Kesanje, spoved in pokora

Vse skup se je sedaj zagodlalo tako zelo, da mi je namesto da bi mi odleglo samo še eno breme več. Namrečč tole s tem mojim počitkom in pisemcem objavljenim malo nižje. Tisto sem pisal v nekem posebnem trenutku, ko se mi je nabralo že toliko, da me je že tlačila mora. Tisto je bilo na primer čisto res: ponoči sem se premetaval in nekje med spanjem in budnostjo v angleščini vsem skupaj povedal kar jim gre. Pa saj je bilo tudi vse ostalo čisto res. Preveč preveč preveč. Ampak zadnje kar sem nameraval s tem blogom je bilo moriti vse skup z nekimi osebnimi problemi; kaj vas pa briga navsezadnje. Saj imate menda dosti svojih problemov, mojih ne potrebujete. Resnično, resnično, povem vam, žal mi je. Še posebej za tisto na koncu s pavzo in počitkom: tisti trenutek sem res čutil tako. ZA vsak slučaj sem nastavil čas objave na naslednji dan češ še vedno lahko vse skup zaustavim - ampak vse skup se je odvijalo tako hitro da je enostavno šlo mimo. Brišem ali spreminjam pa za nazaj nikoli nič (razen spama seveda), nekako se mi ne zdi pošteno. Potem se mi je zdelo vse skup čisto v redu. Malo počitka od pisanja. Saj se mi navsezadnje ne dogaja več kaj dosti. Tek malo boljši, tek malo slabši. Enkrat letim 5:30, drugič se matram 6:30, komu mar take oslarije. Če malo čekiraš okoli fantje in dekleta ob slabih dneh lezejo okoli 5, hej, kakšen polmaraton pod dve uri, v resničnem svetu se lovi poldruga ura ne pa cela! Ampak spet, s tem sem razčistil. Res.
Radenc na primer: čiščenje glave je tako zelo pomagalo, da sem ga odtekel z užitkom kot že dolgo ne. V bistvu bi moral tolči z glavo v volan, ko sem še 10 minut pred štartom izgubljeno taval med trtami rogaške okolice. Ja, tisti ki je prejšen večer spisal solzavo jamranje da se ga bog usmili se je sam pri sebi režal, češ, ti pa si en cepec, ko je med parkiranjem videl, da so startni baloni že v zraku. 12 ur razlike. Saj vam pravim, da sem šizo. Potem pa tek, ko sem le prišel do starta: seveda sem pretiraval. Ko mi je v zadnjih kilometrih zmanjkovalo moči sem to mirno pripisal temu začetnemu norenju. Šele kasneje sem izvedel da je bilo vreme, predvsem sopara in veter, izčrpujoče za vse. Ampak vam povem, prvo polovico sem jo žgal da me še veter ni mogel ujet.
Jasno je, da ne morem nehat pisat: to sem vedel takoj. Med radenškim polmaratonom je bilo še bolj jasno: prav pisanje mi daje moč - problem je ta, da bi potreboval morda nek drug blog, kjer bi jamral, tule pa se posvetimo teku. Hočem reč, pejmo za šank, spijmo par rund, povemo svoje o svojih šefih in kako nas v službi nihče ne jemlje resno, mi smo pa tako pametni, pridni, delovni, nenadomestljivi, vsi drugi pa taki cepci da je joj, blog pa pustimo pri miru. Kar je problem je natančno to, da sem šel za šank in pojamral o svojih šefih in kako me v službi nihče ne jemlje resno, jaz sem pa tako pameten, priden, delaven, nenadomestljiv, vsi drugi pa taki cepci da je joj, pa ni nič pomagalo. Še vedno me je dušilo in ponoči tlačila mora in sem napisal kar sem.
Potem se mi je zdela vse skupaj seveda hudo slaba zamisel, takele pisat - piskec mi jih je kar dobro napel in nekateri ostali tudi. Kaj pa naj zdaj? Kot polit cucek pridem nazaj, dragi Bložani saj smo se samo heeecali. Kdo me bo sploh še jemal resno, če bom en dal jokal pa stokal kako se ne grem več, pa da hočem svoje igrače nazaj če ne bom mamici povedal, drugi dan pa se hotel priključit igrat kozo klamf ko da včeraj nič ni bilo?
Oh joj.
Dragi moji, Žal mi je, zelo mi je žal. Trdno sklenem, da se bom poboljšal, pomagajte mi s svojo milostjo.

Še posebej ker se mi spet ful dogaja. Za znoret.
Odkril sem holmerjevo stezo, strah me je da sem fasal neko grozno vnetje nečesa v stopalih in me zato boli peta, kar lahko pomeni, raje ne povem kaj lahko pomeni…, dobil sem izvide tistega the sistematskega pregleda, za dobro mero pa sem si postavil plan da odtečem ta dolgega Ljubljanca.

Te stvari je pa ja treba dokumentirat, ni res?

Jeremija

Tule pa res ne vem, al je to smešno ali ne. Namreč tale peta. Nekaj se je oglašala že pred Radenci, pa sem jo skupaj z kolenom utišal, da nimam cajta sedaj za te reči. Koleno je dojelo, peta pa še kar naprej goni svoje. In grem, cepec, guglat. Madonca. plantarni fascitis, ne morš verjet. Gremo na tekaški forum in kar nekje na sredi brez glave in pete repa odprem temo pa da vidmo. Masaže pa kremice pa žolč mrtve mačke na grobu device (ob polni luni) pa te reči. Opa, ne! Pazi, to je resno. Pazi to je nevarno. Počivaj, nehaj, ustavi se, takoj zdravniku, pol leta pavze, ne igraj se, groza, strah in trepet. Niti enega drugačnega mnenja, češ, tap-tap po rami, ne sekiraj se stari, tole mine samo od sebe. Ok, pa nič. Pojma nimajo, bom jaz tole lepo masiral pa z žolčem mazal, kremice vtiral pa bo. Med tem pa na Holmerjevo stezo pri žaku, mehka preprogica, balzamček.

In zjutraj? Boli. Še vedno. Hmm polna luna je bila prav gotovo. Morda ni bila devica, kaj pa veš? Ajd še malo počakam. Potem pa končno čisto zadnji prispevek v temi: hej, veš, morda je pa išijas. Jasno da je išias, kaj bi pa bilo drugega. Takoj naslednje jutro me je tako sekalo od križa navzdol do pete, da sem komaj hodil. Je bolelo, da je bilo veselje! Kakšen plantarni karkoliže!

Sedaj pa spet čakam, kako se bom prebudil jutri. Po današnji kolesarski turi me namreč hrbet ne boli več. No, upam, da se do jutra išias vrne…

Millenium Y2K

Ekola. Danes je padel dvatisoči kilometer. Uh!

Tri barve: Črna, prozorna in siva

Pisanje mi gre od rok obratno sorazmerno z lahkotnostjo teka se mi zdi. Kar se službe tiče je itak tak poden, da se niti sekiram ne več: samo še slina mi teče s kotičkov ust ko se bebavo smehljam kheh kheh khhhhehhhh, potem pa hopla v nov dan. Morda se komu zdi, da je bilo pucanje lanskega dopusta zadnjh nekaj tednov ob četrtkih in petkih blazno blažilno ampak naj kar povem: v bistvu je bila samo toliko večja štala v ponedeljek, ko je bilo potrebno narediti vse za nazaj (do večera) in potem še v sredio, ko je bilo potrebno narediti vse za naprej (seveda spet do večera). Potem pa ta jebeni mobi - to me še vedno najbolj strese, ker me iztrga iz popolnoma drugega štosa na dopustu na sredi nečesa puf, šus v glavo.

