DOMA V ŠTURJAH

Rodil sem se v Šempetru pri Gorici 28. maja 1972, odraščal pa v Šturjah v/pri Ajdovščini. Tu  sem obiskoval osnovno šolo. Wajdušna je - čeprav tam že dolgo ne živim več - moj prvi in edini domači kraj (spuodi je wajduski plac, ku ga je vidu an nasliku Veno Pilon). In wajduska wada je najbulša n svejti. Tam sem postal knjižni molj. Zelo aktiven sem bil v klubih OZN na šoli in v občinskem merilu.

VIPAVA

V Vipavi sem maturiral v osamosvojitvenem letu 1991. Bil sem v prvi generaciji maturantov škofijske gimnazije, ki jim je država priznala spričevalo. V komunističnem režimu je namreč vipavska klasična gimnazija (na spodnji fotki) veljala za »sovražni element«, kar je med drugim pomenilo, da nismo imeli pravice do štipendije in ne do vpisa na fakultete. V Vipavi sem v centru za usposabljanje invalidnih otrok nekaj let kasneje opravil tudi civilno služenje vojaškega roka.

OD JEBLANE DO GVATEMALE

Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih na novinarstvu (FDV) in zgodovini (FF) sem začel študij na Univerzi v Ljubljani ali Jeblani, kot je rekla moja pokojna nona. Kljub izbrisu (1992) sem šolanje nadaljeval in si takoj uredil potrebne dokumente. Diplomiral sem leta 1998 in postal univerzitetni profesor zgodovine in univerzitetni diplomirani novinar. V času študija sem bil dvakrat izvoljen za poslanca Študentskega parlamenta Študentske organizacije Univerze. Vsako leto sem več tednov prebil na potovanjih po vsem svetu (»zbral« sem 46 držav), ki sem si jih plačal sam s honorarnim delom. Delal sem kot turistični vodnik za Slovence in tujce, pridobil licenco za uradnega vodnika po Ljubljani. Dopisoval sem v različne časopise (največ ) ter kot glavni in odgovorni urednik urejal mladinski mesečnik Sončna pesem. Ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji sem bil vodja tiskovnega središča v Postojni. Leto dni sem imel nekajminutno redno tedensko televizijsko oddajo na TV3. Veliko veselje mi je bilo tudi petje v primorskem moškem pevskem zboru PAZ Vinko Vodopivec.

KWOPR

Moja prva redna služba je bila v Kopru ali po naše u Kwopri, kamor sem se leta 1998 preselil po poroki z Mojco Strmšek Mamić (zgoraj so fotke s poročnega potovanja). Zaposlen sem bil na Ognjišču kot odgovorni urednik regionalnega programa Radia Ognjišče in urednik revije Ognjišče. Delal sem kot novinar, komentator, radijski voditelj in vodja ekipe približno 25 honorarnih sodelavcev. Bil sem eden od urednikov najbolj branega slovenskega mesečnika Ognjišče (takratna branost je dosegala 400.000 bralcev). Urejeval sem izdaje knjig kot urednik in vodja projektov (Plečnikova sakralna umetnost, Krščanstvo 2000 let, Virgil Šček ...) kar je vključevalo ves postopek izdaje knjige - od ideje do tiskovne konference ob izidu (spodnja fotka).

Najbolj ponosen pa sem na poroko z Mojco in rojstev Rebeke (1999), Luka (2004) in Jona (2008). S pomočjo oderuškega kredita za mlade družine in dobrosrčnega prijateljičinega strica iz Dupelj, ki nama je posodil denar, sva si z ženo kupila hišo v Manžanu. Ustanovil sem prvo agencijo za rodoslovje v državi in postal član upravnega odbora Slovenskega rodoslovnega društva. Agencijo jo nato prevzela Mojca, sicer univerzitetna diplomirana ekonomistka:

ADAM - rodoslovno raziskovanje.

