Končno, dočakali smo pohod na Gorjance. Kljub napovedanemu slabemu vremenu, se člani KTPSDBK; Albina, Irenca, Irena Ž., Jadranka, Jani, Marta, Olga, Vesna in Vesna W., nismo dali prestrašiti in se v soboto, 5. septembra 2009, podali na Kukovo goro (staro ime za Gorjance). Pohoda se je udeležilo tudi sedem kolegov iz ljubljanskega kluba.

Na parkirišču pod »smučiščem« se nas je zbralo 16 tistih, ki smo se odločili soboto preživeti kot pohodniki. Jutranje snidenje je bilo prav prisrčno in toplo. Ker je bilo še hladno po jutranjem deževju, smo se pogreli z domačimi, žganimi in zdravilnimi napitki, spili kavico ter se posladkali z odličnim »štrudlom« naše Belokranjke Vesne. Polni športne vneme in dobre volje smo bili pripravljeni na vzpon. Zaradi mokre poti na smučišču, smo se podali kar po makadamski cesti in nato povzpeli po »kratki« poti. Naš prvi počitek je bil na travniku, pred razcepom poti za vzpon do Gospodične in Miklavža. Tam smo se odžejali z domačim belokranjskim vinčkom in povestmi o vinu, pregovorih in Dolenjcih, ki jih je opisal Janez Trdina v svojem delu Vinske povesti. Pot smo nadaljevali do krvavega kamna, kjer nas je Albina pogostila z domačo belokranjsko pogačo. Sama sem bila v vlogi pripovedovalke, tako sem pohodnike na vmesnih počivališčih razveseljevala z Bajkami in povestmi iz del Janeza Trdine ter jih seznanjala s posebnostmi Gorjancev. Poslušali smo bajke: Vila, Gorska deklica, Ptica Zlatoper. Bajke in povesti v delih Janeza Trdine imajo poleg pravljične in zgodovinske tudi poučno vsebino.

Od krvavega kamna smo prispeli do planinskega doma Miklavž (962 m) ter si ogledali cerkev Svetega Miklavža. Zanimivost je bila tudi ogljarska kopa, ki so jo postavili ljubitelji gorjanskih košenic. Pot nas je vodila do Doma na Gospodični (852 m). Ustavili smo se ob znamenitem izviru in izvedeli še zadnjo bajko Grajska gospodična. Povest pravi, da se je na tem izviru pozdravila in pomladila grajska gospa iz Mehovskega gradu in od tistih časov se izvir imenuje Gospodična. V domu nas je pričal oskrbnik Blaž Mrhar iz Gostišča Mrhar. Za kosilo nam je pripravil njihovo znamenito gobovo mineštro in divjačinski golaž ter slastni jabolčni zavitek. Siti, zadovoljni in v veselem razpoloženju smo spili še »glaž« cvička za zdravje. Obdarili smo naše gostje iz ljubljanskega kluba z najnovejšo priredbo, knjigo s fotografijami Boruta Peterlina: Bajke in povesti Janeza Trdine. Tudi meni, kot pripovedovalki zgodbic in vodički po Kukovi gori, so se prisotni iz srca zahvalili s plišastim levčkom.

Ker se članov kluba že tradicionalno drži sreča, nas je celo pot spremljalo sonce in osušilo gorjanske poti. V dolino smo se spustili po »srednji« planinski poti, do smučišča. Prijetno utrujeni od svežega zraka in hoje, smo se z objemi poslovili in obljubili, da se še vrnemo. Prihodnji vzpon bo zagotovo na Trdinov vrh, in sicer v maju prihodnje leto, ko bo cvetel čemaž in bo vse dehtelo po pomladi.

Znova smo obudili povezanost in toplino, ki jo lahko naredimo le ljudje dobre volje in pozitivne naravnanosti. In naš klub jo premore v obilju, kar so naše ljubljanski kolegi zagotovo občutili. Krasne slike našega Janija govorijo same zase.