Včasih se zgodi, da stvari ne gredo tako, kot smo si zamislili … pravzaprav gre vse narobe. Rezerviramo prostor, se dogovorimo za jedilnik, naročimo poseben aperitiv, da bo ja vse tako, kot smo si zamislili in bodo ljudje zadovoljni. Kaj zadovoljni – navdušeni! Potem pa en klic in vsega je konec ....

„Žal nam je, nekako se ne bo izšlo, nimamo toliko kapacitet … ne, žal vam ne moremo dodati ene mize … ne, niti ene same mizice … greste za šank?“

Hm? Ne bo se izšlo? In kaj sedaj?? Toliko truda vloženega za prazen nič? In potem … in potem … bi človek kar najraje zajokal. Pa kako naj do jutri rezerviram prostor, hrano? V tem norem decembrskem času?? O, joj, prejoj ...

Tako se je nekako zaključil dan pred našim klubskim silvestrovanjem, ko je bilo potrebno le še potrditi rezervacijo… in, no… dodati samo še eno mizico za pet... saj to vendarle ni veliko… ali pač?

Izkazalo se je, da je bilo vendarle preveč…

V takih primerih sem pravzaprav vesela, da lahko uporabim vse svoje znanje, ki sem si ga pridobila v letih mojega službovanja kot poslovna sekretarka – poklicala sem prijatelje! Ha, in kakšna dobra poteza je to bila! Kaj drugega pa mi je preostalo storiti? Klubske kolegice so najboljša zakladnica idej, takšnih in drugačnih vezi, podpore… Ste to vedeli? V dveh urah je bil rezerviran nov prostor, z vsemi nam znanimi in celo manj znanimi jedmi, dobro pijačo in lepim ambientom s pogledom na Krko (še danes mi ni jasno, kako je Vesni to uspelo, glede na to, da sem preklicala skoraj vse gostilne, restavracije, pivnice in podobne prostore, kjer bi lahko dobili hrano, pijačo in tako dolgo pričakovano decembrsko zabavo, pa je bilo vse zasedeno).

In tako se je zgodilo… znova se je pokazal prijateljski duh, tisti, zaradi katerega še kar prihajamo na sestanke, še kar organiziramo delavnice, se še kar srečujemo… in to ravno v tem letnem času, ko smo še posebej občutljivi za te stvari. Silvestrovanje je sicer bilo prestavljeno drugam, a smo ugotovili, da je druženje tisto, kar nas bogati,… da se skupaj nasmejimo šalam, da se zahvalimo drug drugemu, morda celo izkoristimo igre za kakšen višji cilj … tako kot je to storila Vesna Weiss in nam predstavila podjetje Avon v drugi luči. Luči sočutja in pomoči. S sponzorstvom raziskav ženskih bolezni, predvsem raka na dojkah. S podarjenimi tremi lentami smo okronali tri naše članice – Štefko za to, ker skrbi za našo materinsko stran, s skrbjo za nov naraščaj kluba, Jadranko za to, ker predstavlja našo ženstveno stran z obvladovanjem trebušnega plesa in Majdo za svojo moč, ki jo imamo ženske – pretekla je ljubljanski mali maraton (jp, to je 21 km!) … proslavile smo našo prvobitnost – ženskost.

Ja, ja … imamo tudi enega člana … Janija … smo pa tudi v njem prebudile ženstvenost. Se vprašate kako? V medsebojnem obdarovanju (v katerem se zdi, da bi človek lažje dobil krokodilje solze na severnem polu kot pa ugotovil izvajalca božične pesmi, s katerim je označeno darilce) je dobil eno najbolj izvirnih daril – srebrne tangice in …! Upam, da je dovolj pogumen in bo članku pristavil tisto fotografijo …

S smehom smo zaokrožili naš večer, poln dobrih želja za prihodnje leto, ko se zopet snidemo. Najbrž že kmalu na kakšnem sestanku, ko bomo hiteli iz službe domov skuhat kosilo. Nase pač ne smemo pozabiti, kajne?

Obilo lepih trenutkov s svojimi prijatelji vam želim v prihajajočem letu!