Samo še dva teka sta za mano, obljubo pa sem že požrl. Saj veste, tisto, kako se bom bolj matral in tekel nekje na meji aerobne vadbe, da do radencev izboljšam čas. Ampak kaj, ko so pa ti presneti prazniki in kaj, ko je pa to presneto vreme tak lepo in kaj, ko pa je tako luštno tod na dolenjskem - kako naj torej ostanem fit?

Pa po vrsti. Najprej - povezavo imam tule z internetom prek sim kartice (miniGPRS) in tako nisem stalno online. Priklopim se samo na za najnujneše, toliko da preberem kaj je novega pripravil hiperaktivni Gradišnik na svojem blogu, drugod pa je itak praznično mrtvilo. Mimogrede, Gradišnikov blog je pravi vrelec dobrega branja in bi bilo primerneje če bi ga namesto po naslovu njegove nove knjige RokaVodaKamen poimenoval PrstiKapljePesek, toliko je tega…

Tako tudi ne vem, koliko sem pravzaprav pretekel v četrtek in soboto - NV atlas prek katerega merim razdaljo je prepožrešen, da bi se priklapljal nanj. Vem pa, da ne bo ravno rekord. V četrtek sem moral nujno spit pivo takoj, ko smo prispeli sem dol, jasno da me je takoj pomehkužil in tek je minil v luštnem lahkotnem tempu. Dihanje 3/3. V soboto pa sem seveda imel mačka. Petkovo reševanje svetovnih in lokalnih problemov se je rahlo zavleklo (še tako sva z prijateljem nekaj rešitev problemov morala preložiti na kasnejši čas) in spet se mi potem med tekom ni dalo prav nič matrati. Možgani so tako ali tako našli izgovor - češ, en hud tek in dva lahkotna na teden so itak dovolj. Je pa res, da sem blazno napredoval. Tokrat se namreč nisem parav nič sekiral in samoobtoževal.

Nasploh so moji občutki v obdobju po Blaguškem teku prav fenomenalni. Blazno se mi je dvignila samozavest in samopodoba je veliko bolj pozitivna. Že to, da nadaljujem s tekom kljub temu, da je trinajstedenski program mimo me neklje v podzabesti vsake toliko prijetno požgečka.

Enkrat, ko si bom vzel čas moram resnično napisati eno tako obnovo misli, občutkov, predsodkov in teh reči, vse od prvega do zadnjega tedna. Od skrbi, kako zgledam v trenirki (pivski trebušček) prek izogibanja raztegovanju pred občinstvom in tako dalje. Vse dokler ne pridemo do spoznanja, da je tudi skoraj zadnje mesto na tekmi dosežek.

Sedaj pa - brez zamere - vreme je prelepo, da bi še pisal, lep pozdravčk vsem in se beremo bolj intezivno enkrat po praznikih…

Prazniki se bližajo koncu, kakor je na začetku izgledalo, da vuuuha, saj jih ne bo nikoli konec! tako sedaj zmajujemo z glavo. Zaklinjanje nad grobom umorjene device ni nič pomagalo, ne pomoč ljudi ki jim zaupam ne: niti malo se ni uscalo, da bi mi napolnilo šterno. Ne gre za strah pred tem, da bi mi zmanjkalo vode - šterno ti v vsakem trenutku napolnijo gasilci - ampak za to, da bo potrebno zavihat rokave in jo pred polnjenjem spucat, saj je že dolgo tega, kar je bila očiščena.

Vmes sem bil seveda tudi enkrat v službi in popenil: mreža je bila sesuta in se ni dalo na računalnik prav nič narediti, brez tovrstne podpore pa nisem mogel postoriti nič drugega kot tisto najnujnejše. Tisto najnujnejše zaradi česar sem prišel mi je itak vzelo pol ure, dodatno sem mislil postoriti par stvari, da ne bi z Dolenjske prikolovratil zgolj za pol urce. No, pa nič. Sem pa se stehtal in z veseljem ugiotovil, da sem ostal na starih kilah, kar je ob vseh teh roštiljadah pravo zadoščenje.

Med prazniki sem si privoščil tudi malo kolesa - prav namenoma sem kupil števec,  v prvi vrsti zato, da izmerim razdalje, ki jih tečem, NV atlas in podobne reči so prepožrešne in zato prepočasne.  Včeraj sem tako naredil krogec 4 km, danes po teku pa še 10.  Nevajen sem kolesarjenja po klancih in navkreber imam probleme s šaltanjem, navzdol pa s hitrostjo.

Včeraj sem si privoščil še en štos, strašansko otročji ampak nekje pač moram pokazati to mojo novo energijo. Popivali smo namreč pri kolegu, kakih 4 km od doma in iz nekih posebnih razlogov nas je mooral taisti na hitro peljati domov. Ker smo bili peš in s psom sem se odločil da grem jaz pač nazaj s psom peš, z avtom pa ženski del. Seveda sem tekel vso pot in prav otročje zadoščenje mi je bilo ko jim kar nekaj časa ni šlo v lajšto, kako zaboga sem uspel priti tako hitro - le kratek čas za avtom. Vem da je bilo to bedasto, počutil sem se pa dobro. Nečimrnost se torej prrebuja v meni in kmalu bom samo še lep in pameten pa ničveč skromen.

Že tretji tek zapored pa sem opravil spet v Borštu med klanci. Po programu je šlo za 40-1-20 vajo, ker pa sem že tak frajer in si lahko privoščim svojeglavost in sem zadevo na kraju samem spremenil v celih 60. Šlo mi je kar v redu

Ups, zmanjkalo mi bo baterije, zato končujem in dopolnim jutri

Tako, sedaj pa so prazniki mimo.  Baterije mi je včeraj res jelo zmanjkovati, zato sem le še na hitro poslal pismo nato pa šel spat. Ni pa tako ali tako veliko za dodati. S kolesom sem šel premerit progo, potem pa šel še okoli in okoli in ugotovil da je cel krog dolg malo več kot 10 km, kar bo super lepa tura za tedenske teke ko se končajo še  Radenci in seveda Izziv na reki Muri.

Je pa res, da sem bil danes, ko sem podatke vnesel tekaško razpredelnico, kar malo razočaran nad včerajšnim tekom, prepričan sem bil da sem tekel dobro. Občutki pa varajo in roštiljade in piva so naredili svoje. Pa kot je rekel Vreme - ura teka za šalo, tudi to ni slabo. Moram pa se pripraviti na večje napore - včerajšna razdalja je bila primerljiva s tisto na Blaguškem jezeru, pa sem porabil še 5 minut več kot na tekmi.  Podzavestno ali ne sem namreč prešaltal, da je zame naport med 150 in 160 utripi, kar seveda ni res - napor se začne nad 170.

Po turi s kolesom sem odkril, da imam v nogah neke nove mišice, za katere prej nisem vedel da obstajajo… :))

Je pa tek hecna in zanimiva reč. Sedaj sem že v fazi, ko bi mi prav nekaj manjkalo, če bi prenehal. Ravno v pravem času: družina, prijatelji in znanci so že vsi seznanjeni s to mojo novo razvado in pozornost so že davno preusmerili drugam. Saj ne, da bi to bila glavna motivacija in dolgo sploh niti majčkena motivacija, je pa prav prišlo parkrat vmes ko mi je padla morala in sem se bežno spogledoval z mislijo da bi počel kaj drugega, recimo igral šah (od tega me je odvrnilo dejstvo, da so za šah potrebni napor, koncentracija, samodisciplina in podobne, meni ne preveč dišeče stvari). Vrhunec je bil seveda uspeh na tekmovanju teka okoli Blaguškega jezera: uspelo mi je preteči celega in nisem odstopil. Čestitke, pohvale, celo ponosni so bili name – huh, kdove od kdaj zadnjič!

Me je bilo potem kar malo strah – sem namreč tak, da me nekatere reči naenkrat ne zanimajo več, če le dosežem neko povprečje. Še najdlje me drži zanimanje za računalništvo, včas sem bil res veliki maher, sedaj me pa počasi povoz- eh, saj ne morem napisati povozava čas? No, hočem reči, da ne dohitevam več stvari. Celo odpovedal sem naročnino treh računalniških revij in sedaj sem nekje v povprečju. Res pa je, da pri teku nisem povprečja še niti dosegel ampak - no, nek uspeh je pač že viden.

Pa še nekaj je: napredek je sedaj samo še mic po mic in ničveč skok po skok, kot doslej. Vsak teden novo presenečenje, enkrat prvi dve minuti skupaj, pa samo še minuta hoje in spet pet minut skupaj, deset… Takole do cele ure pretečenih borških klancev. Potem pa nobenega pametnega napredka več. Vsaj instant hitrega ne.

Vse to je, na srečo nadomestilo mnogo drugih dobrih stvari, ki mi dajejo prijeten občutek. Najprej – mnogo boljša, pozitivnejša samopodoba in samozavest, če najprej pokažem tiste v glavi. Nekje sem nekoč prebral, pa če ni bil ravno Gradišnik, da daje človeku tek motivacijo za doseganje ciljev v popolnoma drug(ačn)ih stvareh, saj kdor je zmožen preteči maraton, se ne bo ustavil niti pred drugimi izzivi. Ok, nisem še pretekel niti četrt maratona ampak resnično imam o sebi boljše mnenje kot kdajkoli prej, predvsem pa se me to mnenje drži, ni več nekaj trenutnega, občasnega. Dodatno se vse skupaj dopolnjuje z boljšo fizično kondicijo. Zadnjič sem sedel recimo na kolo, da izmerim progo po Borštu. Prej bi najbrž kolo raje porival kot gonil v klanec, sedaj pa je kar šlo, celo podaljšal sem turo na cel krog čez Ajdovec. Hočem reči. Psihično in fizično se počutim toliko bolje, da se upam spoprijeti tudi z bicikliranjem v klanec, kar se prej nisem upal. Ali če povem drugače: pred slabim letom sem – še vedno v stalnem občutku, da “nekaj pa je treba narediti” kupil precej dobre in drage gorske čevlje (noja, še vedno cenejše kot sedaj superge), češ da bom malo hodil v gore, ker že tečt ne morem, biciklirat pa še manj. Pa tudi – za moje klance tod okoli sem si nabavil rabljeno štirko (APN 6 če še kdo ve kaj je to) da se bom lahko do prijatelja v zidanco vozil. Zadnjič sem pa razdaljo pretekel skoraj hitreje kot so za mano z avtom prišli! Kakšen obliž na mojo samozavest ob njihovih pogledih! Pa takih stvari nisem nikoli počel. Se važil ali silil v ospredje. Celo kadar bi to lahko počel upravičeno ne. Pa tudi sicer - saj veste, v šoli so me pri telovadbi postavili pač v gol, ker nekje sem pa moral biti.

Pa me spet čas preganja – pa ravno razpisal sem se. Še o včerajšnem teku:

Hja, evo me po dolgem dolgem času na teku v Ljubljanji. Skoraj sem pozabil, kako je teči po ravnem in – presenečenje! – zdi se mi celo težje kot po borških klancih. Ne, ampak res. 40 minutk sem imel na programu in še to 10-1 4x, kar sem precej samozavestno najprej namenil spremeniti v 40 celih, pa mi je po polovici kot po nekem čudnem naklučju začelo rojiti po glavi nekaj kao, da je en hujši trening na teden dovolj in kako da so pomembne te hoje vmes pa take reči in sem nato odtekel 20-1-20. Doam sem potem zagnal MapMyRun (novi in prenovljeni, se mi zdi da bo to enkrat kar dobra zadeva, zaenkrat pa je precej zmedeno vse skup. So pa izboljšali zemljevide, to pa res.) in si izmeril razdaljo. Kot ponavadi je bila krajša kot sem upal in čas potem ni bil ravno neka perla – 6’30’’/km, kar je precej za tempom Bloguškega teka, ampak tukaj nekje trenutno sem. Tudi na Radencih ne pričakujem ravno nekega hudega uspeha, se pa tudi ne sekiram več, pred mano je namreč še ves preostanek tekaškega življenja.

15. teden, 3. vaja. 20-1-15-1-10 (-> 45 skupaj)

16. teden, 50 minut

Najprej tole, preden me mine: #&%**&&& jim &#$**!!! štromarsko, kaj bluzijo, da mi je sredi dopoldneva server dol vrglo!!! Preljubo mi dete je sedaj zresetiralo vse skupaj in ekola, I’m bak. Tokrat celo T2 ni bil nič kriv ampak moj netgar. OK, še desetkrat vdihnem in začnem.

.

.

.

.

Včeraj je bil spet en čisto lep dan, čeprav nisem nobenih pisem okoli razpošiljal. Ne sicer tako lep kot v sredo ampak čisto kjut. Zjutraj sem šel najprej na krvodajalsko. Da razčistimo kar takoj: krvodajalec nisem zarad nekih nevem kakšnih romantičnih, humanitarnih ali tudi-meni-se-lahko-zgodi vzgibov ampak so bolj prozaični. V vojski sem šel, da sem dobil dva dni skračenja in ker sem šel dvakrat je naneslo štiri dni. To je v tistih časih štelo več kot mesec dni dopusta na samotnem otočku. Potem smo imeli v fabriki dan fabrike in sem tudi šel, saj je bilo luštno, druženje, avtobus, prost dan, take stvari. Potem priznam - sem malce zanemaril tovrstno dejavnost, vedno je bilo tisto, jutri, jutri, jutri, kar pa se seveda ni pa ni hotelo zgoditi. Vmes sem šel še na vpis v bazo za možnega darovalca kostnega mozga, občutek je fini tveganje da pa ravno tvoj kostni mozek ustreza komu na tem svetu pa je minimalno. Pa še potem lahko darovanje odkloniš, je pa res, da si ne predstavljam kako bi to lahko naredil z mirno vestjo (še posebej, ker je sam odvzem krvotvornih celic najbolj podobno malo daljšem darovanju krvi, oz. morda dializi. Me je pa prav zato potem stisnilo, ko so me enkrat poklicali zjutraj po telefonu s transfuzijskega oddelka - tam imajo namreč bazo donatorjev - pa je na srečo šlo le za prošnjo, če lahko pridem stočit pol litra krvi, ker jim primanjkuje moje skupine.

Vidite, tu je pa moja prednost: ker ne grem zaradi človekoljubnih vzgibov, grem rad. Malo zmedeno se sliši ampak tako je. Kot sem rekel, ne grem zaradi humanitarnih vzrokov, ker ne vidim v tem nič humanitarnega, krvi bi bilo pač tudi brez mene dosti, bolj humanitarno pa bi najbrž bilo, če bi pomagal otrokom na počitnice ali kaj podobnega. Tudi iz romantičnih vzrokov ne grem: sem čisti realist, boli me neka vizija, kako bo moja kri pomagala med operacijo in kako sem stem nekomu rešil življenje ali pa recimo, kako je kri nekaj največ kar lahko daruješ, daruješ delček sebe, edinstvenost, oh in sploh pa take, tistega pol litrčka še za 5 minut operacije ni zadosti. Še najmanj grem zaradi tudi-meni-se-lahko-zgodi razloga, kot že rečeno, mojih pol litra ne bo ravno obogatelo banko krvi, če pa se zgodi meni, da bom potreboval transfuzijo me pa menda ne bodo pustili vnemar rekoč - ne, tale pa ni nikoli daroval krvi, zato je tudi ne dobi!!

Zakaj torej? Zaradi sebe, jasno, čisto sebično delujem. Našo fabriko je kupila večja fabrika s katero se ne identificiram več in v paketu si je pohopsala tudi dolgoletno tradicijo akcij stare fabrike. Tako sem lani potem spet šel na krvodajalsko, tokrat zgolj zaradi frej dneva in druženja. Pa se je zgodilo, kar je bilo meni kratkomalo nepojmljivo: sredi točenja me je zgrabila nerazložljiva tesnoba, začel sem globoko dihati in se potiti, ena taka čudna tesnoba me je zajela, kakor sem se razumsko čudil kaj mi je tako je telo delalo po svoje. Prekinili so točenje in me dali ležat, meni pa ni bilo nič jasno. Spet še enkrat se mi je to zgodilo med puljenjem zoba. Globoko sem dihal že v čakalnici, ko pa je zobar čakal da prime inekcija me je pa kar oblivalo. razložil sem mu, da naj se ne ozira na to in res je potem speljal zadevo do konca, skrbelo ga je pa bolj kot mene!! In to se zgodi meni, ki so mu v vojski pulili (skoraj zdrav!!!) zob več kot tričetrt ure košček po košček, korenino po korenino, da nakoncu tisti revež niti kulija ni mogel v roke vzet in sem poštedo vpisal v knjižico sam po njegovem nareku. Nikoli, res nikoli se nisem bal zobarja ali inekcije. Še živo se spomnim, kako sem kot otrok z zanimanjem gledal sestro, kako bo vzela kri samo z iglo, brez inekcije - kot je bila dotlej navada. Ogromna igla se mi je zdela ampak me to sploh ni skrbelo. Zaradi firbca takorekoč. Tudi kasneje nisem imel navade gledat stran, ali da bi se mi žile skrivale, kot pravijo nekateri da sem jim zgodi. Tudi škrt menda nisem tako, da me kar oblije, ko mi hočejo kaj odvzeti - kri ali zob.

Ko so me torej tistega jutra poklicali po telefonu me je oblilo dvakrat. Najprej ker sem mislil, da kličejo zaradi mozga, potem pa še enkrat, ko sem ugotovil česa me prosijo: imam čas morda in voljo, da bi prišel darovat mojo deficitarno A minus? Naj povem, da nimam navade lagati kar tako. Glede tega nisem ravno Gradišnik, ampak lažem pa ne kar tako. Kaj naj torej rečem? Da imam čas in voljo ampak, da me skrbi, da ne bo spet šlo vse v franže? No, prišel sem do dveh tretjin: da imam čas in voljo, glede skrbi pa sem pozabil omeniti. Pa sem šel. Najprej sem se najedel, še malo odpočil in sploh pripravil: prepričal sem se namreč bil, da je za minule slabosti bila kriva utrujenost in tešč želodec. Deloma morda po pravici: obakrat sem vstal hudo zgodaj in na hitro norel v službi že od polšestih dalje, da sem potem v miru lahko šel enkrat na krvodajalsko in drugič na zobopul. Pa je v bistvu tudi res pomagalo: Malce me je sicer na sredini začelo oblivat pa sem prosil deklico, da naj kar malo počaka, da bo minilo in da me itak vedno obliva. Je pa teklo počasi, malo nerodno so mi vtaknili iglo in smo končali predno je steklo vseh pol litra. No, včeraj pa: zmaga! Niti oblivalo me ni več, špricalo je kot iz tavelke brizgalne in niti zamotiti se mi ni bilo treba več, tako hitro je minilo. Občutek je krasen: pa mi je ratalo, pa sem uspel. Naštimal sem si še opomnik za čez tri mesece, pomalical (mmm, majo dobre sendviče. Kranjskih ni več, pa konjaka tudi ne, sendviči, krofi, slane palčeke in podobno pa so super) in se zadovoljen odpravil domov. Za nagrado sem si privoščil nakup knjige in zaenkrat čakam primeren mir, da jo v miru predelam. (PS. Danes sem izvedel, da je izšel še drugi del pa morda kupim še tega, da bo vikend krajši ampak po pravici povedano men se zdi malo drag - za cel roman v treh delih bo treba dat okrog 60 €,)

Zato torej pravim da gre za sebično dejanje: ni mi treba skrbet, če niso slučajno resnične neke (neumne!!!) govorice da naši pa potem kri prodajajo v Avstrijo, da krpajo luknje v zdravstveni blagajni. Ni mi treba skrbeti o govoricah, tudi teh najbrž neosnovanih, da so enkrat pa nevem kolk krvi stran zlili, ker se je pokvarila. Briga me!! Jaz sem premagal svoj strah in to je bistvo. Saj kaj pa je bilo prenehanje kajenja, kot zmaga nad sabo in razvado? In kaj je bilo konec koncev tole s tekom??

Aja tek? No, nsem ravno pretiraval, v bistvu sem šel na izi in res teklel počasi. Utrip je bil nekam sumljivo visok, pa sem premišljeval če je to kaj povezano z manj krvi v ožilju, nakar mi je kapnilo, da krvi ni nič manj, ker je telo že ukrepalo. kakorkoli, tempo, ki sem ga usekal je bil na koncu v povprečju 7′19”, kar je sicer moj tempo za po klancih.

Na koncu pa še par besed o teži. Danes sem izgubo natančno desetih kg tudi validiral: to pomeni, da je morala tehtnica pokazati pravo težo tri dni zapored, potem šele velja. Me pa čudi nekaj drugega: Prav zadnji mesec se mi zdi, da najbolj intezivno hujšam po videzu: od konca (!) programa ko sem si vendarle zmeril obseg pasu, pivskega trebuščka torej, do danes sem izgubil kar 6 cm (Vichy krema se skrije!!), čeprav tehtanje tega ne pokaže: v zadnjem mesecu sem shujšal komaj dve kili, od merjenja trebuha pa še to ne. To, da se bolj opazi je pa logično, oblačila so vendsarle manj zakrivajoča.

No a ni vse skup lepo???

Prav mnogo o tem teku ni za napisat; šparam se, da nebi kolen poškodval, potem se pa čudim, kako sem počasen. Bojim se da malo prevtiravam s to počasnostjo, tako da eee, računam v radencih nekje ura 10, mogoče minuta manj. Glede na to, kako sem uganil čas Blaguškega teka bo to verjetno to. No v torek poskusim najhitreje kar zmorem, potem pa počitek do sobote.

Sem pa v nedeljo sprobal še Šmarno goro in roko na srce -nisem ne vem kako napredoval. Od zadnjega vzpona - nekje v 7. tednu sem napredoval za poltretjo minuto. Sem mislil da bo bolje. Ampak spet: sem pa gor prišel izi

Evo toliko za danes.

