Pod naslovom Ars Loci. Umetnost v prostoru svetega že od leta 2010 predstavljamo izbrane umetnike in umetnice, ki na sodoben način interpretirajo sakralne oziroma verske vsebine. V ospredje je postavljen dialog slikarskih del z razstavnim prostorom, cerkvico Device Marije v Polju, pri tem pa odnos med liturgično in kulturno funkcijo prostora ustvarja posebno vzdušje.

Matej Metlikovič v cerkvenem ambientu vzpostavlja začasno celostno umetnino z razstavo Vse barve ljubezni. Razstava odpira vprašanje odnosov med posvetno/človeško in duhovno/krščansko ljubeznijo. Ljubezen, če jo pišemo

z veliko začetnico, ima lahko različne obraze: je erotična, sočutna, prijateljska, starševska in ljubezen do življenja.

Metaforično jo moremo primerjati z mavrico barv, ki vse izhajajo iz ene svetlobe.

Osrednji motiv razstave je poljub, ki se kot gesta ljubezni, naklonjenosti, povezanosti in zaupanja pojavi v svetopisemski Visoki pesmi. Poljub ni le izraz človeške jubezni, ampak ima pomembno mesto tudi v krščanskem bogoslužju in mistični literaturi. Podobno je v Metlikovičevem slikarstvu pogost simbol srce kot izvir čustev ljubezni, usmiljenja, dobrote in prijazne naklonjenosti. Motivi ptic in angelov simbolizirajo božjo navzočnost, vendar njihova krila dajejo polet tudi umetniškemu navdihu ter vznesenosti zaljubljencev. Prav tako je večplasten motiv kralja Davida s harfo, ki kot vladar, glasbenik in pesnik psalmov ter prerok ponazarja povezanost razuma, umetnosti in božjega navdiha.

Razstava Vse barve ljubezni vsebinsko in likovno nadgrajuje cerkveni prostor tudi tako, da poudarja dialog slikarstva in arhitekture. Diptihi in triptihi, naslikani na leseni podlagi, posnemajo tradicionalno oltarno shemo. Ozki in pokončni formati poudarjajo vertikalne linije poznogotske arhitekture. Edini stalni slikarski element v Cerkvi Device Marije so vitraji Veselke Šorli Puc in tem likovno in tehnološko vzporednico predstavljajo Metlikovičeve naslikane predloge za vitraje ter dela iz taljenega stekla.

Poleg tabelnega slikarstva in del, ki so povezana z naročili za sakralne prostore, so razstavljene še slikarske improvizacije, ki beležijo avtorjeve spontane ustvarjalne impulze. Če je pri sakralnih naročilih v ospredju skrbno tehtanje kompozicije, oblik, linij in barv, lahko pri improvizacijah občudujemo sproščeno zlitje barv in potez na papir. Umetnikovo ustvarjalno zamaknjenost lahko primerjamo s poglobljenim duhovnim razmišljanjem. Slikanja ne nadzoruje misel, temveč vzgib, ki prihaja iz slikarjevega notranjega občutja. Na teh delih se morda zato najbolj spontano in neposredno pokaže avtorjeva vitalna ljubezen – ljubezen do življenja, dela in ustvarjanja.

Matej Metlikovič se pri zasnovi svojih del sklicuje na raznolike vire: išče vsebinske povezave v Svetem pismu, poeziji in prozi, se navduhuje pri glasbi in besedilih skupine Pink Floyd, Leonarda Cohena ter glasbi Oliviera Messiaena, pozorno premišlja pomenljive dogodke iz svojega življenja in se navezuje na dediščino slovenske in evropske likovne umetnosti. Hkrati Mateju Metlikoviču vseskozi uspeva razvijati edinstven in prepoznaven likovni izraz, ki v ubranem prepletu potez in barv izkazuje njegovo intelektualno, duhovno in čustveno globino.