lastnika Sagadinove domačije, Marija in Ludvik Sagadin, sta imela sina Zvonka, ki je bil partizan. Po pripovedovanju soseda, se je Zvonko  vrnil domov, da bi noč prespal na podstrešju. A nekdo je njegov prihod izdal nemškim vojakom. Vojaki so prihrumeli in Zvonka, ki ni uspel zbežati,  zvlekli s podstrešja. Privlekli so ga v sobo in tam je Zvonko imel pod mizo skrito  pištolo. Bilo je temno, gorela je le petrolejka, zato se je skrivaj počasi pomikal proti polici, kjer je imel pištolo. Ko jo je dosegel, jo je hitro zgrabil in ustrelil nemškega oficirja. Takrat je zavladala zmeda in Zvonko je pobegnil. Živ, a ranjen,  se je rešil in edini preživel. Njegova starša pa nista imela te sreče. Na ročnem vozičku sta morala odpeljati truplo nemškega oficirja v Makole. Ko sta se vrnila, so ju nemški vojaki zvezali na podboje zunanjih hišnih vrat. Po njiju so polili bencin in v usta so jima  natlačili slamo, nato pa ju zažgali. Po pripovedovanju  soseda nemški vojaki niso vedeli za bolnico, ki je bila pod hišo. A ko so zažgali hišo,  so zavohali vonj sežganega  mesa. V tem požaru so umrli: Marija in Ludvik Sagadin, dr. Sagadin Rožica, Sagadin Gojmir, Sagadin Miran in dr. Lavickij Mile.

Pred požarom so si iz tega bunkerja že kopali rov, skozi katerega bi lahko ušli, če bi prišlo do izdaje. A na žalost v času požara, ta rov še ni bil skopan. V obupu so si skrajšali muke tako, da so si sami vzeli življenja.

Po tragediji so partizani s pomočjo domačinov skrivaj pokopali trupla v bližnji vinograd, a že kmalu so jih izkopale lisice. Bilo je grozljivo. Pravi grob so dobili šele po vojni.

Po takšnem pripovedovanju se zaveš, kako so ljudje mučili in ubijali druge ljudi,  a najbolj grozno pri temu pa je, da so to počeli z užitkom.

                                                                                                                           (Lucija)

Bunker pod skrito stopnico (slika)


Sagadinova domačija v Srecah ni navadna hiša ob cesti. Bila je dom pogumnih ljudi, ki vojne niso odobravali. Bila je dom dobrih ljudi, ki so doma skrivoma negovali ranjene partizane. Vse tja do 12. 4. 1945 jim je bolnišnico uspelo skrivati v dobro skritem bunkerju pod stopnicami.

Nato jih je, oz. njihovega sina partizana,  izdal eden izmed domačinov. Za te ljudi so prišli strašni dogodki. Hišo so požgali, sedem ljudi je umrlo. Preživel je le Zvonko Sagadin. To se mu je zagotovo dodobra vtisnilo v spomin vse do njegove smrti pred približno desetimi leti.

To smo učenci izvedeli iz ust domačina, ki dogodke pozna. Ogledali smo si bunker ter notranjost hiše, v kateri so razstavljene mnoge fotografije, gradivo  ter ostali predmeti iz časa druge svetovne vojne. Opazila sem fotografijo majhnega dečka, pod katero je bilo zapisano: » Stara mati je dečka ubila, da se mu ne bi bilo treba pridružiti Hitlerjevim hlapcem.« Pomislila sem, kako tragično in žalostno se je zaključilo življenje ne samo Sagadinovih, temveč tudi mnogih  drugih nedolžnih ljudi.

Danes zraven Sagadinove domačije stoji spomenik ljudem, ki so umrli 12. 4. 1945. Zraven spomenika pa gori sveča v spomin, ne le na Sagadinove,  ampak tudi na vse  ostale žrtve.

                                                                                                                   (Barbara, Ana)


V projektu e-knjiga smo se odločili za ogled Sagadinove domačije. Čeprav je domačija blizu našega kraja, nas večina ni vedela zanjo. Ko smo prišli na Srece, nam je gospod Hajšek odkrival svoje spomine na grozljiv dogodek, ko je zaradi neznanega izdajalca na grozen način umrlo sedem ljudi.