Tek mi gre pa dobro. Kogar zanimajo podrobnosti lahko pogleda v razpredelnico, tule samo na kratko: tisto o dvatisočem (2000) kilometru sem že napisal, no morda je tu za dodat, da sem poleg tega v istem zamahu opravil tudi najhitrejši kRožnik spljoh. Predvsem dol je tudi letelo. Ampak je hec: ne gre mi vedno dol hitro, oziroma, ne počutim se vedno sposobnega da bi dirjal navzdol. Včasih se mi pa kar odpre, letim kot ptiček, prav lahkotno, mehko, poživljujoče. Tja do 3:22 sem šibal. Potem Boršt: končno pod urco - kaj je to da tako poetim mi bo večno uganka. nič kaj strašno dobro in naspidirano se nisem počutil,. pa sem svoj najboljši čas dotlej popravil kar za 9 minut. 9 minut!!! Za kilometer in pol zen teka! Mater se mi je fino zdelo. Sploh sem zadnje čase nafilal svoj ego da kar poka: zadnjič sem se spravil na obisk k znancu na zaplano. Sva malo tuhtala, da bi prišel z avtom in greva potem malo s kolesi okrog. Meni pa se utrne: grem gor kar tečt. Pa res, iz Stare Vrhnike pa cigumigu do vrha, skoz klanc. 360 višinske, čez 7 pa pol kilometrov, 52 minut. Mu je skor čeljust dol padla ko sem prisopihal pred hišo. Ampak samo za sekundo, potem pa sva, ko sem nadoknadil izgubljeno tekočino šla še na razgledni stolp. On s kolesom jaz pa spet tek. Super je blo. Naslednji dan sem bil v službi zvezda dneva…! Pa prvič, čeprav samo za en dan sem padel pod 80 kil, tudi to je nekaj. Je mal zoprno, ker sem sedaj veliko na Borštu tam sem pa kar naprej lačen, tako da sem sedaj spet med 81 in 82. Ampak nič ne de, ego ima 100 kil pa se ne sekira. Uh, pa tole s spominčico: pridno nabira kilometre, sedajle na Borštu sicer hodi, sicer pa je pretekla tudi že 8 km vkup. Blejska se bliža!! Meni pa fino pride tek vštric z njo, tako imenovani iztek ali kakorkoli naj temu rečem mi dene še bolje kot čisti počitek, naslednji tek je potem vedno dober. Gre pa veliko časa.

Tkole, takle mamo. Še tri kratke zgodbice, take barvne. Čeprav črna, prozorna in siva sploh niso barve.

Črna

Smo se menili za veslanje po kolpi - skupinsko, skorajda tradicionalno. Letos sem se odločil da se raje pridružim dvema, ki namesto s kanuji kolparita s kolesom. Zna bit lušno. Pa občutek imam, da že kar zmorem, čisto resno: zadnje čase sem porajtal nekaj kar pri sebi nisem visdel že 43 let: na nogah se dejansko vidijo mišice. Uh, skoraj švarceneger!! Edino kar ravno ni bilo dobro je moj bogi bicikel, saj ne da je čisto zanič ampak saj veste: za dober treking kolo za 100 evrov pač ne more nuditi veliko. Pa je padla ideja in sem si kolo sposodil. Enega scotta. Madonca, to pa gre! Skoraj kar samo od sebe!!

Potem pa - eh, deževje. Deževalo je in deževalo in deževalo in deževalo, tako da nazadnje nismo šli nikamor. Ampak ker sem imel biciklček doma, sem se odločil za izlet. Do Mengša recimo. In sem šel. Na sredi tam za bežigradom pa kar naenkrat vse - črno. Črno in čedalje bolj črno. Uh. In zatišje Potem pa veter in seveda spet dež. Kolikor je šlo sem gonil nazaj proti domu a sem bil seveda takoj premočen in premražen do kosti. Tam na semaforju pa, evo mene, ubogi cucek, črno bliskam z očmi in kolnem letošnje deževje, kar ti pristopi starejša gospa in me spravi - pod marelo. Mladi mož, reče, da boste vsaj teh par sekund pod streho. Vam rečem da se je v trenutku vse skup zdelo tako noro, da si nisem mogel reči nič drugega kot, Pa ta svet je v bistvu kar v redu…

Prozorna

Z Zaplane sem se vrnil žejen. Že na cilju pirček, potem pa še na razglednem stolpu dva, pa še dva “dohtarja” čez, ni čudno, da sem doma letel naravnost v hladilnik. Ah pivo. Lok, lok je šel, kot da bi bil štamprle. Potem se odpravim na kavč in glej, a ne bi morda še enega? Seveda me zmanjka še predno ga spijem do konca. Nekje proti jutru začno zunaj nabijati ptiči in to me prebudi, kadar pa sem zbujen pa grem obvezno na stranišče, da potem bolj kvalitetno izkoristim še preostanek spanca do budilke. Opravim in se vračam nazaj. V ustih tisti zoprn občutek žagovine, o, lej ga, pivo je še ostalo, požirek mi pa ja ne bo škodil. Bljak, toplo pivo!! Hitro v hladilnik, tam je gotovo kaj ledenega! Tako je: pollitrca prozorne tekočine se hladi prav v take namene. Nagnem in v sekundi me prešine: dragi otroci, draga žena, pazite: v tej pollitrski steklenici je šnops, da ne bo kdo slučajno po nesreči spil. Jasno razen mene. Navsezgodaj zjutraj pivo in čez krepak zalogaj šnopsa. Daleč smo prišli…

Siva

Ni treba govoriti, da sem bil krepko zmeden, ko sem vstal. Pa tako pomemben dogodek me je čakal: tisti scott me je čisto razrajcal. Ni trwajalo dolgo da sem se odločil: postal sem lastnik velikega lepega sivega authorja.

Ta šele leti!

piskec

Comment on July 13th, 2008. e

E, ravno to je čakal! Da ga malo pohvalimo!

Wega, super! Takle rezultat bom jaz imel nekje… hm… hm… 2017?

Če bom pri svoji zaletavosti sploh kdaj uspel. Zaletavosti, kaj???!!!

Je pa res, veselje je tudi pri nas! Kar nekje tukajle okoli se podi.

Grd, neumen in napihnjen

Joooj kako si grem včasih na živce. Joj, joj joj. Ne ampak res. Kr neki.

Joj, julija sem pa samo mal več kot 100 kilometrčkov naredu.

Joj, čist nič nisem shujšal.

Joj, mal večkrat bi šel lahko z biciklom ven, če em že tokzanjga dal.

Joj, na Šmarni nisem bil celo večnost.

In tako naprej in v nedogled, da bi samega sebe na gobec. Ajd če je Saška Landero lahko sama sebi pljuvala v obraz potem menda tudi sebe nagobec ne bo težko. Ker oja, sanjat pa fantazirat pa znam. Mene ima bog pač rad kaj čmo in to kljub temu da sploh ne verjamem in verujem vanjga. No glavno (si mislim) da on verjame vame, ane. Ker jaz sem nekaj posebnega: na Šmarno bom po tolkem času poskušal kar teč, ane car Wega, če je šlo na Vršič bo pa tudi na Šmarno, očitno bo šlo kar z lufta in brez kakšnih posebnih treningov. Ja, ja, vem, eni cepci trenirajo tako da gredo gor tudi po dvakrat če ne večkrat gor pa dol. Ampak meni, kot rečeno, ni treba. Jaz sem od boga izbran, saj veste. In potem seveda guznem po sedmih minutah in 42 sekundah in še malo kasneje sem ves kisel ker kumi da malo popravim svoj šmarski rekord, pa še to s surlo do tal in jezikom do vznožja. Še ritualno pivo ne gre dol kot ponavadi in se kar hitro spokam nazaj. Grem domov, pa vrečko na glavo in pod mizo in ne pridem več ven.

Hvala bogu me nekje sredi poti vendarle vrže božja: mater si ti en cepec. Ne ampak res. Kretenus wegalis da ga je za iskat. Jok, ne da bi svoje dosežke sešteval a-a. Kr neki mutit pa tuhtat, pa ajde, ko bi to vsaj na blog limal da bi me boščka potem vsi malo trepljali po rami pa “neee, wega, ej ne se sekirat, ti si ja faca” pa tolažili kok sem dober pa te stvari - saj poznate te reči. Ne. Raje: jooj, a mi je bilo v soboto treba špricat tek? Pa: joooj, čisto nič se ne držim treninga za maraton. Ali pa: a si zadnje čase sploh pretekel kaj pod tempm 6? Tole pa recimo kar naprej: a od sedaj naprej pa tečemo sam še enkrat na teden?

