Katalonska kultura se je razvila v srednjem veku pod barcelonskimi grofi. Pod aragonskim kraljestvom je postala pomembna trgovska in pomorska sila. Pomembno za zgodovino Katalonije je njena samostojnost, ki sega v leto 874, od leta 1137 pod aragonskim kraljestvom je precej samostojnosti ohranila. Od 17. st. se je upirala centralizmu iz Madrida.
Do leta 1700 so vladali bolj ali manj uspešno kraljevi potomci in Kastilja je zelo pridobila na moči. Ko je leta 1700 ostala brez naslednika so prišli Francozi, natančneje Burboni – Filip V. Anžujski iz francoske dinstije Burbonov. Katalonija je precej izgubila, saj se je zavzemala za vlado Habsburžanov in se tako 11. septembra 1714 predala Španiji. Po porazu Napoleona je vladal hinavski Ferdinand, kasneje je imela večjo vlogo njegova hči Izabela II (1833-68). V tem času se je že začela industrijska revolucija v Baskiji in Kataloniji. Vpoklicu vojakov v kastiljsko vojsko so se 1909 barcelonci uprli, samo v enem tednu je umrlo 100 ljudi; dogodek je znan pod nazivom Setmana Tragica.
Zagotovo imata velik vpliv v zgodovini tudi I. in II. svetova vojna. Generala Franco in Mola sta leta 1933 ustanovila fašistično stranko Falanga, ki je zmagala leta 1936 in voditelj general Franco je z vojaško diktaturo vladal 40 let, vse do smrti 1975 leta. Za dosego absolutnega vladarja je dal pobiti več kot 40.000 svojih nasprotnikov, veliko jih je dal zapreti. Takoj po vojni je bila Španija zelo odrezana od ostalih držav, šele Američani so uporabili njeno protikomunistično delovanje in začeli z njo sodelovati. Prevladovalo je množično odseljevanje s podeželja v mesto, množično tudi v tujino. Franco je deloval centralistično, Katalonija in Baskija sta bili tako deležni le malo razvoja, njuna jezika sta bila zatirana. V Kataloniji se je začel razvijati množični turizem, predvsem z denarjem izseljencev gasterbajtarjev.
Demokracija je zavladala šele po smrti generala Franca leta 1975, do takrat je vladal centralizem in vojaška diktatura. Za naslednika je bil še pred Francovo smrtjo določen princ Juan Carlos Burbonski, ki se je nato odločil za demokratično vladanje in Španija je šele takrat zares zaživela, vključila se je v Nato in že leta 1986 tudi v EU.
Leta 1992 je Španija v Barceloni gostila Olimpijske igre, ki so mestu prinesle še večji razvoj, slavo in vrsto izboljšav. Uradni jezik iger je bila katalonščina. KATALONSKI UMETNIKI
Francesco de GOYA (1746 – 1828) je umetnik iz 19. stoletja, ki je slikal velika platna z motivi vojne. Njegovi najbolj znani sliki sta La Maja (Oblečena lepotica) in La Maja desnuda (Gola lepotica). Zaradi bolezni je oglušel in njegova pozna dela so zelo mračnjaška. Po njem sta se zgledovala Monet in Picasso.
 Pablo Ruiz PICASSO (1881 – 1973) je Andaluzujec, rojen v Malagi. V Barcelono je prišel leta 1895 in leta 1904 za vedno odšel v Pariz. Boemsko življenje mu je dalo navdih za Avignonske gospodične (1907), saj je zelo pogosto obiskoval spotakljive kraje na Carrer d'Avinyo. Kasneje se je preselil v Francijo, v Pariz. Skupaj z mladim francoskim slikarjem Georgesom Braquesom je ustvaril novo umetniško smer imenovano kubizem, ki sta jo razvijala in spreminjala do prve svetovne vojne, zaradi katere je bilo njuno sodelovanje prekinjeno.Njegova najbolj znana je orjaška slika Guernica, ki je nastala po naročilu za razstavo v Parizu kot protest na državljansko vojno. Prvič je bila razstavljena v Parizu leta 1937, na željo Picassa je prispela nazaj v Španijo šele po Francovi smrti. http://www.mcs.csuhayward.edu/~malek/Artfolder/Pablo.html
    Salvador DALI (1904 – 1989) Salvador Felipe Jacinto Dalí Domènech, Marquis of Pubol se je opisal z besedami: "EDINA RAZLIKA MED MENOJ IN NORCEM JE TA, DA JAZ NISEM NOR"Dali je bil rojen 11. maja 1904 v katalonskem mestecu Figueras. Čeprav je imel v otroštvu veliko nervoz in spolnih kompleksov, je izhajal iz urejene družine srednjega sloja. Imeli so premožne in kultivirane prijatelje, ki so spodbujali mladega Dalija v umetnosti. Ko je odšel študirat slikarstvo v Madrid (1921-1926), je bil umetniško že dobro podkovan.