Le kdo je tik pred koncem vojne želel smrt ljudem, ki so štiri leta skrivali ranjence in štiri leta pomagali partizanom?

Vse nas je pretresla zgodovina te domačije. Ogledali smo si tudi ‘’bunker’’, ki je izdelan in skrit tako, da ga Nemci niso odkrili.

                                                                                                                        (Lora, Tilen)


Vsi tisti, ki sodelujemo  pri projektu E-knjiga,  smo si ogledali Sagadinovo domačijo. Gospod Hajšek  nam je pripovedoval  tragično zgodbo njenih prebivalcev, ki so tik pred koncem vojne živi zgoreli zaradi izdaje. Uspelo se je rešiti le mlademu kurirju Zvonku Sagadinu, ki je moral živeti s podobo mučne smrti svojih staršev in prijateljev.

Ob hiši je spomenik, v hiši pa spominska soba, v kateri so mnogi dokumenti, slike, pa tudi preprosti medicinski pripomočki, ki so jih uporabljali zdravniki pri zdravljenju ranjencev.

                                                                                                                          (Julijana)


Na Sagadinovi domačiji v Srecah so že leta 1941 začeli sodelovati s partizani. Pod domačijo so skopali bunker, kjer je bila partizanska  bolnišnica.

12.4.1945 so Nemci obkolili Sagadinovo domačijo, Zvonko Sagadin je med begom  ubil oficirja. Marija in Ludvik sta morala mrtvega oficirja peljati v Makole na vozičku.

Naslednji dan se je zgodila tragedija. V plamenih je živih zgorelo sedem ljudi. Ranjenci v bunkerju so se verjetno pred ognjeno smrtjo rešili tako, da s streli drug drugemu skrajšali muke.

Zoglenela in ožgana trupla so na hitro pokopali v vinogradu pod hišo, a so jih ponoči lisice odkopale.

Pozneje so jih partizani izkopali. Domačin, ki je delal krste, je uspel narediti le eno; ostale so pokopali zavite v rjuhe.

V lepem sončnem dnevu  smo si učenci OŠ Majšperk , ki sodelujemo v projektu E-knjiga šli ogledat  Sagadinovo domačijo. Z grozo smo poslušali domačina, ki je te dogodke še ohranil v spominu.

                                                                                                                         (Astrid)


Z mentoricama  smo se odpravila na ogled Sagadinove domačije, ki je le kakih 7 km oddaljena od naše šole, pa smo zdaj prvič slišali zanjo.

Že mentorica nam je nekaj povedala o grozi, ki so jo doživeli ranjenci v skritem bunkerju;  zato smo s tesnobo stopali proti osamljeni domačiji.

12.4.1945 je Zvonko Sagadin spal na podstrešju. Ko se je prebudil,  je bilo že prepozno, saj so hišo napadli nemški vojaki. S prisebnostjo in iznajdljivostjo se mu je uspelo rešiti. Bil je le lažje ranjen in se je do konca vojne skrival pri bližnjih domačinih.

Samo mislimo si lahko, kakšne muke sta prestajala gospodarja, ko sta privezana na podboje vhodnih vrat  gorela in mislila na ranjence in zdravnika, ki so bili ujeti v bunkerju  in so vedeli, da se ne morejo rešiti.  

Le zakaj so jima morali v usta natlačiti še seno in slamo. So se bali, da bi slišali njune krike? Res grozno.

Upam, da nikoli, nikoli v življenju ne bom doživela vojne.

                                                                                                                           (Marina)



V okviru projekta Stisni roko v pest smo si ogledali domačijo Sagadin v Srecah.

Zunanjost hiše ni nič posebnega, le obledela spominska tabla je na pročelju, a ko smo izvedeli,  kaj se je v njej  dogajalo med drugo svetovno vojno,  se je podoba hiše spremenila. Ob hiši stoji tudi spomenik v spomin lastnikoma hiše, ki so ju živa zažgali (Ludvik in Marija Sagadin), ter ostalim petim, ki so postali žrtve izdaje. (Jože Sagadin, Miran Sagadin, Gojmir Sagadin, dr. Rozica Sagadin, dr. Mile Lavickij).

