Debate se je udeležilo več kot 50 dijakov ter 6 profesorjev. Dijak Klemen Starič in dijakinja Klara Bohorč sta zagovarjala uvedbo neopravičenih ur, profesorji Aleš Razinger, Mojca Orel ter svetovalna delavka Tanja Ivančič pa so se zavzemali za sistem evidentiranja.

 

Zagovorniška skupina je navedla kar nekaj tehtnih argumentov za ponovno uvedbo neopravičenih ur, zavrnitvena pa prav tako za sistem evidentiranja. Med zanimivimi bi izpostavila naslednje: ljudje v osnovi potrebujemo neko prisilo, da bi opravili svoje delo, prav tako pa potrebujemo tudi ustrezno mero svobode, da se odgovornosti naučimo iz lastnih izkušenj. Prav je, da se neprisotnost pri pouku na nek način kaznuje, vendar mora biti kazen učinkovita.

 

Sodnik je na koncu ocenil, da je s svojimi argumenti debato bolj obvladovala vlada, kajti rdeča nit v govorih in argumentih je bila pri njih vsekakor bolj prisotna kot v govorih opozicije. Poleg tega je imela vlada zelo težko nalogo prepričati občinstvo, ki je že prej imelo izdelano mnenje. Profesorjema in svetovalni delavki pa ravno tako ni bilo lahko, saj so bili na tej prireditvi debitanti brez izkušenj v debatni tehniki.

 

Zadovoljna sem, da je dogodek pritegnil pozornost v pozitivnem smislu – dijaki si še želijo takih debat, nekateri bi tudi sodelovali in so zato vljudno in srčno vabljeni naslednje šolsko leto v debatni klub. Prav tako vabim tudi delavce šole, da se nam pridružijo, saj v debati vedno samo pridobiš in nikoli ne izgubiš. 

V drugo so dijaki debatirali proti profesorjem o smrtni kazni. Dijaki (Klemen Starič, Klara Bohorč, Pia Kovač je zbolela) so si sami izbrali zagovorniško (afirmacijsko) stran, ki je debatni trditvi pritrjevala, medtem ko so profesorice (Alenka Perko-Bašelj, Katja Vidmar, Mateja Gregorič-Jagodic) smrtni kazni oporekale. Debato je sodila profesorica Mojca Hafner s Srednje ekonomske šole (Roška). Čas je meril Kristijan Pavlič.

 

Debata je dodobra razburkala naša čustva. Smrtna kazen je tema o kateri vsi vse vemo, pa vendar včasih svojega mnenja ne znamo prav argumentirati. Večina publike je bila seveda proti smrtni kazni, kar se je tudi videlo in slišalo, vendar je bilo to njihovo osebno mnenje, ki pa se ne more meriti s stranjo debate. Dijaka vlade, ki sta se morala znajti za tri, sta imela torej zelo težko nalogo ubraniti argumente svoje strani. Profesorice – debitantke na drugi strani pa so se precej dobro pripravile in tako na koncu tudi zmagale. Pa vendar, saj nismo prišli, da bi zmagali, temveč bili del dogodka , ki poživlja delo in življenje šole, poleg tega pa je še zelo poučen in zabaven hkrati.

 

Profesorica Mojca Hafner je svojo delo zelo dobro in kompetentno opravila. Razložila je zagovornikoma, da bi svoje argumente morala bolj racionalno kot čustveno predstaviti, pa tudi morda zavzeti stališča o tem, kdaj (če kdaj?) človek izgubi temeljno pravico do svojega bivanja – torej kdaj postane človek tako razčlovečen, da se mu ta pravica lahko odvzame.

 

Publika je dogajanje bolj ali manj pozorno spremljala, opazila pa sem želje po komentarjih in spodbijanjih mnenj govorcev. To je vsekakor dobrodošlo pri okrogli mizi, pri debati pa ne, saj s svojim govorjenjem in gestikuliranjem motimo potek debate same.

 

Naslednje leto vabim v debatni klub čimveč dijakinj/ov , pa tudi profesorje, ki bi želeli debatirati. Delovni in zanesljivi kandidati lahko od debatne tehnike in nastopanja pridobijo ogromno in s tem tudi vlagajo v svojo prihodnost.

 

mentorica debatnega kluba,

Tatjana Kopitar