Umetnost je ženskega spola

Grafika je ženskega spola

Galerija Rika Debenjaka Kanal / Riko Debenjak Gallery Kanal, 26. 11. 2010 - 14. 12. 2010
Fotografije postavitve / Exhibition view

Kulturni dom Bovec / Bovec Cultural Centre: 18. 12. 2010 - 31. 1. 2011
Fotografije postavitve / Exhibition view

Razstavljajo / Exhibiting:
Vesna Drnovšek, Martina Bohar Mihoković, Nataša Mirtič, Barbara Eva Zavodnik (Catherina Zavodnik) in Mojca Zlokarnik. Več o avtoricah ...

Kustosinja / Curator:
Monika Ivančič Fajfar

It's a woman's world of graphics - read text in English

Med klasiko in eksperimentom


Razstava Grafika je ženskega spola je tretji del ciklusa Umetnost je ženskega spola. Razstavni ciklus je posvečen raziskovanju in prezentaciji slovenskih ustvarjalk, ki delujejo na področju t.i. klasičnih likovnih zvrsti. Tako so se na razstavi Slika je ženskega spola leta 2008 predstavile štiri slikarke, razstava Skulptura je ženskega spola pa je leto kasneje gostila štiri kiparke. Tokrat se predstavlja pet slovenskih avtoric, ki aktivno ustvarjajo v grafičnem mediju.

Ciklus razstav Umetnost je ženskega spola je doslej že uveljavil svojo apolitično držo – dejstvo, da ne gre za razstave, ki prikazujejo feministično umetnost, je zvesta publika že sprejela. Čeprav naslov razstav ostaja pomenljiv, se angažiranost projekta kaže zgolj v dejstvu, da razstava ustvarjalk na svoj način uveljavlja "ženske kvote" znotraj institucije umetnosti in razstavnih politik.


V sodobni slovenski grafični produkciji so umetnice sicer močno zastopane, kar morda lahko pripišemo tudi naravi medija. Le-ta zahteva visoko tehnično doslednost, natančnost izvedbe in visoko stopnjo ustvarjalne koncentracije. Na metaforični ravni se tudi najbolj esencialna plat grafike, to je zmožnost reprodukcije, ujema z ženskim principom plodnosti.

Grafika je, podobno kot njena mlajša sorodnica fotografija, pogosto postavljena v podrejen, celo manjvreden položaj, kadar jo primerjamo s slikarstvom ali kiparstvom. Razlog tiči v tem, da "stroj", torej grafična stiskalnica ali tiskalnik, preseka vez med umetnikovo "z božanskim navdihom vodeno" roko ter končnim izdelkom. Umetnina, ki je množično reproducirana, je na nek način oropana "avre" originalnega umetniškega dela.

Debata o umetniški pristnosti grafike se je ponovno razvnela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je kot umetniško izrazno sredstvo začela uveljavljati digitalna grafika. Tradicionalna matrica, to je materialni nosilec bodoče podobe, je z digitalno grafiko ukinjena. S tem je okrnjen tudi magični trenutek preobrazbe negativa v pozitiv, izgine stvariteljski trenutek nastanka podobe. Digitalni zapis matrice se v procesu tiskanja ne izrabi, zato takšna matrica omogoča neskončno število reprodukcij v enaki kvaliteti. Ne le da je digitalna tehnologija odločilno spremenila način grafične produkcije, vplivala je tudi na vsebinsko, estetsko in filozofsko dojemanje medija. Prihod digitalne grafike je prinesel tudi bojazen, da so klasične grafične tehnike obsojene na propad. Vendar zdaj že ugotavljamo, da klasične tehnike niso ničesar izgubile in so v sodobni grafični produkciji še vedno močno prisotne.