Najskrivnostnejši pa tudi najbolj grozen prostor v  hiši družine Sagadin pa je nedvomno skrivni bunker, v katerem so se lahko skrili ranjeni partizani. Lahko bi rekli, da so imeli ti ranjenci srečo v  nesreči. Sreča je bila, da jih sovražni vojaki niso odkrili, ker je bil bunker tako dobro skrit (pod lažno stopnico, ki vodi v klet). Nesreča pa je bila, da so se ranjenci pričeli v bunkerju dušiti, to pa zato, ker je vse okoli njih gorelo.

Najbolj grozljiv pa se mi zdel tisti del pripovedi, kjer je domačin omenjal na hitro pokopana trupla, ki so svojim vonjem ob razpadanju privabila lisice, ki so jih ponoči hodile jest.

To se je dogajalo skoraj manj kot en mesec (12.4.1945) pred koncem vojne in vprašanje je, zakaj je kdo takrat izdal Zvonka Sagadina.

Domačija je le nekaj kilometrov od mojega doma, pa sem danes bil prvič tam. Prvič sem tudi prisluhnil grozljivi zgodbi.  Domačija deluje precej zapuščeno.

Najbrž so taki projekti še kako smiselni, saj marsičesa ne bi smeli pozabiti; predvsem pa tega, da so vojne krute in da ne izbirajo žrtev.

                                                                                                                  (Matevž)


Najhuje mi je bilo, ko je domačin začel pripovedovati, in sem se zavedla, da stojim na grobu, kjer so končno našla svoj mir ožgana telesa lastnikov domačije in pet ranjencev.

                                                                                                                       (Eva)

Vzrasla so nebesa pod Triglavom


http://blog.owjej.org/wp-content/uploads/2010/12/osamosvojitev.jpg
26. junija 1991 je pred parlamentom zaplapolala zastava samostojne Slovenije


Prebrana besedila so nas vodila po času druge svetovne vojne. Ob branju smo sledili dogodkom, jih sprejemali in vrednotili.

V šoli smo že v decembru ob dnevu samostojnosti pripravili proslavo v obliki kviza. Na nam razumljiv način  smo spoznavali čas, ko so Slovenci ugotovili, da ne morejo več živeti v skupni državi z ostalimi ‘’bratskimi narodi”. Preveč smo si bili različni. Da tako misli velika večina Slovencev, so pokazali rezultati plebiscita. Lepo bi bilo, če bi se bili politiki v miru dogovorili in spoštovali željo Slovencev, po lastni državi. Žal ni bilo tako.

Tega časa se naši starši še dobro spominjajo. Po razglasitvi SAMOSTOJNE DRŽAVE SLOVENIJE, je vsem ostala v spominu misel  takratnega predsednika Milana Kučana: “Nocoj so dovoljene sanje, jutri pa je nov dan.”

In ta nov dan je napovedoval vojno. S strahom so poslušali poročila in pogledovali v nebo, kjer so krožili helikopterji, saj je v bližini našega kraja Boč, kjer je oddajnik. Tega so bombandirali, saj so hoteli preprečiti informiranje ljudi.

Na srečo v našem kraju ni bilo vojakov niti tankov, a mnogi naši očetje so morali obleči uniformo in oditi branit našo Slovenijo.

Ogledali smo si tudi film Slovenija na barikadah.

Tudi tam smo videli prestrašene obraze mladih vojakov. Mladenič, ki je govoril pred kamero, je zmeden pripovedoval, da morajo braniti meje države, ni pa vedel pred kom. Želel je le ostati živ.

Na srečo, vojna ni trajala dolgo, a dovolj dolgo, da je nekaj ljudi izgubilo življenja. Pot do priznanja lastne države pa je trajala še kar nekaj časa.

                                                                                                                        (Lucija)


Kaj je ostalo v pesti?


Totalitarni sistemi, ki so zaznamovali 20.st.,  so se z uspešno propagando vrinili na vsa področja  življenja in dela, preprostim ljudem so poskušali  dopovedati, da so njihove ideje pravilne, da delajo v dobro naroda in domovine. Da so vojne potrebne zato, da bodo lepše živeli.

In v marsikateri državi jim je uspelo. Ustvarili  so vojni “stroj”, ki je v prepričanju, da za svoj narod dela najboljše, zajel ves svet v vojno vihro. Številni mrtvi so obležali na bojnih poljih, številni so trpeli in umirali v koncentracijskih taboriščih, številni umirali zaradi izdajstva.

