Umetnost je ženskega spola

Ilustracija je ženskega spola

Galerija Rika Debenjaka Kanal
16. 11. 2012 - 31. 12. 2012

Avtorice: Milanka Fabjančič, Mojca Sekulič Fo, Irena Gubanc, Maja Lubi
Kustosinja: Monika Ivančič Fajfar
 





Monika Ivančič Fajfar
Med slikanjem pravljic in odslikavanjem časa

Razstavni ciklus Umetnost je ženskega spola je zasnovan kot sklop zaporednih razstav, na katerih se predstavljajo slovenske ustvarjalke, ki delujejo v okvirih t. i. klasičnih likovnih zvrsti. Slikarstvu (2008), skulpturi, (2009) grafiki (2010) in fotografiji (2011) letos sledi peta razstava, ki je  posvečena ilustraciji.

Ilustracija ima v likovni umetnosti nekoliko nehvaležen položaj, saj se jo pogosto obravnava kot obrobno likovno zvrst. Večkrat se zamešata pojma ilustracija in ilustrativen – in zadnje omenjeni ima,ko je govor o likovni umetnosti, slabšalen prizvok. Ilustraciji se pogosto očita tudi odvisnost od literarne predloge in večkrat se jo enači kar z otroško literaturo. Podobno kot pri grafiki in fotografiji, pa se tudi pri ilustraciji srečamo s problemom reproduciranja – tudi ta značilnost ilustraciji znižuje ceno v primerjavi z “visoko” umetnostjo. V knjižnih reprodukcijah se slikarski detajli originala namreč nemalokrat zabrišejo.

Je morda prav položaj ilustracije v likovni umetnosti razlog, da v ilustraciji (čeprav je seveda v našem prostoru tudi v tem trenutku aktivnih nekaj vrhunskih ilustratorjev) številčno prevladujejo ženske avtorice? Razstavni ciklus Umetnost je ženskega spola se sicer ne spušča v feminističen način obravnave problematike – morda je razstava angažirana le v tolikšni meri, kolikor umetnost nasploh odseva razmere v družbi, v katerih nastaja. In v letošnjem letu, ki je politično, finančno ter moralno kulturi in umetnosti tako izrazito nenaklonjeno, tudi ta razstava ne more mimo problematike produkcijskih razmer v umetnosti in vlogi ilustracije na trgu ustvarjalnega dela.

Štiri ilustratorke – Milanka Fabjančič, Mojca Sekulič Fo, Irena Gubanc in Maja Lubi – se predstavljajo z zaokroženimi izbori del iz svojih opusov, ki pa jih, posebej za razstavo, na novo interpretirajo, postavljajo v nove odnose ali izvirne instalacije ter tako ustvarjajo nove pomenske celote. Na ta način se poudari tako tradicionalna vloga ilustracije kot tudi njene sodobnejše različice. Poleg poznane navezave ilustracije in založništva se na razstavi pokaže tudi odnos ilustracije do slikarstva ter grafičnega in industrijskega oblikovanja. Pri tem gre tako za prodajno uspešne predmete kot za projekte, ki so zaradi finančne prezahtevnosti produkcije (zaenkrat) utopični.

Na razstavi je, poleg povezave ilustracije s trgom, nakazanih še nekaj drugih problemov. Poudarjen je predvsem odnos med ilustracijo in kontekstom, v katerega je postavljena. Poudarjena pa je tudi raznolikost avtorskih načinov – tako likovnih, vsebinskih in tehnoloških – ter raznolike namembnosti ilustracij, s čimer pojem ilustracije razširjamo zunaj tradicionalno začrtanih meja.

Milanka Fabjančič, Optimizem za vsakdanjo rabo

Akademska slikarka Milanka Fabjančič je že med študijem našla svoj izrazni slog v ilustraciji. Ta je postala njen poklic, to ustvarjalno veselje pa uspešno združuje z inovativnim oblikovanjem uporabnih izdelkov, ki jih predstavlja pod lastno blagovsko znamko Ha ha!. Gre za torbe, tekstilne izdelke, zidne tapete, metražno blago, emajlirane čajne servise ter planerje.

Na razstavi se avtorica predstavi s site-specific instalacijo avtorsko oblikovanih planerjev za leto 2013. Oblikovanje dnevnih koledarjev ni le likovni oziroma oblikovalski izziv, ampak se njegova vsebina povezuje tudi z ikonografskimi problemi. Ideja delovnega rokovnika namreč nima le praktičnega vidika v smislu “da ne pozabim” opomnika. Estetsko oblikovani in z ilustracijami obogateni planerji izražajo idejo prepletenosti človekovega življenja in dela ter idejo o uživanju v obojem. Zato so ti planerji namenjeni takšnim ljudem, ki znajo ceniti vesele plati vsakdana.

