Prihod SAVATA na področje južno-slovanskih narodov:
V Jugoslaviji se je savate pojavil v vojski Srbije in Črne Gore že v 19. stoletju, učili pa so ga oficirji šolani v Franciji. Glede na podatke Jugoslovanske enciklopedije fizične kulture je kapetan Dragutin Nikolajevič v Beogradu nameraval odpreti šolo za poučevanje savata. Na Hrvaškem, je savate 1918 v Zagrebu (in kasneje Splitu) poučeval učitelj Schultze, ki se je savata naučil na šolanju u Pragi, pri profesorju Janičeku. Kapetan Nikolajevič je leta 1914 napisal knjigo "Boks francoski ali angleški (Boks francuski ili engleski)", Schultze in Janiček pa sta v Zagrebu 1920 objavila knjigo "Pestenje (Šakanje)". Tako se je kasneje na Jugoslovanskih tleh beseda savate tudi uveljavila in postala prepoznavna tudi širši javnosti.
Po 2. svetovni vojni, se savate trenira v Jugoslaviji samo še ljubiteljsko vse do leta 1976. Tekmovalno ga zopet postavi na noge francoski inštruktor Daniel Wehr, ki deluje v Zagrebu. Savate tekmovalni klubi in sekcije se pojavijo v Zagrebu, Reki (eden najuglednješih klubov v YU), Novem Sadu, Crikvenici, Beogradu, Kikindi, Rumi, Zemunu, Kragujevcu, Splitu, Podgorici, Nikšiču, Peči, Borovu, Osijeku, Ptuju, Varaždinu, Ormozu i dr. Odvija se resno seminarsko delo in poletna šolanja. Perspektivni tekmovalci in trenerji pa odhajajo v Francijo na izpopolnjevanja.
Tekmovalne discipline v savatu, ki jih tedaj prakticirajo so "Assaut savate" katero kasneje v zelo podobni obliki zasledimo v light kik boksu, "Pre combat savate", kjer se udarci izvajajo s polnim kontaktom, z dovoljeno uporabo polne zaščitne opreme s prepovedjo knockoutiranja nasprotnika ter "Combat savate", ki je disciplina s polnim kontaktom, brez zaščitne opreme (ščitnik za podkolenice, kolena in zaščitne čelade). Slednji je najtrša disciplina savata - francoskega boksa, in hkrati tudi najatraktivnejša. Poleg tega se je tudi po vojni, ko sablja ni bila več obvezen del edukacije nabornikov in profesionalne vojske obnovila tudi športna disciplina borjenja s palico "Canne de Combat", edina tovrstna starodavna evropska umetnost mečevanja.
Danes ima Savate zveza Črne gore sedež v Kotorju, predednik pa je Vuk Rajkovič. Savate zveza Srbije pa ima novega predsednika Mišo Rakiča iz Rume, dolgoletnega športnega delavca, trenerja in imednarodnega sodnika v francoskem boksu. V Hrvaški savate zvezi, ki je članica OKS Hrvaške in ima isti status kot Kickboxing zveza Hrvaške je predsednik g. Miroslav Jarec, dolgoletni vodja hrvaškega savata. Ustanovljena pa je tudi Savate zveza BIH.
V Jugoslaviji se je savate pojavil v vojski Srbije in Črne Gore že v 19. stoletju, učili pa so ga oficirji šolani v Franciji. Glede na podatke Jugoslovanske enciklopedije fizične kulture je kapetan Dragutin Nikolajevič v Beogradu nameraval odpreti šolo za poučevanje savata. Na Hrvaškem, je savate 1918 v Zagrebu (in kasneje Splitu) poučeval učitelj Schultze, ki se je savata naučil na šolanju u Pragi, pri profesorju Janičeku. Kapetan Nikolajevič je leta 1914 napisal knjigo "Boks francoski ali angleški (Boks francuski ili engleski)", Schultze in Janiček pa sta v Zagrebu 1920 objavila knjigo "Pestenje (Šakanje)". Tako se je kasneje na Jugoslovanskih tleh beseda savate tudi uveljavila in postala prepoznavna tudi širši javnosti.
Po 2. svetovni vojni, se savate trenira v Jugoslaviji samo še ljubiteljsko vse do leta 1976. Tekmovalno ga zopet postavi na noge francoski inštruktor Daniel Wehr, ki deluje v Zagrebu. Savate tekmovalni klubi in sekcije se pojavijo v Zagrebu, Reki (eden najuglednješih klubov v YU), Novem Sadu, Crikvenici, Beogradu, Kikindi, Rumi, Zemunu, Kragujevcu, Splitu, Podgorici, Nikšiču, Peči, Borovu, Osijeku, Ptuju, Varaždinu, Ormozu i dr. Odvija se resno seminarsko delo in poletna šolanja. Perspektivni tekmovalci in trenerji pa odhajajo v Francijo na izpopolnjevanja.
