Iz recenzije dr. Blaža Lukana

    Knjiga (...) je premišljeno sestavljena celota (...) besedil iz obdobja dvajsetih let, ki vsa po vrsti sledijo sintagmi, izraženi v njenem naslovu: Levitve drame in gledališča. Najprej gre za dve področji, konjunktivno povezani v smiselno celoto oziroma zaporedje: dramo in gledališče. Toporišičev interes sicer primarno izhaja iz dramatike, torej iz besedilne predloge (ali pretveze) za gledališko uprizoritev, vendar nanjo vselej misli iz pozicije njene gledališke (spektakelske, scenske, uprizoritvene) potence. A konvencionalno šolsko maksimo, ki se glasi: drama je literarno delo, namenjeno odrski uprizoritvi, Toporišič presega najprej z nenavadno intenzivno empatijo, namenjeno dramski umetnosti, v kateri poleg njene uprizoritvene možnosti vztrajno išče tudi njene sodobne transformacije, ki pa že – takoj nato – bralca, raziskovalca ali gledališkega ustvarjalca napotujejo tudi neposredno na oder oz. v uprizoritveni prostor. Hkrati Toporišič razmišlja »vzvratno«: vselej ga zanima učinek uprizoritve na dramsko produkcijo, to pogosto pozabljeno ali potlačeno razmerje, ki pa se zdi v postdramskem gledališkem času še posebej pomembno. Gre skratka za nedeljivo sprego drame in gledališča, pri kateri ne moremo več uporabiti hierarhičnega načela, saj se oba pojma pojavljata tako rekoč hkrati ali vsaj v dvojni ekspoziciji, kot dve strani – kakor se glasi klasična desaussurjevska definicija znaka – istega lista papirja, v našem primeru tako horizontalne kot vertikalne odrske ravnine.

     Gre torej za levitve, nenehno slačenje in preoblačenje besedila oz. scenske uprizoritve, snemanje povrhnjice in žarenja nove površine, ki je v istem hipu že tudi globina: sodobni razmislek o gledališču je v enem svojih krakov ravninsko (rizomatično) mreženje – v drugem pa globinsko kontekstualiziranje in iskanje virov za performativno kot manifestacijo človeškega. Toporišič se zdi »obseden« od iskanja prehodov in prehodnosti, obratov, točk prešitja in razlike, prestopanja meja, interaktivne dinamike, medbesedilnih učinkov in medumetnostnih preskokov, z eno besedo: dialoga med dramo in gledališčem, pa globlje, med mitom, poezijo, epiko in dramatičnostjo v sami drami, med »staro« in »novo« dramo v postdramski paradigmi, med referencialno in performativno funkcijo v samem uprizoritvenem aktu. Toporišič je človek dialoga – kar bi lahko bila tudi njegova osebnostna lastnost – ki se nikdar ne ustavi samo na eni strani, na enem bregu, temveč vselej išče možnosti prehoda na drugi breg, v novo realnost. Njegova vztrajnost je vredna občudovanja, prav tako njegova dobronamernost in sposobnost hipne prekvalifikacije registriranih znakov, najsi bo verbalnih ali prostorskih, v »teorijo«; bolj kakor zavzemanje kritičnega (ali kritiškega) stališča ga zanima razvrščanje, uvrščanje, definiranje, integracija videnega ali prebranega v nenehno nastajajočo mrežo povezav in prehodov. Zato ni naključje, da imajo njegovi eseji in razprave, zbrane v tej knjigi, pogosto verižne naslove, zaporedje avtorjev v njih pa kaže na neke vrste Toporišičev ideal: ujeti vse »možne« avtorje v isto verigo-mrežo ter jih na ta način vzajemno in »absolutno« osmisliti.

     Levitve drame in gledališča je knjiga, ki ve zase in za svoj domet ter se suvereno organizira okrog treh temeljnih fenomenoloških instanc: nomadskosti, rapsodičnosti in subverzivnosti, ki jih najprej teoretsko reflektira, nato pa tudi »praktično« ilustrira. Svoj analitični jezik nenehno išče, a ga tudi vsakokrat znova najde in poglablja, tako da knjiga od prve do zadnje strani – morda tudi zaradi »historičnega« principa zgradbe – nespregledljivo raste. Tako kakor v vsakem avtentičnem gledališko-teoretskem (in tudi kritiškem) delu se tudi v Toporišičevi knjigi manifestira še ena prehodnost, ki jo zlasti gledališki ustvarjalci radi spregledajo, namreč tesna povezanost misli s pojavom, refleksije s kreacijo, estetike s prakso, in se v najintenzivnejših trenutkih (prvi nam na misel pride Toporišičev esej o Beckettu) pokaže celo kot umetnost sama oz. vsaj kot njen neposredni izraz: refleksija se v nekem trenutku zazdi bolj »umetniška« od umetniškega dela samega

…

     Čeprav Toporišičev teoretski horizont določa sodobna performativna estetika, pa s svojo dopuščajočo in občutljivo pisavo vselej zaznava tudi možne kontekstualne učinke tako drame kot gledališča, njuno vraščenost v družbeno mrežo, čeprav je od značilne maksime Elfriede Jelinek, ki jo navaja v knjigi, namreč »nočem gledališča!«, še daleč. Pravzaprav možne učinke drame in gledališča na družbo (in nazaj) vselej registrira, vendar se takoj nato spet zateče v varno zavetje umetnosti oz. estetiške misli. V resnici pa je to zavetje varno zato, ker ga kot takega prezentira razumevajoča, a kljub temu nenehno kljuvajoča Toporišičeva pisava, prijazna do neposvečenega bralca in zahtevna do gledališkega ustvarjalca oz. premišljevalca, kljub nenehnim »levitvam« razločna in jasna, vredna vse pozornosti.