Tanja Sokolov - Boh

Razstava keramičnih čevljev in mozaičnih slik









Pomlad, poletje, jesen, zima ... in spet pomlad, keramika, 2007



Galerija Fara, Cesta talcev 2, Škofja Loka
11.9. 2009 - 7. 10. 2009

Vabilo

STOPINJE V ZRCALU

Podoba čevlja kot simbolnega predmeta je v likovni umetnosti pogosta. Kadar se obuvalo pojavi kot osrednji ali celo samostojen motiv, ga običajno razumemo kot prispodobo za človeka, ki bi ga nosil. Lahko pripoveduje o njegovem poklicu, starosti, socialnem položaju ali statusu. Skratka, identificira njegovega lastnika. Le spomnimo se pravljice o Pepelki, katero je kraljevič prepoznal prav s pomočjo izgubljenega čeveljca ...

Pepelkina ljubezenska zgodba že morda namiguje na posebno erotično vsebino (ženskega) čevlja, zlasti takega z visoko peto. Poseben, pogosto fetišističen odnos do čevlja, ki je v različnih družbenih okoljih izpričan tako v zgodovini kot tudi danes, kaže na to, da ima čevelj vseskozi, poleg uporabne plati, močno izraženo tudi estetsko in simbolno vrednost.

Čevelj lahko služi še kot prispodoba za hojo oziroma napredek, lahko pa se povezuje z motivom stopinj, torej odtisov hoje. Stopinje simbolično primerjamo s človekovo prisotnostjo v svetu, so kot vidne posledice njegovih dejanj.

Motiv poosebljenega čevlja, samostojnega nosilca vsebine in pripovedovalca zgodbe, v svojih delih raziskuje tudi Tanja Sokolov-Boh. Avtorica navdih za oblikovanje posameznih keramičnih čeveljcev poišče v neizčrpnem številu kulturnih ikon, ki so že našle svoje mesto v zgodovini človeštva. Pri tem se ne omejuje na posamezno ali "vzvišeno" umetnostno zvrst. Motive povzema iz sveta popularne glasbe, filma, proze in poezije ter poseže po izbranih vsebinah iz zgodovine umetnosti in arheologije. Navdihujejo jo risanke in pravljice, njena dela pa se dotaknejo tudi vsakdanjega življenja. Tako denimo kritično komentira vsesplošno obsesijo z ekološkimi trendi ali obuja nostalgijo ob svojih priljubljenih piškotih. Skupni imenovalec raznolikih navdihov vidimo v tem, da prav vsi s seboj prinašajo močne zgodbe, ki jih je mogoče interpretirati na številne načine.

Vzorčne predmete in zgodbe Sokolova torej jemlje iz že predelane oziroma preinterpretirane resničnosti in te podobe prezrcali še skozi svoj pogled, jih opremi s svojo osebno noto. Njena dela prikazujejo način nizanja asociacij, s katerimi likovno in vsebinsko nadgrajuje izhodiščne ideje. Podoben miselni proces vzpodbuja tudi pri gledalcu.

Da je ustvarjalki več do vsebine kakor do oblike, se kaže predvsem v uniformnosti oziroma posplošenosti  modelov obuval. Ti so omejeni na enostavne, nevtralne oblike, kakršna sta ženski salonar ali balerinka. Izjemo avtorica naredi tedaj, ko funkcija obuvala utemelji vsebinsko pripoved. Tako denimo oblikuje sobni copat, supergo brez vezalk ali tradicionalno korejsko obuvalo v obliki čolniča. Nekatera novejša avtoričina dela pa že nakazujejo novo smer njenih snovanj – vse bolj zanemarja funkcionalno plat čevljev in jih s svojevrstnim kiparskim pristopom deformira v nenosljive stvaritve. Na ta način okrepi njihovo ekspresivno vrednost.

Likovni prijemi, s katerimi Tanja Sokolov-Boh izpeljuje vsebinsko pripoved, so raznoliki. Tu gre predvsem za slikarska sredstva, denimo izbor motivov, barv, vzorcev in tekstur. Posamezne detajle pa izdela tudi s kiparskim modeliranjem.

Izstopa tudi tipografija, ki jo avtorica obravnava kot samostojen likovni element. V skladu z vsebino čevlja uporablja vsakič drugačne oblike črk in celo tuje oblike pisav, kot so korejska, ruska in azteška. Pri slednjih je dekorativna funkcija večja. Zapisi se pojavljajo na mestih, ki so običajno namenjena imenu blagovne znamke. Na ta način je z blagovno znamko izenačen naslov likovnega dela.
Odnos med naslovom in oblikovanjem je bistvenega pomena, saj poudarja večplastnost vsebin. Ob tem avtorica domiselno izrablja celo paleto umetniških prijemov, kot so metafora, primerjava, kontrast ali nepričakovani preobrat.