No, začenja se 17. teden, pa mi še vedno ni nič jasno. Še več: popolnoma sem zmeden. Če sem bil pred 17. tedni pač prepričan, da je lepo biti zavaljen knedelček z daljincem v roki je bilo to vsaj nekaj oprejemljivega. tisti puh-puf-panti, ki sem jih občasno videval skozi okno avtomobila so se mi zdeli nekaj z drugega sveta. Saj ne rečem, vsakih 13 let in 7 mesecev me je prijelo in sem jih šel pogledat malo od bližje, pa še fino se mi je zdelo, u mater danes smo pa migali, smo šli peš na Rožnik.

Sedaj pa: vem da sem pretekel 9 km v manj kot uri, vem, da mi ni problem teč uro skupaj, celo klanci mi ne predstavljajo bistvene prepreke, morda pač malo globje diham. Ampak: a sem to sploh jaz? Če sem se na začetku zezal z - kako sem že rekel - obsesivno manično šizopresijo imam dandanes občutek, da sem cepljena osebnost in to perverzno: vse osebnosti vedo ena za drugo. (oglejte si film Identity, pa vam bo jasno). Ena oseba lahko teče: ne ravno hitro, pa tudi mar ji ni za to. Tek je zgolj sprostitev in čez 150 utripov srca na minuto se ji zdi že matranje. Druga bi že malo tekmovala. Ta je pametna izključno v obdobjih, ko sedi nekje varno v službi ali sredi noči v postelji - tekla bi kar na Šmarno goro, dvakrat trikrat zapored, to bi bil podvig! In okrog Ljubljane, recimo. Pa če smo že pri tem - kar do zidance? Vse se da, madona, če se hoče, saj veš, vse je v glavi!!! Med tekom prve osebnosti na kratko vskakuje, pospešuje in provocira. Žal (ali pa dobro, da) so druge osebnosti močnejše in jo varno potunkajo nazaj. Tretja je lenoba lena, en tak krofek, buhtelček, čisto v redu tip sicer ampak ni mu pa jasno, kaj je tega teka treba. Na plano udari najraje takrat, ko sta na vrsti dva dneva počitka. Čedalje glasnejši postaja z namigovanjem, da so v resnici vse tekaške osebnosti v bistvu bleferji: nihče od njih ne zmore vkup preteči niti piškave minute. V dokaz recimo malo zalavfa (kot recimo danes ko je v službenem predalu pozabil avtomobilske ključe) in teatrtalno preneha s tekom, češ, saj ne zmorem takole teči. Niti 100 metrov! Ko se bliža ura teka postaja vse bolj nervozen in svojo nervozo širi na vse ostale, najbolj pa na četrto osebnost, bart dvojček in to enojajčni tretje, ki sicer teče ampak je ravno tako kot Tretji prepričan, da sploh ne zmore. Všeč mu je sicer, da se počuti čedalje bolje, skrivaj se pogleda v ogledalo, ko gre nag izpod tuša, če se že kej pozna na trebuščku, rad gre na ekstra sprehod - še posebej če mu družbo dela peta osebnost, ki je prepričana, da je potrebno samo malček več discipline, nič matranja, samo redni sprehodi na Šmarno, redni izleti na daljše kolesarske ture, mogoče fitnes enkrat tedensko (zastojn ga imamo na razpolago, dostikrat predava ostalim, samo telefon je treba zavrteti!). V dokaz spije pivo na vrhu Šmarne potem ko je izboljšal čas za kakšno stotinko ali dve. Tu Četrti odide, ker ne mara preveč šeste osebnosti, ki prisede takoj, ko je na mizi pivo. Bomo še enega? začne takoj, roko na srce, škrtari pa res ne. Ampak ko ne zna nehat. Tako sili, da so prej ali slej vsi od Prvega do Šestega prisiljeni popiti po vsaj enega. Eni ga prenesejo bolje, drugi slabše in počasi pozaspijo v enega samega, ki je zmeden. Začenja se namreč 17. teden, pa mu še vedno ni nič jasno…

***

Danes pa torej en test in izkazalo se je da je napoved v mojem prejšnem postu pravilna: za 10 km sem pokuril uro in 8 minut, utripal sem max 171, v povprečju 160, kar kaže da je bilo še za kakšno minutko rezerve, in prijetno ampak res prijetno utrujen na koncu. Do sobote pa samo še en mini mini 3x 10-1 tekec, toliko da se ogrejem. Tempo 8 ali pa še čez. V soboto pa…

No, ne še čisto, formalno sta tu še dva dneva in torkov začetek 18. tedna bo tudi zadnji dan - ampak, že tako si pol ure razbijam glavo, kaj naj danes lepega napišem - ha!, čista ustvarjalna blokada. Saj vem, saj vem: o Radencih naj bi kakšno rekli, ampak, saj ni nič reči. Smo odtekli, big deal, prvega ne pozabiš nikoli, tole pa je bila že rutina. Blaguško je bilo res nekaj posebnega, čeprav so radenci uhaha! veliko večja prireditev in temu primerno bolj organizirana. Bolj sem rekel, ne bolje, da ne bo slučajno kakšnih zamer. Ne res: občutki so malo mešani. Po eni strani en tak zmagoslaven cmok v trebuhu, ko ti uspe preteči 10 km (Blaguško je bilo za poldrugi kilometer krajše), po drugi strani pa tuhtanje - a bi se dalo še bolje, bi smel ali moral več tvegati? Bi šlo stlačit čas pod okroglo uro, je blo treba 4 minute čez?

Joooj, saj sam sebi že dajem dve vzgojni okoli všes, ko take razmišljam. Nikoli zadovoljen, kaj??? Po štirih meseccih bi kar nevem kaj ustvarjal, pa še matrat se ti ni bilo dalo, malo poglej zadnjih pet treningov, koliko truda je bilo vloženega??  No, pa vseeno brez panike: pišem samo, kaj se mi občasno mota po zmedenem podstrešju, v resnici pa še vedno hodim okoli z dvignjenim nosom.

Seveda sem ponosen na dosežek, čeprav sem spet tam nekje pri dnu seznama uvrstitev. OK, konec jamranja, pejmo na lepše stvari

Najprej: veseli me, da se je moja kolegica s faksa odločila, da obnovi ukvarjanje s tekom, potem ko je prebrala tale blog. Nekoč se je že ukvarjala, potem pa - ja, saj vemo, otroci, dom, družina. Časa zmanjka, prvzaprav, časa je dosti, samo vsega pokurimo za druge: družina, služba, povsod smo popolni. Leta pa minevajo in minejo; kar naenkrat se znajdemo pred TV, recimo tako kot jaz: iz napol odprtih ust kaplja slina, daljinec pa počasi spolzi iz roke in me zbudi, ko pade na tla in se baterije odkotalijo pod posteljo: spet nimam pojma, kaj sem gledal preden sem zadremal. Sam seveda nisem verjel, da me lahko urica teka bolj odpočike kot ura in pol uh, Big brotherja na primer.

Ne bom se več ponavljal, očitno mi danes beseda ne steče, pa naj tako tudi ostane. Zaenkrat samo podatek, da sem doslej pretekel (in deloma prehodil) 311 km. Tri. Sto. Ojoj.

Hja takole: od 23.1.2007, ko sem se odpravil teč sem:

- pretekel (in hodil): 321,53 km

- pretekel: 32 ur prehodil pa še 6

- shujšal za 11,5 kg

- zmanjšal tempo iz 9 min/km na skoraj 6

- osupnil kar nekaj znancev

in

- spil ogromno piva.

Kot je rekel nek intelektualec: ova noč nije bila naš dan. Pa res ni bila, ne samo noč. Cel teden. Najprej je začel avto: ena, dve, tri, cak, naenkrat gre klima. Potem bojler v Borštu - lahko si mislite kako je bilo po vseh tistih klancih nase spustiti mrzlo vodo. Potem - ah, v Ljubljani je kar naenkrat crknil pomivalc. Mogoće šekaj?

Vse skupaj je potem doseglo višek včeraj. Kot se boizkazalo, bi bilo bolje, če bi ostal v postelji. Najprej me je čakal zjutraj mrzel tuš (tokrat v figurativnem smislu) na the Vagi: v enem večeru žretja in pitja sem nabil nazaj celo kilo, vse kar mi je izpuhtelo v Giro del Boršt, kjer sem (18. teden, 1. vaja) krvavi pot potil po desetih kilometrih klancev. Ok, Ok, nič hudega. Potem pa ta prekleta crknjena klima: cel dan sem se kuhal v avtu (šipe imam zaprte zanalašč, da vsi mislijo, da mi klima dela), zvečer pa OJOJ! začel sem nekaj cepetati in se odpravljati na 18. teden, 2. vaja in kar naenkrat mi vžge: celotno tekaško opremo, ampak res vse, razen dveh majčk, sem pozabil v vrečki in vrečko v avtu, da se je s prešvicanimi rečmi pajsala od torka sem… Itak, da bom - takoj ko pridem domov - vse skupaj dal splahnit. Itak, da je vseeno če dam vse skup, ker bom dal vse skup splahnit. Itak, da je do četrtka še ful časa… Itak.
Da bo smola še večja, nimam velč nobene normalne trenirke, al so debele kot za na rusko fronto, ali pa - e, čakajo tisto običajno proceduro “za malat pa za na vrt so še dobre” preden gredo v smeti.
Kaj čmo, nataknil sem si tiste ta najbolj široke kavbojke in obul nove nogavice in se odpeavil. Sem morda omenil nove nogavice? Evo, edina svetla točka večera.

Tekel sem 8 km po ravnem in zaključil vse skupaj naravnost fantastično. Še malo, pa bom čez 7 min/km!
čakaj, čakaj, aja, v bistvu bi moral iti s tempom DOL, ane? Ja, slabšega tempa že dolgo ne, pri vsem tem pa sem se celo matral!! Sem šel še enkrat premerit pot na internet in nič ne pomaga: 6′45” in to je to. Še na 10 v radencih sem bil hitrejši.

tole se mi je torej motalo po glavi ko sem hodil domov in sproti sem se ukvarjal s telefonom …

Sedaj sledi namreč pika na i. A čem sploh napisat?? Sem že razlagal, kako mi po PSTju ni problem tečt po temi, celo miže? No miže mogoče, ampak med buljenjem v mobi ne znam niti hoditi. Kar naenkrat sem se znašel pred enim od oseminosemdesetih dreves za tovariša Tita in treščil vanj. Res! Celo na čelu imam odrgnino.

to je bila upam tudi najnižja točka tega tedna, upam, da se bo krivulja sedaj spet obrnila navzgor. Morda že jutri, ko pridem navijat za piskca in Vreme…

Večkrat slišim, kako mobiteli in internet čedalje bolj odtujujejo ljudi in tako odnosi postajajo vse bolj hladni, virtualni, brezosebni.

Sam sem mnenja, da to velja le za TV, kjer se nažalost res dogaja, kot poje Adi Smolar, da družina čemi pred TV, med sabo pa se sploh ne meni.

Ko so prišli mobiteli, se je tudi pojavil ta strah: sedaj bomo pa samo še prek mobitelov čvekali, srečevali pa se sploh ne bomo. Vsaj pri meni se je izkazalo drugače: s pomočjo mobija sem se lažje in večkrat domenil s prijatelji na pivo. Potem pa internet: ah, čvekalnice, vse bomo samo še virtualno počeli: kje pa - še za časa interbloda smo si čvekalci dogovorili par takih fešt, ki jih sicer ne bi bilo.

Eno najlepših srečanj pa se je zgodilo včeraj - stava med Vremenom in piskcom je prinesla sedaj že legendarni Mura challenge 2007 , do katerega najbrž ne bi nikoli prišlo, če ne bi obstajali blogi in - ljudje.

V nekaj mesecih sem spoznal nekaj čudovitih ljudi, Hirkani recimo, uspelo se mi je pogovarjati z ljubim pisateljem (Gradišnik), doživel pa sem tudi prelep dan z krasnimi ljudmi, ki jih sicer skoraj gotovo ne bi nikoli srečal.

Včerajšni dan se je začel s prihodom v Sladki vrh, kjer naju je z Darjo že čakal organizacijski odbor cela Vremenova družina. Kmalu sta se nam pridružila tudi piskec in Hana z otroci in kljub vročini je bilo treba kreniti proti startu. Vreme je poskrbel celo za štartne številke…

Še nasmejani

Potem se je začea skoraj pol ure dolga kalvarija, grizenje v soparen dan, borba proti utrujenosti, izčrpanosti, tekaškemu zidu, nepreglednih brezpotjih, divji džungli…

…dokler se ni nekje v daljini prikazal tako željeni cilj:

tri pike so se počasi izoblikovale v izmučene tekače

in prihod skozi cilj:

takile smo bili po teku:

Seveda pa druženja s tem ni bilo konec. Redko redko kdaj srečaš nekoga, ki je vesel izgubljene stave in Vreme se je s svojo najdražjo ne samo iskreno veselil piskečeve zmage nad razbolelim gležnjem, soncem in samim sabo ampak je organiziral celo fešto! Spomnil se je celo na spominske nagrade: steklenico čiste, naravne reke Mure z nekaj kamečki z dna. :

sledila je predaja nagrade -

seveda tudi čevapčiča:

zekstra bonusom…

Skratka, lepo, da že dolgo ne tako!!!

Hvala vsem !!!

Evo, 19. teden se je začel pa še kar ne vem, kaj bi sam s sabo. Po Radencih in Muri mi je jasno, da sem nekje tu, kjer sem in da zgolj s tekanjem ne bom prišel nikamor naprej. Treba bo začeti nek nov program - ali nekako tako kot se je tega lotil Vreme ali pač nekaj čisto trtetjega. Takole pač ne bo šlo in še strah me je, da bom vse skupaj počasi reduciral, namesto da bi napredoval. Ker nimam neke jasne vizije malo improviziram in ni vse skup nič. Tako kot včeraj: tak hud ne-da-se-mi kot me je prijel včeraj pa že dolgo ne. Še posebej, ker sem se namenil pretečt 12 km. Ker sem potem zaradi ne-da-se-mi slabe vesti zašponal prehitro sem se kmalu odločil da bo spet samo deset, pa pač te hitreje. Na koncu je bilo res 10, ampak nič hitreje, morda kakšno sekundo bolje od Radencev. Enostavno nisem pri stvari, kot se reče. No potem pa človek prebere še nekaj takega iz Conconija:

Že pred začetkom testa je potrebno določiti začetno hitrost in pa povečevanje hitrosti vsakih 200m. Začetna hitrost mora biti izjemno počasna, npr. za tekača, ki predvideva, da ima anaerobni prag pri hitrosti 15 km/h (= tempo 4 min/km) je primerne začeten tempo najmanj 6 min/km ali pa še celo počasneje.

Ja krasno! Po štirih mesecih še vedno nisem prišel nad izjemno počasno. Ah! To ni fer.

Potem pa še - kar je višek, pritečem izza vogala in me najprej grdo pogleda en prometni znak:

potem pa še drugi…

Tale teden pa je bil en hec. Tisto ste že videli, prometna znaka, druga dva teka pa sem v četrtek in soboto opravil v Boršti. Najprej me je v obup spravila revija “Dnevnik tekača I - IV”, sicer odlična in strokovna in to, samo, eee, takele tipe kot sem jaz in ki mislijo da so po štirih mesecih in četrt že vse videli pa vendarle malo spravlja v eno tako stanje, ki ne vem kako se mu reče ampak je tam nekje med obupom, ravnodušnostjo, kljubovalnostjo, željo, željami, fantazijami, sanjarjenji, realnostjo in kar je še teh reči. Malo tipljem med različnimi programi, ne vem čisto točno kaj bi pravzaprav rad, napredka, vsaj takšnega kot je bil v prvih tednih ni več, samo sem pa tja me še ustavi kak osupli znanec, kok sem fejst shujšal, skratka, loooozer!

No, potem pa pride en tak zaključek tedna kot ta - na Boršt sem se spravil že v četrtek, ker je moja zbolela in je res boga, boga. Krog okoli Boršta se mi zdi čisto primerna proga za eno simulacijo intervalnega teka - ni sicer čisto by book ampak, saj tudi jaz nisem. Klanci so čisto fina reč, da malo pospešiš utrip in simuliraš šprint. Če bi bil na POTi v Ljubljani bi najbrž poizkusil s tistimi 20 sekundnimi pospeški in različnimi tempi in tem, skratka, še dobro, da nisem bil, saj se mi sanja ne, za kaj in kako naj bi to šlo. Do naslednjega četrtka bom že preštudiral, ni hudič. Kar je bilo hecno, je bilo to, da sem imel občutek, kako strašansko šponam, po moje se je celo malo kadilo za mano. Vmes sem že drugič (!) nekje proti sredini, tam kjer se začne gozd in me je nekoč splašilo jelenje rikanje, namesto medveda zagledal kako mi nasproti teče dekletce očitno olajšano, ker sopihajoča reč okoli vogala ni medved ampak tako strašansko zadihan dedek, da tudi če bi jo hotel uloviti, bi prej dušo spustil, kot pa premišljeval o pravljici o rdeči kapici in volku. Skratka, oba sva odsopihla v svojo smer. Občutek da šponam me je seveda varal. Res je sicer, da nisem nič hitel navzdol, kolena so pač kolena in še vedno imam 900 N mase, po 450 torej na vsako koleno v mirovanju, kaj šele pri BONF, BONF, BOING navzdol. Poizkusil sem pa pospešiti v klanec, saj to je menda tudi smisel tega. Al mi je dobro šlo. Toliko daljši je bil moj ksiht, ko sem ustavil štoparico, in sem čas od tazadnjič spremenil samo za bore tri minutke, če ne še manj, ne vem, ker kar je nad uro, sekunde zaokrožujem.

Zaobljuba št. ena: preden greš na še kakšno tekmo, pa magari “Borških deset tisoč” maš, da spraviš ta bogi krogec pod eno uro. Tempo torej na 6, ne pa 7′00″+. Po ravnem pa na 5, jebenti.

A zakaj 5? Potrpljenje prosim, vse se bo še razjasnilo. Najprej, najbrž je jasno, da sem imel v soboto mačka, čeprav moram priznati, da domač cviček ne škoduje toliko kot pivo. Res: cel teden, menda že od Mura challengea nisem pil piva in zato sva tudi tokrat s prijateljem raje malo prevetrila sodčke - saj veste ne, polni sodi vina, pol pa pir kupujemo. Ampak, to ni važno. Važno je to, da doslej v resnici od torka, 23. januarja 2007, nisem s tekom in vajami in programom in sploh spustil niti enega torka, četrtka ali sobote, še prestavil jih nisem nikdar. Jasno pa, da tokrat nisem ravno rinil na tek navsezgodaj zjutraj, ko je v glavi vendarle še malo šumelo. Zvečer pa se je začelo tako kisati z vzhoda, da sem rekel, da ni druge, kot pot pod noge, če čmo kaj narediti. Sicer staroselci tod okoli stalno nekaj pametujejo, da če oblaki prihajajo od tistega hriba, potem ni dežja, če iznad onega pol sploh ni dežja, če pa se temni od oblakov tam čez potem pa je sploh še cel mesec suša. Ni zastonj Suha krajina. Ampak, klinc, saj veste, na vreme (z malo začetnico) se zadnja leta ni za zanašati.

Še ko sem copitljal proti točki nič nisem bil čisto prepričan, kaj bom tekel tokrat - en čisto počasen okoli in okoli, morda ta mali krogec, ali pa tri ke pa nazaj. Danes je bil na vrsti namreč regeneracijski tek, čeprav nisem čisto prepričan od česa naj bi se regeneriral ampak je pa fino za takle sobotni popoldan.

Naj povem kar takoj: ta stari nimajo pojma. Lušno fletno sem jo mahal po moji poti, Metalica je svirala svoje, moje misli so jo svirale po svoje, vreme pa seveda po svoje. Kap, kap kap. Ah saj ne bo nič. PLJUSK. Na srečo so bile tam nekje v bližini novozgrajene mrliške vežice, pa sem se skril tja spodaj. Saj ne da sem iz cukra ampak eno je poletna ploha, drugo pa nevihta. Pljusk je bil res pljusk in ker je trenutek za tem le še rosilo sem se odpravil naprej - no, v bistvu nazaj. Odločil sem se da bo za danes teka dovolj - če me še en tak PLJUSK ulovi na sredi, pri petih kilometrih, me bo konec zgolj od tuhtanja ali naj se vrnem nazaj ali pohitim naprej. No, tole je bila precej bolj dramatična odločitev kot se zdi naprvi pogled, prvič v vsej svoji dolgoletnimesečnitedenski tekaški karjeri sem prekinil vajo in je nisem izpeljal. In to čisto brez kančka slabe vesti!!! Kakorkoli, po 13 minutah teka, po nepolnih dveh kilometrčkih pretečenih z polžjim tempom sem se obrnil nazaj in cap cap cap po nežnem, morda celo prijetnem poletnem dežku krenil nazaj.

PLJUSK.

Potem pa tresk, bruuuum, pljusk, fjuuuu, fjuuuu, še pljusk in potem pljuuuusk in <pljuuuuuusk> saj pravim, nisem iz cukra, ampak bliskanje sredi planjave me pa nervira. Takole, drage moje, dragi moji, se je rodil moj prvi tempo pod 6. Kaj pod 6!! 1,7 km, kolikor je ostalo do doma sem po nalivu, med grmenjem in po (brez heca) deroči vodi, ki se je zlivala z ene strani ceste na drugo pretekel v dobrih osmih minutah </pljuuuusk>, torej s tempom 5′00”. Aaa, motivacija, a ne? Vse je v glavi? Ma kaki v glavi. Vse je pravi spodbudi. Jaz bi takole malo po penzionistično tekal do konca življenja, ko pa mi podkurijo (ok, več je bilo vode, ogenj pa bolj v moji glavi) pod nogami pa gre, ane? Tako torej, saj vem, eno je s tem tempom tečt 10 minut, nekaj drugega pa petkrat toliko ampak nema muvanja! Borških 10 miljonov milimetrov je treba spravit pod eno uro, po ravnem pa pod 50. Toliko zaprmej da zmorem!!