Porušena mesta, opustošena polja, kriki lačnih in jokajočih otrok, ki zaman iščejo svoje starše, svoj dom in varnost. In ta “agonija” človeštva je večna. Vedno se najde nekdo, nekje, ki pozabi, da je zgodovina učiteljica življenja. In tako se tudi najde narod, ki stisne roko v  pest in se upre. Tudi slovenski narod se je skozi zgodovino upiral in na nas mladih je, da tega ne pozabimo in se na primeren način tega spominjamo.

                                                                                                 (Lucija, Marina)



Prišli smo že do zaključka naše E-knjige. Sedaj vam še zaupam svoje zadnje misli o tem projektu. Ni mi žal, da sodelujem pri tem projektu. Ob knjigi, filmu, pesmi in izletu sem se naučil veliko novega.

Najbolj pri srcu mi je ostala knjiga Sadako hoče živeti. Ob branju knjige sem se vživel v vlogo Sadako in na vse dogodke gledal z njenega vidika. Spoznal sem tudi bolj podrobno Japonsko kulturo. Še posebej to, da so vsi spoštovali očeta in se mu priklanjali. V knjigi je je najpretreslivejši tisti del,  ki opisuje tragedijo ob padcu atomske bombe na Hirošimo. Takrat se je že tako slabo in težko življenje ljudi, ki so preživeli,  še poslabšalo. Posledice so vidne še danes. Vedno sem si Japonsko predstavljal kot deželo vzhajajočega Sonca, deželo, kjer ni lakote  in trpljenja. Toda skozi celotno knjigo sem spoznal resnično stanje Japonske. Nekateri deli Japonske po mojem mnenju spadajo med najrevnejše kraje na svetu. Na koncu lahko preberemo tudi, da so skozi celotno vojno umirali ljudje, ki so bili nedolžni. Torej sem v knjigi izvedel veliko novega o Japonski in to mi bo ostalo v spominu.

Film Deček v črtasti pižami je podoben knjigi po glavnem sporočilu, ki je,  da so v vojni umirali v večini samo nedolžni ljudje. V filmu nam je lepo prikazano življenje Nemcev in njihovih otrok. Otroke so učili, da so Hitlerjeve ideje najboljše. Pred otroki so tudi skrivali sežiganje Judov v taboriščih predvsem zato, ker bi ti dogodki slabo vplivali na razvoj otrok. Vrh vseh dogodkov je takrat,  ko je oče na lastne oči videl smrt svojega sina; upam, da je takrat doživel bolečino mnogih Judov. Torej, če vse skupaj strnem, bi lahko rekel, da so v vseh vojnah umirali ljudje, ki niso bili krivi za nastanek vojn in jih tudi niso želeli.

Skozi cel projekt pa smo v pogovorih z mentorji spoznavali predvsem našo preteklost in ‘’dogodke, ki so spremenili našo prihodnost.’’ Prav je da te dogodke poznamo in smo ponosni na hrabrost in odločnost naših prednikov, da so se znali vedno, ko je bila v nevarnosti naša domovina, naš jezik in naša kultura, povezati in upreti. Mnogi so pomagali uresničevati ideje svobode in neodvisnosti, a dočakali jih niso. Ohranjati moramo spomin nanje.

Na koncu pa bi se rad zahvalil mentorjem, ki  so mi je podarili  priložnost sodelovati v tem projektu. Zahvala pa gre tudi vsem tistim, ki so ta projekt ustanovili. Tako smo se s pomočjo projekta naučili nekaj novega in si spremenili pogled na življenje med vojno.

                                                                                                                                    (Tilen)


Ob koncu prebiranja knjige, pesmi in ogleda filma sem se zamislila nad življenjem otrok v času vojne. Tako hitro so morali odrasti in sprejeti pomanjkanje in trpljenje.

Mnogi moji vrstniki in jaz  danes živimo brezskrbno, ne  obremenjujemo se  s prihodnostjo. V vojnem času, pa so bili otroci zelo nesrečni,  niso vedeli, kaj bodo jedli, kako bo v prihodnosti, strah jih je bilo za družino, ... Žal se danes ne zavedamo, kako lepo živimo, saj  nam ne grozi nobena nevarnost. O grozotah 2. svetovne vojne sem že marsikaj slišala, saj je v tistem času dedek izgubil očeta. Nekaj znanja o vojnem času pa sem pridobila tudi z branjem knjig in gledanjem filmov.

