Uvod

To je posebne vrste izlet - nobenih vrhov, nobenih širokih razgledov, le hoja skozi razbito, pozabljeno pokrajino, ki je bila nekoč veliko bolj obljudena. A nekaj ljudi tam še vseeno živi. Nekaj starih, osamljenih ljudi, ki se nočejo vdati. Pred 100 leti je v Moggessi živelo okrog 200 ljudi. Potem so začeli odhajati za boljšim kruhom. Zadnji udarec je vasem zadal potres v 80-tih letih prejšnjega stoletja. Po njem večine hiš niso več obnavljali.

Na tem izletu bomo obiskali tri vasi, ki jih še danes ne doseže nobena cesta. Do Moggesse di qua (Muiesse di ca) in do Stavolija je od najbljižje ceste 1 h 30 min hoje, do Moggesse di la (Muiesse di la) pa še 30 min več. Tura nas bo popeljala po starih, tlakovanih poteh, ki jih ljudje uporabljajo že stoletja. Od Moggesse di la do Stavolija pa je zgolj ozka stezica, za silo označena, a vseeno ne težka, čeprav gre skozi pravo divjino. Poleti bodo na turi dobrodošli številni lepi tolmuni na potokih, ki tečejo proti jugu. V celoti je to torej tura, ki jo lahko narediš takrat, kadar zaradi kakih razlogov višje gore niso dosegljive. Midva sva jo naredila v soparnem, nevihtnem juniju, dan je bil kakor nalašč za tiste soteske. Pravzaprav nisva pričakovala kaj zelo posebnega, nazadnje pa so bila najina pričakovanja presežena.

Osnovni podatki

Kako do tja?

Opis ture

V vasi označena pot zavije desno in gre nad potokom Riu del Mulin proti SV. Ruševine starega mlina, ki je nehal delati v 1960-ih, so le s težavo opazne. Nato se pot spusti k potoku in ga prečka. Vzpon v Moggesso di la traja še nadaljnjih 15 minut. Obe vasi sta zares slikoviti, ko se tako spogledujeta čez globoko sotesko.

Tudi Moggesso di la si je vredno podrobno ogledati. Nad vasjo (pri cerkvici) se nadaljuje dobro markirana pot. Ta gre proti Z, sprva prečka pobočja, kasneje pa se spusti v dolino Torrente Glagno in gre po njej daleč na sever, vse do sedla pod Monte Serniom. Po tej poti ne smemo it! To je čisto druga tura, dolga, le s težavo bi jo naredili v enem dnevu. Naša pot se s spodnjega konca vasi spusti proti JZ. Pri hiši na tretji sliki zgoraj poiščite napis Stavoli in mu sledite. Na zemljevidu Tabacco ta stezica ni označena kot markirana, vendar so na njej rdeče oznake in ni ji težko slediti. Čez lep, travnat grebenček se spusti do roba soteske, nato pa gre strmo dol vanjo. Steza je ozka in zahteva nekaj previdnosti, še posebej, če je mokra. Hitro izgubimo višino in potka nas navrže na breg blizu kraja, kjer Riu del Mulin priteče v Torrente Glagno. Torrente Glagno moramo prečkati, kraj je označen z možici. Nato gremo okrog vogala še kakih 50 m ob potoku navzdol in tam zagledamo rdečo oznako poti, ki zapusti sotesko. Malo nad vodo so razvaline hiše. Pred vzponom razmislite, če ne bi bilo lepo malo zaplavati v lepih tolmunih. Ali pa se vsaj malo prepustiti soncu na obrežju.

Vzpon v Stavoli vam bo vzel nekako 45 minut. Sprva gre pot iz soteske v strmih ključi, kasneje pa gre položneje, ves čas v območju manjšega grebena med dvema grapama. Še više se spusti v suho grapo iz nje pa gre skozi gozd še enkrat bolj strmo navzgor do vasi. Stavoli leži na širokem travnatem grebenu. V vasi srečaš kar nekaj ljudi, hiše obdajajo vrtovi, videti pa je, da nimajo gori živine in se torej preživljajo z delom v dolini. V vasi zavijemo ostro levo, držimo se poti št.  417 (napis: Campiolo). Čez lepe travnike gremo mimo majhne cerkvice, nato pa se spustimo skozi gozd. Pot je spet široka in tlakovana. Najprej prečka slikovit grebenček, nato pa se v številnih zavojih spet spusti k  Torrente Glagno. Potok prečkamo po železnem mostu. Sedaj smo izgubili že skoraj vso višino. Pot odslej teče po levem bregu potoka, še vedno smo v lepi soteski. Čez čas dosežemo cev železnice, tam se steza dvigne in kmalu zapusti sotesko. Skozi gozd kmalu dosežemo Campiolo, kjer pridemo na asfaltirano cesto, po njej pa nadaljujemo v Moggio.