Ive A. Stanič Uvod Drugarice i drugovi! … To je trenutak historijske uzvišenosti. … Avnoj je kruna i simbol narodnooslobodaličke borbe. … Za nas je Avnoj današnji dan i budučnost. … Za nas je Avnoj svetinja! … Dragi bralci, da ne bo pomote. To ni govor na partizanskem mitingu med drugo svetovno vojno ali kmalu po njej. To je govor predsednika Zveze združenj borcev Slovenije v Jajcu leta 2008. Da, pravilno ste prebrali – 2008! No, v pričujoči knjigi je dokumentiranih še nekaj takih in podobnih izjav iz govorov, ki bodo presenetili bralce. Posebno poglavje pa tvorijo komentatorji iz različnih strokovno-literarnih krogov in drugi predstavniki civilne družbe, ki jim je tu na tem mestu dana možnost pojasniti in podati svoja videnja na trditve iz povzetkov govorov naših ortodoksnih varuhov partizansko-revolucionarnih vrednot, ki v sodobni Republiki Sloveniji, v ospredju ali ozadju, aktivno držijo postkomuniste na oblasti. Prav v komentarjih je mogoče razbrati, da naša zgodovina (zgodovina razglašenih zmagovalcev) ni dokončno zaukazana dogma, ki velja za vse večne čase, pač pa je živ organizem, ki se na osnovi množičnih odkritij korenito spreminja in dograjuje. Govorci, kot somišljeniki in simpatizerji nekdanje totalitarne stranke, s svojimi vehementnimi nastopi, na svoj način oživljajo oziroma branijo in ohranjajo komunistično preteklost in hočejo nadaljevati svojo politično in siceršnjo oblast na vseh področjih. Težnja komentatorjev pa je nasprotna, pred seboj čutijo in vidijo drugačne izzive, izzive po odkrivanju resnic v preteklosti in sedanjosti ter take, ki odpirajo pot k odprti in demokratični družbi v Evropi, k popolnejši notranji osebni svobodi v pravno pravični družbi, k napredku civilizacije in človekove zavesti. Koncept knjige je takšen, da so iz govorov vzeta le osrednja oziroma pomensko temeljna sporočila govorcev in prenesena v knjigo z dokumentiranimi podatki. Omenjeno metodo je mogoče ocenjevati tudi kritično, namreč, da so iz govorov izluščeni le tisti poudarki, ki ustrezajo avtorju, saj bi navedene izjave v celotnem kontekstu posameznih govorov morda delovale drugače. Toda s to metodo je storjena manjša škoda, kot če bi moral bralec brati celotne zapise vseh govorov in se prebijati skozi dolgovezna in mučna ponavljanja večinoma politično šabloniziranih propagandnih govorov. Če bi imel kdo od bralcev podobne pomisleke in bi si želel dodatnih informacij, lahko identičnost govorov preveri na ustreznih internetnih straneh ali v medijih, ki so označeni pod imenom viri na koncu vsakega govora. Kaj nam govorci na lanskoletnih državnih proslavah nehote sporočajo? Da se zgodovina ponavlja (uporabljajo podoben besednjak kot med vojno in po njej); da s politično pregretimi govori preverjajo vzdržljivost, stopnjo ter število naivnih, poslušnih in indoktriniranih državljanov; da je za politični uspeh potrebno »pravilno« kadrovati, to je, zasesti vsa vodilna mesta in politične položaje (enako se dogaja danes); da so poleg ponižanj, odvzemov premoženja, svobode, bile pogoste tudi likvidacije (danes so pod njihovo vlado poleg socialnih stisk, izgube služb in virov dohodkov, neizhodnih položajev »malih ljudi«, vse bolj pogosti samomori (zlasti mladih in vojakov) … In po vseh teh zablodah in katastrofah moramo poslušati staro pesem, namreč, svet lahko reši le komunistična partija (danes skrita in reformirana v SD, LDS, Zares in v Desusu). Med branjem govorov se bralcu zna utrniti tudi naslednja pomisel: Je bilo na lanskoletnih državnih proslavah v organizaciji zdajšnje leve vlade slišati še kaj drugega kot njihovo lastno spreobračanje zgodovine in opaziti prizadevanje po utrjevanju oblasti? Presodite sami. Predvsem pa – kdaj bomo vsaj toliko narodno ozaveščeni in samozavestni, da bomo prenehali poklekati pred tujci prejšnje Jugoslavije, se pred njimi nehali sramovati in poniževati s pozdravnimi nagovori: »Drugarice i drugovi«? 5.4.2010 |