Potem se si sredi poti navzdol malo ozrl čez rame in kaj vidim?

Wega.

Lep pameten in skromen, pomisli malo:

- že drugi znanec je klonil pod težo dokazov in sklenil vstati s kavča in se zagnati po trinajsttedenskem toboganu ki te nauči leteti. Prvi je že pri koncu in kar žari in nejeverno zmajuje z glavo. Te dni je pretekel 40-1-20 in je kot iz reklame za orbit, ko opisuje občutke. Drugi trdno odločen s 120 kilogrami drsi po prvih zavojih in prepričan sem da bo drugi Clasix. Obema sem bil vsaj malo v vzpodbudo in to me neizmerno veseli

- s spominčico sva pretekla prvo tekmo. Če sem jo prvič lani, ves euforičen od svojega uspeha silil in nagovarjal in tečnaril je v drugo speljala svojo zmago sama. V uspeh si štejem da sem stal ravno prav daleč da sem lahko le z veseljem spremljal napredek ne pa igral mojstra pametnjakoviča

- pa tudi zadnji uspehi, kaj špilam limono: fantastični uspeh na blejski desetki, rekordni tempo na tekmi in nasploh, čas, za katerega ne bi verjel da ga je moje telo sploh zmožno prenesti. PA potem vršič, ej, na Vršič sem tekel! Še kolesarjem so čeljusti dol popadale, ampak jaz pa ne bi bil jaz, sem že po rezultatih andrejčkovega teka na vršič štefnal in ugotovil, da bi bil tam zadnji. Ah, pol je pa to brezveze ane? Buuu! Zadnji. No a sem za ustrelit? In to s šibrovko s ščetinami in soljo da fajn peče. Gor na vrh prelaza pri tabli 1611 mnm sem stal kot en bebec, češ, saj to pa sploh ni bilo nič posebnega… namesto da bi skakal, vriskal tablo poljubljal in take.

- pa da sem se na kolo spravil je pravzaprav tudi za pohvalit. Tu moram sicer jasno in glasno povedat da me kolo še zdaleč ni tako prijelo kot tek. Še ko kolesarim okrog in naletim na tekača kar malo vzdihnem. Je pa luštno, krasni izleti so to, za katere je tek manj primeren: tek je bolj izlet potem greš pa tečt ali pa tek potem greš pa na izlet, no kolesarjenje pa je izlet sam. Kakšne konce imamo mi tam okrog Boršta!! Res je lepa ta naša suha krajina. Kar še posebej šteje je to, da se spravim ven.

- in končno, vsi vi, moji bložani. to je tudi uspeh. Imeti znance in prijatelje, o tudi to je uspeh. Če bi ne bil, kako pa je okrog nas toliko osamljenih ljudi? Rad vas imam!

V bistvu je res kar v redu.

Zapi - tek

Včerajšni tek je bil en tak mehanski. Nič navdušenja na koncu, prej obratno. Po načrtovanem bi moral preteči dolgi tek 29 km, pa sem odnehal pri 21. Nisem bil slabe volje zaradi tega, pravzaprav sploh nisem bilslabe volje. In ne, ne gre za krizo, v bistvu mi gre na splošno tek čisto v redu. Ampak tuhtam spet nekaj. tole s pijačo. Moje načelo glede pijače je dokaj enostavno: dokler zaradi pijače ne ogrožam ali zapostavljam družine, sebe ali službe, dokler ne prizadanem na kakršenkoli način povezan s pitjem nikogar je vse v redu. Doslej se je nekaj od naštetega primerilo kakšnih trikrat, morda štirikrat in vsakič sem imel moralnega mačka do nebes in neskončno, neskončno dolgega. V zadnjem letu in pol pa se je v družini pojavil nov član: tek. Načelo bi moralo držati še naprej: dokler zarad pijače ne ogrožam ali zapostavljam teka je vse v redu. V teoriji. Če grem malo brat blog za nazaj se namreč zadeva ponavlja kar naprej: slab tek zaradi mačka, prestavljen tek zaradi pivca po službi, take stvari. Zadnji teden je bil višek: od torka ni bilo dneva, da ne bi spil najmanj tri pire, v torek jih je bilo, ojoj, kakih 7. mar je bilo potem čudno, da sem bluzoslav bluznik v sredo po obisku pri sosedu na Borštu s svežimi tremi piri v riti vseeno odpeketal na načrtovane 3 km in telebnil po makadamu kot opica pijana, kar sem navsezadnje tudi bil. Oh in potem v četrtek – pazite tole: gladek špric teka, jebi ga obveznosti ane, kaj čmo. Včeraj, ko je bilo načrtovano od 0 (nič) do 3 km rinem in rinem, danes ko pa je najmanj 6,5 (pa do 8 ) pa – ah, bom pa jutri. Za tri pirčke je bil pa čas seveda. In jutri, ah, seveda petek in ob petkih po službi se ve kaj, potem pa na boršt in saj je itak načrtovan počitek ane?, kaj bi se gnal in nadomeščal včerajšno lenobe. Ej, enkrat se živi, mam pa ja pravico mal uživat. Potem pa v soboto napad slabe vesti, opla, kar 14 jih naklepljem, kaj pa je to meni! Ojoj, kakšen cepec. Načrtovalec je že vedel zakaj je razporedil teke takop kot jih je, počitek in tek se izmenjujeta, načrtovana dolžina pa ima najbrž tudi kakšen pomen. Kaj pa naredim jaz? Gladko preslišim vse svoje prepričanje, vse kar dopovedujem drugim, kar jim hočem vbiti v glavo, ne , ne gre z glavo skozi zid, ne, nič ne pomaga če vsak dan tečeš kot utrgan, ne, ne, ne. Ampak – ja. Resnici na ljubo je bil tek lep, tekel sem malo po drugi poti in je bilo čisto v redu. Samo dolžina je bila čisto zgrešena. Potem pa, oh, nedelja: načrtovanih 29 km. Najprej grauntanje, kako bi speljal napovedane obiske in tek skupaj, končno pade odločitev da grem kar »zjutraj«, se pravi nekje ob pol desetih. Ker se mi mudi, da ja nebi obiski slučajno prišli že prej kot jaz s teka in tako brez mene spili kakšno pivo, hitim, in ker hitim pozabim in na napitke in na slušalke in na kakšno tabletko glukoze, halo, 29 ni mačji kašelj. In me pri 21 seveda pobere. Malce me pobere zato, ker se bil tako priročno blizu doma, malce me bolijo kolena in res nečem tvegat. Malce je pa tudi že čas za obiske. Tako, vidite. Čisto jasno lahko povem: letošnji maraton je padel v vodo zgolj in samo zaradi pijače. Ob vestnem sledenju načrta bi včeraj najbrž dobil polet in potrdilo da zmorem, tako pa bomo letos ostali pri 21ki. Saj po svoje je čisto v redu: le kam hitim, najprej je treba 21ko spravit pod 2 uri, po drugi strani me pa jezi: vem da bi zmogel in uživam v dolgih tekih (ali klancih) najbolj pa me je zi razlog.