V nedeljo pa še Šmarna. Po takem počivanju, kot sem si ga privoščil včeraj pač nisem mogel dopustiti ne sebi ne ostalim devetim osebnostim, ki se skrivajo v meni, da bi se šel na Šmarno sprehajat. Vseeno pa sem bil res vesel, ko sem gor prišel pod 26. minutami, pa še to ne pretirano zadihan. Še malo, pa bom začel prehitevat tiste deklice z mobiteli! Če morda pojasnim, da sem prvič potreboval več kot 46 minut, bo morda bolj jasno, zakaj sem vesel

In začenja se dvajseti teden...

20. teden, 1. vaja (hitrost)

Tole je pa že noro! Še pozimi – razen seveda prvi dan, 21. januarja, nisem imel tako kislega vremena! Danes sem se namenil malo podaljšat razdaljo. Tkole lušn fletn za kaka 2 kilometrčka. 12 je ena taka lepa številka, ne, edina ki ima celo svoj nickname, vzdevek, ducat. Vreme pa se je spet kisalo. Bolj ko sem tekel proti obračališču, bolj se je temnilo in seveda je že začelo naletavat, ko še na polovici nisem bil. Danes mi ni bilo do podiranja rekordov, ker sem tekel res na izi. Tempo 7′10” lepo prosim, sem nameril na koncu. Tako počasi je pravi užitek teč in zlahka bi se pogovarjal. Žal so se vsi moji poizkusi da bi navezal stik z mimotekočimi izjalovil – ali so zavijale z očmi ali pa so tekle v nasprotno smer. Če ne drugače, so se tisti hip tako odločile, res smola!! Sploh pa se je večina delala, da me zarad muzike v ušesih ne sliši, neglede na to, da je bila moja obrazna mimika dovolj eksplicitna. Dodatno mi je komunikacijo oteževala tudi moja muzika v ušesih; glede na to, da sem tisti komad, ko enemu pade kamen na nogo in potem zavija skupaj s Enigmo – prepeval na glas, ne vem pa kako naglas, ni čudno, da mi ni uspelo vzpostaviti kontakta.

Skratka, v smeri kamor sem tekel je bilo še bolj črno in čudno, pa še čez Tržaško se je ravno ugasnila zelena, tako da bi moral čakati celo morje časa. Tako ni ratalo 12 celih ampak dobrih 11 in pol. Ma dobro, saj nismo malenkostni! Tek sem končal spočit, najbrž bi zlahka odtekel še kakšen kilometer več: naslednjič bom poskusil trinajstko. Moram pa najti eno pametno traso, brez semaforjev na štiripasovnicah.

Moja poškodba je začasno sanirana, tekaška karjera ni več v nevarnosti. Nasvet sem dobil od opcijskega zeta, zgleda pa hecno. Ni pa nič hecno, ko vlečem mikropor dol od tam, ampak saj bo kmalu zmanjkalo kocin.

Ko pridem pod uro na 10 km pa sem si obljubil darilo. Nič posebnega ampak malo za spodbudo. 50 evrčkov. No, v bistvu 49,99.

Hja, šestdeset se jih je nabralo v teh štirih mesecih in pol. Natančno dvajset torkov, dvajset četrtkov in dvajset sobot. Vmes imam vedno občutek, da nikamor ne lezem, potem pa se spet premakne in me požene naprej. Malo me je presenetil konec treninga, konec trinajsttedenskega programa, po katerem sem se prebijal brez da bi me skrbelo, kaj me čaka. Za nekaj trenutkov sem bil kot riba na suhem in nisem točno vedel kaj bi. Predvsem pa nisem vedel če še bom. Saj veste, če dolgo hodiš z birglo, potem daš pa gips dol, ti ni in ni, da bi spet stopil na nogo. jaz nisem tak zelo načelen človek, kot jih srečujete sicer v življenju, pa tudi tod na blogu jih mrgoli. Saj veste: odločni, samozavestni, resnicoljubni, premočrtni, neomahljivi, trdni in to. Vsi nekako vedno izpolnijo obljubljeno, vsi naravnost povedo kaj mislijo, vsi vedo kaj bi radi in se tega tudi držijo, vsi imajo bleščeč nasmeh, plosk trebuh in depilirane noge. No, ne čisto vsi: evo mene. Neodločen, kadar se je potrebno na hitro odločiti, nesamozavesten tako, da bi lahko bilo že bolezensko, daleč daleč od premočrtnosti - najmanjša motnja me navijuga s poti. Resnicoljuben? Ma kaki. Ne ljubim resnice, le kaj mi bo. Ne samo da si dostikrat kaj izmislim, celo od drugih ne pričakujem vedno zgolj resnice. Omahujem tudi, kot omahujejo neodločni, nesamozavestni in podobni, trden nisem, mnenje spremenim kot za šalo. Oh, kolikokrat kaj obljubim pa mi je potem kar malo žal. Saj, ko sebi obljubim še ni hudo, prelomljena obljuba prizadene le mene. Ko obljubim drugim je večja jeba: stvar je potrebno potem speljati do konca, ali pa nekako previjugati čez čeri tako, da se nič ne opazi. Sploh pa, nikoli in za nobeno ceno nekomu ne bom povedal naravnost kaj mislim, če ga bo bolelo. Če pa kaj ne maram pa ne maram gledat kako je kdo nesrečen in se mi zdi da je včasih meni potem bolj hudo kot onemu. Prav tako si dostikrat nisem čisto na jasnem, kaj bi pravzaprav rad - tako se mi je tega tudi težko držati. za bleščeč nasmeh sem vlak že zamudil s štiridesetimi leti zanemarjanja, za depilirane noge mi ni - kaj pa plosk trebuh?

Hja, kaj mi pa bo? Res, zadnje čase, ko me vsake toliko kdo ustavi in sprašuje, kako to, da sem tooook shujšal se vprašam, če mi je pravzaprav res kaj do hujšanja ob teku, naj se torej resno lotim stvari, saj samo od sebe seveda ne bo šlo (več) dol . Hec je pravzaprav ta, da sploh nisem tooook shujšal, pravzaprav sem ševedno debel, če smo čisto pošteni. Ne zmerno debel alimočnejše postave ampak res debel: po nekaterih izračunih dvajset kil preveč, po drugih spet malo manj ampak preveč pa vsekakor. Ajd, sedaj po štirih mesecih sicer dobrih deset kil manj preveč ampak vendarle. Je še treba it dol? Potem pa premišljujem, če sem bil prej, ko sem imel še šestinšestdeset kil pri tej višini kaj bolj srečen. Pa potem dolgo dvainsedemdeset. En tak šlang dedec, suhec takorekoč. Sem bil kaj bolj srečen?

Mmmm, ne. Kakorkoli mi seže spomin nazaj, kar imam to višino, meter dvainsedemdeset namreč, sem v teh letih sedajle ravno toliko srečen kot kdajkoli prej - če ne celo v nekem bolj srečnem obdobju. Pa magari debel. Saj so problemi, ne rečem da ne ampak prav nobenega rešitev ni odvisna od mojih kil. To, da sem prenehal s kajenjem in pričel s tekom ni imelo nobene veze s tem.

Kaj bi torej pravzaprav rad? Nikoli ne bom dosegel kakšnih vrhunskih rezultatov v teku, pošteno povedano, za to je potrebno trdo delati in meni se to ne da. Nikoli ne bom imel spet dvainsedemdeset ali šestinšesdeset ki in tudi prav nič mi ni do tega. Nikoli ne bom zaradi teka bolj cenjen, bolj pameten in lepši, nikoli ne bom imel zaradi teka zagorele polti in bleščečega nasmeha na jadrnici v družbi lepotic. V službi ne bom nič bolj uspešen, v šoli prav tako ne.

Rad imam pač dobro hrano in družbo v kateri kdaj tudi kaj spijemo in to ne gre vštric z resnejšim zdravim načinom življenja. Rad imam mirno popoldne z knjigo v roki ali pa kar brez - samo borške klance gledam. Res, kam torej naprej po šestdesetem teku? To se pravzaprav sedaj sprašujem že sedmi teden odkar se je končal veliki trinajsttedenski program iz The knjige. Seveda poskušam še pohitriti tek pod 5′00 na ravnem in 6′00″ po klancih, poskušam podaljševati tek dokler bo šlo in bom užival, poskušam Šmarno spravit pod 20. Ampak to delam samo še iz užitka, nobene hude ambicije ni v meni, mlačen sem glede tega, če bo kdo hitel z mano vštric mu bom rekel živjo, ne pa pohitel pred njega.

.

.

.

.

.

Sicer pa, vikend je bil krasen, spet pa mi je uspelo izboljšati borških 10.000 in če bo šlo tako naprej bom res kmalu pod uro. Tokrat sem jih pretekel v eni uri in šest minut (kar je kar pet minut hitreje od prejšne sobote) pa še zmatran nisem bil teko kot sicer.

in če je verjeti Googlu je kar za dobrih 300 m višinskih razlik čez celo progo. Po pravici povedano jih v resnici ni toliko ampak dobro dene če si rečeš da si skoraj celo Šmarno pretekel. Aja, šmarna: danes je žal zaradi dežja odpadla. Škoda. Morda jutri?? V torek pa spet na izboljšavo tempa: po nasvetu poznavalca Vremena na krajšo progo, pa raje malo hitreje. Bomo videli.

O jojojojojojojo joj! Drugič bom raje kar hodil, zakaj bi se hvalil okoli, češ jaz pa tečem. Ker tole danes pa res ni bilo ničemer podobno, še najmanj pa treningu za hitrost, ki naj bi ga danes dal skozi. 6 km sem si vzel za cilj, ane, ker ni za pretiravat, ane, najprej lepo krajše razdalje ane, potem pa podaljšuješ, ane, pa to. Kar je izpadlo je bilo obup. Po prvem kilometru je bilo jasno, da z novo uro ne bo nič. Po drugem kilometru je bilo jasno, da vse skup ni nič. Saj sem komaj tako hiter, kot po Borštu, pa tam je v klanec!! Potem je šlo samo še na slabše. Ni pa ni se mi dalo pulza dvignit nad 150 in pika. Ne, da nebi šel, meni se ni dalo! Če je bil na koncu max 160, potem si lahko mislite. Mar bi doma v miru pokosil in šel malo dremat, ne pa da se takole vlečeš!!! Takle mamo. 6′30” je tempo našega prvaka. Pa tako lušn fletn smo vse obdelal v teoriji…

No, Vreme mi je to ves čas dopovedoval, ZdravkoC mi je to razložil na prvi tekmi, Vreme mi je še naprej dopovedoval, piskec je potem dokazal, sedaj pa še Mare skoncentrirano zbluzil: vse je v glavi

Danes sem seveda tekel slabše kot zadnjič. Zadnjič je bil tempo 6′30 - pa sem se jokal kot minister za obrambo. In danes?  Danes sem tekel s tempom 7′00, pa sem bil prav srečen. Res, prav luštno  je bilo, počutil sem se dobro, dihal sem nomalno, malo sem si vmes požvižgaval - še posebej, ko so me prehitele kakšne pajkice, in teh je bilo cel kup. Idealen trenutek za spust iz anaerobnega nivoja vadbe. Resno: ves čas sem pazil da mi ni šel pulz čez 150 in res je na koncu ura kazala povprečje 148 (in max 188, ampak to je bil trenutek enih res posebnih pajkic, sicer pa je bil max pulz ves čas največ nekje 165). Kakorkoli že, podaljšal sem razdaljo za slabe pol km in danes sem odtekel okroglih 12 km.

Se vidimo v soboto

A vidite a je vse v glavi? Tokratne obveznosti čez vikend (valeta in 5moških.com) so me zadržali v Ljubljani in sem se igral en tak intrervalni tek. Sem izbral kar 1. vajo treninga iz The knjige, tisti čisto taprvi korak v mojem tekaškem življenju, tisto vajo iz daljnega 23. januarja: 1 minuta teka, 2 minuti hoje, 12 ponovitev.  No seveda sem hojo spremenil v tek v aerobnem pasu, tek pa v hitri tek v anaerobnem pasu. Tako sem minuto tekel hitro pa dve minuti počasi. V teoriji sicer OK, ampak v praksi se ne izide: v dveh minuth počasnega teka mi ni uspelo zniužati utripa pod anaerobni prag. Ura je pa piskala. Aja!! Po vseh urah preživetih na internetu in vseh pregledanih modelih sem potem kupil eno čisto x uro  ker je bila vsega 20€ in je imela natančno tiste funkcije, ki sem jih želel, predvsem pa tudi prikaz podatkov za vmesne čase.

Tekel sem -ah, kaj naj rečem? skoraj tako slabo kot zadnjič, pa še malo krajšo razdaljo. pa spet lahko rečem, da se mi reees ne sanja,  kaj mi je bilo zadnjič, da je bil tak jok in stok. Tokratni tempo 6′26 in vsega dober polšesti kilometer in to je to. V torek pa spet na šprint, pa da vidmo…

Šmarna

(Objavljeno v: Tek) 17. 6. 2007

22.teden, do konca

(Objavljeno v: Tek) 27. 6. 2007

1. vaja 23. in 1. teden naenkrat

(Objavljeno v: Tek) 27. 6. 2007

1. teden, 3. vaja 2-1 11x (drugič)

Konec februarja, po mesecu dni teka sem ponosno razglasil svoje ponovno docentstvo, namreč prišel sem pod cent, 100 kg. Res je, da je čezcentstva bilo le 2 - 3 kile ampak vendarle.

No potem je seveda šlo počasneje in dobre štiri mesece kasneje, po tednu dni onegavljenja kilca gor pa kilca dol (po validacijskem načelu pač veljajo tri zaporedna tehtanja) pa sem končno postal do- eh nonaginta?

O mojih klancih ni več kaj napisat. Morda to, da so po naklučju nadomestili hitrostni trenig, ker pa sva se z najdražjo v torek znašla v Borštu sem šel torej naredit en krog. 7′00, kaj bi govoril, to je pač moj čas trenutno. Ampak, saj pravim: moj tek je dolgčas. Dogaja pa se pri naši novi tekačici. V virtualnem svetu sem jo nazadnje poznal kot Spominčico, če prav pomislim zgolj kot Spominčica. Ženka, če ti ime ni več všeč, prosim v komentarje!

Najprej - trden namen sva imela odteči 1. vajo drugega tedna (2 minuti teka in dve hoje 12 x) v torek. Odhod v Boršt nama je malo prekrižal račune, ker v klance je pa res še nebi rad gnal, navsezadnje gre za preskok iz ene na dve minuti. To ni hec in tisti ki se smejite ste barabe. Današnja vaja bi bila dolga tam nekje 5 km in pojdite vi naravnost iz fotelja v strmino. Odločila sva se tako, da odtečeva kar tik pred odhodom - poberem jo pred šihtom in se ustaviva na Večni pri PSTju, odpeketepeketetava tekec in to je to.

Da osvežim spomin tistim, ki tole berejo čez 10 let: letošnje poletje je en sam dež. Še posebej je en sam dež tisti trenutek, ko imava z ženo kakšen trden namen. Saj ne, da sva iz cukra ampak nevihta je nevihta. Tako sva prišla na usodno in sila tvegano odločitev: tekla bova jutri. Navsezadnje je zadnji tek odtekla v nedeljo in ji pripadata dva dneva počitka. Danes bi pravzaprav tekla le zato, da spet ujame ritem z mano (ker jaz sem pač tisti šizofrenik, ki ne odstopa od tor-čet-sob ritma. “Jutri” je sila tvegana zadeva in je ne priporočam - ampak, ok, da vidmo. En “jutri” ne more zrušit trdnega namena, če ne pa klinc gleda vse skup. Odpeljala sva se torej v Boršt, kjer sem ves srečen objel pozabljene superge odpeketal svojih 70 minut in to je to.

Jutri pa… eh, da osvežim spomin tistim, ki tole berejo čez 10 let: letošnje poletje je en sam dež. Kazalo je, kot da sploh nikoli ne bo več nehalo padat. Vrhniko je zalilo še drugič, ujme so se vrstile zdaj tu, zdaj tam, midva pa sva pogledovala ven in čakala. Danes je bilo treba it, nobenih izgovorov več. Vem sicer da bi en tak objektiven izgovor prav legel na dušo, ker malo treme je pa vseeno imela. Ravno včeraj sem še enkrat prebral kakšne sem jaz zganjal ob tej vaji in toliko jo pa le poznam, da vem kdaj jo malo grize.

Trdno sem bil odločen, da izkoristim sleherno luknjo v dežju in jo izbezam od doma. Nikakor ji ne bom pustil, da zavlačuje. Nič se ne bo izgova- eee, a ti si že oblečena? Hja, očitno se je naveličala mojega cincanja! Pa sva šla.

Tek je bil pač tak kot mora biti. Malo trpi za Sindromom tekača piskca in ne zna umiriti tempa pa tudi ritem dihanja ji še ne gre ampak to so malenkosti. Tempo sva že zbila pod kar fino pod 9 in predelala dobrih 5 km. Na pogled se mi zdi, da ji je bilo najhuje med prvim tekom in nekje pri šesti, sedmi ponovitvi. Sva dala skozi tudi “pokvarjeno uro” ko nikakor neče nastopiti tistih zadnjih 10 sekund…

Skratka, rdečih ličk, seksi prešvicana in zadihana sva pospešila domov, komaj pričakala dvigalo in kar stekla v stanovanje - tek ji je namreč prebudil, ah, zgolj prebavni trakt…

14.

Štirinajst.

Štirinajst!

ŠTIRINAJST!

ŠTIIIIRIIIIINAJST!!!!

ŠTIRINAJST

Š T I R I N A J S T ! ! !

Ok, res da temp ni bil ravno za vikat, če bi nadaljeval s takim, v radencih v svoji kategoriji nebi prehitel niti zadnjega.
Ampak - 14.

Skratka: mi je kar malo fino. Sem pa pogruntal, da je za take dalj trajajoče stvari idealen 3. program radia slovenija. Resno.

24. teden, spet klanci. Kaj mi je bilo sploh treba it na še ene klance? V torek sem jih že opravil, v soboto pa ni bil ravno dan za večje napore. Najprej to, da sem se odpravil ene trikrat, pa vsakič prišel ravno do prvega tam okoli, ki si je ravno obetal en tak čvekec po kosilu ob kozarčku rujnega ali hmeljnega. Nevem za druge, ampak po pivu sem strašansko len. To, da tudi tokrat ne bo učinek nič drugačen mi je bilo jasno po prvem kilometru ki gre pravzaprav navzdol in res ni nikdar dolg več kot dobrih 5 minut. Tokrat sem lezel mimo s krepkih 6, na drugem kilometru (po ta prvem klancu) pa sem bil že čez povprečnih 7. Naprej se niti trudil nisem, navzdol ne maram noreti ker ne bi rad fasal kaj na kolenih, navkreber pa itak nikoli ravno ne norim, danes pa se mi sploh ni dalo. In sem lepo opazoval naravo okrog sebe, pri cirka 140 utripih mahal konjčkom pa kravicam pa čebelcam (edino čebelice so pomahale nazaj) in tako zaključil krog v rekordnih skoraj 78 minutah.

Se pa, joj prejoj, zapleta z organizacijo Borških 10.000. Google in NVatlas sta me dobro nategnila in skrajšala progo, z že tretjim števcem na drugem kolesu pa sem definitivno izmeril da je krog kjer tečem dolg okoli 10,5 km, največ 50 m gor ali dol. Če ga sklenem je že blizu 11 km, tako da bom moral temeljito premakniti start oziroma cilj, ali pa organizirati Borških 11000, kar pa se ne sliši več tako dobro, pa še smisla nima pravega, že 10 je dosti. Najverjetneje bom naredil tako, da bo start na koncu Boršta pri cerkvici, cilj pa pred zidanco – če drugega ne, en klanec manj!

Tekmovalci so v glavnem prijavljeni, navijaške ekipe tudi, tako da če želi priti še kdo, bo moral pohiteti s prijavo.