Življenju aktivnega človeka, ki je navadno napolnjeno s številnimi obveznostmi, doživetji, radostmi, problemi in srečanji, ustreza oblikovanje rokovnika. V njem si kakor pisani vzorci kaleidoskopa dan za dnem sledijo kolaži najrazličnejših podob. Milanka Fabjančič na sproščen način prepleta avtorsko zasnovano tipografijo z različnimi tekstilnimi in tapetnimi vzorci, izrezki iz časopisov, starimi slikami in fotografijami ter seveda s prostoročno risbo in, ne nazadnje, z izbranimi detajli iz slikarskih del avtoričinega življenjskega sopotnika.

Ilustratorka pri svojem delu uporablja risarske principe, ki so značilni za karikaturo in strip, navdihujejo pa jo tudi oblikovalski slogi petdesetih in šestdesetih let. Z eklektičnim združevanjem nastajajo novi svetovi, nove oblike in novi predmeti. Avtorica je tako v sodelovanju s tovarno EMO Celje tudi redizajnirala kultne emajlirane skodelice za čaj, servirne vrčke in pladenj. Simpatični motivi marsikoga spominjajo na otroštvo, druge pa popeljejo v “dobre stare čase”.

Ilustrirani dizajn Milanke Fabjančič je lahkoten, duhovit in optimističen, zato je takšna tudi galerijska postavitev. Avtorica v razstavišče domišljeno postavi ready made elemente in tako ustvari novo prostorsko kompozicijo. Ilustrirani predmeti vstopajo v aktiven dialog s prostorom in občinstvom ter pripovedujejo o ustvarjalni strasti, ki avtorico nenehno prežema.

Mojca Sekulič Fo, Kraljestvo na oblakih

Ilustracija za razstavo, ki je neodvisna od naročila ali literarne predloge, je lahko veliko bolj svobodna in
osebna, saj avtorica za galerijsko postavitev lahko brezkompromisno razvija svoj osebni slog. Takšne so tudi majhne sličice na deščicah, ki spadajo med najbolj izvirne in najbolj intimne ilustracije Mojce Sekulič Fo.

Zasebni pravljični svet naseljujejo mila bitja: elegantni pavi in mitološki enorogi, ki prebivajo na sanjskem planetu; beli leteči konji, katerih kopita krešejo zvezde na nebu; zasanjane kraljične v rajskih vrtovih, obsijanih z mesečino; igrive kraljične, ki se podijo za rožami in belimi konji; zaljubljeni princi in princese, ki na hrbtih konjičev jezdijo vse do srečnega konca ... Sanjski svet zasanjanih bitij je brez vsakršne teže, kar se kaže v lebdenju in letenju – v neprizemljenosti upodobljenih figur in prostora. Pravljice Mojce Sekulič Fo dobesedno poletijo na krilih domišljije: poletijo na nebo, med oblake, na neznane planete, v prostrana vesolja. Na miniaturnih formatih naslikane miniaturne figure postajajo vse manjše in manjše, dokler ne postanejo čisto drobne pikice – zvezde.

Nežne rastline ter drobcene postave človeških in živalskih bitij, ki so naslikane s preciznimi točkami, nekoliko spominjajo na kitajski porecelan. Porcelanasta prefinjenost je poudarjena tudi z barvnimi odtenki. Nebesna modrina, v kateri, podobno kot v modrem oceanu, lebdeče plavajo prosojne in krhke figure, poudarja občutek zasanjanosti, morda celo malce otožne melanholične sreče. Nežni nanosi modrih tonov barv, ki se harmonično dopolnjujejo, so na slikarsko površino naneseni z gladkimi, enakomernimi potezami. Ilustracije Mojce Sekulič Fo so blizu slikarski miniaturi. Z gledalcem vzpostavijo zelo intimen odnos ter mu omogočijo, da od blizu občuti vso taktilno vrednost in snovnost slikarskega originala.

Pri ilustraciji pogosto govorimo o odnosu med tekstom in upodobitvijo, in ta povezanost med ilustracijo in zgodbo je zanimiva tudi pri razstavljenem opusu Mojce Sekulič Fo. Avtorica je namreč, poleg likovnega, vešča tudi literarnega ustvarjanja, zato njene avtorske zgodbe in ilustracije nastajajo v tesni medsebojni povezanosti. Med zgodbo in njeno upodobitvijo tako ne prihaja do šuma v interpretaciji, ampak besedni in slikarski del zgodbe, skupaj s premišljeno galerijsko postavitvijo, sestavljajo neločljivo pripovedno in likovno celoto.