Pa naj zaključim malce bolj veselo: nenačrtovani obiski so me nevrjetno razveselili ampak pazite to: od vsega tega tuhtanja sem popolnoma pozabil napolniti zaloge piva – tako da so potem priskočili na pomoč sosed (hvala Brane!!) in hja, kaj češ, kar obiski sami. Hvala prijatelji za lep dan!

nebritanski grof

Z mano je pač tako da prav uživam v številčkanju, predalčkanju, seštevanju, kombiniranju in teh stvareh. Tako štejem tedne, število vaj, število pretečenih kolometrov, izgubljeno težo, seštevam čas, odštevam dneve do LM, sledim trend tekaškega tempa, vpisujem kalorije pa srčne utripe. Posebno razdalja je tista ki me najbolj rajca, imam jo vso skup od kavča dalje, pa za vsak mesec posebej pa na leto, s števci in kremšnitami, da je vedno veselje. Seveda je to otročje. Nekateri še ure nimajo, tečejo kar tako po občutku. Jaz pa pač tako. Že od majhnega sem imel rad štetje in številčenje, to bo najbrž tisti avtistični del mene, čeprav je res da pa v poštevanki nisem nikdar blestel niti ljubil matematike. Se spomnim dnevnika, ki sem ga pisal. Ja vsaka zanimaiva stran je bila slavnostno počečkana – 500. stran!, 777. stran!, 1000. stran!! Pa na začetku in koncu vsakega zvezka točno koliko dni je trajal dnevnik, pa še kakšna statistika zdraven… Pri tem štetju gre meni torej v glavnem za obletnice in ljubileje. 1000. kilometer. 100. teden. Take reči. Na 100. teden bo treba še malo počakati. 1000. kilometer je že bil, 10000. je pa še daleč. Nobene pametne obletnice torej. Pa vendarle: evo jo! Včeraj sem končal – čisto naključno – na tisočem kilometru letošnjega leta.

Kaj imam pravzaprav od tega ne vem. Saj v resnici najbrž sploh ni 1000. kilometer; kdove, kolikokrat sem ocenil ali izmeril razdaljo narobe pa kolikokrat je pofavlal footpod. To me bistveno ne moti: saj tudi 08.08.08 ne more biti kaj posebnega, če samo pomislimo, kolikokrat so spreminjali koledar, dodajali in kradli dneve in take, pa poglejte kakšen cikus delajo v Rusiji in na Kitajskem!

PA še za nekaj je dobra tale obsedenost. Danes bi namesto tega spisal en tak tečen prispevek o tem kako mi gre na živce srebrna medalja Sare Isakovič, pa sem v tabelo vpisal včerajšni tek in zagledal okroglo številko. Je bolje tako, ane?

I feel občutke

Sem pa res malo štorasto zapisal na koncu prejšnega pisma, da me moti srebrna medalja Sare Isakovič. Seveda me nič ne moti, nasprotno, vesel sem, da jo je dobila. Moti me, da je celo tudi ta trenutek manjkalo čisto malo pa bi napisal, da sem na koncu prejšnega pisma res malo štorasto napisal, da me moti srebrna medalja naše Sare Isakovič. Kar preberite še enkrat. Gospodična Isakovič je kar naenkrat postala naša. Mi smo dobili medaljo. Ko je hodila na treninge, domnevam da vsaj trikrat na dan, še ni bila nič naša. Ko je bila v krizi, ko se ji ni dalo, ko je dvomila, ko je zbolela, ko je bila preutrujena tudi ni bila še nič naša. Ko je stiskala zobe, ko je bila trmasta, ko se je še enkrat pognala v vodo, ko se je odpovedovala, ko je vztrajala, ja, niti takrat še ni bila naša. Sedaj je pa čisto vsa naša. Mi smo dobili medaljo. Na blejski otok smo šli pokat s šampanjcem in raketami, ker smo mi dobili medaljo. Mi, njeni sosedje, sovaščani, sodržavljani. Nikoli je nismo zgodaj zjutraj peljali na trening, ker mama ni utegnila, oče pa je bil v službi. Nikoli je nismo bodrili. Čisto čisto nič nismo naredili za to medaljo. Ampak to nas nič ne moti, da si je sedaj ne bi vzeli vsaj košček. Zato jaz Sari Isakovične čestitam za njeno medaljo. Čestitam ji za njeno srčnost, vztrajnost in zmožnost izkoristiti nadarjenost. Čestitke staršem, trenerjem in prijateljem, ki so ji pomagali. In naj ji bo njena medalja v vzpodbudo za naprej.

*
**
***
****
*****
****
***
**
*

Naj vseeno še razložim par stvari: tegale nisem mislil objavit, ker je rahlo sluzavo in se je v resnici moja jeza že razkadila. Še posebej, ker sem očitno tečen samo jaz, same Sare Isakovič pa vse skupaj hvala bogu nič ne moti. Me je pa še enkrat pogrelo te dni, namreč ko je zaradi novinarjev trener metalca kladiva zamudil na podelitev medalje. Si predstavljate? Kretenska vprašanja ala kakšni so vaši občutki so pomembnejša od vsega ostalega! Kakšni so vaši občutki, ker ste zaradi naših debilnih vprašanj zamudili na enega najlepših dogodkov svojega življenja?

Ko si srečen ‘daj udari z glavo v zid (tup tup)

Pravzaprav bi moralo biti vse tole čisto drugače-
V mislih, ko sem ga pisal je že bil drugačen. Potem sem ga pisal in pisal in brisal in brisal in se ni izšlo. V bistvu sem ga pisal in brisal in pisal in brisal pa se ni izšlo. Ponavadi je tako. V mislih dostikrat napišem cele romane in je kar škoda ker gre potem toliko materjala v nič. Kot ga je šlo recimo med morjem. Cel kup reči, ki sem jih menda tudi naštel pa kaj, ko so bile že napisane in ne gre jih pisati še enkrat. Pa mi je res škoda: tole pisanje tule v blogu ima potem včasih vsaj kakšen odziv in misli dobijo novo razsežnost; včasih se vse skupaj potem pokaže v drugačni luči in take reči. Ko pa zadevo premeljem v mislih in je ne zlijem na papir (ok, papir, saj veste kaj mislim) včasih potem nimam več nobene potrebe ponavljat zadeve v blogu. Pa škoda, fino mi je poklepetet z vami še o čem drugem kot o teku pa o tem kako mi je šlo pa ni šlo pa sem mislil da mi bo šlo in mi ni šlo in sem mislil da mi ne bo šlo pa mi je šlo in vse ostale možnosti. Tako sem enkrat vmes spet dobil eno krasno temo: a smo srečni? Najprej naj pojasnim “enkrat vmes”: ponavadi je to med kakšnim daljšim tekom ko pozabim doma telefon ali slušalke ali oboje. Lahko je to tudi vmes med daljšim tekom ko vse skup namenoma pustim doma, ker mi ponavadi sploh ni do tega, da bi vse skup vlačil sabo. Ali pa je to med krajšim tekom v obeh prejšnih kombinacijah. Ali pa, kot danes, med košnjo, ko tako ali tako mp3 nič ne pomaga. Spet cel kup misli čez možgane, da se je kar bliskalo, ko so že vremenarji spet zgrešili za ta naš košček suhe krajine. Sploh imam takole med košnjo ali v viseči mreži na morju in podobnem cel kup idej, več kot med tekom, takrat se vendarle ukvarjam s tempom in klanci in dihanjem in koraki in ovinki in morebitnimi medvedi in takim. Skratka, nekaj se mi je motalo o sreči.