LUKSEMBURG IN BRUSELJ

Leta 2002 smo se preselili v Luksemburg (glej fotko spodaj), kamor me je povabil Urad za uradne objave EU. Tu sem kot uslužbenec Evropske komisije opravljal delo korektorja za slovenščino v oddelku za sekundarno zakonodajo – v praksi pomeni, da sem kot eden od 150 uradnikov iz držav pristopnic bral in popravljal napake v Uradnem listu EU. Mojca je pol leta, do poroda, bila zaposlena na podobnem delovnem mestu na Prevajalskem centru EU, Rebeka pa je pri štirih letih kot šoloobvezna začela hoditi v evropsko šolo. Zgodaj poleti 2004 sem dobil ponudbo za službo v Bruslju in jo sprejel, pozno poleti pa so me povabile še Primorske novice. V Bruslju sem delal kot novinar na generalnem direktoratu za pravosodje. Na informacijskem oddelku sem pripravljal gradivo za spletne strani v angleščini in tiskovna poročila s področja pravosodja.

NAZAJ H MURJI

Ker denar v naši družini ni glavni dejavnik, nisem pristal na podaljšanje pogodbe Evropske komisije, ampak sem z veseljem prevzel novinarsko in redaktorsko delo (za petino prejšnje plače :-) na novem dnevniku Primorske novice. Področje dela: mednarodna in zunanja politika, včasih tudi notranja, zgodovina, kultura, turizem.

Konec 2005 me je Državni zbor RS izvolil za člana Programskega sveta RTV Slovenija, 2006 pa sem postal zapriseženi sodni izvedenec za področje rodoslovja. Leta 2007 sem bil imenovan za člana sveta javnega zavoda Muzej novejše zgodovine v Ljubljani. Istega leta sem skupaj z drugimi novinarskimi kolegi, ki se ne strinjamo s političnim aktivizmom Društva novinarjev Slovenije, ustanovil Združenje novinarjev in publicistov.

Na javnem razpisu sem bil s strani Evropske komisije izbran za redno pripravljanje nacionalnega poročila Eurobarometra za Slovenijo. Dvakrat letno sem na podlagi baze podatkov (1000 anket, 300 vprašanj) pripravljal analizo teh podatkov z grafi na približno 50 straneh. Zaradi nove službe sem sodelovanje po dveh letih odpovedal.

15. julija 2006 me je po predhodni podpori novinarskega kolektiva (54 odstotna podpora na tajnem glasovanju) direktor Primorskih novic imenoval za odgovornega urednika četrtega slovenskega dnevnika. Že pet mesecev kasneje me je iz nekrivdnih razlogov odstavil. V tem času sem z isto ekipo povečal obseg Primorskih novic, o vsebinskih spremembah pa pričuje prodaja, ki je po dolgih mesecih padanja spremenila trend iz negativnega v pozitivnega. "Važno je, da odhajaš s čistjo vestjo," je odstavitev komentiral kolega iz neke druge novinarske hiše. Sem edini urednik dnevnika Primorske novice, ki je doslej imel pozitiven trend rasti. Ankete med bralci me uvrščajo med najbolj prepoznavne novinarje dnevnika.

Ker sem družbeno bitje, mi nekateri radi očitajo politično opredeljenost. Nisem član nobene stranke, svetovnonazorsko pa mi je najbližji Janez Evangelist Krek in njegova krščansko-socialna usmeritev. Na volitvah volim vedno tisto stranko ali politika, ki po mojem mnenju največ naredi za delavca.

 Uporabna znanja in veščine

Jeziki

Materni jezik je slovenščina, vipavsko narečje. Od malega komuniciram tudi v hrvaščini. Italijansko sem se naučil v gimnaziji, angleško pa sem se učil v vsem obdobju šolanja (certifikat Evropskega parlamenta za opravljeno šesto stopnjo od sedmih). Srbščino znam zaradi stikov (vem, kakšna je razlika s hrvaščino :-), le cirilico berem malce počasneje. Francosko in špansko sem opravljal začetni tečaj, kar pomeni zaenkrat le pasivno znanje.

Multikulturno okolje

Oče Hrvat, mati Slovenka. Potovanja po vsem svetu. Veliko znancev in prijateljev v tujini. Udeležba na mednarodnih konferencah in kongresih. Delo turističnega vodnika v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Delo za Evropsko komisijo v Luksemburgu in Bruslju.

Organizacijske veščine

Vodenje ekipe 25  in 60 ljudi. Organizacija sestankov, predavanj, tiskovnih konferenc. Pogajanja za ceno in kakovost izdelkov doma in v tujini. Vodil tiskovno središče.

Strokovna bibliografija