24:50

25. teden, razdalja. 15 km

Malo sem zamešal stvari – danes bi pravzaprav moral delat na hitrosti ne pa na razdalji. Da je torek, ne pa četrtek mi je vžgalo nekje na sredini teka, ko sem imel čas za premišljevanje. Ker pa vemo, da je vse v glavi je seveda jasno, da pomota ni bila naključna: očitno sem si bolj želel razdalje kot hitrosti. Sicer pa sem si danes zadal preteči 15 km. Treme nimam več, tudi tisto postopanje po stanovanju preden se zares odpravim me ne skrbi več, nasprotno. Bolj ko se mi ne da it, boljši je ponavadi tek. Tudi tokrat je bilo tako. Brez strašanskega truda mi je bilo že na sredini jasno, da bo danes rezultat krasen. Pri desetih km mi je ura kazala eno uro in 3 minute, torej kar blizu cilju »pod eno uro«. To mi je dalo seveda dovolj motivacije, da sem brez posebnega truda pretekel še ostanek – celo hitreje kot prvih 10 km. Na cilju je bil čas zame res nekaj prijetnega: 1:33:50, 94 minut torej. Pri tem naj povem, da sem bil vseskozi v območju aerobnega treninga, največji povprečni utrip na kilometer je bil (med sedmim kilometrom) 157 utripov na minuto, sicer pa okoli 150, povprečje povprečnih je 151. Celo povprečje maksimalnih utripov je kar nizko, 170, pri čemer so vmes razni skoki, recimo na 218, ki najbrž niso realni.  No, nekaj je jasno: tempo je dober samo zame, na lanskem Ljubljanskem maratonu - polmaratonu bi komaj zadostoval za uvrstitev okoli 2000. mesta – od 2061 uvrščenih. Ampak s tem se ne obremenjujem – res ne. Leto dni nazaj si ne bi upal razmišljati niti o teku na 21 metrov, ne pa o 21 kilometrih

Vedno sem imel občutek da morajo biti dolgi teki zelo dolgočasni in ena ura in pol teka je zame že dolg tek. Seveda sem takrat tekel še zvečer po temi, kar je bila napaka: tema je v resnici dolgočasna, po drugi strani sicer daje obilo možnosti za razmišljanje ampak jaz nisem nek mislec. Tek po svetlobi pa ti razkrije čisto nove perspektive: toliko oprijetih pajkic na dekliških eee, bokih, ti pač ne dopušča dolgočasja. Hvalabogu, da so ženske bolj pridne, kar se rekreacije tiče. Vmes je mnogo takih, ki še sopihajo, očitno je tek vse bolj moderen čeprav menda ni ravno idealen način za izgubo teže – ampak prav ta dekleta še najbolj občudujem. Če bi se spodobilo bi se ustavil in jim rekel kakšno v vzpodbudo. Upam da bodo vztrajale, upam da ne bodo pretiravale, upam, da jim bo uspelo. Potem so tu tiste srnice, ki ti nabijejo manjvrednostni kompleks s svojim poskakovanjem – predvsem pa me moti, da prehitro izginejo v daljavi in poskusi da bi jih ujel so najbrž krivi tistih dvestoosemnajstk na monitorju srčnega utripa.

3. teden, 1. vaja, 3-2, 10x … 50 minut

Napočila je tudi, po moje, ena težjih vaj tega programa. Prehod z ene minute na dve še gre, na tri je pa že kar zanimivo. Gre za dolgo vajo, traja kar 50 minut in pravzaprav je do 9 tedna daljša le še ena v sedmem tednu. Ampak, če sem jo preživel jaz jo bo Spominčica toliko lažje. Na začetku te malo šokira, potem pa gre in v resnici je ta vaja blazno motivacijsko pomembna. Sedaj v resnici že tečeš, ne pa hodiš. Prva prelomnica je mimo, in če je prva, bodo naslednje verjetno tudi. Naslednja je sicer šele čez 5 vaj, ko se začnejo petminutni intervali ampak vmes bo pa ljubi čas za izboljšavo tempa. No, tukaj sem bil jaz malce hitrejši ampak takoj je potrebno poudariti da je merilo počutje in morda srčni utrip ne pa jaz.

Sicer pa sva tekla pozno zvečer, po celodnevni službi ji je vendarle pripadala urica počitka. Zanimivo, kako se po 10 uri vse skup sprazne. Od devetih do desetih sva se praktično zaletavala v druge, po deseti uri pa – klik – nikjer nobenega. Tek sva odtekla korektno, probleme ji je delalo samo dihanje pri prvi ponovitvi, potem je pa šlo. Ja no, lahko njej, ko pa ima osebnega trenerja poleg, jaz sem se v tem času ukvarjal s pokvarjenim mp3jem in bzzz-bzzzz-bzzzjčkom v roki. Je pa res, da sem na račun prestavljanja minutk na odštevalniku dobil vsakič ekstra bonus 5 sekund hoje. Je pa danes prvič občutila neprijetnost, ko se je treba sredi teka ustaviti – po ulici je namreč šibal avto. Nisem čisto prepričan, zakaj je občutek tako neprijeten. Nekaterim morda pomeni samo motnjo v merjenju časa in utripov, no meni je pa občutek naravnost zoprn. Človek zgubi ritem, prekine se tok misli, kaj pa vem.

Skratka, naslednji tek je v petek, z bednim 2-2 9x programom…

26. teden, klanci

Sem odlašal, al naj sploh napišem kaj al ne ampak ko se res ne dogaja nič zanimivega. Noben rekord ni padel na mojih Borških klancih in v bistvu mei je bilo prav luštno, en tak krogec s tempom malo pod 7 in to je to.

Aja, mi je pa užgalo sred klancev, zakaj sem pravzaprav rinil v dolžino v torek, ko bi moral v četrtek. Evo zakaj: v četrtek sem mel v planu klance, ker v soboto grem na -ja, Blejsko nočno desetko! Torej bo v soboto hitrostna, kaj bi se prej matral. Sledi še Spominčin “tekec” (pih!)  v petek in nato poročilo z Bleda. Klinc te gleda dol iz Bleda…

Blejska nočna 10-ka

Žal sem še vedno odrezan od sveta, zato bodo tale poročila brez slik, morda mi pa kakšno uspe gor spravit. Je pa tole GPRS/UMTS dandanes res že malce počasna zadeva pa še sorazmerno draga (da ne govorim o tujini) - vendar pa skoraj povsod dostopna.

Imam pa sedajle malo časa in zato je morda priložnost za popravek starih grehov in grrr crknjenega serverja (kar pa morda sploh ni bilo slabo, kakšen bi bil šele sicer račun za GPRS gostovanje?)

Prva reč, še pred morjem je bila torej blejska Nočna 10-ka. Prijavil sem se, ker se mi je zdela fina ideja. Dobra ideja se je tudi v praksi izkazala za dobro. Organizatorje je najbrž kar malo presenetil odziv, vseeno so se pa dobro odrezali. Težav ni bilo niti s parkiranjem, niti z gnečo na zožanih delih proge. Na srečo nihče ni vzel teka strogo tekmovalno, saj je šlo bolj za rekreativno prireditev kot za tekmo. Bilo je sicer vroče in soparno ampak vseeno je kar šlo.  Malćek mi je žal da nisem vsaj na koncu bolj potegnil, ker sem imel malo rezerve, pa mi zato ni uspelo preteči desetke pod eno uro. Pa drugič…

Po tekmi smo na cilju vsi dobili okoli vratu kolajno, izkazalo se je, da gre za vilico s katero smo se spravili nad brezplačne kremšnite.

Skratka - prijetno doživetje, tako da ni dvoma, da se spet vidimo prihodnje leto…

Borških 10000

Tu pa poročilom Vremena in piskca ni kaj dodati. Moje fotke bom dodal ko bom na hitrejši povezavi.

602

Takole sem premišljeval po borških 10 tisoč, tak psiho si, shizopresivni, manično opsesivni, depresivno shizofreni manijak, ki enega samega dne neče spustit, ki si ga je za tek namenil (torek, četrtek, sobota), sicer bo vesolje eksplodiralo, no, najbrž inplodiralo, ali kaj - ampak svoje evidence pa vodiš ko zadnji hlapec na kmetiji, na svetnike in godove v stoletni pratiki, če ne še bolj malomarno. V današnjem svetu preglednic, prezentacij, analitičnih orodij in kar je tega - ok, ne rečem, do odpusta je bil blog kar vzoren ampak razpredelnica rezultatov pa prava katastrofa.
Spomnil me je pa Vreme s svojimi 500 km, ki jih je ravno na sedmem kilometru okrog ajdovškega hriba (no na lokalnih volitvah smo bili ajdovška planota) napravil, da bi malo svoje evidence prečekiral, saj moram biti tudi jaz tam nekje. 23.7. je v senčki pred šotorom na morju šlo mimo tudi prvih pol leta, kar tako, še spomnil se nisem. Za prvi mesec pa cela ohcet!! Pa analize, pa grafi, strokovne razčlenitve, Danyeve zvezde in vse te reči. Po pol leta pa pirček pred šotorom…

Kje smo torej s kilometri pol leta kasneje po velikem dvigu s fotelja. Rojstni dan, obletnica poroke in mature, vse to skrbno beležim, tisti mrzlo-deževni zimski konec januarja, ko sem imel še 130N gravitacije več in musklfiber edinole v palcu roke, kjer sem običajno držal TV daljinec - pa kar takole spuščam. Pa sem si snel z google vesolja svojo razpredelnico v zemeljske vode in jo ofline začel urejati. O groza: podvojeni in izpuščeni vnosi, napake, malomarnost, saj bi vendar še na leskovi veji s vrezanimi črticami bolje beležil kaj in kako! Z navzkrižnimi zasliševanji in preizkusi sem torej vse skupaj prevetril in presvežil in nastala je nova razpredelnica, ki bo - svečano obljubljam - lepše obdelana. Še pogooglal sem jo nazaj v vesolje in to je to.

Ampak.

Ampak nekaj me je pa vseeno gricklao: če sem vse skup prav sešteval sem pa že nekje pri 580 km. Kilometre sem vendarle osvežil in pozaokrožil kot se spodobi na 0,5 - razen prvih tednov, ko res ni bilo kaj zaokroževati. Takrat je bila vseeno razlika 3,2 ali - kot bi danes zaokrožil - 3 km. Tako se je do 31.7. nabralo natančno 581,1 km, ki sem jih sedaj sklenil zaokrožiti do konca. Če nisem ravno na morju vendarle poskusim preteči kolikor toliko pošteno razdaljo, vsaj 6 km, še raje pa 8 ali 10. 10,123 km najbrž ne bi imelo smisla beležiti. Je pa res, da sem pravzaprav še vedno na dopustu in za razliko od nekaterih dopusta ne izkoriščam za beljenje hiše, izdelavo garderobne omare ali križarjenje po sloveniji. No, za tisto slednje morda že. Kakorkoli, trava je pokošena, drva pospravljena, nujne stvari opravljene, vse ostalo bo pa že počakalo. Nisem neki hiperaktivni tip človeka, ki zariba, če dan dva ni v pogonu. Spanec mi ne pomeni čiste izgube časa, tudi zanj si je treba vzeti čas. In časa ima sedaj dovolj: 10 ur na dan več kot sicer.

- Kaj če bi…
- Ah, brez veze.
- Ne ampak samo če bi probal…
- Ne, res brez veze.
- Ampak, glej, saj ne ne vem kaj, samo če bi poskusil preteči tudi po klancih malo dlje. Takole je: čas imaš, hiteti ti ni treba. 15 kilometerčkov recimo. Pa jih imaš 595 in v soboto slavnostnih 600. 15 praviš?
- hmm. 15? Saj to sem po ravnem enkrat že opravil, najbrž bi šlo tudi gori doli naokoli.

Pa sem se odpravil. Nakar sem v skladu s svojo psiho zadevo zakompliciral. Kako naj sedaj to izpeljem? Krog in pol in peš naprej? Krog in pol in peš nazaj? Krog in četrt in četrt teka nazaj? Tričetrt kroga v eno smer in tričetrt nazaj? Kako speljati zadevo, da bodo tudi klanci uravnoteženi. Če smo čisto pošteni bi v bistvu najbolj - eeee - najbolj karkoli že, če bi šel kar dva kroga. Treba je vedeti da sem se vse bolj bližal cilju, čas je bil reeees rekreativen, nič takega, kar bi s ponosom vpisal v razpredelnico, zmatran nisem bil čisto nič, skratka idealno za podaljšat borških 10 tisoč za par taužent. Morda celooooo… hja, zakaj pa ne, borških Y2K? No v bistvu Y20K. In dva kroga bi bila ravno 20,9 km, kar pomeni še krasno zaokrožitev tistih 581,1 na lepih okroglih 602. Ampak ne: danes smo rekli 15 km. Dosti bo.

Stvar je zorela še nekaj časa po tem, ko sem že spil (njah, toplo) pijačo, ki sem si jo pripravil na kaselc na cilju, oziroma koncu kroga. Varjanta tičetrt v eno smer in tričetrt nazaj je torej že odpadla. Sedaj je bila v paci možnost da se obrnem nazaj po dveh kilometrih in - ha, figo! Do kaselca je 10,5, in kako misliš sedaj ti naplesti še 4,5 km? Obrat pri dveh in potem še od cilja tistih 0,5, ali na oko odmerit 2,25 km? Ojojojoj, preveč preveč preveč! Saj sem vendar na dopustu, kdo bi reševal take zahtevne fizikalno filozofske probleme. Sploh pa so mimo skoraj že trije kilometri. V ušesih radio ars in glasbeni nokturno, jaz pa proti Brezovi rebri kjer je 5 km točka. Kaj naj sedaj tam? Če smo čisto pošteni, sem se zadnja kilometra bolj spuščal kot ne in sedaj ko bodo spet klanci pa konec. Peš dalje ali pa nazaj. Tile zadnji kilometri niso bili čisto fer. Ja 15 km bo že, celo 15 in pol če smo čisto natančni ampak poglej kakšnih 15 km: dve tretjini dol in samo ena navkreber. Potem se pa bahaj s 15 kilometri. Da ne omenjam bede od tempa! Ni druge: (in v tistem trenutku je bilo to kristalno jasno, sedaj pa mi ni več čisto logično) tek do konca. Borških 21000.

V ušesih neka burna klasika, kot nalašč za podlago kakšnega odlomka iz srhljivke, recimo morestega teka sneguljčice čez mračen gozd - in kot nalašč sem nadaljeval tek ravno čez mračen gozd. Vsaj motivacije ni manjkalo. In šesti in sedmi in osmi kilometer drugega kroga. Ok, sedaj gre bolj ali manj samo še dol. Očitno bo uspelo-

Ampak

Bolj kot sem se bližal cilju, bolj sem ze zavedal da je vse skupaj neumnost. Ja, 21 km borških bo narejenih, krasno se bo bralo na blogu in še bolj krasno se bo videlo v razpredelnici. Ampak v bistvu pa je vse skupaj popolnoma v nasprotji z načeli vseh dosedanjih šestih mesecev. Vztrajnost, postopnost, počitek. Zakaj že? Aha, da ne bo poškodb, da bo napredek optimalen in v skladu s trenutnimi zmožnostmi.

In po cilju, zmagoslavje? Prvič sploh so se oglasila kolena. To mi je že napovedal Gradišnik ampak jasno, kaj pa on ve: jaz vendar nikoli ne pretiravam. Pa še pogosto ravno s tekom utišani išijas se je oglasil po celi levi polovici glasneje kot zadnje čase. Kaj pa vem - celo zmagoslavje ni bilo čisto tisto, kar sem v glavi napletal ves ta čas da bo. Z doseženim časom se itak sploh ni pohvaliti, ampak to je bilo menda jasno že na polovici.

Jah nič. Do konca večera sem bil nenavadno prešeren, ob pivu sem se pretirano hahljal ob domislicah ameriških nadaljevank in sploh. Saj sem vendar ja car.

Zahvale

Zapisal dne 7. 08. 2007 ob 13:30 sam velecenjeni Wega
Snopiček: Tek.

Obljuba dela dolg, čeprav včasih le dolg nos. Prav je da še sam postavim slikce z Borških 10000 na ogled in se srčno zahvalim

- spremljevalni ekipi sestavljeno iz preljubih nam žena in dece, ki so tako zavzeto lovile ovinke pred nami, da so nas pričakale z osvežitvijo prav po profešionalno, leteče.
- krajanom Boršta, Vel. Lipovca, Brezove rebri in Doljnega Ajdovca, da so obdržali zaprta usta in oči v jamicah, predvsem pa da niso prav očitno zmajevali z glavami, ko so trije cepci po triintridesetih stopinjah tekli tam okoli
- piskcu in Vremenu z družinama, ker so bili tako nezahtevni gosti, sem se po Azurni obali in mondenih počitnicah v šotoru bal, da bodo vsi skup bolj fini in vihali nosove
- piskcu še ekstra za megakremšnite (blejske jim ne sežejo do kolen) in

-Vremenu za odlično regeneracijsko pecivo, brez tega po tekmi ne bi šlo
- preljubemu mi sosedu, ki je ponudil svoja parkirna mesta, uredil in pokosil ciljno strmino in nabavil domače pivo prek vez, sosed in pol, res.
- posebej moji tavečji tamali, ki je oblikovala celostno podobo prireditve in je maskota njeno avtorsko delo

Se vidimo naslednjič, morda še z kakim novim tekačem (Hirkani recimo napreduje z nadsvetlobno, pa še pojedla ne bo veliko!)

PS, ravno včeraj sva nekaj spet pekla na ražnju direkt iz skrinje, pa je bilo prav čudnega okusa. Piskec, tisti hladilni gel, ki si ga pozabil je varno spravljen, čeprav malo popečen in dvakrat odgriznjen.

SLIIIIIKCE

Sobota, 28/3, kla-anci

O temle teku pa raje ne rečem nobene.

Program Vreme^C

Glede na to, da ima Vreme kar nekaj izkušenj s pripravami in treningi, predvsem pa si te stvari bolje zapomni sem se odločil, da se prišlepam na njegov program priprave za Ptujski mali maraton. Sicer ne grem še na ptujskega, bi pa poskusil na ljubljanskem, dotlej je vendarle še več kot 80 dni, torej 30 - 40  treningov po tamalem. Od tega kakih 10 »ta dolgih«, prav toliko regeneracijskih, kratkih hitrih in – vsaj kar se mene tiče – klancev. Po tistem kar sem res nespametno napletel prejšni četrtek (gl. 602) je pač izpadlo, da zmorem preteči 20 km po klancih (gori doli naokoli) ni pa rečeno, da tudi po ravnem. Po tistem četrtku, sploh pa po soboti pa se je bilo potrebno malce zresnit.

Rečeno, ne storjeno. Nič prigrizkov nisem vzel sabo in premalo vode. Pa še zagnal sem se preveč, tako da bi prvo polovico kmalu pretekel s tempom pod 6, čist mčkeno je manjkalo. Kar bi bilo v redu, če bi tekel 10km! Ok, če drugega ne bo pa kmalu padla 10-ka pod uro. Sicer mi vsake toliko vso moralo zbijejo komentarji na kakem forumu ali blogu, kjer samozavestno trdijo, da je normalen tempo za rekreativca 45 minut za 10 km. Dajte no! Ko bom pod 60 dam za rundo!

Kakorkoli, proti koncu me je malo zmanjkovalo in tako sem naklepal tempo 6′33, kar pa tudi ni slabo za dolgo progo.

Naslednjič se moram res bolje pripravit.

29/2; regeneracijski tek

Zadnjič sem po televiziji gledal zabaven prispevek o ženski, ki se ji je sredi slaščičarne popolnoma odtrgalo in si je začela basati slaščice v usta, v žepe, v torbico in za obleko, dokler ni za trenutek celo izgubila zavesti, potem pa, komaj je prišla k sebi in spet in spet basala in tlačila vase, čisto poblaznela.

Da počiš od smeha.

Prispevek je bil celo najavljen kot vaba, da počakamo na nadaljevanje novic po reklamah. Pospremljen je bil s hudomušnim nasmeškom, češ, a ni smešno, naša TV vam pa res nudi same hece. In sam posnetek? Seveda čisto profesionalno. Večkratne ponovitve najzanimivejših trenutkov (npr tisti je bil špica, ko je zletela po tleh nezavestna), izjava lastnika slaščičarne, makro posnetek slaščice, ki je je pobasala največ, ocenjena vrednost razdejanja in tako naprej.

Ampak res. Kam smo prišli? Ne samo, da je šlo še za eno ameriško degradacijo človeka, z nasmeškom nam jo servirajo kot poslastico po oglasih, kot vabo, ki nas bo zadržala, da bomo odstranili še ene trdovratne madeže na posodi, obleki, ženskih spodnjih hlačkah, omari, tleh, v stranišču, ki nam bo pomagala, da bomo še bolj mehki, svetleči, trdni, beli, srečni, samozavestni, uspešni, pomirjeni, odrešeni, zadovoljni, siti, potešeni in nasmejani, vse to lahko obstaja samo za nas in zaradi nas, za vse to se mora neka ženska z očitnimi zdravstvenimi težavami kot klovn basati s torticami pred radovednimi varnostnimi kamerami in potem - bonf, ha ha ha, na rit, pa spet tortice v obraz, tako slastno, potem bo pač žvečila in popravljala pH v ustih in nič ni skrbela, saj bodo trdovratni madeži izginili in se je basala še naprej dokler je šlo, dokler je zmogla, bo pač jutri jedla tak poseben jogurt z 0% maščobe, kaj potem če se malo baše, tako prija, tako je v redu, kamera pa nemo beleži, bodo že kasneje opremili vse skupaj z domislicami, da bo smešno, da se bomo še bolj smejali, da bomo še lažje zdržali do naslednjega oglasnega bloka, jutri je nov dan in jutri bo treba najti nekaj novega, da bomo lažje obsedeli pred ekrani, morda pa lahko pričakujemo posnetek, kako se je neka ženska pognala pod vlak, ker je bila osramočena pred celim svetom, ker je ta njena bolezen že tako sramotna in se je v temi ponoči plazila do hladilnika in potem bruhala in bruhala, da ima že vse grlo razžrto od žolča, sedaj pa je osramočena pred vsemi, vse vedo kako grda je, kako umazana je in kako nevredna je človeškega življenja.