***

Povod za to so bile objave zadnjih dni, piskec, Hana in Vreme. Najprej piskec, ta je objavil da bo nehal kaditi, in če gre vse po sreči ravnokar mineva 21 ur in 11 minut, kar ne kadi več. Hana ima skrbi, končno si jih je priznala in se je odločno spoprijela z njimi. Ne težave: skrbi. Linka do objav sedajle ne morem dati, ker objavljam offline in bom tole poslal čez mobija ampak saj ju najdete ob strani. Vreme pa, eh ta pa ni več tapravi. Tu ne gre za to, kar je objavil zadnje dni ampak za to kar ni. Sedajle moram to posebej povedat, sicer bo vse skupaj zvenelo čudno: pri vsem skup gre za moje občutke in kaj je res tu ni važno. Kaj se dogaja z njimi ni predmet opravljanja, vse skup omenjam samo zato, da razložim, kaj vse skup sproža v meni. Kakšne misli, kakšna čustva kakšne čudne ideje. Skratka, spet najprej piskec. Ta je torej objavil da ne kadi več in sem bil blazno srečen. To je sprožilo miselni tok ki me je najprej spomnil na moje nehanje, potem pa na to, kako sem bil sam srečen, ko sem nehal, res nehal. In sem bil potem žalosten, ker sem se spomnil, kako zlahka je tako krhko odločitev prelomioti in kako tako lomljenje potem boli, čeprav nekje globoko potlačeno zadaj ampak boli. In sem potem premišljeval dalje, da kaj me pa sploh briga za piskca in njegovo kajenje, njegova odločitev, njegova sreča, a ni to isto kot Sara Isakovič in njena zlata (ja zlata) medalja, kaj se sedaj mešaš poleg, naj kadi če če in naj ne kadi če neče, kaj ima veze. Pa sem bil še kar naprej vesel da se je odloćil. Ko je motor kosilnice preglasil prav vse zvoke okoli mene in sem bil z mislimi čisto sam sem se nekaj trenutkv prav naslajal ob misli, kako so za ta užitek nekadilci, ki nikoli niso kadili, pravzaprav prikrajšani. Ko takole premagaš samega sebe. Ah, potem pa Hana, skrbi, tamauček bolan ona pa se sekira če ni še sama bolana samo zato, ker stoji ob vznožju septemberske gore odgovornosti. Evo, še sedajle sem v dvomih če imam sploh pravico pisati takele. Kaj se spet mešam v druge ljudi, njihove skrbi, odločitve in in in, no pač v njih. Spet sem kar nekaj srečen, da se je odločno spoprijela z vsem in kaj, joj, spet sindrom Sare Isakovič. Njeni problemi, njene odločitve njune zmage!

Ah, spet ta jebena nitka, NIKOLI več ne kupim zvezdate nitke, stalno se zatika. In potem moram ugasniti kosilnico, kar mi je zoprno in navijat nitko na novo, kar mi je še bolj zoprno in zaganjat pregreto kosilnico nazaj, kar mi je sploh zoprno, najbolj zoprnejše pa je, ker mi čisto pretrga tok misli. In potem ne gre več naprej. Na silo ne. Isto so med tekom semaforji, psi in odvezane vezalke.

Ja nekaj smo govorili o sreči. Pojma nimam več kaj ampak če govoriš o sreči potem ne moreš mimo družine, prijateljev in - ne vem kaj naj tu vtaknem - blaginje?, službe?, v glavnem bivanja. In če grem po tej poti bom hitro sluzast, kar pomeni, da preden se mi je strgala nitka gotovo nisem premišljeval v tej smeri. Hočem reči, kaj pa sploh lahko povem o tem, ne da bi bil plitek in ameriški? Družina, ja- ej, če pa sem res srečen da jih imam. Same prežvečene fraze mi prihajajo na misel ala, saj so bili vmes tudi težki trenutki, ki sva jih prebrodila skupaj… no, če je pa res. Samo tisti zapis od rojstnega dne je treba prebrati, ko sem dobil kitaro - ane? In jaz ne bi bil jaz če ne bi spet tuhtal a si to sploh zaslužim, veste, draga moja ženka in otroka, jaz sem pravzaprav nekje globoko v sebi žleht in sebičen in si nikakor ne zaslužim da me imate rade. Vsaj ne toliko. Če bi vedele, da - e ne bom povedal. Ok, naj bo. Ne. no, v bistvu gre za to, da mi včasih prav paše bit sam. V resnici to ne bi smelo biti tako, ane? Brezpogojna ljubezen in to. In potem so trenutki, ko se mi zdi, da bi se mi zmešalo, če vas ne bi bilo. In kako sem srečen, da vas imam. Spet si vas samo lastim. Ve mi boste dale svojo brezpogojno ljubezen, jaz boma pa srečen. Uh. Čas da nanovo navijem nitko, tudi če se še ni strgala.

Gremo raje k prijateljem. Tudi s prijatelji imam namreč srečo. Že od majhnega - z najstarejšim prijateljem sva prijatelja že 40 let. Ne z mamo, ne z ženo, ne z otroki nisva zdržala toliko. Niti z bratom in sestro. No in z očetoma, sošolci, kelnerco v bifeju tudi ne.
Potem pa teli ta novi - ojoj, poznamo se leto in pol pa se mi zdi da se poznamo že 41 let. Piskec mi je povedal vse o Alešu, Hana o Heleni in Vreme o Rajkotu. In wega njim vse o meni. In smo se kar poznali. Ne res, ne vem pri kom bi se po parih srečanjih upal zvaliti sredi dvorišča pred hišo na tla in - kozica si sita - počivati zadovoljen srečen in miren. Potem me je kar sram včasih, ko si ne najdem časa za komentar, češ, ej pet minut bi si pa že lahko vzel. Po drugi strani pa, ajd, ćist skoz jim pa tudi ni treba težit. Saj so prijatelji bodo že razumeli. Spet stari sebični Wega… in ta njegov še bolj sebični Rado…

Ni več dosti za povedat. Trenutek je mimo, ne teče več. Moral bi napisat še kakšno o službi pa je po najboljši volji ne morem nikakor povezati s srečo. Morda edino…, ja tam je že vse skupaj tako absurdno, kot bom dal naslov današnjemu pismu.

32 | 23

Vsi moji problemi in problemi problemov, ki jih imam sam s sabo se zlivajo v eno točko, to je, da ne vem čisto dobro kaj bi rad. Oziroma večinoma ne vem. Dokler je cilj ohlapen, ok, še gre. Recimo: začel bom tečt. To je tak enostaven štirizložen cilj, ni si ga težko zqapomniti, ni ga težko opisati, naprimer če bi rad o njem povedal kaj komu drugemu. Potem se pa zakomplicira. Tečem že in cilj je dosežen. Sedaj pa ne vem kaj bi. Bi tekel dalje kot tečem, recimo cirka trikrat tedensko 10 km in to je to, pa poleg raje recimo še malo kolesaril, planinaril, plaval, šahiral, balinal, metal pikado in tako dalje? (1) Bi tekel dalje kot tečem, recimo cirka trikrat tedensko 10 km, samo da bi poskušal delat na brzini in stabilizirat tempo tja nekam pod 5:30? (2) Bi tekel dalje kot tečem, recimo cirka trikrat tedensko 10 km, poleg pa še enkrat tedensko izvedel kakšen daljši tek postopoma tja do maratonske razdalje? (3) Bi tekel dalje kot tečem, recimo cirka trikrat tedensko 10 km če pa ne znese pa tudi manj, kakorkoli pač, po guštu in volji? (4) Oh toliko možnosti, toliko enih odločitev, toliko enih prelomljenih načrtov.

Včerajšnji tek je bil že eden tistih, ko ne vem čisto, kam bi ga vtaknil. Moral bi it 32 km (3) pa sem se pri 23 odločil da imam dosti (4). Očitno je, da imam še rezerve – povprečni utrip sem imel 137, pa mi mišice ne pustijo. Kaj naj sedaj? Začnem trenirat po 15 km, kjer mi začne padat tempo in delat na hitrosti (2), ali podaljševat s 15 km vsak drugi teden po pol km? Naj danes izpustim bicikl (1), ker bi morale mišice počivat? Oh, oh, oh. Pri vsem tem niti ne vem, če ne gre pri vsem skupaj za blef saj se mi v resnici zdi, da sem cel teden načrtno delal na tem da v nedeljo ne bom mogel na dober dolg trening. Pomoje sem bil prav presenečen, ko sem se ob poldevetih vseeno spravil ven. Madonca, saj bo trajalo do polnoči!! Amapak sem kar trmaril. Mojih ostalih devet in polovica desete osebnosti je zmajevala z glavo, jaz pa kar – gremo! Brez vode, brez priboljškov, kar na horuk. Jasno da me je pri 23 zmanjkalo.