Grafika se, tako kot umetnost nasploh, odziva na družbene, socialne, ekonomske, politične in druge kontekste, v katerih nastaja, zato ti dejavniki marsikdaj vplivajo na vsebino in na tehnološke procese. Neugodni produkcijski pogoji se kažejo v načinih izdelave grafik. Kadar je delovni atelje hkrati stanovanje, se avtorice grafičnim postopkom, ki zahtevajo uporabo agresivnih kemikalij, raje izognejo. To se zrcali v iskanju novih rešitev za obdelavo matrice, eksperimentiranju s teksturami različnih materialov ali kombiniranjem klasične in digitalne grafike. Ekonomski kontekst, denimo nerazvitost trga umetnin pri nas in delno podcenjenost grafike kot izraznega sredstva, botruje nizkim nakladam grafik. Tisk večjih naklad ali posebno zahtevnih projektov se izvaja po naročilu. Prevladujejo manjši formati grafik. Grafične plošče se redko arhivirajo in se pogosto reciklirajo. Kontekst družbenega prostora in časa odseva v vsebini grafik. Umetnice se sprašujejo o položaju umetnika in, širše, o položaju človeka v (potrošniškem) svetu. Komentirajo človekov odnos do sveta, do kulture, do sočloveka, do predmetov in do drugih živih bitij.

Vesna Drnovšek, Martina Bohar Mihoković, Nataša Mirtič, Barbara Eva Zavodnik in Mojca Zlokarnik so kompetentne predstavnice sodobne grafične scene in že dobro uveljavljena imena v slovenskem likovnem prostoru. Vse so doslej že izoblikovale svojo lastno likovno poetiko, zato se na razstavi Grafika je ženskega spola vsaka predstavlja z zaokroženo grafično serijo. Znotraj razstave se ustvarja preplet raznolikih celot, ki ponazarja bogastvo, izraznih možnosti medija, tehničnih ustvarjalnih pristopov in vsebin.

Vesna Drnovšek: Matrica kot eksperiment

Starejša dela Vesne Drnovšek so večinoma narejena v klasičnih tehnikah globokega tiska, kakršni sta jedkanica in akvatinta. V zadnjem obdobju se avtorica posveča eksperimentiranju z matrico.
Namesto klasične grafične plošče ji kot matrica služijo različna gradiva – tekstil, čipke, mreže in drugi industrijski materiali, odpadni materiali, izstriženi papirnati prtički in podobno, ki zaradi različnih tekstur puščajo na papirju zanimive odtise. Tako pridobljene vzorce in oblike največkrat uporabi kot dekorativno ozadje, včasih tudi kot glavni motiv.

Osnovno kompozicijsko načelo v grafikah Vesne Drnovšek je ponavljanje oziroma repeticija: množenje elementov dobro ilustrira bistvo grafičnega medija – multipliciranje in reproduciranje podobe. To načelo je izraženo tudi z večkratno uporabo matric v novih vsebinskih kontekstih in v spremenjenih barvnih in kompozicijskih kombinacijah. Njene grafike so natisnjene v majhnih nakladah, pogosto so odtisi unikatni, t.i. monotipije. Razlog za to so nestabilne matrice, ki odtis spremenijo v neponovljiv eksperimet. Prav to je posebnost njenega ustvarjalnega postopka: estetski in vsebinski presežki so rezultat igre in užitka.

Čeprav omejena le na nekaj barvnih odtenkov, ima barva na grafikah Vesne Drnovšek pomembno vlogo. Živahni oranžni, rumeni in modri odtenki v grafike vnašajo optimistično in veselo razpoloženje. V teh barvnih prostorih zaživijo oblike, najpogosteje človeška figura. Telesa so izrisana stilizirano in shematizirano, včasih v duhu otroške naivnosti, vselej pa na pretanjeno duhovit način.

Upodobljeni prizori izžarevajo radost, optimizem in sproščenost vsakdanjega življenja: sproščen klepet ob skodelici kave ali čaja, sprehod s psičkom ali brezskrbno posedanje na travniku. Ker je figura stilizirana, je  izpostavljanjo dogajanje, kar je še posebej izrazito na grafikah, kjer je figura upodobljena v gibanju – pri teku, hoji, v letu. Dinamičnost vnaša tudi množenje elementov in ponavljanje odtisov posamezne grafične plošče. Dobimo vtis, da je pred nami le za hip zaustavljen čas. Pričakovanje nove akcije ustvarja močno napetost. Občutek, da gledamo zaustavljen filmski trak, nenazadnje poudarja zaporedje sličic na podolgovatem formatu.