***

*****

Tek pa - kot tek. Po dolgih 20 in še malo prejšnega dne je sledil počasen tekec za odplaknjevanje kisline iz mišic. Pa so bile res malo trde noge ko sem začel, Namenil sem se zlagoma preteči desetko, potem pa - in povedati moram, da šele potem, ko so me noge že nehale boleti in torej ne kot izgovor - sem se odločil, da to nima smisla: saj nisem plačan po kilometru. Še bolj sem si upočasnil ritem saj se mi je nekje megleno zdelo, da je “počitek” nekje pri srčnem ritmu 120. Ustavil sem se pri petem kilometru in odpujsal domov. Res sem na koncu imel srčni ritem idealen: povprečnega (čisto po sreči) 121 maksimalnega pa 146. Ampak tempo, hej, ta pa je šele bil perla: nad 8′36 nisem tekel že od srede maja, ko sem počival pred Radenci. Spet mi je vodilo dobro počutje, čeprav se mi te misli motajo vedno po glavi bolj takrat, ko se bliža hitrostni dan, kot med počitkom. Ampak - kot sem že 100x rekel, časa imam še dovolj. Če sem čakal 40 let lahko pa še kakšno leto…

29/3 hitrost

Kadar je na vrsti dan, ki sem si ga zamislil za povečevanje hitrosti je vedno zanimivo. Neverjetno, kaj vse se zgodi in vse  nekako teži v smer končnega vzdiha, da danes pa res ni dan za poviševanje hitrosti.  In danes res ni bil tak dan. Ekola, najprej me je zmotil alarm na opomniku, dva pravzaprav. Prvi, da ima ta starejša danes eno leto kar hodi s fantom in opomnik sem vnesel samo zato, da sem lahko potem včeraj kar se da brezbrižno navrgel češ, a nimata vidva jutri eno leto? Pol nej pa tuhta, kako sem se spomnil, ko pa se še lastnega rojstnega dne ne. (Da ne govorimo  o datumu poroke…)

Ampak ta že ni bil tiste vrste ki bi me odrešil intervalov med tekom. Aha, ta drugi pa že: danes je 3 mesece od tazadnje krvodajalske, na zadnje sem si kar na stolu naštimal opomnik v telefon. Ampak očitno je bila varuška tako fletna da sem pritisnil narobe in na okencu so mi pojasnili da je pravi dan v bistvu šele jutri… Ampak jas, za en dan ne komplicirajo, saj vendar nima smisla - recimo če čakaš junija, julija in avgusta je to 92 dni, če pa februarja, marca in aprila pa 89.

Na odvzemu so bili vsi že pošteno zmatrani, menda je cel naval, danes celo največji, odkar kroži po spletu zgodba fanta z AB+. Ljudje smo res zanimivi, včasih znamo biti tako zlobni in brezbrižni, drugič pa spet recimo taki, kot možak, vidno nervozen, ki je prišel zgolj zato, ker ima redko AB+ skupino, pa je vendarle premagal tremo in odšel zadovoljen. PS: malico pa imajo še vedno dobro.

Ok, izgovorček že mamo. Sedaj pa še v Novo mesto po avto in morebiti še h prjatlu na cviček -

Ha, zamislil sem si stvar tako, da s tamalim avtom skočim po kolo, grem s kolesom od Boršta v Novo mesto do servisa, zbašem kolo zadaj in se odpeljem na cviček. Nekako sem imel zapečeno, da gre s kolesom od Borških klancov v dolino v Novo mesto itak samo dol. Pa ne čisto. Izkaže se da morda pol poti, pol je pa kar čiha puha.  Ok, definitivno ni nobene potrebe po treningu za hitrost danes. No, potem pa seveda telefon, naj pridem v Ljubljano, da sta tamlada dva za svojo prvo obletnico naredila kar torto in to Sahar, menda super dobro, kar pa odtehta celo cvička. Na poti v Ljubljano lije kot odtrgano, kar me potolaži, da v takemle pa človek res ne more tečt. Saj sem danes že kolesaril, ne?

Saharca je res špica, tako dobre nisem jedel že dolgo. Ampak zunaj je pa suho, prijetno hladno in če smo čisto pošteni en lagani tekec  bi čisto pasal. Vse alibije imam, da ni treba nikamor hiteti in čas okoli 7 bo čisto ok. Pa kolikor bo šlo. Če en kilometer pa eden. S celi kupom izgovorov se vendarle odpravim, najprej odtečem kilometerček čisto počasi, s pulzom nekje pri 120, za ogrevanje. Tega niti ne štejem v trening. Potem pa kilometer normalnega tempa (utrip nad 140), kilometer hitrejšega (utrip nad 170) in potem še tri normalno, en hiter in dva normalno. Pri 8 km se ustavim in neham Kaj je to lušno, ko si sam svoj trener, pa še to oborožen z potuho… Še kilometerček pod 120 in to je to. Nič mi ni bilo slabo, nič se mi ni vrtelo in počutil sem se dobro. To je bilo sploh danes tisto na kar sem bil najbolj pozoren. Bolj kot ura me je vodilo telo in take teke imam čedalje raje. Morda zato raje tečem dlje počasi kot malo hitro?

Ok, sedaj pa spet zabušancija do sobote in Borških klancev, potem pa se začne že nov teden. Juhej!

30/3 hitrost

Dan se ni začel nič obetavno: končno sem moral priznati, da je taktika hirkani boljša: najprej dieta, sedaj pa še tek. Dieta ji gre strašljivo dobro od rok in danes si je kupila brazilke, karkoli že to je. Meni se je vse skup ustavilo pri -13, nekako ne pridem kaj dosti nižje: evo prav danes je uradna tehtnica spet zlezla na skoraj 89, čeprav sem se spogledoval že s 86. Roko na srce: drugega po dveh pladnjih saharce, dveh odojek-partijih, dveh nalivaških večerih in dveh pizza izpadih tako ali tako nisem pričakoval. Da o da o filanih paprikah sploh ne govorimmmmmmmmmo.

Sem pa vseeno v precepu: glikogenski bum diet se mi zdi bolj larifari kot kaj resnega, spet so pač odkrili novo finto, da lahko napišejo novo serijo knjig, nove doktorate in zaračunajo nova predavanja na čudežnih GI seminarjih. Vsakih par let se najde nekaj “to je pa res tisto čisto zares pravo”. Najbolj se je znašel montignac, ki sedaj štepa že tretjo knjigo na isto vižo, no najde pa se jih na policah še ta mal miljon drugih. Kar jim je skupnega: vse po vrsti zatrjujejo, kako pa sedaj sploh ne gre za nobeno dijeto, mogoče, ajd naj bo, mogoče malo spremenjen način prehranjevanja. Nič odrekanja, da ne bo nesporazumov. Na tej točki so se vsi po vrsti izenačili z čudežnimi pilulami iz celostranskih oglasov, ki naenkrat vznniknejo v vseh prilogah slovenskih časopisov in zatrjujejo točno to: nič odrekanja, nič kompliciranega. No, slednji vsaj še obljubijo povračilo denarja - svetovalci iz knjig pa ne.

Vsi po vrsti zelo natančno razložijo za kaj pri tem G indeksu gre in zdi se precej logično. Pri seznamih jedi razvrščenih po padajočih indeksih se že nekoliko razlikujejo in se pri tem sklicujejo na nova spoznanja in raziskave. Potem pa - ah, jedilniki. Pa smo spet pri koščku kruha za zajrk (in ja, spet je zajtrk alfa in omega in sploh, izpustiti ga je tanaglavni greh), samo da smo ga sedaj zamenjali s polnozrnatim. Ja, vse je sedaj polnozrnato, da bi bilo še enostavneje so uvedli tipično poenostavljeno ameriško finto, pravilo je: nič belega. Bel sladkor, bel riž, bela moka - jok brate, odpade.

Moj problem je torej ta, da me niso prepričali. Če bi me, bi najbrž delovalo, tako pa - ker ne verjamem, celo ker naravnost zavračam vse skupaj mi ne bo pomagalo. Pa tudi: ne poznam nočnega basanja iz hladilnika (ok, razen tistega po piru, ampak vedeti je treba, da je pivo edino ki ima indeks višji kot je sploh indeks lahko (kar 1,1 od največ 1), torej nekako tako kot Miloševičeve volitve, tudi njega je volilo kar 110%). Ne poznam tudi bumerang hujšanja, vse življenje zagovarjam, da telo samo ve, kaj je zanj najbolje; otroci ki so jim v nekem poizkusu dali na voljo jesti kar želijo so sami po nekaj dneh nehali mlatiti tortice in so si začeli jemati osupljivo zdravo kombinacijo hrane.

Naj bo dosti o hrani, kar bom spremenil bo edinole to, da bom dokončno prepustil našemu Royu vse slastne ostanke hrane, ki sem jih doslej z veseljem pospravil sam: hrustljav tenstan krompirček na dnu lonca (ha, za psa bom moral odstraniti čebulo!), manj atraktivne kose mesa, ki se deci ne zdijo vredni obiranja, preveč nakuhane makarone, polento (oh, a polento z omako od golaža tudi???) ki je vedno nekaj viška, pa, tale bo pa najhujša: koščke pizze, ki ostanejo po naročilu na dom (kot pravkar zaradi beljenja naročena 3 + 1 gratis in tiste gratis je vedno polno razrezane v hladilniku). Ti koščki me matrajo dokler jih ne zmanjka, mikrovalovka pa je moja najboljša prijateljica.

Sicer pa današnji tek: nič načrta nič po planu, kar tekel sem in izenačil Blejski čas 62 minut za 10 km. Kar se mene tiče: super. Teh 12 sekund na kilometer bom pa menda že poštimal, ne?

____________

PS

Tale mi je všeč:

Aoccdrnig to rscheearch at Cmabrigde Uinervtisy, it deosn’t mttaer in waht oredr the ltteers in a wrod are, the olny iprmoatnt tihng is taht the frist and lsat ltteer be at the rghit pclae. The rset can be a toatl mses and you can sitll raed it wouthit a porbelm. Tihs is bcuseae the huamn mnid deos not raed ervey lteter by istlef, but the wrod as a wlohe.

30/4, klanci

V prejšnem pismu sem želel opozoriti na novinarsko malomarnost (kajti naslov novice je pravil, da se topljenje ledu ustavlja, v resnici pa je ravno obratno). No, reakcije pa so bile na vižo globalnega segrevanja in našega odnosa do okolja spljoh.  Že pred časom je Hana pisala, kaj lahko vsak stori sam oziroma, kaj bo storila ona. Mene pa vedno znova presenečajo polni kontejnerji in v njih cele vreče nestlačenih plastenk in piksen. Presenečajo zato, ker pravzaprav pri tem ne gre več za neosveščenost ampak neumnost. Ko namreč komunalci večkrat vidijo, da obstoječe število kontejnerjev ni dovolj enostavno zahtevajo nakup dodatnega, kar pa seveda tudi zaračunajo - odvoz smeti je odslej dražji. Pred našim blokom so sedaj trije (dan pred odvozom vedno nabasani), pa sem prepričan, da bi bila dovolj dva, na Borštu pa sem tudi prepričan da so vrečke okoli smetnjaka na tleh popolnoma nepotrebne, vse kar uspejo izdaviti nekateri od domačinov pa je bentenje čez vikendaše - sam pa vidim, da taisti spet tlačijo polno vrečo <i>zraka</i>, ja, takorekoč napihnjen balon v kontejner, da je takoj poln. Če je na Borštu mogoče ekološki otok z sortirnimi kontejnerji malce odmaknjen (pa vseeno, pet minut peš, s piskecom in Vremenom pa smo tam v minutki) je v Šiški situacija skoraj absurdna: prazni sortirni kontejnerji se dotikajo prepolnih običajnih.

Nekatere kelnerce so zadevo rešile blazno elegantno (ne vem ali zaradi lenobe, ker se jim ne da odnašat tolikokrat) ALI PA kar tako: izpraznjeno plastenko skrčijo s paro na avtomatu za kavo in tako jih gre v vrečo res dosti. Moj sistem je drugačen: napol odvijem zamašek, zvijem plastenko in zavijem zamašek nazaj, da jo vakuum drži skup. Kakorkoli že: vsaka taka reč je dobra. Če že ne zaradi topljenja arktičnega ledu pa zaradi udarca po žepu…

Mimo zadnjega kontejnerja - navadnega, na katerega je bila med Borških 10000 nalepljena oznaka za 9. kilometer pa sem tokrat spet tekel po zen sistemu in porabil predolgih 74 minut. Pa saj je vseeno. V ponedeljek me čaka nova 21-ka, ki jo je Vreme pravkar odlično opravil in sem že kar malo nestrpen…

31/1, razdalja, (director’s cut)

Tekec včeraj je bil, čeprav je bil le za nekaj minut hitrejši od prejšnič, pravi užitek. Mogoče čisto zadnji kilometerček malo težje ampak pri meni so tako ali tako zadnje minute ali zadnji metri tisti, ki me vedno matrajo. Ampak - to je pač psiha in če bi tekel 22 bi verjetno jamral pri 22. Vmes, še posebej od 15 do 20 km pa sem se tako nekaj zamislil, da sem šele po kakih 100m opazil, da sem pozabil obrniti nazaj…
14 dni nazaj, ko sem tekel 20 km a z zame fantastičnim tempom 6:33 sem bil zadnje kilometre ves polomljen, v veselje mi je bil le dosežen rezultat, sedaj, ko sem dodal le slabe pol minute več na kilometer pa mi je bil tek pravo veselje. Vidim, da energijskih ploščic ne rabim nujno, veliko več pogona mi je dal požirek pijače po 8. in 16. kilometru, naslednjič poizkusim še malo pogosteje - 7, 14, 18… res pa je, da ni bilo vroče, temparatura je bila okrog 20.
malo me matra, kaj pravzaprav početi ti dve uri. Ok, teči že, to ja, ampak resno zamišljen sem bil samo med prej omenjenimi petimi kilometri, ostalo pa pač malo gledaš okrog in je dolgčas: še posebno ko se je stemnilo in so mi pajkoritke nehale delati veselje. Čeprav se sliši da se norčujem pa je res, med tekom poslušam tretji program (ARS), prav zanimive reči slišiš. Nekaj hecnega sem porajtal včeraj: bolj mogočen in pomemben kot je koncert in bolj ko je stavek rento calmo, bolj ko prefinjeno potihoma zveni vse skupaj - več kašljanja je slišati iz občinstva. Res en vem, a za robčke ni noben še slišal? Ok, bo kdo rekel da gre za efekt občutljivosti mikrofona (bolj ko je tišina, bolj pobira zvoke iz okolice) ampak po mkoje pa ne: bi bilo zanimivo enkrat sfiltrirati stran zvok orkestra in poslušati samo publiko: stavim da so med furioso vsi tiho kot miške. Resno: en tip je konstantno zakašljal natqanko tisočinko sekunde preden se je začel aplavz - kot bi dajal znak!
Ampak pustimo to. Sedaj tečemo, ne pa špilamo.
Morda je pravi trenutek še, da zagotovim, da 42-ke nimam v glavi niti slučajno. Do ljubljanskega pa bi prav rad bil pripravljen za 21ko. Pripravljen tako, da jo bom pretekel z užitkom in ne čisto zadnji. Z užitkom sem jo že, sedaj pa se moram spraviti še z zadnjega mesta.

31/2 regeneracija

Če je regeneracija, potem je regeneracija in tudi če bi si še tako želel se ne smem prenaprezat. Jasno, fuuul sem si želel, ampak red je red. Ker mi je po PSTju v napol dežju res že dolgočasno sem se odločil da grem danes kar proti Šmarni gori, pa da vidim, kakšna je kaj pot do tja, če bi si želel kdaj teči v to smer. Naj povem kar takoj: tek ob Celovški ni ravno neka uživancija. amlo sem razvajen z Borštom in PSTjem, tam lahko res dihaš. Ok, saj danes tako ne bom sopihal kot lokomotiva. Pulza ne spustim kaj dosti nad 120, kasneje se izkaže da je povprečni 124.  Maksimalnega 158 sem staknil najbrž, ko sem lovil zeleno luč. Z avtom je do parkirišča 6,5 do vznožja pa še malo, ker pa nisem štartal čisto od bloka upam, da bom nabral eno solidno šestko. No, spet kasneje se izkaže da jih je kumi za 5 in pol.  Skratka lep lušn regeneracijski tek s tempom, khem, 7 in pol, in… No saj je bilo menda jasno od začetka, da ne bom šel do vznožja Šmarne samo zato, da se bom potem obrnil. Človek se počuti malo bedasto, pa še vsi te gledajo, kaj si zeen cepec, ki počiva ob vznožju. Po minutki in pol intezivnega premišljevanja sem pač krenil. Na Šmarno nisem šel zares že celo večnost, zadnjič dsem peljal gor dekleta, sicer pa se je sedaj pred ponedeljkovim tadolgim tekom kar malo izogibam. Da ne bo ravno rekord sem itak vedel in res ni bilo ravno za vriskat, 28:34, kar je za tri minutke in pol slabše od PB. Ampak nič ne de. šlo je za razmigavanje drugih mišic.

Po pirčku nazaj v dolino, zanimivo, daje sestop skoraj tako počasen kot vzpon (gre za pol minute razlike od najboljšega časa!!), no, nazaj pa se mi ni dalo več tečt, zato sem lepo odšpanciral domov.

Jutri počitek, potem pa hitrost. Ojoj. Spet sem z nečem zasvojen…

Kilci na mesec.

Ok, naslov je takle zato, da pritegne radovednost. Ne bo pa v prispevku danes nič pametnega, le sporočil bi rad vesoljnemu svetu, da je danes konec 7. meseca odkar sem vstal iz naslonjača in se odpravil tečt. Prvič sploh da mi nekaj uspeva tako dolgo - no poleg opustitve kajenja, morda.
V povprečju sem vsak mesec teka izgubil 2 kilograma, čeprav je trend v zadnjem mesecu malček padel ampak tudi 1,5 na mesec je čisto ok. Treba je vedeti da še vedno nisem spremenil načina in količine prehranjevanja - edino ostankov ne jem več, najsi še tako dobro izgleda in najsi je še tako škoda stran vreč - tu mi pomaga naš Roy, ki me sicer grdo gleda, kadar kakšno kost obdelujem predolgo.
Kakor mi je bilo na začetku malo mar izgube teže pa mi zadnje čase kar paše, saj se že resno pozna na postavi. Ah, seveda je trend padanja teže manjši, saj sedaj med tekom nosim vse manjše breme seboj! Bo treba 15 kg ruzak nataknit na hrbet…

Ko se ustavi

Tole sem pa odlašal in odlašal. Ampak enkrat je treba napisat.
Tkole je: kaj dosti pomena tale blog v tej obliki najbrž nima več. Pri teku sem, kjer sem in če sem malo popustljiv do samega sebe, sem neverjatno daleč. Dlje pa si ne upam več in vse več je zapisov kot: …spet en počasen tekec, …tempo nič boljši, …čas za Borških 10000 je očitno zapečen…, …danes se mi ni dalo matrat… in tako dalje.
Za tiste, ki še sedite v fotelju in zbirate pogum jke bilo vse povedano v prvih 13 tednih, sedaj je mimo 32 tednov in nimam nobene volje, da bi stopil stopničko višje. moj tempo, ki ga dosegam ko imam dober dan, je okrog 6 in ne zmorem ga zmanjšat in - tudi ne trudim se kaj preveč. Boljši tempo mi pač ne pomeni dovolj, da bi se odrekel stvari, ki so mi ljube in v katerih uživam. Recimo: vem, da me v ponedeljek čaka dolgi tek, vem, da je to naporna reč, pa vendarle se ne odrečem poležavanju pred hišico s steklenico piva v roki in dolenjsko pokrajino pred sabo, ki se počasi potaplja v mrak. Sedem jih je šlo tisti dan, potem pač ni čudno, če telo naslednje dni ni ravno navdušeno nad naporom.
Hujšanje mi tudi ni nek motiv: tu sploh nisem ničesar pričakoval, no izkazalo se je da je okolica še najbolj odobravajoče in navdušeno sprejela dejstvo, da sem samo s tekom skinil 15 kilc. Meni je to čisto dosti, celo več kot sem sploh mislil da bo, še hujši pa se ne bom počutil prav nič srečnejšega.
Zen tek, ki ga izvajam zadnje čase pa je seveda popolnoma nezanimiv za opisovanje v blog. Tole pisanje mi vzame preveč časa, povrh vsega pa ne opisujem dogodkov, ki bi (mi) pomenili več: tamlada dva sta spekla slastno torto, imeli smo vrelo trgatev (rekordno zgodaj namreč, če je “ledena” trgatev hudo pozno je torej takale prek vseh meja zdrave pameti zgodnja trgatev očitno “vrela”) imeli smo 17. rojstni dan, kar se mene tiče najlepše leto življenja, imeli smo cel kup čudovitih netekaških dogodkov na Boršti, skratka življenje gre mimo, jaz pa blogam le o teku.

