(leto izdaje 2005 / 160 strani)

Kazensko taborišče Kočevje 1945 – 1946 spada v poglavje izbrisa. Je torej tisti del zgodovine, o katerem se 60 let nismo pogovarjali, zato nam je danes v celoti „odšel iz spomina“. Vse to je bilo mogoče opaziti že od prvega dne zbiranja podatkov in gradiva... In potem, ko ti celo direktor muzeja, uradne in prve poklicane domače ustanove, odkloni pogovor in pomoč, se šele v polni meri zaveš, kako si osamljen, nemočen in kako težavna je osvetlitev dejstev iz tistega časa.

Zmago nad fašizmom in nacizmom je praznoval ves svet. Trpeči in zatirani narodi so se oddahnili; ljudje so se na ulicah veselili, prepevali, rajali; goreli so kresovi, v zrak so švigale rakete, zvonovi so svečano potrkavali … Vse je bilo na nogah in v nekakšnem transu.

V Kočevju pa je bila politična temperatura nekoliko drugačna. Mestu in kraju so se začeli približevati temni oblaki. Občutek strahu in nasilja je bil vse večji in vse bolj konkreten. Osvoboditelji, ki so v času vojne osvobajali našo deželo z revolucionarnimi posegi, so takoj po končani vojni znova stopili na plan in začeli „osvobajati“ vse tiste, ki še niso bili „osvobojeni“. Ena zgodba se je odigravala v kočevskem Rogu (grozni množični poboji), druga v mestu in okolici (množična zapiranja). O tem pričajo človeški ostanki v Rogu, v mestu in okrog njega pa ostanki številnih taborišč in redke pripovedi preživelih, najdenih po Sloveniji. Na Kočevskem se je večina vprašanih začudila, zakaj sprašujem o tako nenavadnih stvareh in je takoj dala vedeti, da o tem ne vedo ničesar.

Povojne razmere v večjem delu porušenega in izpraznjenega Kočevja so bile tiste, ki so narekovale nabor in koncentracijo zapornikov. V dvaindvajset krat bombandiranem mestu je bilo treba najprej odstraniti ruševine in pripraviti vse potrebno za naselitev in razvoj kraja. Taboriščniki iz vseh krajev Slovenije so bili za to delo, ki so ga opravljali s primitivnimi orodji, najprimernejša in zastonj delovna sila.

Kočevje 20. novembra 1944

Odstraniti so morali tudi veličasten grad knezov Auersperg

Skrajni čas je, da spregovorimo in drug drugemu prisluhnemo. Čas je, da se razbremenimo strahu, ki so nam ga vcepili „socialistični junaki“; je čas, da se dokončno poslovimo od zamolčevanj in prirejanj naše polpreteklosti. Poznejšim rodovom smo dolžni ohraniti vsa zgodovinska dejstva, tudi tista, ki so se dejansko zgodila, a so bila doslej pred javnostjo skrbno skrita in celo prepovedana.

Knjiga V objemu „osvoboditeljev“ je morda eden prvih resnih poizkusov, kako uravnotežiti in objektivizirati dogodke na Kočevskem, ki so bili doslej od partijsko vodenega režima močno prirejeni in edino zveličavni.