Tanja Sokolov-Boh je ustvarjalno dosledna tako pri vsebinskem razmisleku kot tudi pri tehnologiji izdelovanja keramike. To posebno umetnostno zvrst goji skozi dovršene postopke oblikovanja, dekoracije in žganja gline. Kot izrazno sredstvo ji služijo klasični pristopi modeliranja, apliciranja, graviranja, perforiranja in poslikave z engobami, ne boji pa se niti dodajanja drugih materialov, kot so denimo poldragi kamni, zrcalca ali kovina, kadar s tem pridobi na sporočilnosti in likovni kvaliteti dela.

Na ljubezen do keramike se delno navezuje tudi novejša serija mozaičnih slik.  Tu rdečo nit predstavlja motiv ogledala. Le-ta, še v večji meri kot motiv čevlja, zaseda pomembno mesto v večtisočletni likovni tradiciji. Najpogosteje je interpretiran kot simbol nečimrnosti, minljivosti, samozavedanja in nepopolnosti, oziroma, na drugi strani, kot simbol čistosti in resnice.

Ogledalo ima močno sugestivno noto, v prvi vrsti pa kliče po samorefleksiji. Nagonska želja, da se uzremo v zrcalu, da premotrimo svojo podobo, je zelo močna. Vendar nam avtorica to izmika, čeprav se na prvi pogled zdi, da nam ogledala nastavlja. Ti kosi zrcal so namreč preozki, premajhni, postavljeni prenizko, previsoko ali so preveč razmaknjeni. Skratka, ponujajo le nepopolne, razkosane odseve, ki jih razdrobljene mozaične ploskve še poudarjajo. V tem smislu nam avtorica ponuja v kritičen razmislek vprašanje obsedenosti z zunanjo podobo. A ne le to. Kontrast med željo in realnostjo, med iluzijo in resničnostjo, med objektom in njegovim odsevom, med lastnim razmišljanjem in razmišljanjem, ki ga povzročajo njene sugestije, ustvarja nenehno igro dvostranskih odnosov. Ta pa zopet spominja na dinamiko človeških zgodb iz realnega in poustvarjenega sveta.

Razstavni katalog izpričuje celostno zasnovo razstave Stopinje v zrcalu. Po izboru avtorice so vanj vključeni izbrani odlomki iz literarnih besedil in likovno teoretskih spisov. Gre za besedila, ki so jo navdihnila ali pa so okrepila njena razmišljanja. Delno se morda povezujejo tudi z njeno osebno mitologijo, z iskanjem miselne in čustvene identitete, s filozofskim iskanjem lastne podobe v zrcalu. Nekoliko neobičajen spremljevalni katalog tako vsebinsko in oblikovno razširja prostor razstave iz prostora gledanja in opazovanja v prostor branja in mišljenja.

Monika Ivančič Fajfar
 
 

O avtorici:

Rojena leta 1964 v Ljubljani. Leta 1987 je diplomirala na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani.

Znanje o keramiki pridobiva od leta 1984 na tečajih in delavnicah, najprej pri mentorici Dubravki Urban, kasneje pa pri Lučki Šičarov. Likovne teorije in prakse se uči na tečajih in delavnicah pri akademskih slikarjih Tonetu Račkem, Dušanu Fišerju, Zmagu Modicu in Janezu Hafnerju.

Živi in dela v Škofji Loki.

Kontakt:

Tanja Sokolov-Boh,
Podlubnik 158
4220 Škofja Loka
041 985 545
tanja.sokolov-boh@siol.net

... Glina je brez dvoma tisti material, ki – najbrž zaradi svoje mehkosti in gnetljivosti – najmočneje nagovarja mojo notranjo potrebo po puščanju odtisov v prostoru oblik. Magija priklicovanja spečih zasnov, Trnuljčica v globokem spanju, ki vsakič čaka, da se skozi trnova razpotja do nje prebije nov princ. Ali vsaj žaba.

Na začetku je bila terra rossa, rdeča ilovnata prst, ki sem jo, uporna najstnica , praskala iz skalnih razpok na morski obali, da bi iz nje zgnetla figurico nerazumljene sebe. Ta srečna stopinja me je odpeljala na pot iskanja znanja o materialih, tehnikah in o likovni teoriji, ter, seveda, raziskovanja možnosti.

Zanima me v prvi vrsti odnos med trodimenzionalno obliko in njeno površino, ki ji z iglo vpraskujem konture in jo poslikavam z engobami. Zakaj engobe? Najprej zaradi tega, ker puščajo površino gline surovo in na nek način ranljivo, podobno človeški koži. Poleg tega v kombinaciji z iglo tvorijo dihajoč relief,  površini dodajajo plitvo tretjo dimenzijo, barvno auro.

Tanja Sokolov-Boh

 

Animal Planet 2007

La linea, 2007

Rdeče in črno, 2008

Kons, 2009

Organic, 2009



Pogled v razstavni prostor

 

KATALOG (pdf)  

Oglejte si še portret Tanje Sokolov-Boh v oddaji Izvir(n)i na RTV SLO
tukaj