Odločili smo se, da še enkrat obiščemo Zgornje Pokolpje in si ogledamo še nekaj drugih tamkajšnjih naravnih biserov. 6 članov našega kluba s še dvema stanovskima kolegicama iz Trebnjega ter s članom Foto kluba Črnomelj smo se 21. julija zjutraj sestali v Kočevju. Kavico smo si privoščili v Kočevski Reki, nato pa smo se prek Borovca odpravili proti Loški steni.

Avtomobile smo pustili v gozdu Borovške gore na višini 1050 m. Od tam smo se po markirani planinski pešpoti napotili na nižjo, 875 m visoko konico Loške stene. Ves čas pohoda so se nam odpirali čudoviti razgledi - zdaj na levi, zdaj na desni strani poti. Prvo pavzo smo naredili v prijetni senci velikega bora, tik nad previsom. Le kdo se ne bi usedel v tisti travici, ko pa te brez besed omamijo razgledi na bližnje stene in okoliške vrhove, vonj bilk in čistega zraka ter šepet rahlega vetriča. Še bi ostali, a smo morali še malo naprej, do konca. Tu se stena bohoti v vsej svoji zvišenosti. Že turistom vzame dih, ko se peljejo tik pod njo ob Kolpi, dobrih 600 m nižje, kaj šele nam, ki smo tukaj gor. Še malo posedimo, potem pa nazaj k avtomobilom.

Prezgodaj je še bilo za domov, zato se odpravimo pogledat tudi Mirtoviški potok. Posebnost potoka je njegov zgornji del, katerega krasijo večji kamni, popolnoma obdani z zelenim mahom. Kljub temu, da je sedaj čas, ko ima ta pravljični potok najmanj za pokazat, je bil vreden ogleda.
Za "piko na i" dneva pa smo si izbrali še jez blizu tamkajšnje vasice Grivac, kjer smo se prepustili svežini čiste Kolpe in prijetnim žarkom popoldanskega sonca.

Ta dan smo zaužili veliko narave in to z vsemi čutili ter v družbi pravih prijateljev.

                                                                                                                                        ... Bil je lep dan!