Grafike Vesne Drnovšek odlikuje barvna živahnost in vsebinska lahkotnost, zato na prvi pogled učinkujejo dekorativno,vendar jih lahko gledamo tudi drugače. Ponavljanje motivov lahko odslikuje ujetost v rutino in v dolgčas vsakdana. Stilizirana figura opozarja na razosebljenost človeka in dinamične figure zlahka delujejo tudi kot ilustracija vsakodnevnega hitenja ali bega pred samim seboj, pred sočlovekom, pred resnico ali pred čemerkoli že.

Martina Mihoković: Malo živalsko kraljestvo

Martina Mihoković že vrsto let v grafične plošče vrezuje živalske motive. Predvsem so ji pri srcu drobni glodalci. Živali so sicer upodobljene naravoslovno natančno, a jih avtorica nadgrajuje z izvirnimi vsebinskimi interpretacijami in likovnimi rešitvami. Miniaturne realistične grafike s precizno gravuro v suhi igli delujejo umirjeno in klasično, slikarsko vehementnost pri upodabljanju fantastičnih živalskih prizorov pa avtorica doseže z uporabo mezotinte ali s kombiniranjem grafičnih tehnik.

Živali, kakršne so miši, podgane, rovke in polhi, v naši kulturi niso najbolj cenjene. Veljajo za škodljivce in prenašalce bolezni, zato so pri ljudeh nezaželjeni. Mali glodalci so znani po svojem hitrem razmnoževanju, prilagodljivosti in iznajdljivosti, s čimer se uspešno upirajo, da bi jih človek docela pregnal iz svojega življenjskega okolja.

Martina Mihoković do teh drobnih in obrobnih živali vzpostavlja naklonjen odnos. Najbolj so ji pri srcu podgane, ki jih večkrat poosebi, jim doriše angleska krila, jih preobrazi v kralje ali junake, ki nekoliko spominjajo na stripovsko produkcijo superherojev. Njena dela delujejo igrivo, lahkotno in so vselej prežeta s pretanjenim smislom za humor. Glodalci na njenih grafikah so mehki, ljubki, neposredni in prikupni. Avtorica namerno izbira drobne formate, ki od gledalca zahtevajo, da se jim približa na intimno razdaljo.

Sposobnost hitrega razmnoževanja podgane ali rovke avtorica predstavi kot pozitivno lastnost – kot simbol materinstva, kar se kaže v delih Podganja mati in Karavana rovk. Slednja je še posebej zanimiva zaradi odnosa med vsebino in likovno tehniko. Mati rovka je v tem primeru metafora za grafično matrico, njeni mladiči so grafični odtisi. Avtorica ploščo z mladiči, ki v dolgi vrsti sledijo materi rovki, odtiskuje tako dolgo, dokler se matrica ne izrabi do mere, ko kvalitetni odtisi niso več mogoči.

V nasprotju s svojim prizanesljivim, celo ljubečim odnosom do glodalcev, je Martina Mihoković bolj kritična do človeške družbe. Le-ta se rada ponaša z napredkom znanosti in vsesplošno razvitostjo, v resnici pa pogosto kaže domišljavost, neumnost, množično zaslepljenost in potrošniško nekritičnost. V naslove grafik avtorica pogosto vključi besedila iz reklamnih katalogov  za nakupovanje iz naslanjača. Posmeh družbenemu napredku se, denimo, kaže v grafiki Držalo toaletnega papirja z digitalno uro. S samolepilnimi trakovi na hrbtni strani. Na baterijski pogon!. Plehkost potrošniškega sveta ilustrirajo slovnične napake in nerodni prevodi iz reklamnega tiska: Odstranjevalec kosemov ali strižnik kosmičev tako postaneta vir navdiha za ironiziranje (potošniške) družbe.