Včerajšni dan pa je bil tisti: ponedeljek, podaljšan tek, 15, 18 morda kar 21 km, kolikor pač gre. Kdo ve, morda polna luna, borških 7 pirov, vročina in sopara, sranje v službi, ukinitev Male šole, slaba volja - droben prepirček pred odhodom, dolge hlače, ker so kratke ostale na pranju in v Borštu, navadna štoparica (ker je tudi “moja” ura ostala na borštu), fešta ki me je čakala doma na račun novopečene sedemnajstletnice, slaba vest, ker sem se odpravil tečt po vročini le zato, da bom lahko v miru jedel in pil, ne da bi me zvečer čakal še tek, neohlajen napitek in nobene energijske ploščice na zalogi, minus na TR, prazna baterija na mobilniku, prek katerega sicer poslušam radijo, vse to, morda pa še kaj drugega me je na koncu šestega kilometra upočasnilo v hojo in sem se kratko malo odpravil domov.
Malo sem se tolažil, da so tile ponedeljki tako ali tako bonus plus, torki, četrtki in sobote pa so v bistvu tisto pravo, ampak nekako me ni kaj dosti potolažilo. Doma potem nisem bil tako dobre volje, rojstni dan tavelke je nekako spolzel mimo mene, pa saj je vseeno, saj je bil njen, ne moj, jutri bo torek, kaj naj sedaj, Šmarna?, regeneracijski, ha ha, po čem neki, morda še en poizkus razdalje?
Bomo videli. Vsekakor pa nisem več ZEN tekač temveč LEN…

32/2, ??? no, pa naj bo razdalja

Ja seveda. Sedaj ste mi vcepili v glsvo, kako je vse lepo in prav, pa če tečem tako počasi da grem že rikverc. Tako sem danes dopolnil tistih 21 km tako, da sem jih včerajšnim šestim dodal še današnjih15. Šlo je pa danes kot da tečem že celo žilvjenje, nekje pri sedmem kilometru sem se spomnil, da sem imel samo dn nazaj vsega poln kufer že kilometer nazaj. Je pa res, da sem šel danes še počasneje. Ampak - če vsi pravite, da je to čisto v redu pa naj bo. Tempo krepko, skoraj pol minute čez 7… Če bi vedel, kako zlahka mi bo šlo danes, bi si prelepil joške, vzel vodo in energetske tablice in se zagnal, tako sem pa takoj, ko sem začel postajati utrujen, nehal. 15 pa 15. Zenoba je pač zenoba, tuse ne da nič pomagati…

No, utrujen sem tudi sedajle, ura je pozna. Jutri napišem kaj več, tudi o neverjetni sreči, ki me je doetela, doletela pa je samo 4%slovencev…

maček

Večkrat sem že poskušal dokazati da se z mačkom ne da teči. S psom težko, ker se stalno ustavlja, da bi kaj povohal, no z mačkom se pa sploh ne da - če drugega ne, se ustavljam jaz. Ker sem včeraj spet sedel pred hiš’co in opazoval prekrasno dolenjsko pokrajino, kako se počasi potaplja v mrak, in ker se mi je tokrat pridružil še prijatelj, je seveda danes en tak čuden dan - na primer, vem, da sva včeraj prišla do neke veleumne bistre in sijajne ideje, ki bi rešila vse probleme, pa se nikakor ne morem spomniti niti tega, čigave ali katere probleme bi rešila, niti kaj je bila rešitev. Še tega ne, kaj je bilo vprašanje ne. 42? Ne, ni bilo to.

Skratka zvečer me čaka preizkus hitrosti in očitno bo še enkrat propadla desetka pod eno uro…

32/3, hitrost. Ha!

Res sem imel slabo vest zarad včerajšnega popivanja. Sicer nimam nič proti popivanju kot takemu, samo ne pa dan pred tekom na hitrost. Že tako samo jamram, ker se rezultati prav nič ne izboljšujejo, po pivskih izpadih sem ponavadi še lačen za vola pojest in se napokam kot en tak pujsek, na evo pa grejo še kile gor.

Kako naj sploh še jamram zarad slabih rezultatov, če pa sem čisto sam kriv: rekreacija in pijača ne gresta vštric. Potem pa se še cel dan poigravam z mislijo, kako bom enkrat - kot cigarete - pustil še ta presneti pir (cvička pa ne dam!), kaj pa je treba sredi tedna pol gajbe okol obrnit?

In odlašam tek - a ma danes sploh smisel it? Mah, ja, en tak zenobni tekec, 5, 10 km, mogoče celo 12, da bo vsaj nekaj koristnega: prvič 200 km v enem mesecu. Pa še mačka boš odpodil, da bo Roy nehal renčati.

Tamlada dva se že odpravita teč, ženka me nekaj časa še čaka, potem me pa ima dosti in se odpravi sama, jaz pa kar nekaj mutim in mutim z konvertiranjem Katalene in Čomp v mp3, da jih bom lahko še na telefonu poslušal. Danes bo en tak počasen tekec, pa paše muzika. Jasno me vse nekaj zeza ura pa bo vsak čas 9 in če mislim it je skrajni čas.

Zunaj je prijetno hladno, po moje okrog 12 stopinj, fino, bo vsaj lažje teč. Vmes pridem na idejo, da bi se danes malo pomatral in poskusil tečt zravnan. Ne vem kako je prišlo do tega ampak bolj ko tečem po zen sistemu, bolj sem sključen, na pol v položaju fetusa gledam največ pol metra predse. Malo je to štorasto, ker se potem skoraj zaletim v kakšnega nasproti gredočega osebka ali psa, ali pa pozabim zaviti na stezico, kjer običajno tečem. Pa še prav ni tako, boli me vrat, energijo pa tudi izgubljam. Pa se skoncentriram in začnem zravnano in pokončno. Hvala bogu sem srcomer nekje založil in tečem z navadno štoparico, vsaj ne bom imel toliko opravka z maksimalnim utripom.Vmes se spomnim, kako nekateri tekači tečejo tako da skoraj poskakujejo. Poskusim še to in res gre hitreje ampak tudi zadihan sem prec. Pa vseeno - bomo videli po prvem kilometru: kar 16 sekund manj kot 6 minut. Ja krasno. Jasno je, da me bo pri takem tempu pobralo ampak jebi ga! V drugem kilometru naberem še 27 sekund naskoka. Diham pa že na škrge. E, sedaj pa pride tale fora z mačkom: ker sem tak cepec, da popivam sredi tedna je kar prav da naredim eno pokoro. Za kazen bom še naprej tekel kolikor zmorem, da me bo končno izučilo!! A da že tako ali tako na škrge diham? Aja? A včeraj sem pa tudi na škrge dihal ko sem imel stalno polna usta piva? Ajde, gremo! (Tole se je seveda dogajalo podzavestno, v resnici sem se bolj prepričeval, da imam zaradi mačka pravico do počitka) Še 29 sekund naskoka in sedaj imam že minuto in 12 sekund rezerve. Tudi po četrtem sem pod šestimi minutami, pri petem pa me oblije mrzel pot: ta prekleta štoparica je naštimana na “laps” in sploh ne šteje skupnega časa ampak samo čase krogov - ki pa se ne shranjujejo v spominu! O fino, sedaj pa imam. Spreleti me odrešilna misel: da se ne bom matral s seštevanjem časov posameznih kilometrov bom raje sešteval in odšteval razliko do šestih minut in jo na koncu prištel 60 minutam. Po petem kilometru je rezerve prijetnih 2 minuti 15, pri šestem pa se že obrne, treba je odšteti 12 sekund. Spet malo kalkuliram: še štiri kilometre in če bi recimo, samo recimo, mal špekuliram, čist tko, za foro, ne zares ampak če bi recimo uspel pri vsakem kilometru dodati samo po 15 sekund bi uspel priti pod uro. Ker pa bom najbrž zadnja dva kilometra krepko čez sedem bom pa spet tam nekje pri Blejski desetki… ampak ok, ok, saj tudi to je čist kul. Pričakoval sem katastrofo, ne pa lovljenje PB. Dihal sem seveda kolikor so mi pljuča pustila. Nić 2-2 pa te fore, kar čiha puha puf pant, pa priznam, tudi poskakovati sem nehal, kar je praveč je pa preveč. Ampak, pazi to: spet pod 6 minut! In osmi kilometer tudi! Olala! Če pa sedaj ne pretečeš pod 60 minut te pa tud klinc gleda, skupaj s pirom vred. Pri devetem je še šlo, pri zadnjem pa, e, sem pa že malo pretiraval, hotel sem ujeti kar 5:20, to bi namreč pomenilo okrogle 3 minute naskoka. No, na koncu izračunam dve minuti in 40 sekund minusa, kar zaokroženo znese 57:30. Stari, to je tempo 5:45!! kakšen obliž na ego! Ma kaj obliž, kakšna pumpa za egobalonček!! Sem hotel kar enega mimoidočega za rokav pocukat in mu razgrniti mojvele uspeh. No na srečo je imel kratke rokave.

In kaj sedaj? I, kaj. Borške klance spravit na tak čas, po ravnem pa gremo počasi na 55 minut…

PS: avgustovski kilometri so se ustavili na 198,4. Pa res ne vem, a naj grem jutri še tista dva kilometra odtečt ali kaj?

32/4, Klanci) Nova dognanja

Pred nekaj sto leti so bili prepričani da je vesolje nekaj statičnega, mirnega, da se tam ne dogaja kar dosti. Še v moji mladosti niso kaj dosti govorili o črnih luknjah, kvazarjih, pulzarjih in takih stvareh. Potem pa tista fenomenalna dokumentarna serija “Vesolje”, v slovenščini pa jo je prebral, kakšno naklučje, Radovan Kozmos. Kako smo vse to požitali!! Danes takih oddaj ne delajo več.

No, če se vrnemo malo nazaj, v geocentričnem obdobju so bili prepričani da so zvezde na nekakšnih opnah, da je vesolje nekaj statičnega in končnega. Kar jih je begalo je bilo dejstvo, da vesolje ne žari, kar bi ob vsh teh zvezdah vsekakor moralo. Kako, da je vesolje v bistvu hladno? Zakaj se ne segreje? Poptem so jih seveda begali planeti, oziroma njihovo gibanje glede na zvezde. Nikakor se ni skladalo z vsemi mogočimi modeli osončja, celo elipsasto kroženje zemlje v sredi vesolja so si izmislili, pa se še vedno ni izšlo.

Večino ljudi pa pravzaprav vse to ni kaj dosti begalo in jim je bilo malo mar. Druge je begalov tolikšni meri,da so tvegali življenje za svoj prav. Opazovati, dvomiti raziskovati. Ah ta pionirski duh!

Tako sem se tudi jaz odločil da raziskujem naprej. Nekaj se namreč ni skladalo: doslej z mačkom nisem mogel teči, zadnjič pa, pa še dobro mi je šlo. V čem je štos? Je ene vrste maček torej drugačen kot druge vrste? Morda pa maček kot tak sploh ne obstaja ampak so nam ga vcepila prepričanja naučena od starejših?kaj pa, recimo, če se med mačkom duša in telo spojita bolj kot sicer in ker se ne marata je občutek neprijeten? Morda pa med mačkom pride do ukrivljenja prostora in časa in čas teče drugače, kot sicer? Saj vsaj nekateri poznate tisti čudni občutek, ko greste “na en pir” potem pa kar naenkrat mine nekaj ur, včasih celo tako hitro, da se jih zjutraj ne spomnimo? Morda nam mačka celo povzroča to potovanje skozi čas, oziroma sinhronizacija z realnostjo? Skratka toliko neraziskanega!

Tokratni borški tek je bil ravno pravšnji za nov eksperiment: zjutraj smo imeli trgatev pri prijatelju, kateri je sledilo še obilno kosilo. Namen eksprimenta je bil tale: kako teče čas če spiješ določeno količino⁽¹⁾ cvička?

Izkazalo se je, da se čas čudno razvleče in nato na hitro skrči, tako da je zunanjemu opazovalcu očitno tekel hitreje kot meni. Oziroma - bodimo natančni - meni je tekel počasneje, kot realnosti. Kako si sicer razložiti dejstvo, da sem za borški krog porabil kar 82 minut? Žal sem sinhronizacijo z realnostjo, ko bi lahko imel fantastičen rezultat, saj mi je čas tekel hitreje, prespal.

⁽¹⁾Opomba: o tem, kolikčna je ta določena količina pa raje ne bi.

33/4, razdalja) .:. Kaj si naj zempetrijam?

Hja. Za razliko od piskca mi glasba med tekom ponavadi ustreza. Je pa res, da si jo naštimam samo med daljšimi teki, kot je recimo ravno tale danes: spet ena 21-ka. Moj problem pa je, da 21-ko tečem še krepko čez dve uri in pravzaprav je težko nabrati za dve uri glasbe, ki ti je všeč. Še posebej če si malček izbirčen.
Včasih, čeprav se morda komu zdi čudno, poslušam ARS, tretji program. Ne, res: je čisto kul. Kakšna luštna izobraževalna oddaja, glasbeni nokturno, glasbena medigra, glasbena zgodovina in ekola, dve urci sta mimo. No, vedno mi ne ustreza. V ta namen imam mp3 in svoje omiljene zadeve. Problem je: še tako omiljenih zadevščin se človek naveliča. Sedaj imam pripravljenih za 3 ure obe plošči Katalene in CD skupine Čompe. Bojim se, da se mi bosta uprli!
Kaj naj torej še posluša lep, pameten in skromen fant v najboljših letih, ki je gor rasel s sestrinimi Dugmaši, Quini, Roling Stonesi, Whoji, sam pa je potem, ne da bi čisto štekal, imel raje Metko od Pankrtov, še raje pa kar Lačne Franze.
Dolgo sem bil naravnost obseden z Pink Floydovo The Wall in kasneje nabral njihovo kompletno diskografijo. Ampak teh slednjih sem se pa res že tako naposlušal, da jih niti na tek ne morem več vzeti, razen morda dveh treh komadov. Rabijo malo pavze. OK, Dire Straits vedno ležejo in so čisto ok, samo ni mi jih pa za poslušat tri ure skup. V resnici imam še cel kup omiljenih malo mešanih, redko sem se navezal na vse komade enega izvajalca, jemal sem malo od tod, malo od tam, no, edinole še Oxigene in Equinoxe sem poslušal vedno cela, ker se komadi skup držijo.
Sedaj, kot že rečeno, sem odkril Kataleno (reeees dobro) in Čompe, slednje sem odkril že davno, pa jih nisem našel na nosilcu…
Zbiram torej namige v tej smeri.

Tekel sem pa kar dobro. Če nekatere moti muzika, mene med tekom moti ostala navlaka, zato sem se odločil, da pretečem razdaljo brez ploščic in vode. Nahidriral sem se dobro že prej in bil odločen, da neham takoj ko trening ne bo več zening, ali ko bo narasel utrip. Aja: v bistvu se mi sploooh ni dalo it teč, čisto resno sem tuhtal, da ne bi šel, oziroma da bi šel raje na pir - .
Kot je marsikomu že jasno, sedaj se pa ja že toliko poznamo, je šlo seveda zlahka. Sploh ni nujno, da imam mačka, dovolj je, da si domišljam da ga imam - ali pa da imam nekaj mačku podobnega; da se ne počutim dobro, da sem zaspan, me peče levo oko (ja, res je bilo rdeče, no peklo pa ravno ni), sem zmatran od službe, od celodnevnega pojanja po štacunah…  Iskrica upanja se je prižgala zvečer, ko je naša predlagala, če bi šel raje z njo jutri (ah, čarobni jutri), ampak ko je slišala, kakšen je sicer moj program zadnje tedne je postala trdna in neomajna, prisegel bi celo, da se je v sobi shladilo za nekaj stopinj. Potem sem še malo mencal in španciral gor in dol, ura pa je kar tekla. Alo, danes je ta dolga spokaj že!

No, zadnji kilometer je šel  morda malo manj zlahka, zadnjih 500 m me je namreč začela boleti desna noga, ampak tudi za to imam že rešitev: razdaljo moram podaljšati za en kilometer, tako da bo šel tudi enaindvajseti zlahka skozi. Ampak res: do desetega kilometra sem držal celo tempo s tekme okoli bleda (dve minutki čez uro), potem pa je šlo počasi dol. Prvič mislim, da bom lahko spravil čas na Ljubljanskem na 2:20, (emmm, če se seveda spet ne premislim, ampak to naj vas ne moti). prvič celo mislim, da bom morda že v Radencih nekje pri dveh urah. Ampak, ok, do tam je še daleč.

Sicer pa je nekje na sredi teka šel mimo tudi 800. kilometer odkar sem vstal iz fotelja. Mejduš, saj bo kmalu čas za nove superge ! prejšni mesec bi jih kmalu ujel kar 200, no ta mesec jih ne bo, ker je mesec krajši in bo tudi manj zeningov.

Skratka: matr je lušn!

Spremembe (33/2, regeneracija)

Da mi niha razpoloženje od vzhičenosti pa do malodušja je danes menda jasno.  No, dobra plat je, da se tega zavedam in tako mi je prihranjeno marsikatero razočaranje.

Ko se mi je pri teku vse ustavilo - rast tempa, padanje teže, spodbujanje okolice - sem bil kar malo dol.  Ko sem odtekel zadnjo hitrostno pod 60 minutami sem bil pa kar v luft.  Resnica je seveda nekje v sredini in ker se po novem tega zavedam se na nove teke odpravljam čisto miren. Prvo minuto pretečem kot mi ustreza in po času vidim kje sem tisti dan: bo šlo ali kar prec zabremzam in spremenim plan.  Tako sem recimo včeraj na regeneraciji naredil nekaj skoraj nezaslišanega: da bi se vrnil na izhodišče skupaj z mojo tekačico, ki je imela v planu 40 minut sem skrajšal planiranih 6 km na 5 in pol in se obrnil, ko je ura naštela 20 minut in ne na treh kilometrih, da bi jih s tremi nazaj opravil “predpisanih” 6. Štos je v tem: ne, nisem pospešil ali kaj podobnega ampak sem enostavno skrajšal progo.

Po moje počasi prehajam v fazo, ko mi postaja tek veselje samo po sebi. Ne vedno boljši rezultati, ne čedalje manjši obseg trebuha, ne prikrita fovšija nekaterih in ne - ne nazadnje - boljše počutje, niso več tisti, ki me skidajo ven, čeprav bi mi  prav pasalo obležati doma. No, ne bom rekel, da se mi naravnost fučka kako mi gre ampak ni pa več to na prvem mestu. Sedaj vidim, da rezultati prihajajo sorazmerno vloženemu trudu, vložen trud pa je večji, če se sploh ne trudim. Ja tisti tek pod eno uro je bil simbolično prelomen: ničesar nisem pričakoval, ničesar nisem želel, pa je bil lahkotnejši in hitrejši kot kadarkoli prej. Jasno, da razlog ni bil maček, ta mi je morda le omilil pričakovanja. Preprosto so se začeli vračati rezultati vloženega truda. (Ja vem Vreme, da si mi to že zdavnaj rekel). Vse tiste čudne misli kako v bistvu nima smisla, kako nikamor več ne gre, kako noben matrzen ne pomaga, kako vsi drugi lahko jaz pa ne - vse te misli so nenadoma postale smešne. Ne, ne bo ti pomagala čudežna energijska tablica ne izo napitek, ne bo ti pomagala satelitska navigacija ne kardionatančen merilni pas. Vse to so pripomočki za takrat ko ti gre, da ti gre kolikor ti gre, ne pa da te poženejo tja med štiri - trideset rekreativce. Ni bližnjic in ni goljufanja.

Kaj bo torej jutri na hitrostni? Bomo videli po prvi minuti.

Zenoba (33/3, hitrost, spet: NOT)

Jah, seveda. Brihten za sedemsto, zen tekač, nič se sekirat, teč kolikor ti paše in take. Potem pa je, kar je: hitrostnih 10 km odtečem s počasnejšim tempom od torkovih 21.
Ja.
Hm.
In kaj sedaj? Jasno v lov na izgovore.
Sklop a: zmatran
- slabo sem spal
- ceeela jeba v službi, ful smo mel dela, kumi sem šel sploh na malco
- pol pa direkt iz službe ženo pobrat v službo, jo odložit v Logu in naravnost v Cerknico očetu na obisk v Dom
- pa spet pot nazaj, na cestah živa štala, vozil sem se v koloni vse zabito
- kumi sem se privlekel domov, pša hop po meni preljuba mi deca, oči to, oči, ono, drgač jih tudi po 3 dni ne vidim, danes pa…

Sklop b: počutje
- neki šmrkam in kiham in kašljam. ja, kratki rokavi
- cel dan nisem pojedel ničesar poštenega, potem sem se pa tik pred tekom napokal, da se mi je spahovalo
- preveč sem se oblekel, sem mislil - in tudi bil je - da je ful mraz ampak ravno za dolge rokave in še vetrovko čes pa tudi ne.
- malce sem bil morda še pretreniran od 21ke…

Sklop c: a ma sploh smisel
- kaj bi se gnal, če nima pomena?
- saj je 7 min/km tudi čisto v redu
- boš pa naslednji teden spet bolj zagrabil
- v bistvu je ena uspešna 21 ka čisto zadovoljiv rezultat za ta teden
- če ne moreš ne moreš.

Je treba še kaj dodat?

Mi je pa veliko veselje naredila Corny, ki mi je pisala in povedala, da ji je tale blog vspodbuda. Saj niti ne vem zakaj ampak sem bil kar vesel. Sicer sem že enkrat prej na tekaškem forumu - verjetno ravno njej - odpisal, da pa naj se ne zgledujejo čisto do konca, ker po končanem programu nisem bil ravno priden. Sedaj dodajam še, da naj na takle dan kot je bil včeraj recimo kar malce zamižijo…

Od vist ne ž. (33/4, klanci)

Vsak ponedeljek mi je kar malo nelagodno stopiti na validirano tehtnico in ugotoviti, kako mi je ves tedenski izkupiček izgube sala zapravil borški zrak, ki te naredi tako lačnega… Ne vem, zakaj tam med borškimi klanci toliko rajši jem. No za ta teden vsekakor vem: najprej fešta pri sosedih, ki so celega odojka naročili in saj veste, ne gre, da bi se pokvaril. Potem prešanje pri pr’jatlu, ki me vedno zveže in praktično prisili da popijem kozarček, dva, da sem potem, ko pridem domov takoooo lačen… Potem pa v nedeljo še trgatev pri svaku, kjer pa itak vedno več sedimo za obloženo mizo, kot pa trgamo. Še v petek sem se zaklinjal, da pojdem krog odteč takoj zjutraj, pa se, kot še vedno dolej, ni izšlo. Tako sem se uspel izmuznit na tek nekje med zadnjim “dej še en košček” in “a si fejst žejen” ko sem se vrnil. Čas oziroma tempo je bil seveda temu primeren in ker se nisem niti na začetku zagnal sem imel eno tako premišljevalno seanso, saj veste, ravno prav mošta^(*), piva in celo takratkih je bilo v ritki, da sem bil brihten ko lesen tič. Prvih par kilometrov sem tuhtal, kakšen naslov bom dal nocojšnemu zapisu. Nekaj udarnega. Saška Landero v postelji? Hmmm, moram vprašat piskca, če se splača. Ali pa: free sex, morda Nagradna uganka ali pa, recimo, recimo, recimooo, Ste odvisni od sexa? Nekaj mora biti s seksom v zvezi. Ampak saj res. Kako je s to odvisnostjo? Ali sem morda odvisen od teka? Zasvojen? Hočem reči: tale obsedenost s torek - četrtek - sobota že triintrideseti teden brez enega samega zgrešenega strela najbrž ni čisto normalna? Kot bi potreboval vsakdanjo dozo? Gre za adrenalinček v krvi, kaj? Si malo evforičentkole, ko tečeš? Se počutiš malo opitega tam po petem kilometru?