Irena Gubanc, Staro v novi preobleki

Irena Gubanc se predstavlja z izborom del iz štirih ciklusov, ki prikazujejo tradicionalne slovenske obrti, ljudske noše, stara poimenovanja mesecev ter rekla oz. frazeme. Slovensko ljudsko izročilo avtorica predstavi na aktualen način – računalniško oblikovanje z vektorsko risbo ter digitalni tisk pogojujeta sodoben likovni izraz. Človeške figure, izrisane z računalniško grafiko, so stilizirane in shematizirane ter spominjajo na lutke ali počlovečene robote, katerih gibanje je nerodno, počasno, z omejeno gibljivostjo v sklepih. Ta togost figur nakazuje motiv časa, ki se je zaustavil, oziroma poudarja razkorak med sodobnostjo in časi, ki so minili.

Če so figure nekoliko statične, pa je njihov življenjski prostor izjemno slikovit in razgiban – tako vsebinsko kot tudi likovno. Pisano občutje ilustracij Irena Gubanc poudari že z oblačili naslikanih oseb, ki jih odene v izvirne in živahne tekstilne vzorce. Izjema so seveda noše, ki se drže originalnih vzorcev in barv. Rastlinski in geometrijski vzorci se ritmično ponavljajo tudi na ozadjih, ki tako pogosto spominjajo na pisane zidne tapete. Ornamentirano ozadje prispeva k večji prostorski dinamiki, hkrati pa številni detajli, s katerimi ilustratorka napolni prostor, pripovedujejo duhovite in intimne vzporedne zgodbe. Tako, denimo, osrednjemu prizoru delajo družbo zaljubljeni vrabci, nagajivi mucki in navihane veverice, včasih pa avtorica v ilustracije “skrije” napise in kakšne prav posrečene ikonografske detajle, ki od gledalca zahtevajo nekoliko več pozornosti. Irena Gubanc tako na izviren način spaja sodobnejše motive s podobami iz preteklosti. A čeprav ilustracije kažejo veliko ustvarjalne sproščenosti, je treba poudariti, da si avtorica prizadeva za čim bolj natančno in avtentično upodobitev etnološkega izročila.

Posebnost ustvarjanja Irene Gubanc je njena odločenost, da ilustracijo preoblikuje v estetske in funkcionalne razstavne objekte. Avtorica se namreč zaveda uporabne funkcije ilustracije, ki, kadar je natisnjena v knjigi ali reviji, pomeni vizualizacijo besedila. Postavitev ilustracije v kontekst razstave je zato za Ireno Gubanc vselej poseben izziv. Ena od realiziranih zamisli izvirnega načina prezentacije ilustracij so oblazinjeni kubusi, oblečeni v blago, potiskano z avtorskimi motivi in besedili. Ti kvadri imajo večnamensko vlogo – lahko so estetizirani razstavni eksponati, lahko oprema za sedenje, lahko postanejo igralo in plezalo za otroke ali pa didaktični pripomoček. Podobne večfunkcijske objekte (lutke, gigantski koledar) si je avtorica zamislila tudi za nadgradnjo drugih predstavljenih ilustracij, vendar zaenkrat ti projekti zaradi pomanjkanja produkcijskih sredstev ostajajo na idejni ravni.

Maja Lubi, Mehki objem otroškega sveta

Glede na slikarsko tehniko, vsebino in delno tudi slog bi lahko Majo Lubi uvrstili med klasične ilustratorke literarnih del za otroke. Na tej razstavi se predstavlja z izborom ilustraciji iz otroških slikanic Si, čeprav te ni (Sanja Pregl), Larina skrivnost (Helena Kraljič) in Dva dedka (Tatjana Pregl Kobe).

Iz ilustracij Maje Lubi veje toplina, ljubkost, prisrčnost in prijaznost. Naslikane postave (tako otrok kakor odraslih) so izdelane v poudarjeno otroških telesnih proporcih. Obrazi so otroško okrogli, lica so mehka in zdravo zardela, oči so velike, iskrive in polne zaupanja, nosovi so drobni in usta ljubko majhna. Ilustrirani junaki tako na vsakem koraku pripovedujejo o nežnosti, iskrenosti in pristnosti otroškega sveta.

V skladu s potekom zgodbe so figure včasih upodobljene na poenotenem barvnem ozadju, drugič pa je naslikanih detajlov več, a kompozicija je vselej jasno berljiva. Zanimiva je uporaba poudarjene perspektive, ki ilustracijam daje posebno globino. Maja Lubi na prizore velikokrat pogleda tudi od zgoraj, iz ptičje perspektive. Takšno spreminjanje zornih kotov nam je morda bolj znano iz filma ali stripa. Ilustratorka to igro različnih pogledov uporabi kot vizualni ključ, ki aktivira gledalca in ga intenzivno pritegne v pomanjšani otroški svet.