Nataša Mirtič: Angažirana reprodukcija

Že naslov ciklusa grafik Re:Produkt pove, da se Nataša Mirtič pri izdelavi grafik ukvarja z recikliranjem in reproduciranjem umetniške grafike. Pri tem ne gre le za materialno recikliranje grafičnih plošč ter razmnoževanje podobe v tehničnem smislu grafične reprodukcije; poudarek je predvsem na likovnem in vsebinskem reproduciranju, kar se kaže v recikliranju in ponavljanju motivov, vsebin, kompozicij, barv in likovnih form.

Ciklus je vizualno poenoten. Osnovni kompozicijski element je pravokotnik, ki izhaja iz klasičnega formata grafične plošče oziroma grafičnega lista.  Pravokotnik predstavlja okvir za vsebino, vendar ga avtorica obdela, mu spreminja proporce in ga namnoži. Z nizanjem odtisov grafičnih plošč nastanejo svojevrstni diptihi in triptihi. Njihovo zaporedje ustvarja zgodbo in določa način branja podob. Postopek izdelave grafik s ponavljanjem enakih elementov simulira nekoliko surov industrijski postopek štancanja.

Tudi pripovedni elementi so skromni. Omejeni so na enostavne simbole in znake iz vsakdanjega življenja, kakršni so puščice, piktogrami za prepovedi na javnih mestih, usmerjevalni napisi ter oznake gumbov za upravljanje komunikacijskih in razvedrilnih elektronskih naprav. Tem nasproti so postavljeni kozmični simboli, shematične ilustracije atomov ter enostavne oblike, ki izhajajo iz trikotnika, kroga in kvadrata. Črna polja, razdrobljena z drobnimi svetlimi točkami in praskami, spominjajo na zvezdnato nebo. Na grafikah je tako prepletena vsakdanjost in kozmična večnost. V ozadju se pletejo globoka eksistencialna razmišljanja in občutenje usodnega, brezizhodnega, celo dokončnega. Simboli, ki na elektronskih napravah označujejo funkcije "play", "stop" in "fast forward", so nekakšne metafore za takšen način življenja v sodobni komunikacijski in potrošniški družbi, kakršnega avtorica ne odobrava.

Skromne gravure, včasih podobne naključnim praskam, ter enostavne prostoročne risbe se v grafične plošče zarisujejo v tehniki jedkanice in akvatinte. Odlikuje jih velika izpovedna moč in izrazit avtorski pristop. Sem sodijo tudi črkovni zapisi.  Ponekod se avtoričin rokopis, ki ga ni mogoče razvozlati, preobraža v kitajske pismenke. Teksti so na grafično ploščo običajno zapisani v pozitivu, zato jih na odtisih vidimo v zrcalni podobi. To zapisom vdahne noto skrivnostnosti in magičnosti.

S strogim, ozkim in pokončnim formatom ter izčiščenimi oblikami se ujema tudi izbira tiskarske barve. Ta je omejena na bolj ali manj nasičeno črno in rdečo – obe se odločno zajedata v belino grafičnega lista. Rigorozno, skorajda surovo formo nekoliko omehča vgravirana risba, kar pa ne vpliva na moč družbeno angažirane izpovedi. Še več – oplemeniti jo s posebno subtilnostjo ter jo iz polja dobesednega prestavi v polje metafore.

Barbara Eva Zavodnik: Lirični grafizmi

Slikarka, oblikovalka, grafičarka, fotografinja in pesnica Barbara Eva Zavodnik pri načrtovanju in izvedbi svojih likovnih projektov celostno prepleta vse svoje umetniške strasti in znanja. Različne ustvarjalne tehnike demokratično sodelujejo pri likovni izpovedi, za njeno delo je značilna visoka mera poetičnosti in estetiziranosti.

