|
Povabilo ljubljanskega kluba na srečanje z nekdanjo prvo damo Slovenije, je že samo po sebi vsebovalo pridih eminentnosti, pomembnosti, časti, da se bomo imele priložnost srečati s to visoko gostjo. Gospo Štefko Kučan bi lahko glede na njeno udejstvovanje v različnih dejavnostih, vlogo, ki jo je imela kot prva dama Slovenije, priznanj, ki jih je prejela, predstavljali kar nekaj časa. A naj jo predstavimo kot posebno žensko, žensko pisano z veliko začetnico. Ob vstopu v dvorano sem ugledala gospo Štefko, ki je že čakala na obiskovalke. Njen videz, ki mi je ostal v spominu še iz časa, ko se je pogosto pojavljala v medijih, ni popolnoma nič sovpadal z njeno današnjo podobo. Posrebreni lasje, gube časa na obrazu. A to je bil samo prvi vtis, prvi ugled. Ko so iz nje privrele besede spominov, strasti, občutij, je bilo, kot da z njihovim živim pripovedovanjem odstira leta, jih daje s sebe. Govorila nam je svoji mladosti, delu, možu Milanu, otrocih, družini, odnosih. Veliko poudarkov, ki so se prelivali iz enega sporočila v drugega, ne povezano, a so na koncu sestavili celoto in bili vselej poudarjeni z naravno, sproščeno gestikulacijo. Povedi, prepletajoče z odlomki pesmi, ki nam jih je govorila, so na koncu sestavili življenjsko zgodbo osebe, v kateri v življenju največ pomeni ljubezen do domovine, njenih ljudi, družine. Vpleteni resnični primeri, prispodobe, so v dvorani tiho, pri vsaki udeleženki posebej, sprožili lastno razmišljanje in prikimavajoč življenjskim resnicam, ki so vrele iz nje, smo aktivno spremljale vsako njeno izrečeno besedo. V majhnih stvareh je bistvo, je dejala. Besedilo: Betka Štefanič Foto: Jadranka Meglen |