Tudi besedila, ki smo jih predelali za ta projekt, so nam marsikaj povedala. V vseh je sporočilo, da vojne ne prizadenejo tistih, ki so jih začeli, ampak  ponavadi tiste, ki si vojne ne želijo. Med drugo svetovno vojno  je Hitler poleg tega, da si je želel pridobiti mnogo ozemlja, hotel vzgojiti še čisto raso, zato je pobijal Jude. Hotel je iztrebiti cel narod. Le kako so lahko množice nemških poveljnikov enako razmišljale?!

Najbolj kruto pa je, da v vsaki vojni najbolj trpijo otroci.

                                        (Lora)


Kaj sem pridobila s sodelovanjem v projektu E-knjiga: Stisni roko v pest ? Moje znanje o drugi svetovni vojni je bilo pred tem precej skromno. Sedaj vem mnogo več, a ne le o tem. Začela sem razmišljati o posledicah vojne, o tistih, ki jih je vojna neposredno prizadela, o tistih, ki niso bili nič krivi. Projekt nas je nekako vzpodbujal, da razmišljamo o preteklih dogodkih pa tudi o današnjih.  Da obsodimo krivo in vzpodbudimo pravo.

Knjiga Sadako hoče živeti mi je pokazala nov pogled na Japonsko med vojno,  prav tako pa tudi film Deček v črtasti pižami, ki je skozi oči majhnega Bruna prikazal zaničevano življenje Judov. Ob obisku Sagadinove domačije pa smo se prav vsi zamislili nad tragedijo.

Zadovoljna sem, da sem imela možnost sodelovati pri projektu E-knjiga: Stisni roko v pest, saj smo v pest ujeli marsikaj novega, skupaj smo stiskali pesti ob Sadakini borbi za življenje in ob Brunovi želji, da bi pomagal prijatelju.                                                                                                                                                                                          

                                                                                                                (Barbara)


Ob zaključku našega projekta moram zapisati, da sem se veliko naučila. Po ogledu filma, Sagadinove domačije,  prebrane knjige in pesmi so mi v spominu ostali  dogodki, ki so me pretresli in se mi še vedno vračajo v spomin.  Najbolj kruto je bilo  življenje otrok. Zgodaj so morali odrasti, saj jim nenehna skrb za preživetje ni pustila, da bi bili otroci.

O vojnah ne vem veliko, razen o 2. svetovni vojni,  o  kateri mi je nekaj pripovedovala stara mama. O njej ne govori rada, saj ji je prinesla veliko gorja.

Vesela sem, da smo skupaj razmišljali o vsebinah in skupaj pisali knjigo.

                                                                                                             (Julijana)                               


Ob koncu projekta E-knjiga, sem bogatejša za eno knjigo, en film, eno pesem in en grob talcev. Spoznala sem, da je trpljenje sestavni del življenja. Včasih se ustavi tudi tam, kjer bi najmanj pričakovali

Prav je, da spoznamo preteklost, vojne, trpljenje in odraščamo z mislijo, da se kaj podobnega ne sme nikoli, NIKOLI več zgoditi!!!!!!!!!!

Vsak človek, prav vsak človek je del tega sveta in lahko pripomore za lepšo prihodnost in         svetovi mir!!!, če si le tega želi in hoče, da bi bili vsi ljudje srečni.

                                                                                                                       (Astrid)


Sodelovanje pri projektu oz. pisanju e-knjige mi je pustilo precej znanja in mi vzbudilo zanimanje za spoznavanje zgodovine s pomočjo umetniških del.

                                                                                                                       (Eva)


Tako, smo pri koncu naše E- knjige. Projekt je bil zanimiv, ker sem izvedel veliko novega.

Želim si, da bi bilo tudi v prihodnosti več takšnih projektov, v katerih bi se prepletli zgodovina in književnost .

                                                                                                                     (Matevž)



Pri projektu sem se veliko naučil in tudi užival, ker sem lahko pokazal svoje sposobnosti.                                                                                                                                                                                                                                                                                                              

                                                                                                                    (Tomaž)