Kaj je bilo takega, da lahko rečem, da sem se načrtno pripravljal na nedeljsko kapitulacijo? Prenažiranje seveda. Niti ne s pijačo ampak žar. Ah, sestrične itak nisem videl že celo leto in tudi če je nebi še kakšno ne bi bilo katastrofe. Ampak rojstni dan, čestitat grem pa vseeno lahko, ane, se spodobi. Sam živjo rečem in grem, do pojedine mi danes (nedelja) ni nič: včeraj (v soboto) smo itak žarili pri sosedu in imam še poln trebuh. Tik preden grem še skleda krompirjeve solate z jajci (ja, skleda, če je pa tako dobra.) In dunajc poleg. In šampinjončki z tržaško in sirom. Oh. In potem na rojstnodnevni zabavi: polna miza. Perutničke. Na žaru. Samo eno. Dve. Deset. In pečena rebrca…. dve? Ok, tri. Za likof pa še odojek. Mmmm. Saj nikoli ne vemo ane? Morda bo pa jutri vojna!

In potem tek. Kaj naj sedaj torej rečem? Razen »včerajšnji tek je bil že eden tistih, ko ne vem čisto, kam bi ga vtaknil«. Saj navsezadnje ni bilo švoh, no saj je že 23 km dosežek, ampak… Ampak. Kako bi torej bilo, če ga ne bi cel teden biksal in tek jemal malo bolj resno – z napitki, prigrizki, načrtovanjem tempa in to.

No, kaj naj torej?

Skladatelj

Glede tega sem malo hecen. No, ne samo glede tega, hecen sem glede mnogih stvari ampak glede tega pa tudi. Pa hecen morda ni prava beseda, smotan morda? Čuden? Namreč zbiram pa štimam pa pretvarjam pa kupujem pa nalagam muzko na telefon, potem ga pa ponavadi pustim doma in tečem brez. Ne samo zato, ker nasploh ne maram kaj dosti nositi s sabo – še vode ne če se le da, pa tudi ne samo zato, ker bi me motile žice pa slušalke in podobno ampak tudi zato, ker mi kar paše tečt brez. Vsaj na krajše okrog 10 km razdalje. Nasploh je potem muzika skoraj zmeraj v moji glavi - vsaj odtlej ko ne štejem več korakov. Začne se čisto nedolžno, ko pridem na kakšen daljši, raven steze brez ovir in stopnic in semaforjev in tega. Comp, comp, comp, comp, comp, comp, comp-comp delajo superge po pesku in kmalu se oblikuje nek ritem, recimo ta ta ta ta ta ta ti da, iz ritma pa kmalu nastane melodija. Včasih repam, včasih skladam, včasih interpretiram, včasih improviziram. V mislih seveda, kako bi pa zgledalo če bi žvižgal in pel zares. Saj tako ali tako sopiham kot lokomotiva, na slamco pa res ne bi mogel dihat. Potem pa hop, lejga, kuža, križišče, luža, pajkice, cilj – in vse skupaj izzveni in izgine.

Razsvetljenje

A veste da se da tečt tudi brez stisnjenih pesti? Res! Danes bom poskusil še enkrat…

Najboljši tek vseh časov

Tegale ni treba brat, ker že vse veste. V bistvu sem se upiral in upiral karkoli napisat pa ne gre: halo, kaj pa kontinuiteta? No najbolj natančni so že opazili, da je tokrat manjkalo obvezno predjamranje, kot naprimer tule, tule in še kje, da ne kompliciram.Pa me je metalo, da je bilo veselje, vam povem. Kot bi šlo za olimpijske igre. Tri dni prej sem že začel z abstinenco, ojej, celo poslovilni piknik svojega dolgoletnega in pretežno ljubega mi šefa sem preabstiniral. In potem cel sobotni Boršt. In se ravnal kot za na ohcet, ničesar  prepustil naključju, dva mobitela za budilko, eno uro prej v luft kot bi bilo treba (in kot se je izkazalo kasneje še eno uro več, ker so me dali v drugo skupino). In sploh. Potem pa, ko je prva skupina in v njej Clasixx blaženih nasmeškov in srečno prešvicana končala nastop - evo mene! Pok in gremo. Ko norci. Ker jaz sem superman. Ker jaz se režim tistim cepcem, ki zaštartajo ko norci, potem jih pa dol dajem tam nekje pri koncu kot za šalo. In vem, da se ne sme prehoitro zagnat. Ampak danes gremo na ful. Saj sem treniral ne? No res mi zadnjih nekaj treningov ni šlo ravno super, ampak hej, sedajle pa na rekord. Na rekord rekordov. Na ultimativni personal best bestov, na sanjski tek tu sredi štadiona, pa da pokažemo kam je šlo zadnje leto in pol, koliko je že napovedal najhitrejši iz četrte? 0:35:00? 0:33:00 Pih! Kaj je to zame.

In potem sem guznil, stisnil nekje od solidno do dobro, se oddihal in čemeren navijal dalje, čemeren analiziral in čemeren šel mimo službe domov. Saj sem vas opozoril čisto na začetku. Tegale vam ni treba brat. Ker že vse veste.

Šport in šah

Ja no, sedaj pa mam. Tako sem opletal okoli, kako je tek fajn, pa kako se potem fino počutiš, potem pa pridem na Boršt in moram preden s prijateljem odigram partijo šaha^(*) najprej odtečt 10 km. Sicer ne da sem kriv samo jaz, malo je tudi njegov kardiolog kriv in nasploh srčne zadeve. Ampak je pa vztrajen, srečen in zadovoljen. Pa saj je, če sem čisto pošten, tudi meni v srečo in zadovoljstvo. Zadeve se je sicer lotil najprej po the Knjigi, vendar je potem strogo držanje programa opustil. Glede tega sem bil najprej sem bil malo – no, skeptičen, ker ga poznam in sem se  bal, da bo šel v iberture, kot gremo prej ali slej vsi malo pogledat (in je hitro kaj narobe). No po včerajšnem teku sem kar potolažen, celo prijetno presenečen, saj  je v nekaterih pogledih celo bolj strikten kot sem bil jaz (če je to sploh mogoče) vsekakor pa dovolj previden in učinkovit. Ker mu gre v prvi vrsti za varovanje srca se je namreč osredotočil na srčni utrip in si ga strogo omejil. Malo nad 140, potem pa hoja. Mislim, da mu teče šesti teden pa sva včeraj pretekla 10 km!! Mišljenih je bilo sicer 7,5 ampak prijeten čvek in prijetno okolje in krog je bil hitro mimo. Pa še en, pa še en in še en. Ja res, prijeten čvek: tip se je sposoben vmes še pogovarjat. Glede učinkovitosti: tempo morda res ni prehud, je pa zato stalno v aerobnemu področju in je v istem obdobju očitno skuril še enkrat več maščob kot jaz. Če grem gledat nazaj je res: jaz sem imel na začetku utrip neprestano nekje »zgoraj«, nad 170 pa tudi danes je redko pod 150. Skratka: ful dobr.

Sicer je pa naključje hotelo, da sem imel dva dni zapored priložnost teči v bolj kot ne zenovskem tempu med čvekanjem. V torek sem sredi PST srečal luzerja, ki je bil s psom in sva lep del pretekla skupaj, lepo počasi. No on včeraj še zgoraj omenjeno. In kot bi mignil so neke čudne misli , ki so gnezdile nekje v mojih možganih v zadnjih dveh prispevkih izginile, izpuhtele. Lep, počasen, normalen, sproščen in neambiciozen tek je pravzaprav tisti ki je v resnici za mojo dušo. Čeprav, ah jebiga, ves tisti jamr jamr pa tudi paše poleg. In oh joj, kakšne volje bom šele danes zvečer…
_______________
(*opomba: tole je še iz tule, kjer med drugim piše: ….kolega me je povabil na partijo šaha* (ponavadi pa se to zavleče pozno v noč) in po šahu sem nekako ves izmučen.
*Ker tole lahko preberejo tudi moja deca se moram izogibati omenjanju alkohola, naj živijo v prepričanju da je moj prijatelj nenadoma postal zagrizen šahist in je prepričal še mene.)

Čista desetka

No takole. Naj se še zanesem na zveste prijatelje, ko rabim ramo? Ne. Itak so se naveličali enih in istih štosov. Ja, Wega ti si zlat in dobro ti gre in sploh. Jasno. Ampak ne. Zadnje čase dobivam samo še take nizke udarce ala Odloč se že enkrat, pa Zgleda, da boš moral delat še na psiholoških osnovah pa te stvari, nič več tiste stare dobre fore kao, Wega pa ti si car, pa Wega sej bo boljš, pa ne sekiri se pa te reči. Torej če so me vsi zapustli ni druge, kot da se sam malo potrudim, ane?  Skratka evo mene na cooper testu.

