Uvod

Pravijo, da imena gora nad Ziljsko dolino, ki se končujejo z "-egel", izvirajo iz francoske besede "aiguille", ki po-
meni "špica". No, če je tako, Spitzegel vsaj iz ene strani, od zahoda, izgleda kot lepa, ostra špica, ki upravičuje tako poimenovanje. Slovensko ime gore pa je Negal.

Precej vrhov v Ziljskih Alpah je razmeroma nizkih in manj privlačnih, na vsakih nekaj kilometrov pa se v grebenu dviguje kakšna visoka, gospodovalna gora. najprej je tak masiv Dobrača, nato ostri greben Spitzegla, slednjič sta tu še Reißkofel in Jauken. Spitzegel nemara kaže svojo najbolj privlačno plat proti jugu. Res da je večji del tistega pobočja še vedno travnat in spodaj gozdnat, a pri vrhu ima tudi slikovite plošče in stolpe, skalnata pobočja pa so tudi zelo strma. Celotne višinske razlike nad vasjo Obervellach je več kot 1500 m. Severna pobočja so bolj skalnata in groba, a stene so nizke in kmalu preidejo v pobočja, na gosto porasla z ruševjem in spodaj z gozdom. Odljudne grape se spuščajo v dolino potoka Tscherniheimer Bach, ki ima tam nekako 1100 m nadmorske višine.

Vrh Spitzegla je kar pogosto obiskan, a prave gneče na njem verjetno ne boš doživel. Deloma zato, ker so vzpo-
ni kar dolgi in naporni, deloma pa zato, ker tudi niso či-
sto lahki in primerni za vsakogar. Nagrada na vrhu je iz-
jemen razgled in seveda tudi malo občutka ponosa. Za-
hodno od vrha so visoke planine, ki jih dosežejo gorske ceste, ki pa so zaprte za javni promet. So pa dovoljene za kolesarjenje. krožna tura na Obervellacher Alm je ena od najbolj hvaležnih v tem območju. Ker je vrh Spitzegla skalnat in oster, ni ravno primeren za turno smučanje. Vseeno pa je spust s smučmi z grebena možen. Ker pa gre na jug in to čez zelo strma pobočja, zahteva idealne razmere in izvrstno obvladanje tehnike.

Širše območje Spitzegla je raznoliko. Na južni strani je turistično zelo razvito. Tu je široka in sončna Ziljska dolina z bližnjim Preseškim jezerom. Severna stran pa je odmaknjena in samotna. V ozki dolini je nekaj zaselkov, cesta skoznjo je tudi zaprta za javni promet. Proti vzhodu in zahodu pa se greben nadaljuje z nizom nižjih, v glavnem gozdnatih vrhov, na katere zahajajo kvečjemu domačini.

Malo zemljepisa

Spitzegel je torej dolg, oster greben, z najvišjo točko povsem na zahodu. Čisto blizu se nahaja Vzhodni predvrh (višina ni podana), nato pa pride onkraj škrbine 1971 m vrh z imenom Kriebhoehe, 2065 m. Vzhodno od njega je nekako 2000 m visoko sedlo, končno pa se greben dvigne še v ostri Vellacher Egel, 2108 m, ki je drugi najvišji vrh skupine. Vellacher Sattel, 1858 m, je sedlo vzhodno od njega, tam se ožja skupina konča, saj vrhovi še vzhodneje že pripadajo skupinici Graslitzen, 2044 m.

Na južni strani, tik nad Ziljsko dolino, se na pobočjih skupine Spitzegel nahajata dve gozdnati terasi. Zahodna se imenuje Hohe Wand, čez skalnato steno je speljana celo krajša ferata. Blizu so na skalnazi vzpetini ruševine gradu Khünburg. Vzhodna terasa pa je manj izrazita, a proti dolini tudi kaže nekaj skalovja.