Eee, opitega?

Valjda se počutim opitega, če pa sem mošt pretakal, kaj se nebi? In če smem, a ne bi bilo lažje spit raje še kakšnega ta kratkega, ne pa se z tekom zadevat? Opojnih substanc sem imel danes čisto dovolj in kaj mi bo še tisti adrenalinček al anfetamin al kaj se že sprošča med tekom. Torej to ne bo to. Očitno ne gre za zasvojenost z tekom. Zakaj pa torej gre?

Kaj je torej tisto kar me žene že triintrideseto soboto na miganje in šviganje? Tako manično obnašanje mora imeti nek razlog, nekaj mora biti zadaj. Kaj pa če… Kaj pa če grepravzaprav res za odvisnost. Za zasvojenost. Ampak tokrat obrnimo zadevo: kaj če gre za ozdravljeno zasvojenost. Kaj če sem (o)zdravljen odvisnež? Kaj je značilnost (o)zdravljenih recimo alkoholikov? Ali pa večine bivših kadilcev? Kaj je zlata zapoved ozdravljenih mamilašov? Nikoli in v nobenem primeru in pod nobenim pogojem ne sme ponoviti razvade niti za pokušino. Alkoholik niti enega kozarčka, kadilec niti enega cigareta, zasvojenec niti ene igle več. Nikoli! En sam samcat kozarček je preveč, da alkoholika potegne nazaj. Da ne dolgovezim: sem ozdravljen foteljski buhtelj? Sem morda, tako kot sem nehal kadit, nehal sedet pred tevejem in se basati med reklamami? Sem bil odvisen od poležavanja? Gre za to? Gre za to, da bi ena zgrešena rekreacija pomenila ah klinc, sej bom šel jutri verigo? Bi kar naenkrat zgubil motivacijo, češ, lej sej res, a tkole luštno je bilo ob torkih zvečer buljit tele ameriške reči na pop teveji, ko ti ni treba nič mislit, saj se še smejijo namesto tebe? In potem v četrtek, mmm, kdo bi rinil ven, ko pa kaže da bo dež, pa še v hladilniku je toliko dobrot. In potem v soboto, ej stari, jebeš tek, raje si reci dober tek in si odreži tri centrimetre čajne (kdo bi se ubadal z tankimi rezinami!!), da ne boš dvakrat hodil do hladilnika. In hopla pa bi bil not. Spet stari dobri buhteljček, z razvitimi žvečilnimi mišicami. Morda bi sem ter tja malo vzdihnil, ko bi pogled spet kot po naključju ošinil The Knjigo, dokler je ne bi umaknil v zadnjo vrsto k ostalim , ki čakajo na škatlo in potovanje v klet.

PS (k 33/4)

Prejšni post sem tako lepo dramaturško zaključil da bi bilo škoda kvarit umetniški vtis še z ostalim, kar sem želel povedat. Tole pišem hkrati z prejšnim postom, samo timestamp bom naštimal na 9. uro.

Tudi tokratni Borški tek sem dal skozi in ker se v prejšnem zapisu tega ne vidi naj povem da sem v bistvu čisto užival. Kar malo ne verjamem, da bom čas kaj bistveno izboljšal. No, od tokratnega že, saj sem tekel skoraj uro in dvajset. Ampak ne verjamem, da bom kaj kmalu borški krog pretekel v, recimo, eni uri. Gre za to, da mi ne gre tek navzdol, pa kakorkoli se to čudno sliši. Po moje grem dol celo počasneje kot navkreber. Enostavno se bojim za kolena, kar eno fiksno idejo sem dobil. Pa še ne sekiram se kaj dosti.

Drugo kar bi rad povedal - ha, po Cornyevem je prišlo še eno pisemce na moj mail. Tokrat je pisal en zelo doberman (nikoli ne vem, ali je vzdevke potrebno pisat z veliko začetnico), ki mi pravi, da je tudi on skočil iz fotelja v superge in da ga med drugim motivira tudi moja vztrajnost. Takale pisemca so mi v resnično veselje in potem mi je kar nerodno, če moram opisat kakšen svoj polom ali pa, tako kot tokrat, ko sem šel teč celo malce pod gasom. Ok, saj vem, za sekirat bi se bilo če bi šel vozit pod gasom ne pa tečt ampak vseeno, naj jasno povem: tega, da se ne vzdržim kozarčka, ko me kasneje čaka tek ne odobravam in se mi zdi narobe. Ker pa že pišem vse skup kot dnevnik pa pač ne morem lagati.

Aja, pa še tista (*) pri moštu iz prejšnega prispevka: tako se je pravzaprav začelo, da se mi je stopila odločnost, da do teka počakam s pitjem. Svoj mošt sem pretakal na stari dobri način s cevko prek natege in ni hudič , da vsakič ko sem potegnil po cevki se mi je zaletelo da sem moral pogoltnit polna usta mošta. Še dobro, da nisem pretakal recimo bencina! Potem sem še moral degustirati novi orehovček, ki ga je scumprala moja ženka. Naredila je tri varjante in sem moral oceniti, katera je boljša. In ker hudič na kup serje sem na sosedovi fešti bil že ravno pravšnji, da mi je zmanjkalo vse odločnosti pri branjenju pred “še enim koščkom” in “še enim pirčkom”.

ČAka me hudo naporen teden, tako da zna biti, da bom malce redkeje pisal.

Polovička, polovičke, polovički (34/1, razdalja)

Brez heca: res sem prehlajen. Če mi je šmrkanje in kihanje čez vikend prišlo prav, da se je hitro našlo kakšno zdravilo v bližini, pa je za tek na razdaljo to verjetno ni najboljša popotnica. Res sem si sicer nalil operila v nos, da ni bil zamašen, vseeno pa ni in ni bilo tiste prave moči. Ko sem osmi kilometer pretekel s tempom čez 7 sem se odločil da končam kar pri 12, no pri enajstem pa sem si rekel da eden ni nobeden in sem preostanek prehodil.

Časa za rekorde bo še dovolj in če upoštevamo še dejstvo, da je danes prvi dan preostanka mojega življenja, potem bo najbolje da sedajle neham filozofirat, zaprem računalnik in se grem pogret pod kovter.

Dober tek!

Tisti torek, ko nisem šel tečt.

Hja, saj bi rad rekel, da ni šlo ker sem bil takoooo prehlajen, ampak v bistvu sem čisto zares podlegel lenobi. Upam, da še vedno lahko rečem - enkrat ni nobenkrat.
Pa vendarle nekaj ozadja, da ne boste rekli lejga Wega, po pol leta ga vsaka reč mine.
Veste, jaz sem včasih, mogoče sem to že kdaj omenil, včasih malo čuden tič. Recimo, ko si zabijem v glavo, da moram nekaj kupiti moram v štacuno, kupiti, zmontirat in preizkusit. Bog ne daj, da tisti moment nečesa ni na zalogi, raje grem k sosedu kupit, pa čeprav dražje, kot da bi čakal. V glavnem se ta reč nanaša na elektroniko oziroma še bolj na računalnik: nekega dne sem se recimo odločil da rabim nov procesor; šel sem direkt v štacuno, ga kupil, skuril (ker sem pozabil priklopit ventilator) šel kupit še enega in ga zmontiral, tokrat za kanček manj furjasto in srečno zrl v 0,33% hitrejši operacijski sistem. Še bolj se ta furjavost kaže ko se pokvari kakšna reč: ne, najprej jo bom probal sam popravit in dokler je ne uničim do konca nisem srečen. Ampak - s samopopravilom sem doslej privarčeval 102,45€, res pa je da sem jih skuril nekaj tisoč.
Je pa res, da se je tisto s procesorjem zgodilo kakih 10 let nazaj in da sem zadnje čase veliko, ampak res veliiiko bolj skuliran. In kaj ima to z tekom?
No, včeraj sva se z našo odločila, da po neuspešnem vohlanju po vseh teh megarutarjih, brdolesninah, noblehervynormanu in še evroslovenijalesu povrh odpraviva še v Gradec. Tamkajšna Ikea ima menda všečne in ne nujno drage reči. Pa sva šla…
O potovanju ne bom dosti govoril, tudi ni dosti za povedat. Ikea mi je všeč, našla sva kar sva hotela (pisalno mizo za tamalo), kupila še tisto kar nisva vedela, da hočeva (še nov regal za dnevno, klubsko mizico za obe dnevni sobi - v šiški in Borštu, nekaj predalnikov (različnih) in cel voziček drobnarij). Od vožnje edinole še pripombica, kako imam (še vedno) hecen občutek it čez mejo s polno nabasanim prtlažnikom (s podrtimi zici!) zgolj z migljajem prsta zdolgočasenega policaja.

Kar se prehlada tiče, ja še vedno šmrkam in verjetno je čisto prav da takle ne grem teč. Vendar je bil tokrat razlog drugje: ko so bile enkrat škatle doma, me je seveda zaščemelo v prstih. Škatle je treba odpret!!!
Hvala bogu dandanes navodila za sestavljanje niso več na enem bogem listku (ali pa je tako samo pri Ikei kar na desetih straneh?) in niti furjavost ni mogla pripeljati do kakšne katastrofe. Miza je bila pokonci v slabe pol ure s pospravljenim kartonom in enim predalnikom vred. Resno: po takole pohištvo (celo s pravilno navrtanimi luknjami!) je sestavljanje čisti užitek. Celo vmesni mrk akomulatorja pri najboljšem prijatelju mi ni vzel volje.
Potem pa se je začelo: ali teč ali sestavit še ostalo? Kar nekaj časa sem cepetal gor pa dol, si izmeril vročino (nič, jasno), spet cepetal gor in dol in se končno odločil, da morda kak dan počitka mojemu bogemu bolanemu organizmu ne bo škodil. Sicer sem pa itak tekel že včeraj, ane? ANE? ANE???.
Regal torej mora stat!

In tako bo čez nekaj let lahko debata tekla približno takole: a tale regal? Ja, ene pet let je star. Čakej, 2006…, ne 2007? Aha že vem Kupili smo ga tisti torek, ko nisem šel tečt.
In tako

Roladni kRožnik

Ja, sevede. Kaj pa drugega. Morbit bo pa nehalo do večera, morbit se bo pa zjasnilo, morbit pa ne bo skoz tako scalo. Saj bi uporabil kako lepšo besedo za dež ampak - ja, še dobro da se nismo spomnili teka po poteh bolnišnice Franje. Bilo je pa skoraj tako.

Sem pa lahko zato po svoji stari navadi, rutina pač, premleval vso pot do Mosteca, kako mogoče ne bo nikogar, kako bo mogoče vse skupaj odpadlo in sploh. Prosim: vreme je bilo videti takole:

in kdo bi pričakoval, da se nas bo zbralo kar 12?

Ja, nič. Pol smo šli pa tečt. Mimo živalskega vrta in Čada na Rožnik in naprej v tivoli in čez Belvi na šišenski hrib in nazaj v Mostec. Menda nekaj čez 9 km. Lušna trasa. Človek res tuhta, kakšen elektrošok bi pomagal moji zabiti betici, da ne bi tako trmasto vztrajala pri nekaterih glupih tupih forah, kot je ena in ista pot po PSTju. Ok, res, danes je bilo res vse premočeno ampak sicer pa, hej!, krasen krog.

Takole pa je izgledala nagrada na koncu…

http://lh5.ggpht.com/rado.mikolic/RvobSMOmYBI/AAAAAAAAAl0/8SW0A1ZCZwo/s640/180907-1.JPG

Kaj več danes ne bi zmogel napisat, pa žal jutri najbrž tudi ne bo časa, bom videl.

Še enkrat hvala ekipi tekaškega foruma za neverjetno energijo, ki jo sevajo. Me kar razganja: ta teden me čaka še ena s pozitivno energijo še bolj nabita dogodivščina, sobotni Krtinski izziv.

Joj, je življenje lepo.

Krtinskih 15000

Je v bistvu tole malo hecno. Poznaš ljudi prek bloga, poznaš jih praktično bolje kot svojega najbližjega soseda, saj jih bereš skoraj vsak dan, veš, da postavljajo omare, vlagajo slivovo marmelado, tečejo Maraton upanja, se veselijo nove šole, kjer bodo poučevali, poznaš njihove gremlinčke, veš kaj mislijo, kaj delajo, kako se počutijo, kako dihajo, postanejo del vsakdana, del tvoje družbe, del tvoje okolice… Pa vendar. Človek se morda lahko slika lepšega, pametnejšega in skromnejšega kot je. Lahko berem le en del Hirkani, nek lepši odsev Karmen, kot je Karmen v resnici. Je piskec piskec, Vreme Vreme, ali pa so to neki težaki, zamorjenci, pametni napihnjenci, ki se po blogih delajo lepe in prikupne, ker jim sicer v življenju nič ne rata?

Tako smo danes imeli eno tako srečanje. Srečanja virtualcev niso nič novega. Še leta nazaj, joj, po moje je že krepko čez deset let nazaj, so se oblikovale take skupnosti, prek čatov, blogov, interbloških pogovornih sob, še prej prek novičarskih skupin in bbsja, davno nazaj prek radioamaterskih osem-osemk, prej ali slej se je pojavila želja, da se stopi ven iz elektronskega valovanja v materialni svet. Pa človek tuhta. Bodo ti ljudje takšni, kot so videti, ali čisto nekaj drugega? Neko sliko si človek že ustvari v glavi, problem je običajno bolj v tem, ali se bo resničnež ujemal s to sliko ali pa sploh ne?

Ok, Vreme in piskec in Hana in njuni bližnji bložani so mi že znani. Danes se je obetalo spoznati še hirkani. V bistvu je bil prvi šok ta, da jo pravzaprv že poznam: srečali smo se že na seansi pri Kamnu, spet srečanju virtualcev iz skupnosti med.over.net -a, z klemenxxom na čelu. Ampak tisto je bilo takrat. Poznal sem jo samo po nekaj trenutkih v zakajenem lokalu in tudi ona se me spominja kot “okrogli kadilec in pivopivec”. Nikoli je nisem povezal z energično samozavestno iskrivo in odločno hirkani. Kaj bom torej srečal danes?

Kot vedno, ko jaz kaj tuhtam, se resničnost izkaže za boljšo upravnico, kot pričakujem. Seveda je Karmen še bolj hirkani, kot hirkani. Ne vem kaj se vedno čudim? Kot je bil Rajko še bolj Vreme in Aleš še bolj piskec se zdi, da so vse tiste ostale reči ki pridejo v paketu z resničnostjo poleg enostavno le potrditev predstave, ki si si jo zakuhal v glavo. Saj je vendar normalno. Kaj pravzaprav še dobimo več? Zgolj celo množico detajlov, kretnje, vonj, glas, morda celo katera od teh reči ni čisto po naši meri ampak saj je jasno: ne more ti biti všeč le odsev osebe, oseba pa ne. Saj ne moreš skriti sebe, ko vsak dan pišeš v blog! Nekaj takega kot “lako vlečeš enega nekaj časa, ne moraš pa plahtati vseh ves čas”.

Sedaj mi je jasno, zakaj vas imam rad. Zakaj so mi blizu sotekači s tekaškega foruma na torkovem kRožniku. Sedaj vem zakaj imam rad te čudne tipe, piskca in Vremena in hirkani. Enostavno zato, ker če se ne bi imeli radi se danes ne bi dobili. Jutri ne bi kliknili na link. Pojutrišnjem ne bi dodali komentarja. Se nikdar ne bi zmenili za Mura challange, Borških 10000 in Krtinski izziv. Saj ni naključje, da vas imam rad. V bistvu je naključje kako sem ravnosušen do ostalih 6.299.999.980 ljudi

Drugi kRožnik tekaške župce (36/1)

Ja, tokrat je bilo vsaj vreme. Prejšnič je - čeprav se na fotografijah tega niti ne opazi kot je treba, bil pravi vesoljni potop. No nas je zgolj malo namočilo, drugje pa vemo, kako je bilo. Tokrat je bilo sončece a sem že malo pametnejši, kot sem bil včasih: sabo sem vzel tudi dolge rokave in ruzak.

Je pa tokratni tek izpred parkirišča Mostec mimo živalskega vrta in Čada na Cankarjev vrh (Rožnik) in dol na tivol, pa mimo belvija na Šišenski hrib in tam do skakalnic, Mosteca in nazaj na parkirišča (vdiiiih) imel hitrejši tempo in to veliko hitrejši. Glavno skupino sem kar kmalu izgubil izpred oči, pa sta se me usmilila dva ki sta ravno prejšni dan pretekla mali maraton v varaždinu in sta malo počivala. Jah, jaz pa vsak klanec kompresor v višjo prestavo! Ah, pa kaj!

Tempo je bil kar v redu, treba je vedeti, da so klanci po moje napornejši od Borških. Ali pa je tak občutek: še vedno sem prepočasen dol.

Sem pa tokrat izgledal malo manj hudo kot prejšnič:

Potem še analiza v Kresnički in domov. Doma pa - ah, to je pa druga zgodba. Mijau…

Pa še četrtek.

No, pa smo dočakali še četrtek. Tisti četrtek, ko sem se odločil da preložim tek. Res: eno je dež, eno pa dež. kRožnik je bil čisto luškan. Kar šlo je. Ampak tole danes je pa druga zgodba. Drž in mraz in luže in vse to.

Je pa danes tko mal beden dan itak. Takoj zjutraj me je spet zadelo: spet kila gor, kar tri kilograme od najnižje. Kmalu bom spet docent če bo šlo tako naprej.

Tista nedelja, ki je bila nekdaj sobota in tisti petek, ki je bil sicer četrtek

Najprej opravičilo vsem, ki ste klikali na mojo povezavo pa se ni nič zgodilo. Kaj mi povzroča nekajurne izpade serverja mi enostavno ni jasno. Ali je kriva nestabilna žičnata T2 povezava, ki pade dol, star router, morda napaca v Apacheju ali pač za današnje pojme star PC, Athlon 1600 z bogih 500 rama? Morda inštalirani linux, potemtakem sistem vendarle ni tako stabilen kot pravijo?
V vsakem primeru v tem trenutku ne morem dosti storiti: finančnih sredstev trenutno nimam planiranih za nakup novega pcja, optiko bodo priklopili ko jo bodo ampak t2 tod muti že od pomladi. Te dni prihaja tudi 7.10 verzija Ubuntuja in počakam še to.

Najbrž ste že vsi kdaj doživeli, da ste izgubili neshranjen dokument? Veste kako zoprno ga je pisati na novo, človek ima vedno občutek, da je nekaj pozabil in da nova verzija ni niti približno original ampak le bleda senca. No, to se mi je zadnjič zgodilo s prispevkom za tisti petek, ki je bil ponavadi četrtek - ko sem ga odposlal me je nekaj zmotilo, da nisem preveril vnos in kasneje je bilo vse skupaj nedostopno. Ko sem prišel domov sem pogruntal, da prispevka ni in zato tokrat združujem dva teka v eno pismo. Ker pa sem slabe volje, ker sem prvi del že nkrat spisal bo vse skupaj malo bedno.

Je pa v draftu Wordpressa ostalo tole:

Slavisti so imeli simpozij v Portorožu in so se prepirali o jezikovnih pavilih. Nikakor se niso mogli dogovoriti kako se opiše deževno vreme.
- Dež pada! je trdil prvi
- Ne, ne, cenjeni kolega, reče se ‘Dežuje’, je vstrajal drugi.
- Dež gre, je predlagal tretji
- Vztrajam pri ‘Dež pada’!
- Dež gre.
- Dežuje!
- Dež pada!
- Dež gre…dežuje…pada

Tako so se kregali pozno v noč. Ker se niso mogli dogovoriti so sklenili da za tisti večer končajo.
Stopili so iz hotela in v en glas vskliknili:

- Mater ščije!!

Seveda je cel dan - mah, če je pa res, - scalo. Kaj bi iskal lepšo besedo, tako pač je!
Tako sem moral, če sem hotel ujeti današnji tek sem moral čakati v nizkem štartu da so se kapljice zredčile, pa da sem skočil v galop. Ok, kasneje so se še bolj zrečile ampak kdo bi vedel?

Zadnji kRožnik mi je dal misliti. Če kdo kdaj slučajno pokuka na razpredelnico potem lahko porajta, da mi povprečni tempo od sredine junija na

In to je to. konča se na sredi stavka.  Zato vse lepo še enkrat od začetka:

Čisto na začetku pa naj povem, da gre za dva popolnoma različna teka. V petek sem tekel dobro, včeraj pač ne. V petek sem odtekel do konca, včeraj pa sem končal prej kot sem se namenil. V petek sem bil vesel nad dosežkom, včeraj pa - v bistvu mi je bilo vseeno.