Zdej, da ne bo enih namigovanj da sem šel samo za dvig ega: ja šel sem samo na dvig ega, kar pa je bila spet zafrknjena zadeva, depresivc iz prejšnih postov luknjo v kolen pa na drevo in vse igrače sabo… skratka, a ni bolje biti malo užaljen in zunaj scene kot pa povprečnež razglašat vse skupaj? Namreč: kaj pa če pogrnem v nulo? Torej spet tri dni driske in teh reči.

In sem šel. Na kar takoj povem, da zastopim vse te doping škandale, enostavno podegne te.  A verjamete da sem pred začetkom pogoltnil eno vitrgin tablico za srečo, češ, ej, na tešče grem iz službe, gotovo bom sredi proge umrl.

Pa je kar šlo. Kaj kar šlo, se bom kar sam pohvalil, če noben drug neče: osebni rekord, desetka in diploma za odlično v svoji starostni skupini, a lahko želim še kaj? No ajde,  je pa res, je bilo pa samo 2400 m. Ja pa kaj.

Jara kača in stekleni polž

Saj se spomnite, ne? Kako so nas masirali. Ok, pravljico. Ok, eno pravljico. Ampak katero?? Katero pravljico bi rad slišal?? Tisto o Jarikači ali Steklenem polžu? Že tako je bila izbira težka. Oba naslova sta obetala veliko, a odločiti se je bilo potrebno za eno. Joj, joj, joj.

Ok, naj bo o Jari kači.

O jari kači? Ampak ta o Steklenem polžu je veliko lepša!

No prav, pa o Steklenem polžu.

O Steklenem polžu? Oh, ampak ta o Steklenem polžu je čisto kratka. Tista o Jari kači je mnogo daljša. Mnogo, mnoooogo daljša.

Uh. No prav. Potem pa to o Jari kači.

In tako dalje in v nedogled, da se ti je že mešalo. Seveda nihče v resnici sploh ni imel namena povedati ne ene, ne druge pravljice. Vse to je bil del igre, vse to je bila že pravljica sama.

Ampak danes te dileme ni več. Vzamemo pravljico o Steklenem polžu in jo podaljšamo tako, da vsakih nekaj minut vsekamo z oglasnim blokom. Raztegnemo jo z napovednikom, kaj se bo zgodilo, kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo po oglasih. Vrinemo še kakšen sponzorski pripomoček, nič zato, če je treba del zgodbe malo spremeniti. In če je pravljica uspešna in oglaševalci zadovoljni iz Jare kače priredimo nadaljevanko.

Srček dela tika-taka

•Najprej opozorilo. Tole ni tisto običajno jamranje, nisem žalosten, depresiven in obupan. Čisto dobro se počutim, nič mi ni hudega. Samo malo sem tko, zmeden.
•Namreč cela štala. Tako zmeden kot sem pa sedaj pa res še nisem bil. Moj problem je, kot ste pronicljivejši najbrž že izluščili iz dosedanjega pisanja, da je vedenje o tem kakšne so moje želje nepopolno, da je optimalnost realnosti mojih targetov nekoliko šibka, da sem vstrajnostno disfunkcionalen pa da hiperfrekvenčno menjavam svoja prepričanja na podlagi eksternih vplivov in sugestij. Predvsem tole slednje me tolče zadnje čase: Classix, piskec, moj prijatelj šahist z Dolenjske, pa še nekaj razprav s forumov in blogov so me okužili z virusom izi varjante. Kar naenkrat se ne ženem več kaj dosti. Če ne grem teč pač ne grem, če se mi zagušta počasi, grem počasi, namesto na tempo (pod 6 če ne ni nič!!) imam sedaj na uri pogled hartrate torej same srčne zadeve, nobenih hitrosti samo cone in srčki. Saj vem, sedaj si najbrž kdo prikimava kao tako je prav, to je pravi pristop, teče se za užitek ne pa za tempo in take. Ampak kaj ko pri meni to ne deluje na tak način. Jaz nič ne delam iz užitka. Več ali manj me vsaka reč začne prej ali slej dolgočasit. Zaženem se in dosežem nek povprečen nivo in to je potem to. Tako je bilo recimo z računalniki – tu sem bil dolgo v štihu z novostmi, svoj čas sem veljal kar za majstra, no potem pa sem počasi odjavil vse računalniške revije, nehal sedeti s problemi za tipkovnico celo noč in čez (spominčica bi vedla kaj dodat tule), sedaj sem pa neki povprečni uporabnik, ki nemočno zmajuje z glavo, ko ga pokičejo na pomoč – poznam pač še te običajne postopke, vse ostalo pa je postalo daleč preko mojih horizontov (oziroma horizonta), vse preveč komplicirano je za moje stare utrujene možgane, ne da se mi več. Dr. Wega, računalniški svetovalec je mrtev.
•Pa recimo tale študij. Dokler je bil izziv in smo se zabavali sem rinil skozi izpite kot buldožer. Sedaj že leto čaka name par ustnih zagovorov sicer že opravljenih izpitov in ojoj, en cel izpit. Kar nekaj mutim da to je pa že tumač zame in se ne spravim več poleg, naj me koklja.
•In sedaj tek. Treba je naprej. Ni tereba naprej. Napreduj. Uživaj. Pojdi na maraton. Nehaj s tekom. Začni s hiotrostnimi vajami. Teci z utripom pod 140. In se enkrat odločim tako, drugič drugače. Lezem v tisto lahkotnost saj je vseeno, uživaj filozofije. Pa se prepričujem, samo poglej, z 80% utripom pretečeš 10 km v tempu 5-30, še zadihan nisi nič. A si lahko predstavljaš, da si tega do predkratkom nisi mogel predstavljat? Ja, ja, saj je v redu. Ampak saj sem se tisti čas tudi od hladilnika do kavča sprehodil z utripom manjšim od 80%. Bi smel takrat rekči, da mnogi še tega ne morejo? Oh, kaj, kot bi tlesknil s prsti bi našel kup somišljenikov, ki bi mi govorili, kako je to čist v redu, važno je da uživaš. Morda bi ustanovili k@vč sekcijo. Ah, dajte no, od mojega prijatelja sošolec je povedal, da ima en, ki jim je zadnjič dostavil pizzo, dedka, ki se je je vse življenje basal s špehkom in salamcami in picami pa je doživel čil in zdrav 102 leti! Pa ni nikoli v življenju tekel ali se kaj prida naprezal. Sploh pa teli dohtarji nimajo pojma. Od prijateljice soseda je »takale« (tu se pokaže mezinček) pa ma holesterola čez 7.
•Ja pa res. A je res treba trikrat, šterkrat na teden v ta/to jeben/-o dež/vročino? Pa deset km? Pa spodoben tempo? A ni rekreacija recimo tudi en tak sprehodek. Pa še bolj uživaš. Več vidiš. Nadihaš se pa isto. Pa saj ne bom čisto nehal migat. Bom hodil plavat. Pa kolesart. Pa mal bom doma telovadil. Zakaj bi pa samo tekel? Saj hujšaš isto, sam da si v tistem aerorobnem pragu. Skratka, zmatran si, včeraj ste nekaj proslavljali/delali/služba se je zavlekla/ cel dan si bil zdoma in te reči. En piškavi zen tekec komot prestaviš na – jutri. Pa v klanec, oh, cepec, pa komu poskušaš kaj dokazati?? Sebi? Drugim? Vršič, recimo. Daj razloži tole: podpovprečni čas, nadpovprečno zmatran, a je tega res treba? Kaj je hotel pesnik s tem povedat? Lejte, jaz pa lahko tečem na Vršič? Ja, in? Jaz pa lahko gledam celo sezono rebelde z DVDja naenkrat.
•Skratka kaj bi sploh rad. S 140 obrati tečeš brez problema. Polmaraton bo vsak čas pod dvema urama. Morda že na Ljubljancu. Maraton je izven dosega. Uživaš lahko tudi v zen sprehodu. In na terasi pred bajto v Borštu. In na dobrih piknikih. In v dobri družbi.
•A ma sploh vse skup še kakšen smisel?