Avtorica razstavlja serijo Ko voda zapusti dotike, ki je sestavljena iz dveh tehnično in likovno raznolikih sklopov. Prvega sestavlja šest grafik, natisnjenih na pleksi steklo. Podobe dopolnjuje izpisana avtorska poezija. Vizualni in verbalni del sta prepletena in organsko neločljiva v likovnem sožitju: nemogoče je razločiti, ali teksti dopolnjujejo podobe ali podobe ilustrirajo tekste. Fotografska podoba, s slikarsko vehemenco nanešene barvne ploskve in slikovit avtoričin rokopis, večkrat odločno vpraskan v svežo barvo, so enakovredni likovni elementi. Vizualno podobo Zavodnikova dopolnjuje z drugimi pomensko in likovno bogatimi elementi, kakršna je čipkasta tkanina ali organska struktura lesa.

Izpostaviti je treba motiv avtoportreta, ki se dobro sklada s poetično avtoizpovedjo. Vključevanje lastne podobe ima v delu Barbare Eve Zavodnik performativen značaj. To se kaže v uporabi inscenirane in režirane fotografije ter premišljeni kostumografiji. Fotografska podoba, ki je zabrisana ali preosvetljena, kakor bi bila ujeta med porajanjem ali izginjanjem, poudarja romantično zazrtost v preteklost in občutje hrepenenja. Prezrcaljene in podvojene podobe kažejo na umetniško razklanost duše. Grafike so čustveno nabite z likovnimi in besednimi interpretacijami "sladke bolečine", ki jo povzroča hrepenenje. Dvojnost notranjega boja poudarjata rdeča in črna barva, ki simbolizirata veselje in bolečino, življenje in smrt, bližino in samoto, optimizem pričakovanja in grenko spoznanje ...

Dvojen je tudi odnos med vsebino in formo. Čeprav je z vsebino poudarjeno skoraj anahronistično romantično rzpoloženje, so grafike po materialu, tehnični izvedbi in estetiki zelo sodobne. Grafike so natisnjene na plošče iz pleksi stekla, so brez okvira in delujejo kot samostojni objekti. Prosojnost nosilcev pride najbolj do izraza pri postavitvi v prostor, kjer dvodimenzionalne plošče dobijo svojevrstno prostorsko dimenzijo.

V serijo Ko voda zapusti dotike sodi tudi večje število barvnih grafik intimnega formata, ki upodabljajo ženski akt. Velika mera avtoportretnosti in avtopoetike zaznamuje tudi ta dela. Različni telesni položaji z neverbalno govorico pripovedujejo o različnih psihičnih stanjih upodobljene figure. Le-te ubesedijo tudi metaforični podnaslovi posameznih grafik. Mavrične barve se skladajo s pisano paleto razpoloženj in občutij – od spokojnosti, sproščenosti, osamljenosti in hrepenenja do vznemirjenosti, vzhičenosti, zapeljevanja in razočaranja.

Tehnična izvedba grafik Barbare Eve Zavodnik na poseben način združuje najstarejšo lesorezno grafiko s t.i. "giclée" grafiko, ki se razvija šele zadnjih dvajset let. Gre za ponovno digitalno grafično obdelavo odtisov z originalnih lesoreznih matric. Digitalna matrica ima v tem smislu številne prednosti – omogoča lažje eksperimentiranje z barvami in velikostnimi razmerji,  neomejeno reproduciranje ter tisk po naročilu.

Mojca Zlokarnik: Meditacije barvnih svetlob

Slog Mojce Zlokarnik je nezgrešljiv. Odlikuje ga vizualno dominantna barvna podoba, senzibilna gravura in tehnična dovršenost zahtevnega tiska. Razstavljeni ciklus je poenotena serija barvnih linorezov, natisnjenih na pokončne in ozke formate, ki so razdeljeni na ožje in širše barvne ploskve. Včasih izmenjaje včasih prelivajoče, si sledijo pasovi barvnih odtenkov: živobarvni in pastelni, pestri in nepestri, hladni in topli, poživljajoči in umirjeni. Serija grafik deluje kot vrsta oken, zastekljenih z vitraji, skozi katera v galerijski prostor lije barvna svetloba.