SZ od Spitzegla je tik pod glavnim grebenom razsežna planina Obervellacher Alm, 1701 m, naprej v isti smeri pa še druga nekoliko nižja Radniger Alm, 1554 m. Loči ju gozdnati Moeschacher Wipfel, 1911 m. Na obe planini z juga pripeljeta gorski cesti, pa tudi med seboj sta povezani s cesto, kar omogoča že omenjeno gorsko kolesarsko turo.

Steklarji doline Tscherniheim

Dolina potoka Tscherniheim je znana po najstarejši in tudi najdlje delujoči glažuti (Glasshütte) na Koroškem. Prvi zapisi o naselju izvirajo že iz leta 1621, podjetje pa je delovalo do 1879. V najboljših časih je v naselju živelo tudi do 200 ljudi, steklo Tscherniheim pa je slovelo širom po svetu. Danes lepe primerke izdelkov lahko vidimo v pokrajinskem muzeju (Bezirksheimatmuseum) Spittal. V sami dolini pa stoji od naselja samo še kapelica, o steklarski tradiciji pa nas poučijo table.

Vir (splet): Helmut Prasch: Waldglas aus Oberkaernten 1621-1879 - Glashuette Tscherniheim, 1971 (Auszuege).

Razgledi z vrha

Najlepši del razgleda s Spitzegla je nemara vzdolž Ziljske doline. Ta dolga, sončna dolina se razprostira na obe strani skoraj do obzorja, onkraj nje pa lahko pregledamo vse tamkajšnje vrhove glavnega grebena Karnijskih Alp. Še posebej lepo je videti skalnate vrhove okrog Mokrin. V samem grebenu Ziljskih Alp je nekaj bolj markantnih vrhov že kar oddaljenih - na eni strani Dobrač, na drugi strani Reisskofel. Proti severu je bolj izrazita samo skupina Latschurja, preostali vrhovi so nižji in v glavnem gozdnati. Izza njih gleda tudi nekaj visokih, z ledeniki pokritih vrhov Visokih Tur. Najlepša je Hochalmspitze. Omembe vredni so tudi pogledi na dve jeziri - na Preseško jezero na jugu in na precej večje, a že oddaljeno Belo jezero na SZ.

Kako do tja?

Najbolj običajni pristopi na Spitzegel se začnejo na južni strani, v dolini Zilje. Tik pod goro leži Obervellach, 600 m, le malo vzhodneje od njega je Khünburg. Nekaj pristopov na vrh ima izhodišča še vzhodneje, v okolici Pressegena in celo Förolacha. SZ od Obervellacha leži vas Radnig. V njej je začetek druge gorske ceste proti glavnemu grebenu - pripelje na Radniger Alm.

Nekoliko višje imajo svoj začetek pristopi s severa, iz doline Tscherniheimer Bacha. Avto moramo pustiti že v Weissenbachu, 996 m, od tam gre gorska cesta proti zahodu najprej do Fischer Alm, 1081 m, kjer je začetek prve poti na vrh, nato pa še naprej na Bodenalm, 1231 m. Weissenbach je dosegljiv tako iz doline Zilje (od JV) kot tudi iz doline Drave (od SV).

Zadnje izhodišče, ki ga velja omeniti, pa je prelaz Windische Höhe pass, že daleč na vzhodu. A pristopi na Spitzegel od tam so zelo dolgi, saj morate prečkati (ali obiti) celotno skupinico Graslitzen in še nekaj manjših vzpetin.

Poti na vrh

1. Iz Obervellacha, 600 m (ali iz Khünburga). Markirana pot se začne v vasi in se kmalu vzpne na planotico za Hohe Wand, kjer naleti na gorsko cesto, ki pride gor iz Khünburga. Nato gre pot (št. 248) nekaj časa po cesti, kasneje pa po nekaj bližnjicah v smeri proti severu. Naposled pride na Obervellacher Alm (Laudinzenhütte, 1682 m). Tam se je treba obrniti desno. Steza kmalu pride na glavni greben in gre po njem oziroma južno malo pod njim proti vrhu. Do vršnega dela je lahka, ko pa doseže zadnje skalovje, pa je treba po plitvi grapi in čez vršni greben malce poplezati (I. stopnja zahtevnosti). 4 h 30 min za dobrih 1500 m višine.