Malo so me namreč špiknili v ritko kRožniški tekači s torkvim tekom. Če je bil prvi deževni kRožnik še turistični je šlo tokrat bolj zares, saj ne da so pretiravalim, a lenariti mi pač niso pustili. In ker sem v torek tekel dobro, sem vedel da lahko nekaj dosežem tudi v četrtek oziroma petek. Že od sredine junija mi namreč pada povprečni tempo (v zavihku statistika), ki ga računam iz tempov do tistega dne pretečenih vaj in malo se mi je pa že začelo zdeti zamalo. Res sem kar dobro tekel in srca nisem spustil bistveno pod 160 utripov. Spet sem sicer proti koncu malo znižal ampak mislim da bo moj tempo za 21ko 155. Časa da to preverim je samo še 13 dni, potem pa seveda nastopi 14 dni počitka pred ljubljancem

Tek v nedeljo ki je bila včasih sobota je pa spet eden tistih, ki gredo mirno v pozabo. Tempa nobenega, volje pa ravno toliko. Po treh kilometrih sem se obrnil nazaj meneč, da bo 6 km tudi dovolj, potem sem se pa na 5. kar ustavil in odpujsal domov. Malo sem že prej vedel da bo tako, a ker sem že soboto prešprical nisem mogel še nedelje. Malo sem že študiral da bi bil krtinski tek, ki ga za danes sklicuje piskec tisti, ki bi štel za sobotnega a kaj, ko spet nisem ziher če bom pravi čas nazaj iz Cerknice. Kakorkoli: popoldne smo imeli fešto, polna miza, slastne pečenke in mlado vino in te stvari, tako da se mi je ves čas kislo dvigovalo ko sem klonkal po PSTju.

September sem torej zaključil z manj kot 150 km, zmanjkali os skoraj trije. ah. Kmalu, zelo kmalu pa pride moj tisoči pretečeni kilometer. Kar malo žal mi je da bo najbrž že pred ljubljanskim.

kRožnik tretjič (37/1)

Še en kRožnik je mimo, tretji. tokrat sta se kmalu izoblikovali dve skupini, tako da smo počasneži brez slabe vesti da bremzamo celo skupino lahko čvekali s svojim tempom, ta hitri pa so se dokazovali s svojim. na vrhu Rožnika so nas počakali, naslednjič pa smo se videli na cilju. Njihov tempo je bil za dobro minuto na kilometer nižji kot naš, tokrat sem 9,5 km naredil v 64 minutah. Moj tempo je torej nekako enak kot na Borških klancih, je pa res da je vzpon na Cankarjev vrh malo napornejši kot Borški klanec. Moram en dan preizkusit spet boršt, da vidim primerjavo.
Sva pa potem imela z forumovcem Borom še analizo v bližnji Kresnički, tako da sem nadoknadil izgubljeno vodo. Med pogovorom sem se spomnil, da že celo večnost že nisem preizkusil Šmarne. Uh, uh, so much to do, so litle time…

Tista nedelja, ki bi morala biti sobota, pa je bila kr neki.

No, pa je prišel tudi ta dan: popolen špric teka . V soboto se ni izšlo, v nedeljo pa je bil trebušček poln kot sodček in se res nisem želel matrat. Za pokušino sem pet minut laufal s psom, pa mi je bilo koj jasno, kako bi se  končalo vsako siljenje: na škrge bi se prerinil do petih šestih kilometrov in nato poparjen odšrl domov. Torej enga tazga čisto pravga ta plavga sem usekal. Me prav zanima kaj bo jutri pokazala tehtnica. Bom po vsem tem kostanju, moštu in torticah sploh še dononaginta ali pač spet docent?

Je pa lušn

Ok, špricanje med vikendom je bilo čisto blagodejna zadeva. Kaj če bi ji rekli dopust ali počitnice ali pa celo, hm, ne, bolniška ravno ne. Sem imel pa kar “meule v rit” včeraj. Abstinenčna kriza morda? Kakorkoli, zredil se nisem, pa tudi kondicija mi ni toliko padla, da danes ne bi zmogel kRožnika. Še posebej, ker je taka dobra družba. O imenih ne bi: ne samo da sem ultra kreten za imena, tu so sedaj za povrh imena dvojna: tista ta prava in vzdevki s foruma. Ok, za dekleta si človek še zapomni: Corny in nana, ostale bi moral pa že gruntat, čeprav so bili tudi tokrat prijazni in tekli z “tretjo skupino” čeprav pravzaparav sploh ni bilo druge. Smo pa potem ZENirali in naklepali 1:05, minutko več kot prejšnič ampak ravno prav srečni in utrujeni. Analiza je tokrat izvodenela ampak z obljubo da prihodnič pa zaprmej. Je pa bilo tokrat kar rekordna udeležba, samo dva trije so zmanjkali do rekordne.

38/2, ni bila razdalja.

Malček je že vse skup ratalo nezanimivo. Nimam neke hude energije, da bi naredil korak naprej, prav tako je pa že jasno, da sem “not” do vratu in čez in da nehati pa tudi ne morem. Eno samo špricanje vaje  doslej, še vedno pa v povprečju 3,16 tekov na teden. Kljub taki disciplini pa nekega hudega napredka ni več: nekako sem začel cepetati na mestu: teža se je ustalila tam nekje pri 88 (14,5 kg uspeha), hitrost se je ustavila med 6 in 7, pa katerokoli razdaljo že tečem po ravnem ali klancih. Malo so me spodbudili na kRožniku in te stvari ampak bistveno pa ne napredujem več.
Kaj pa pisanje? Joooj, kako se šele tu ponavljam! Če je bilo na začetku še hecno brati tiste jamrajade, dvome, veselja, malodušja, ugotovitve, začudenja, pričakovanja, obupovanja in kar je še teh metafizičnih stanj, je sedaj že rahlo dolgčas.
Mislim: kdove katerič recimo lahko za včerajšni tek napišem, da sem se kar na sredi odločil, da ne gre nikamor in sem zgolj iz rutine povlekel še do desetega kilometra, sicer bi pa najraje zabremzal kar pri petem, šestem kilometru. Tule sem bil kar malce presenečen: po desetih sem tekel celo lažje kot sem se prej matral pri petih. Ampak kot vedno, pri meni je itak sama štala: spet je bil tek z rahlim mačkom, malo utrujen in neprespan malo pa še tečen in slabe volje za povrh. Slaba volja je na rovaš večih stvari, ena je ta, da bi rad pred ljubljancem vsaj še enkrat pretekel 21 km, da bi videl kako gre, če sploh še gre. Ker 14 dni pred tekmo to ni priporočljivo je bila ta nedelja pravzaprav zadnja možnost. Priložnost se je pokazala na tekaškem forumu, kjer organizirajo “Ante portas: tek po PST” in sicer polovičko (17 km) in cel krog (34 km). Šel bi 17, kar je čisto v redu približek 21, še posebej če računamo da je vmes golovec. Morda pa potem še 4 km sam. Ampak:
– Najprej je tu abraham, ki ga praznuje znanec in to jasno večer prej. Povabilo ni vljudno zavrniti in tako bo zadeva malo neprijetna. Preostalo mi ni nič drugega, kot da se odločim, da prvič v življenju na žurki abstiniram in se poskusim odpraviti prav potiho čimprej domov. Ok, to bi še šlo ampak:
– kot zakleto so se odločili, da mi kurjavo za boršt dostavijo v soboto dopoldne. Za ta čas sem si že dogovoril obisk daljne žlahte, kamor naj bi peljal na obisk očeta - če si predstavljate, da je v domu, potem si lahko predstavljat tudi, da je še večji psiho kot jaz in da ga sprememba planov hudo zmede. Ok, ena mala spremembica iz sobote na nedeljo bi še šla, odpoved pa - raje ne. Že tako sva prestavila izlet prejšno soboto, ko je nalivalo, da ni bilo za nikamor. Tako mi ni jasno, kdaj bom odtekel tistih 17, 20, 21  km, ki jih tako nujno potrebujem za duševni mir. Če ne bom do štarta tuhtal če sem se sploh prav odločil in ves obupan verjetno res psihično klonil. Ojojojoj.

Jutra so lahko tudi taka

Ja, se dogaja. Najprej en pogledek nazaj: jamranje in filozofiranje, nobenga resnega komentarja pa je v nebo vpijoče, da serjem klanfe. A do sedaj pa ni bilo pa problem najti čas za odtek, malce organizacije pa malo planiranja pa je. Rajtan se je po čudežu zmeram vse izšlo, sedaj se pa naenkrat nič? Pa abraham, pa briketi na Borštu pa potovanje z očetom, pa mlaj, pa sonce v znamenju rib, pa čudno obnašanje nekaterih dvoriiščnih mačk in ne nazadnje nenavadne oblike oblakov na nebu. Vmes mi je kapnilo, kako bi to naredil nekdaj, ko sem bil bolj s srcem pri stvari. Ali bi odpeketal kar v petek zvečer, morda bi opravil krog, magari dvojni krog kar po borških klancih, stisnil en tekec v soboto popoldne ali pač v nedeljo zvečer, kakorkoli. Ne pa neeeeeesretnik sam od maleeeena.

Takole je potem bilo: v petek je bil vendarle en dan po četrtku, ko mi kar ni šlo, pa sem rekel da bom počakal na soboto. Itak sem zabil popoldne najprej v službi, potem smo v gmajnice peljali izkupiček nabiralne akcije po šolah naše dece, nekaj kocov in odej za po tleh, nekaj rabljenih pasjih igrač, ovratnic in fleksijev in še malo hrane in takega, pa je bilo. So bila deca morda kar malo razočarana, ker je bil odziv malo manjši kot so pričakovali ampak sedaj vedo kako se organizacije lotiti prihodnje leto.

Prespal sem na Borštu in preživel res prijeten večer s prijateljem ob pečenem kostanju in moštu, nič pretiravanja ampak toliko le, da se mi zjutraj kar ni dalo še teč. Pa še tona briketov me je čakala za pospravit. Zvečer pa fešta. Treba je vedet, da je to ena taka tradicija, že prek dvaset let dolga in ko je fešta je vedno Fešta. Ponavadi po 15 minutah izročim ključe ženi in gremo gasa do konca. Ampak tokrat me je pa žulilo. Tako rad bi pretekel tisti preizkus, čas pa bo le še jutri. V ponedeljek ne bo več možno, ker je v torek kRožnik, potem pa… Plus vožnja dopoldne, z mačkom mi je vedno neprijetno vozit, najbrž pa tudi varno ni. In sem se odločil in pričel žulit vodo. Vodo zato, ker imam vedno problem, kaj piti, kadar ne pijem. Če pijem potem je to enostavno pir in ne kompliciram, želodec pa je tuidi čisto sklepčen ( do neke mere seveda). Če ni alkoholno imam pa vedno probleme: mehurčki v gaziranih pijačah me vedno napihnejo ko vola pa še zgaga me daje, sadni sokovi so definitivno presladki, kave in čaja pa tudi ne moreš piti do onemoglosti. Ponavadi kombiniram sok z vodo, ampak tule je šlo za cel večer in zato sem prešaltal na čisto vodo, iz pipe. Jebeš Costelo.

Pa ni bilo hudega: enemu je padla dol čeljust, drugi pa je tako ali tako imel že ves čas slabo srce in bi mu začelo prej ali slej flibrirati.

Nisem pa vedel, da so jutra potem lahko tudi takšna. Roko na srce, levji delež je prispeval kadilski zakon: prebudil sem se brez glavobola in smrdečih las, oči me niso pekle, obleka je bila praktično še čisto v redu za obleč (ok, če ne bi poflekal srajce z omak’co). Tudi v ustih ni bilo tistega neumnega okusa po žaganju, ki je neizogiben pa če sam kadiš ali ne. Resnično, resnično povem vam: meni je pa ta novi zakon ful všeč. Povrhu vsega pa še čisto pri sebi: ena kavica, to itak ampak sicer pa čisto brihten. Nič tistega neumnega občutka – a mi ej bilo treeeeba, nikoool več in teh after traparij. No, za na Ante portas tek vseeno nisem bil, čakala me je namreč vožnja po sloveniji s preljubimi mi starši. No, pri žlahti sem se spet najedel, kot da bo sodni dan, na srečo pa sem se lahko vinčka ubranil (en kozarček vendarle, mmmm, novogoriški okoliš) češ da vozim.

Bolj ko se je bližal večer, bolj so me ščemeli potplati. Sploh ne vem, kaj sem zadnjič kompliciral, časa je na pretek. Najdražja mi je medtem nabavila brezšivne gatke in športne nogavičke (vedno, ampak čisto vedno kadar si mora kaj kupiti potem kupi meni dvojno, pa čeprav potem pozabi kupiti zase). Pa sem šel.

Ok, več ne bom nakladal, tek kot tek, saj ni bilo prvič. Morda naj omenim – pa tudi to ne bo nobeno presenečenje za tiste, ki me poznajo – da sem se seveda najprej odpravil ven samo z merilnim pasom brez ure, no tokrat sem se vrnil ponj nazaj, potem pa, to pa sploh ni več nobeno presenečenje, sem se uštel ne samo za en kilometer ampak kar za dva. Kadar grem maraton moram narediti v sredi proge še nekaj dodatnih krogov, če ne bi moral čez križišče s semaforji (pri dolgem mostu), pa mi to ne paše. Seveda sem sfalil en krog in to pogruntal šele doma. Drugi kilometer sem pa sfalil, ker sem pozabil, da sem se namenil končati tek en kilometer pred izhodiščem, da bi imel malce več časa za hojo domov in vmesno ohlajanje in raztegovanje. Čas je bil potem doma vendarle malo boljši kot je kazalo na terenu, ko sem bil – niti ne razočaran ampak začuden – saj res, da sem tekel ultrazen varianto ampak ultrakilozen pa vendarle ne. Še vedno pa daleč od Vremenovega časa, pa tudi daleč od skrite želje (preteči vsaj čas, ki velja kot limitni čas za maratonce, ki tečejo 42, da sploh lahko grejo še en krog). Kakorkoli, vseeno pa sem prepričan, da bom popravil moj lanskoletni dosežek: med poročili, kjer so predvajali posnetek z LM sem porabil do hladilnika in nazaj skoraj minuto, res pa je, da sem kar nekaj časa iskal nož za salamo.

Ah pa še tole, kmalu bi pozabil. Jutri v torek, 16.oktobra 2007 bom nekje na šišenskem hribu pretekel moj TISOČI kilometer. Vabljeni tako vsi bložani in bložanke, da se mi pridružite na kRožniku (zbirno mesto prvi uvoz v mostec iz šišenske smeri ob 18h), po teku pa na kremšnito in pijačo v kresničko. Zaradi ekstra dveh kilometrov, ki sem jih naredil, žal tisoči kolometer ne bo na cilju kRožnika ampak vseeno.

Miljon

Danes na 6,5 km kRožnika sem pretekel miljonti meter odkar sem nekega poznojanuarskega dne vstal iz fotelja in začel teč.

Nobenih strašnih rezultatov še nisem dosegel, ne tečem kdove kako hitro in nisem neki strašen športnik po duši.

Ampak danes sem se počutil kot zvezda.

PS: kaj vč o današnjem kRožniku pa jutri.

kRožnik na kvadrat (39/1, klanci)

Imel sem namen malo več pofilozofirat o teku in življenju in vesolju in vsem skupaj pa sem ugotovil da to itak počnem že ves čas in da kakšnih novih pogledov skoraj gotovo ne bom mogel odstreti.

kRožnik je že sam po sebi nekaj posebnega. Toliko pozitivne energije kakor je seva od sotekačev težko najdeš. Res je, da se včasih malo izgubijo v svoje sfere nekih zame abstraktnih časov, razdalj in dosežkov nasploh ampak – ko je potrebna spodbuda je vedno tu. Malo mi je bilo nerodno včeraj, ko sem obe zen dekleti zapustil, čeprav zgolj za nekaj metrov, ampak enostavno še nimam toliko izkušenj, da bi se znal ustaviti in teči po ritmu nekoga drugega – pa čeprav počasneje. Bobr s tem ni imel problemov, vsaka mu čast. Bobr je bil kot idejni oče kRožnika izbran za “krst”, ki so si ga na hitro izmislili vsi skupaj na simboličnem tisočem kilometru sredi šišenskega hriba… Tudi šibanje je bilo simbolično, pa čeprav bi si včasih zaslužil kakšno krepkejšo po ta zadnji.

V tistem trenutku sem se res počutil tako dobro kot že dolgo ne. Kdor je bral moj blog še bolj na začetku se bo spomnil mojih strahov in dvomov o mojih zmožnostih, vstrajnosti, uspehih. Podcenjevalni, nesamozavestni odnos do sebe, negativna samopodoba ustvarjena kdove zakaj… Stari, še nič ti ni uspelo (kar je seveda laž in neumnost) tudi tek ti ne bo!
Potem pa, nekih bednih 1000 pretečenih kilometrov, in cel krog prekaljenih starih tekaških mačkov, ki te pričakajo na simbolični točki, pozdravijo, čestitajo, se smejijo in veselijo – kakšen trenutek! To je to. Uspelo ti je. Niso pomembni tempo, razdalje, sekunde, ni pomemben izpuščeni dan treninga ali morda kakšno pretiravanje, tu si, zmoreš, nehaj že jamrat jebenti.

Potem pa še kremšnite, nanini mafini in bobrovi čokoladni bomboni, kot bi se domenili, da bomo danes proslavljali. In analiza v Kresnički. Kot pravi moj moto bloga (in naj bi pisalo na mojem nagrobniku) o življenju in smislu in vsem skupaj:

V bistvu je bilo kar v redu.

Pa še slikca: nekje na sredi klanca bi skoraj izgubil dušo. Ko sem jo zagledal pred sabo kako mi gre nasproti sem se najprej ustrašil, potem pa le vprašal kam pa kam. Ko je začela mencati, da bi šla kar nazaj sem jo pa zagrabil in stlačil nazaj v telo. Izgledala pa je takole:

Med dezorientirati in dežo

Zapisal dne 19. 10. 2007 ob 10:54

Fant in dekle športata v postelji ko ona nenadoma zavpije: “Beži, moj mož prihaja!”
Fant strumno skoči skozi okno in pristane na tleh nepoškodovan. Mimo priteče skupina tekačev in nekdo mu reče:
“Hej, ali ti tečeš vedno nag?”
“Ja” odgovori fant
“In - vedno s kondomom?”
“Ne, samo kadar dežuje”

Takole. Sedaj imam tisočko za sabo in lahko kar neham, ne? Ja, ja, sedaj sem veliki frajer in samo pokukam skozi okno, se zdolgočaseno pretegnem in zazeham, ah, dežuje, ne grem tečt, in to je to. Ne špeganje, a bo dež ponehal, ne tuhtanje, kje je že anorak, ne gruntanje, kako mraz je, ampak en zehec in to je to. Upam da bom šel do maratona vsaj še enkrat tečt…

dezorientirati -am dov. in nedov. (i)
povzročiti dezorientacijo: ta protislovja
so dezorientirala ljudi / dezorientirati
sovražnika

deža -e ž (e) okrogla, spodaj širša
nizka posoda, zlasti za shranjevanje
masti: sirotko nalijejo v leseno dežo;
velika deža je bila polna zabele; deža za
med

Kos etin eda (3 9/2z enp redma rato nom)

Sem mislil da se mi bo danes bolj dalo, ko ne pada dež. Resnica je ravno obratna: če včeraj ne bi bilo določenega spleta okoliščin ki vključujejo, mah saj ni važno, bi najbrž šel teč kar v dež. Tako sem se pa kar malo na finto metal, kako bom danes odskakljal kot nilski konj v baletnem krilcu. Pa ni šlo. Malo me skrbi, ker se mi je spet pojavila bolečina v kolenu, zadnjič na kRožniku sem namreč grdo klecnil in namesto da bi si zvil gleženj me sedaj boli koleno. Valjda bo nehalo do nedelje. Naslednje nedelje.

Pomujal sem se torej ven na zrak šele ob pol desetih, ko pa je bilo tooooliko opravkov prej. V bistvu sem imel itak namen odpeti kakšno šestko, več ne, odpravljal sem se pa kot na 6 urni tek Sladkih6. Potem sem stisnil še polovičko do doma, ker me je zeblo (sem se, cepec, premalo oblekel) in to je to.

Pa drugič več.

Mevle v rit (40/1, kRožnik)

Zapisal dne 24. 10. 2007 ob 07:49

Pa smo spet uspešno prešpricali tretji trening 39. tedna (39/3) in tako sem seveda včeraj spet cepetal in mencal pred kRožnikom. Že tako sem cel dan klikal na TF in ko se nikakor ni nihče spomnil na to temo sem moral pač sam. “Ne pozabite! Danes!!!” Se niso kaj dosti javljali - najbrž bi moral poleg napisati še “Kremšniteee!!” Eni so se raje ukvarjali z neko brezvezno debato o mesojedstvu, drugim pa po glavi hodi itak le še Ljubljanski maraton. Meni pa je v krvi že rahlo padla raven endofri - endodefri- mah tekaškega jointa. Oblečen sem bil že eno uro pred kRožnikom, vse prištimano, ruzak, vse za preoblečt, fotoaparat, lučke, skratka, še na Radence se nisem tako ravnal.

Zbrala se nas je dobra tretjina prejšnega krožnika,

ostali se najbrž malo šparajo.

kar se teka tiče - ja, ostal sem brez svoje zen skupinice, tako da sem kmalu ostal sam zadaj, pa so se potem malo ustavljali in me čakali, pa tudi vedno se najde kdo, ki mu je do čveka (mislm, on čveka, jaz pa hropem ). Zdi se mi, da sem tekel dobro, čeprav čas kaže da sem tekel minuto dlje kot najbolje doslej, no meni se ni zdelo. Je pa tudi res, da smo spet malo mutili okrog belvija in sekunde sehitro izgubijo.

Skratka: a ni fino?

Podrobno poročilo iz mojega prvega pol maratona, kjer sem 21 km premagal v zame rekordnih 2 urah in 20 minutah.

Zapisal dne 28. 10. 2007 ob 18:29

V bistvu je bilo kar v redu.