Na predvečer našega Kulturnega praznika, 7. 2. 2009, je ljubljanska kolegica Marica v verzih povzela dogodke tega dne. Zveza klubov tajnic in poslovnih sekretarjev Slovenije je za nas v počastitev kulturnega praznika Slovenije, organizirala izlet. Iz Kluba tajnic in poslovnih sekretarjev Dolenjske in Bele krajine se je izleta udeležilo največ članic – dvanajst.

Sonjo, Bredo, Jadranko, Ireno Ž. in Vesno M. je ob 6. uri zjutraj pred Krko pričakala Mateja T. s kombijem. V Trebnjem sta se nam pridružili še Slavica in Karmen, razposajeni kolegici, ki jima jutranji dež ni vzel volje. Na parkirišču Dolgi most smo pričakale še ostale članice iz Bele krajine: Albino, Betko, Mojco in Vesno W. Pridružile so se še Trebanjke in Ljubljančanke. Kmalu pa se je, tako kot je bilo dogovorjeno, iz Murske Sobote pripeljal prekrasen dvonadstropen avtobus. Srečanje z ostalimi kolegicami je bilo nadvse prisrčno.

Našo skupno pot smo nadaljevali proti Ogleju. V mestu smo si ogledali Poponovo baziliko, ki je eden najpomembnejših krščanskih spomenikov z izjemnimi talnimi mozaiki iz 4. St. Sprehod okoli bazilike nam je razkril ostanke rimskega foruma, ki je pod zaščito Unesca. Najdbe iz rimskih časov pa so vidne na vsakem koraku. Za zgodovino Slovencev je bil Oglej pomemben zlasti kot sedež Oglejskih patriarhov. Naš »vodič« Alojz nam je ogled popestril z literarnim vložkom iz Prešernovega Krsta pri Savici. Glede na to, da nam je v Ogleju še nagajal dež, pa je bila pot v Gradež povsem nekaj drugega.

Cesta z vseh strani obdana z morjem nas je peljala naravnosti proti soncu. V Gradežu smo občutile, kaj pomeni toplo pomladansko sonce. Ob obali smo veselo pozirale Jadranki in se prešerno smejale, saj ima sonce svojo moč. Gradež je bil tudi v zgodovini središče kulturnega dogajanja, na kar opozarja cerkev sv. Evfemije, danes pa je predvsem znan kot »otok sonca«. Svojemu imenu se vsekakor ni izneveril, saj spada med lepše kopališke kraje na Jadranu.

Pot mimo Devina, kjer si žal gradu nismo ogledali in že smo bili v Nabrežini. Lahko smo opazili dvojezične napise, ki jih po drugih krajih ni bilo. Rojstni kraj Iga Grudna in prekrasen literarni vložek našega Marjana v pesmi, ki je govorila o delavcih iz kamnoloma. Kraj ima zgodovinski pomen zlasti zaradi kamnoloma, saj so ga dokazano prvi izkoriščali Rimljani pa tudi Oglej je iz njega pridobival surovine za gradnjo. Z razvojem železnice se je nabrežinski kamen začel razvažati v veliki svet.

Če večina Slovencev pozna Trst samo po geslu »Trst je naš« in slavni tržnici »Ponte Rosso« pa smo se lahko prepričali, da Trst definitivno ni naš, je pa tudi italijanski vse manj. V njem najdemo vedno manj domačinov. Ko smo stopili na Trg enotnosti, nam je bilo lahko jasno, zakaj so bila v Italiji nekdaj možna tako množična zborovanja. Mogočne stavbe s kipi in prazen prostor, sta lahko dajala občutek premoči države, vladarja nad ničevostjo posameznika. Trst kot mesto tisočerih barv, razpotje med Vzhodom in Zahodom smo si lahko še zadnjič ogledali s tramvaja na poti v Opčine.

Vožnja s tramvajem je bila presenečenje za nas vse. Razburljivo doživetje ob polurni vožnji, ko smo se dvigovali visoko nad Trstom, pred nami pa prekrasen razgled… vse v soju lučk.

Pot domov je bila polna dobrega in sladkega peciva, sladkega kot smo sladke tajnice Slovenije.