Že zgodaj si je pustil rasti zelo nenavadne, objestno privihane brke. Trdil je, da so to v bistvu antene, preko katerih se pogovarja z vesoljci. Ključno vlogo v njegov življenju je odigrala zveza s pesnikom Federicom Garcio Lorco, ki so ga leta 1936 umorili simpatizerji španskega diktatorja Franca. Lorca je bil menda nesmrtno zaljubljen v Dalija, toda Dali je bil zgrožen že ob sami misli na homoseksualnost. Prijateljeval je tudi z režiserjem Luisom Bunuelom, s katerim je posnel tudi film Andaluzijski pes (1929). Okrog leta 1927 je Dalija vse bolj vleklo v nadrealizem, gibanje, ki je izviralo iz Pariza in na katero je vplivala psihoanalitična teorija Sigmunda Freuda. Svoja najslavnejša dela je Dali ustvaril med leti 1929-1939. Pri tem je uporabljal svojo lastno iznajdbo, "paranoično-kritično metodo", ki je vključevala različne oblike nerazumskih prispodob. Posebnost Dalijeve umetnosti pa je bila ta, da je še tako groteskne podobe naslikal v popolni "akademski" tehniki in s "fotografsko" natančnostjo. Eksperimentiral je z vsemi živimi stili, najbolj pa morda s kubizmom in nadrealizmom.
Rusinja Gala Eluard je bila Dalijeva življenjska spremljevalka (žena, ljubica, muza, nadzornica, menedžerka - vse hkrati). Znala ga je vedno znova navdihniti in hkrati uspešno prodajati njegova dela in tako je Dali postal eden najbogatejših umetnikov svojega časa. Zdi se, da je Gala sprva rešila Dalija pred resno duševno krizo; brez njene pomoči in zaupanja v njegov genij verjetno nikoli nebi toliko dosegel. Po drugi strani ga je prav Gala, ki je postala pohlepna in ekstravagantna, spodbujala, da je skomercializiral svojo umetnost. Po izbruhu 2. svetovne vojne in nemški zasedbi Francije leta 1940 je Dali pobegnil v ZDA in tam ostal osem let. Še naprej je trdo in resno delal in bil ustvarjalen slikar, oblikovalec in pisatelj. Postal je ikona hipijevskega rodu in si ustvaril fantastični spomenik v obliki Dalijevega muzeja v Figuerasu napolnjenega s čudnimi iznajdbami in freskami. Dalijeva pozna leta je zatemnila določena odtujitev od Gale, čeprav ga je njena smrt leta 1982 zelo potrla. Kot živa prikazen je nato preživotaril še zadnja leta do smrti 29. januarja 1989. Pokopan je v svojem, »Dalijevem muzeju« v domačem mestu. http://www.gimvic.org/projekti/projektno_delo/2005/2d/Dali/firstpage.html http://www.genspot.com/ShowVideo.aspx?video_id=10310 http://www.mcs.csuhayward.edu/~malek/Dali.html     
Juan MIRO (1893 – 1983) je katalonski vsestranski umetnik, znan po slikarijah, tapiserijah, keramiki, kiparskih delih v značilnih močnih barvah in zvijajočih se oblikah… v času vojne je ustvarjal žalostne umetnije, kasneje pa igrive in veselih barv. Rodil se je v Barceloni in čeprav je veliko let preživel v Parizu in kasneje v svojem ateljeju na Mallorci, je ostal zvest Kataloniji.
   Antoni GAUDI (25. 6. 1852 – 10. 6. 1926) je bil arhitekt, ki je najraje ustvarjal z železom in betonom in je uporabil veliko domišljije. Rodil se je ne preveč premožnim staršev v vasi blizu Tarragone. Že med študijem si je služil denar z mnogimi načrti, tik pred koncem študija (1878) ga je mesto Barcelona najela za oblikovanje uličnih luči. Leta 1883 je začel s projektom Sagrade Familie in do leta 1909 sodeloval pri mnogih drugim pomembnih gradnjah. Med leti 1900 in 1914 je potekala gradnja Guellovega parka in stanovanjskih zgradb, kjer sta bili nato zgrajeni samo dve hiši, Gaudi pa se je ukvarjal predvsem z gradnjo vhoda, velike terase in kompleksom poti v parku. V letih 1906 do 1910 je nastal drzen stanovanjski blok Casa Mila. Od leta 1914 se je v celoti posvetil le gradnji cerkve Sagrada Familia, ki je ob njegovi nenadni in tragični smrti še vedno ostala nedokončana.http://www.gimvic.org/projekti/projektno_delo/2005/2d/Secesija/Katarina-Gaudi/gaudi1.html http://lifestyle.enaa.com/prikaziCL.asp?ClID=10775 http://www.gaudi2002.bcn.es/english/index.htm
Med znanimi katalonskimi glasbenimi umetniki je iz opernega sveta poznana sopranistka Monserrat Caballe in tenorist Josep Carreras
podatki in slike so iz interneta |