V abstraktno barvno ozadje avtorica nevsiljivo poseže z nežno vgravirano risbo. Izrisana poteza je enovita, odločna in suverena. Belina črte na močnem barvnem ozadju deluje brezčasno. Skozi celoten ciklus se ponavlja motiv rok, ki se naslanja na bogato in starodavno izročilo tega simbola. Človekove dlani so razumljene kakor odprta knjiga, iz katere se lahko razbira človekov značaj in napoveduje njegovo prihodnost. Prav tako lahko roke izdajajo spol in starost človeka, označujejo njegov status in ilustrirajo njegove misli. Neverbalno govorico rok za svojo likovno pripoved uporabi tudi Zlokarnikova.

Čeprav izrisani pari rok na grafikah Mojce Zlokarnik ne pripadajo nobenemu telesu, ne delujejo kot amputirani udje. Nasprotno, učinkujejo kot osvobojeni, samostojni deli telesa, skorajda kot poosebljena bitja. Lahko jih v poetičnem smislu razumemo kot prispodobe ptic, ki poletijo druga proti drugi, ki se dotikajo s krili, se bližajo, se sklanjajo druga k drugi, se vrtijo v zraku in se lahkotno prekopicujejo v elegantnih lokih. Prsti se pri tem stikajo, igrajo, prepletajo in božajo.

Igre dlani, ki stopajo v medsebojna razmerja, spominjajo na senčno gledališče z rokami. Tradicija, ki je v Evropo pripotovala z Daljnega vzhoda, vsebuje elemente performansa in magije in nekaj te vzhodnjaške mistike odmeva tudi v delu Mojce Zlokarnik. Ta poudarek je še bolj izrazit na grafikah, ki so natisnjene na japonski ali ročno izdelan prosojen papir in ki prosto viseče v prostoru delujejo kot nežne, lahkotne, skoraj nesnovne barvne koprene.

Kompozicije grafik so ploskovite, brez elementov linearne perspektive, iluzije prostora ali senčenja. Na račun telesnosti izstopi občutje brezprostorskosti in brezčasnosti. Grafike delujejo meditativno, kar avtorica doseže z doslednim, skoraj mantričnim, ponavljanjem in variiranjem istega motiva. Izjemoma se na grafikah motivu rok pridružijo rastlinske forme, a tenke vejice in listke prav tako lahko razumemo kot prispodobe za dlani in prste. Rahlo padanje odtrganega lističa spominja na lebdeče dlani, medtem ko zvezan in odvržen šopek cvetja dodaja nov motiv – "memento mori". V tiho molitev sklenjene dlani in prepleteni prsti meditativno razpoloženje le poudarijo in okrepijo.
  
Vesna Drnovšek: Brez naslova, mešana tehnika, 2010, 35 x 100 cm.
Vesna Drnovšek: Steklenice, mešana tehnika, 2010, 34 x 99 cm.
  
Martina Mihoković: Podganji kralj, suha igla, 2010, 13 x 5 cm.
Martina Mihoković: Držalo toaletnega papirja z digitalno uro. S samolepilnimi
trakovi na hrbtni strani. Na baterijski pogon!, 2006, 16 x 12,5 cm.
  
 Nataša Mirtič: Re:Produkt 1, jedkanica in akvatinta, 2009, 74 x 34 cm
Nataša Mirtič: Re:Produkt 5, barvna jedkanica in akvatinta, 2008,
57,4 x 12,4 cm.
 
  Barbara Eva Zavodnik: Lačne besede med oboki, giclée tisk na pleksi steklo, 2010, 32 x 87,5 cm. Foto: Gregor Kerle.
Barbara Eva Zavodnik: Zaorana njiva, giclée tisk na pleksi steklo, 2010, 33 x 103,6 cm. Foto: Gregor Kerle.
   Mojca Zlokarnik: Čas, barvni linorez na japonskem papirju, 2010,
150 x 44,5 cm. Foto: Dare Birsa.
Mojca Zlokarnik: Hommage II, barvni linorez, 2010, 100 x 34 cm.
Foto: Dare Birsa.