PEVEC

Kak' v delu poganja se svet

od časa, ko zora napoči,

do časa, ko v temni že noči,

ozvezdi se nebes razpet.

Ta brusi si v teku pete,

ta seka, pili, in kuje,

pri luči prižgani ta čuje,

z učenjem si beli lase.

In ta se valovom zroči,

bogastva neugasnjene želje,

drvijo ga v dalne dežele,

iskat si tam praznih skrbi.

Ne trudi se pevče za nič,

s prihodom že belega dneva,

do temnega mraka prepeva,

živi brezsrbno, kakor ptič.

                                                       Simon Jenko