2. Iz Radniga, 722 m. Ta smer pristopa gre še bolj zahodno kot v prejšnjem odstavku opisana pot. Po gorski cesti gremo na Radniger Alm, 1554 m, s planine po poti prečkamo severna pobočna Möschacher Wipfla, tako dosežemo Obervellacher Alm in gremo naprej na vrh, kot je bilo opisano. 5 h.

3. Gorsko kolesarska tura na Obervellacher Alm. To je ena najbolj hvaležnih gorsko kolesarskih tur v tem območju. Seveda jo lahko podaljšamo tudi na vrh Spitzegla. Turo lahko naredimo v kateri koli smeri. Glavne točke so naslednje: Obervellach, 600 m, Khünburg, 600 m, grad Khünburg, 839 m, Obervellacher Stand, 1180 m, Obervellacher Alm, 1682 m, (Spitzegel, 2119 m,) Radnig Alm, 1554 m, Radnig, 722 m, Obervellach.

4. Iz Khünburga, 600 m (ali iz Pressegena). Nad vasjo Khünburg se gorska cesta razcepi. Desni, vzhodni krak gre gor do kraja, imenovanega Untervellacher Stand, 1363 m, od tam pa se pot št. 249 vzpne na glavni greben. Doseže ga na Vellacher Sattlu, 1858 m. S tega sedla je na Spitzegel še kar daleč. Najprej markirana pot prečka Vellacher Egel, nato po južnih pobočjih obide Kriebhöhe, končno doseže vzhodni predvrh in čez četrt ure glavni vrh. Od Vellacher Sattla naprej je kar izpostavljena in zahtevna.

5. Smučarska tura čez južna pobočja. Spitzegel v bistvu ni nipičen turno smučarski vrh. Edino v zimah, ki so zelo bogate s snegom, obenem pa morajo razmere biti dokaj varne pred plazovi, je smuk z glavnega grebena mogoče opraviti. Gre čez južna pobočja, ki so zelo strma. Po gorski cesti gremo iz Khünburga do višine nekako 1060 m. Tam se s ceste odcepimo desno gor v breg in se začnemo vzpenjati v smeri proti severu. Na višini nekako 1700 m pridemo do skalovja, kjer se obrnemo desno, proti vzhodu. Prečkamo strma pobočja in se hkrati vzpenjamo, dokler se ne odpre strm prehod na vršni greben. Odvisno od razmer se povzpnemo na vrh (dereze, cepin). Smučamo nato z grebena po isti smeri. Zelo strmo, težka tura.

Planinske koče

• Laudinzenhuette, 1682 m, na Obervellacher Alm. 3 h hoje po cesti iz Obervellacha.
• Radniger Alm, 1554 m. 3 h hoje po cesti iz Radniga.
• Fischer Alm, 1081 m. 15 min hoje po cesti iz Weissenbacha.
• Bodenalm, 1231 m. 40 min hoje po cesti iz Weissenbacha.

Okolica Preseškega jezera je turistično zelo razvita, tam so številni hoteli in tudi avtokemp.

Kdaj na vrh?

Na vrh se je najbolje povzpeti v kopnih mesecih, torej nekako od junija do oktobra. Zimska tura zahteva popolno zimsko opremo. Turni smuk je izvedljiv le izjemoma (veliko snega, varnao pred plazovi).

Spletne povezave in knjige

Splet:

Wandertouren Nassfeld-Hermagor (v nemščini)
Alpintouren (v nemščini)

Knjige:

Robert Zink, Martin Assam: Schitouren in den Suedalpen II. Carinthia Verlag, 2009. Wien, Graz, Klagenfurt.
Andreas Burgstaller, Gerhard Kleewein, Guenther Pischelsberger, Gerhard, Wakonig: Gailtal-Lesachtal, Karnischer Hoehenweg. Kompass (ni letnice).
Walter Mair: Höhenwege & Gipfelziele, Bergwandern in Osttirol und Oberkärnten, Tyrolia-Verlag 2010.