V soboto, 5. septembra, zjutraj sva z možem pripela kolesa na prtljažnik avtomobila in se kljub deževnim kapljam odpravila proti Ptuju. Po poti naju je izmenjaje spremljal dež in sonce. Kolikor bolj sva se približevala Moškanjcem, toliko bolj je sonce prodiralo skozi koprenaste oblake. Letališča ni bilo težko najti, saj naju je množica avtomobilov s kolesi in table pripeljala na cilj. Sledilo je srečanje z Martino Jakomini in ostalimi udeleženkami, članicami ZKTPSS. Založili smo se z vodo in podali na start. Množica rekreativnih kolesarjev, ki se vsako leto zbere na Poli maratonu se šteje v tisočih. Pogumno sva startala, kolesarjenje po skoraj sami ravnini kljub 30 kilometrom ni bilo naporno. Med potjo so domačini pripravili prigrizke, pijačo pa tudi muzika ni manjkala. Po maratonu je za vse udeležence Perutnina Ptuj pripravila pogostitev ... kaj drugega kot piščance. Podelili so še nekaj pokalov. ZKTPSS je prejela pokal za tretjo najštevilčnejšo ekipo, saj nas je bilo kar 85. Prijaznost in prijetno vzdušje sta naju prepričala, da se naslednje leto spet udeleživa maratona in s sabo pripeljeva še številčnejšo ekipo.