Tekmovalne discipline v savatu, ki jih tedaj prakticirajo so "Assaut savate" katero kasneje v zelo podobni obliki zasledimo v light kik boksu, "Pre combat savate", kjer se udarci izvajajo s polnim kontaktom, z dovoljeno uporabo polne zaščitne opreme s prepovedjo knockoutiranja nasprotnika ter "Combat savate", ki je disciplina s polnim kontaktom, brez zaščitne opreme (ščitnik za podkolenice, kolena in zaščitne čelade). Slednji je najtrša disciplina savata - francoskega boksa, in hkrati tudi najatraktivnejša. Poleg tega se je tudi po vojni, ko sablja ni bila več obvezen del edukacije nabornikov in profesionalne vojske obnovila tudi športna disciplina borjenja s palico "Canne de Combat", edina tovrstna starodavna evropska umetnost mečevanja.
Danes ima Savate zveza Črne gore sedež v Kotorju, predednik pa je Vuk Rajkovič. Savate zveza Srbije pa ima novega predsednika Mišo Rakiča iz Rume, dolgoletnega športnega delavca, trenerja in imednarodnega sodnika v francoskem boksu. V Hrvaški savate zvezi, ki je članica OKS Hrvaške in ima isti status kot Kickboxing zveza Hrvaške je predsednik g. Miroslav Jarec, dolgoletni vodja hrvaškega savata. Ustanovljena pa je tudi Savate zveza BIH.
Savate na Hrvaškem:
Savate šport je v disciplini Francoski boks neverjetno dobro razvit na Hrvaškem in zelo aktiven. Marljiva in zanesenjaška ekipa pa posega v sam svetovni vrh. Nekaj utrinkov iz medijev o dobro razvitem francoskem boksu pri naših sosedih. Izsečki so iz revije Samurai l. 1996, 1997 in Budo International 2003.
| Slovenija: Savate se omenja v knjigi selektorja Kikboks zveze Slovenije KBZS z naslovom Kikboks - (V. Sitar 2001). Izseček iz knjige:  "Savate kot borilna veščina se je razvil v Franciji že v 16. stoletju, vendar se je nenehno izpopolnjeval. Način borbe, kot ga poznamo danes, je znan od leta 1820 (Lind, 1999,18). Savate je bil v francosko mornarico vpeljan že leta 1790, vojaška akademija L`Ecole Militaire de Joinville le Point pa je bila središče učenja te oblike borbe. V šolanje veščin je sprejemala oficirje iz različnih držav Evrope, zato se je savate okoli leta 1850 pojavil tudi v Belgiji, Italiji, Španiji, Rusiji in celo v Kanadi. Ko je v 19. stoletju prišlo do velike konkurence med angleškim in francoskim boksom, je prevladal angleški boks. Na olimpijskih igrah 1920. leta je bilo savate tekmovanje le demonstracijsko, kasneje pa je ta šport zamrl (Weinmann, 2000, 72-73, 138-140). V nekdanji Jugoslaviji se je savate pojavil v 19. stoletju. V vojsko Srbije in Črne Gore so ga prinesli oficirji, šolani v Franciji. Na Hrvaškem ga je v "SOKOLSTVO" vpeljal Shultz, ki ga je spoznal na šolanju v Pragi pri profesorju Janičeku (Ivačič, 1996, 26)." Vendar smo dolžni dodati le par popravkov zgornjemu tekstu. Olimpijske igre so bile leta 1924 v Parizu, savate pa po Olimpijskih igrah ni zamrl, pač pa sta se zvrstili 1. in 2. svetovna vojna, ki nista le zaustavili vsega športnega dogajanja v Evropi pač pa tudi delovanje športa savate. Po 2. svetovni vojni se savate tako kot drugi športi zopet postavi na noge in začne s svojim aktivnim delovanjem ter se do današnjih dni oblikuje kot zelo trda borilna disciplina z močno evropsko tradicijo. Savate je zgodovinsko najstarejša brcoboks (kikboks) disciplina, ki se je ohranila do danes. Če dopolnimo še razvoj v Srbiji oz. poprej v Jugoslaviji lahko omenimo tudi dva zaslužna športna delavca v borilnih športih kikboksu in tajskem boksu Miodraga Jotiča in Borislava Peleviča, ki sta oba nosilca izpitne stopnje srebrna rokavica, katero sta pridobila še pred intenzivnim razvojem obeh disciplin v svoji domovini. Seveda pa je dandanes že jasno, da je bil stari savate v povojni Jugoslaviji nosilec tehnike in podlaga na kateri so se razvili ostali novejši borilni športni sistemi, kar pa je bilo v minulih letih težko priznati, saj je bilo to obdobje kratkotrajnega spomina borilnih avtoritet. |
