| Za 23. avgust smo se v klubu odločili, da ponovimo Loško steno. Kljub slabim vremenskim napovedim, se nas je 9 članov zbralo ob 9.00 na zbirnem mestu v Kočevju, kjer smo pred odhodom popili še eno kavico. Vodnik sem bil kar jaz, saj sem poznavalec teh krajev, njihove kulturne dediščine ter narave. Pot nas je vodila prek Kočevske Reke in Borovca. Kmalu smo bili na široki makadamcki cesti, ki jo delavci vneto pripravljajo, da bi čimprej dobila svojo končno podobo in skrajšala pot med Osilnico in Kočevjem. Avtomobile smo pustili na izhodiščni točki (1040 mnv) na Borovški gori, nedaleč stran od spomenika NOB. Od tam se je začel spust po redkeje obiskani planinski poti na koren Loške stene (850 mnv). Ves čas poti nam je nas je stena nagrajevala s čudovitimi razgledi - enkrat z leve, drugič spet z desne strani. Prva zanimiva točka je bila 2 m široka skalna polica, ki ji jaz zaradi njene oblike pravim pasja glava. Kar zajetno mero poguma mora človek zbrati, če se želi fotografirati na njej. Naše so se šle, pa čeprav je katera morala iti do nje tudi po vseh štirih. Naslednja točka je bil večkrat omenjeni veliki bor s svojo travico na robu previsa. Tam smo si vzeli precej časa zase. Malica, pogovor, smeh ... tudi naravi okoli nas in v sebi smo prisluhnili. Še par korakov in prišli smo na koren Loške stene, ki ponuja res dober razgled na 600 m nižje ležečo Kolpo (250 mnv). Pot nazaj do avtomobilov je bila malo napornejša, saj smo se šele pri vračanju v bistvu vzpenjali. Nadaljevali smo po novi cesti proti Osilnici. Cesta je vklesana v Borovško goro in je s svojimi neštetimi ovinki prava atrakcija že sedaj. Kako bo šele obiskana, ko bo asfaltirana? Preden smo prišli v dolino, smo se ustavili v drobceni vasici Dolnji Čačiči in si ogledali notranjost nastarejše cervice Osilniške doline. To je cerkev Sv. Miklavža, ki jo omenjajo že leta 1526. Eden od zvonov se nahaja v cerkvi in nosi letnico 1554. Pri Kovaču smo pojedli toplo juhico in šli naprej, saj plan dneva še ni bil izpolnjen. Ob vasici Mirtoviči in Mirtoviškem polju nas je vneto čakal Mitroviški potok. Prav tako redkeje obiskana naravna znamenitost doline Zgornjega Pokolpja. Tam smo iz enega neštetih izvirčkov pili najčistejšo vodo, se fotografirali na z mahom poraščenih skalah potoka ter zlezli čisto do jame, kjer potok izvira. Ostala nam je še ena obljuba dneva. Kopanje. Ustavili smo se na kopališču pri vasici Grivac. Žal je bila Kolpa za večino preveč hladna. Edina med nami, ki je tudi tukaj zbrala pogum in zaplavala, je bila Sonja. Čeprav je ta dan vreme nagajalo po vsej državi, je našemu izletu prizaneslo. Še celo pozno popoldne smo zadnjo skupinsko fotografijo naredili s sončnimi žarki. Besedilo in foto: Jani Pavlin |