»Kam greš?« me je v petek, 17. julija 2009, vprašala prijateljica. »Na predpočitniški piknik na Kolpi.« in že sem odhitela.

Vsa vesela sem se pridružila svojima klubskima kolegicama Vesni in Jadranki in že smo se peljale po vijugasti cesti proti majhnemu kraju Križevska vas v Beli krajini. Čeprav je kraj majhen je v naši širši okolici znan zaradi svoje lepote. Tu prevladujeta ljubkost narave in milina ljudi. Da pa človek res začuti vso to lepoto pripomore tudi vreme. Zlasti ta dan nam je sonce v sodelovanju z zemljo podarilo visoke temperature. Da smo vročilo lažje prenašali sta poskrbela gostitelja Breda in Vlado.

Sprejela sta nas nasmejana in njuni topli pogledi so nam dali vedeti, da smo prišli v Belo krajino, kjer je doma gostoljubnost. Poleg dobrega vina in okusne belokranjske pogače sta nam postregla še z gobjimi specialitetami, saj je v letošnjem letu zapadlo kar nekaj dežja, ki je spodbudilo rast gob.

Naša pravljica se je še kar nadaljevala. Pred nami se je odpiral pogled na celotno okolico in na območje reke Kolpe, belokranjske reke z laskavim naslovom »najdaljša slovenska riviera«. Poletno vročino smo omilili s hlajenjem v njej. Jani nas je spodbujal, da smo postale otroško igrive in razposajene. Rajsko. Zavihtele smo se v objem najlepše reke in tudi sestankovale v njej.

Dan se je prevesil k večeru. Poleg vseh lepot narave smo za zaključek dneva zaužili še dobrote reke; pečene ribice.

»Ostanite tukaj vas toliko časa, da se naužijete vsega za kar ste že pozabili, da obstaja« (Toni Gašperič).