Barve, ki jih uporablja Maja Lubi, so večinoma živahne in čiste, pogosto nežno pastelne, včasih, kadar se v zgodbi pokaže tudi žalostna plat življenja, pa se živahna barvna lestvica umakne odtenkom otožno modre. Z barvami avtorica torej podaja razpoloženje ali pa z njimi naslika razmerje med resničnostjo in sanjami oziroma domišljijo.

V galerijskem okolju, v katerem so predstavljene originalne ilustracije, lahko veliko bolj natančno opazujemo tudi vse slikarske podrobnosti. Kvaliteta ilustracij Maje Lubi se pokaže predvsem pri prefinjenih barvnih prehodih ter pudrastih nanosih barve, s katerimi avtorica doseže skorajda otipljivo mehkobo. Očarajo nas tudi filigranski detajli, kot so naslikane trepalnice ali odbleski v očeh, ki ji slikarka izdela z natančnostjo miniaturista.

V nasprotju z galerijsko postavitvijo je seveda knjižna izdaja sklenjena celota, v kateri si ilustracije sledijo v točno določenem zaporedju in jih bralec dojema sočasno z zveni in pomeni besed. Izbor ilustracij iz različnih zgodb pa lahko na razstavi ustvari čisto svojo pripoved ter tako gledalcu ponuja možnost osebne domišljijske interpretacije.


Besedilo: Monika Ivančič Fajfar
Fotografije: Arhivi avtoric / Milanka Fabjančič: Planer 2013, detajl; Mojca Sekulič Fo: Skok čez luno, 2012; Irena Gubanc: Listopad, 2011; Maja Lubi: Si, čeprav te ni, 2012.

















































O avtoricah:

Milanka Fabjančič
Rojena je bila leta 1981 v Ljubljani. Študij slikarstva na Akademiji
za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je končala leta 2006 z risanim filmom “Striček in psiček”, po diplomi pa je razvila še prototip postavljive slikanice, ki
nadaljuje isto zgodbo. Zadnji dve leti skupaj s partnerjem Mihom Pernetom razvija umetniško blagovno znamko “Ha ha!”.
Avtorica poleg lastne blagovne znamke deluje intenzivno še na
področju knjižne ilustracije in snemalnih knjig, s kostumografom
Alanom Hraniteljem pa sodeluje pri izdelavi kostumografskih skic.

Mojca Sekulič Fo
Rojena je bila leta 1969 v Ljubljani. Leta 2000 je na Fakulteti za arhitekturo diplomirala na smeri za oblikovanje, na Filozofski fakulteti pa je opravila še edagoško-andragoške izpite. Ukvarjala se je z arhitekturo, arhitekturno vizualizacijo in
oblikovanjem pohištva, zadnja leta pa se je posvetila predvsem
slikarstvu in ilustraciji ter grafičnemu oblikovanju.
Med drugim je po zgodbi avstrijskega pisatelja Folkeja Tegtthoffa ilustrirala knjigo “The Botanic Book, A Fairytale of Nature”. Sodelovala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini. Leta 2009 je prejela Veliko odkupno nagrado Hotelov Piran na IX. slikarskem ExTemporu.

Irena Gubanc
Rojena je bila leta 1972 v Ljubljani. Leta 2001 je diplomirala iz
oblikovanja vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno
umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Z izkušnjami, pridobljenimi pri oblikovanju, je v svoje ilustracije vpeljala predvsem računalniško vektorsko ilustracijo. Kot ilustratorka se
posveča tematiki ljudskega izročila, ki ga s sodobnim vizualnim
nagovorom poskuša približati mladim. Z oblikovalskimi in ilustratorskimi deli se uvršča na slovenske in mednarodne bienale in festivale, za katere je prejela tudi nagrade in priznanja, razstavlja pa tudi samostojno. Živi in dela v Ljubljani kot
samostojna kulturna delavka.

Maja Lubi
Rojena je bila leta 1980 v Ljubljani. Diplomirala je leta 2008 na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer likovna pedagogika. Dodatno se je izobraževala na Visoki strokovni šoli za risanje
in slikanje (1998–1999). Ilustrirala je številne slikanice za otroke, učbenike in delovne zvezke, svoja dela redno objavlja tudi v otroških in mladinskih revijah ter razstavlja. Leta 2011 je prejela štipendijo za perspektivne avtorje. Je samozaposlena v kulturi kot ilustratorka.