Gresta dve kanti za smeti po cesti.

Pa reče en smetnjak drugemu: “Pazi! Šteng-eng-eng-eng-eng…..”

Ampak res, kako ti to pride v kri. Če sem se včasih z muko odpravljal po stopnicah danes to naredim čisto brez premišljevanja. V resnici sem se zadnjič, ko sem se naključno znašel v dvigalu, počutil čudno. Sedaj moram to navado iz službe prenesti še domov - v službi vsakič premagam 15 višinskih metrov, doma bi jih pa okrog 24. Ni slabo, že sedaj se mi samo s stopnicami v službi nabere ena Šmarna na teden!

Selektivna lenoba

Na splošno, ne samo pri teku, sem jaz malo len. Namreč odlašat znam zadeve do nezavesti in jih potem speljati v časovni stiski. Ena takih je naprimer jutranje vstajanje. Če imam frej lahko traja tudi par ur. Če imam službo je seveda enkat pa treba vstat in to seveda zadnjo minuto. Racionalno gledišče tu nič ne pomaga: vem da bo na cesti gužva, pred fabriko zasedeno parkirišče, nočni izmenec jo bo že podruhal domov, kava bo hladna, šef pa tudi. Ampak ne: vsak večer obljuba o “ko zazvoni prvič v luft skočim” in vsako jutro skoraj tričetrt ure matranja. Jasno je da ne more iti zgolj za zaspanost. Kadar moram biti kje kakšno uro prej ali pozneje, se ustrezno premakne tudi cela procedura.

Podobno je z izpiti: še najraje bi se začel učit na večer pred izpitom. Oziroma dopoldne, če je izpit popoldne. Da potem o želodčnih krčih zaradi časovne stiske sploh ne govorim.

Spomnil pa sem se na to danes. Od začetka avgusta (ko je minilo tri mesece od zadnje) se že odpravljam na krvodajalsko. Seveda morajo gospoda posebej po telefonu prosit da zmiga ta zadnjo. Evo me, že letim…

Zbogom in hvala za vse mačke

Tek teče kar mimo mene. Že dva veledogodka sem kar preskočil. Mislim blogovsko. Najprej je to bil Fotrov tek, ena taka lušna prireditev v organizaciji člana TF, sicer že peti po vrsti. Zanimivost tega teka je da so kategorije razdeljene po teži, ne pa po starosti. Točneje, letos je šlo za indeks (BMI). Prireditev se splača obiskati že zaradi srčnosti organizatorjev – kjer se ponovno izkaže da organizacija s srcem ne more faliti. Spomnimo se Vremenovih Sladkih6, pa blejske nočne 10ke, kjer se trudijo Vitezi dobrega teka, pa ne nazadnje tudi naših Krtinskih, Murinih in Borških izzivov. Žal pa se pri fotrovem teku pojavlja problem množičnosti, letos nas je bilo že blizu 100. Tako je štart na kronometer in procesiranje rezultatov že kar velik zalogaj.
Prav tu sem najbrž malo zmrznil, saj sem bil spet med slabšimi: ker smo štartali posamič me ni nič vleklo naprej in je rezultat precej slabši, kot recimo na bledu. Sploh se mi zdi da ta čas nisem v neki dobri formi, tako da je tudi letošnji pod dve uri ljubljanski polmaraton vprašljiv. Malo upam, da me bo tam potegnila množica za sabo. Pa malo upam tudi, da me ne bo potegnila preveč.

V soboto pa opa! že drugi tek Borških 10000,

 če pa štejemo še zimskih Borških 10000 litrov pa tretji. Tokrat žal brez Vremena z družino, žal je spet reševal fabriko in bil do poznega popoldneva v službi. Smo bili pa letos razširjeni še z mojim prijateljem s Hriba in njegovo punco, pa Hana in spominčica sta šle letos celo progo. Padel je rekord proge Borških 10000, seveda na račun ta novih dveh, ki sta letela kot snete skire in premaknila rekord za 5 minut v levo. Mladost ludost, kaj češ.

 Mi stari mački smo šli lepo počas in privršeli 5 minut in pol kasneje.

Je pa letos popolnoma odpovedala medijska podpora. Poročevalci so raje tekli, kot fotografirali, tako da smo s slikami bolj bogi. Ena skupna na koncu je pritisnjena, to je pa tudi vse. Ajajaj – črna pika organizatorju!

Za konec pa še slovo od moje velike ljubezni. Tole se je kuhalo že dolgo časa, pa se kar ni in ni hotelo izoblikovati. Pa je ves čas šlo za isti obrazec kot za vse ostalo: razvada, zanikanje, identifikacija, postavljanje, odlaganje, zamegljevanje, ne nazadnje pa tudi dolgoletno druženje in spomini vezani nanj. Pa vendar, če želim prenehati moram odrezati, pri meni žal ne gre drugače. Skratka, Adijo pivo in hvala za vse žurke.

Vmes

Eno tako hecno obdobje je sedajle. To me pravzaprav ne čudi, itak imam hecna obdobja kar naprej. Kar me čudi je pravzaprav to, da me daje v tem času, ko je to povsem nepotrebno in nelogično. No, grem sedajle prav pogledat nazaj, kako je bilo lani v tem obdobju… Evo, mel sem se krasno. Pripravljal sem se na ljubljanca in take. Sedaj pa imam eno tako hecno obdobje in čisto nobenega izgovora. Niti izmišljenega ne. Se namenim, recimo, sprobat kako mi gre kaj enaindvajsetka, ane, LM se bliža, pa evo, me zmanjka že pri 15. In to z obupnim časom. Še prej en borški krog in spet, ojoj, a se hecaš? Pa še malo prej en kRožnik po dolgem času in na, komaj polžjo sekcijo dohajam, kaj šele da bi se kaj matral. Še nazaj: gremo tečt s tempom za LM pod dve uri. Pri 16 km je konec. Vsak kilometer je daljši za minuto. Bah. In tako nazaj. Namesto napredka stagnacija ali vsaj cepetanje na mestu, no, saj je res da imam tudi pričakovanja malo višja ampak lepo prosim, ne en 13 tedenski program, sedem bi jih šlo v ta čas! Kile v skladu s HUI-SHi teorijo stojijo, kondicija pa tudi. Pa še, kot sem že rekel, zgovarjat se nimam na kaj. Niti na službo ne. Sevede je štala, ampak te sem že vajen.
Al pa recimo danes: gremo mal na Šmarno. Malo ego nafilat z enim rekordkom. Pa do Svobode naklepljem 40 sekund, do Kopita še minuto in deset, do vrha pa tričetrt minute lenobe. Rekord? Pa jade. 2 minuti zadaj.

Takle mamo. Eno hecno obdobje. Najprej sem požrl namen da grem na maraton (42), potem sem nehal premišljevati o 1:50 času enaindvajsetke. Sčasoma sem upal da bo vsaj pod dve uri šlo zlahka, sedaj pa še tega ne vem več. Kaj zlahka se zgodi, da bom s časom nekje okrog lanskega. PA sedajle ne teram (še) predtekminega samopomilovanja, za to je še čas. Res ne vem, lahko bo šlo v iberture, lahko bo pa flop da bo kar donelo. Kr me pravzaprav skrbi je to, da me vse skup ne skrbi kaj preveč. Namreč eno pravo zdravo sekiranje bi pa menda moralo bit, kam pa pridemo brez?

Ampak mal mi gre pa na živce, da pol mojega življenja nekaj načrtujem in obljubljam in se drugo polovico življenja sekiram, ker obljub in načrtov ne izpolnim.

Priznam.

Moji so me z vzgojo čisto zafurali. V zagovor naj povem, da so bili tista nesrečna generacija, ki jim je otroštvo neizbrisno zaznamovala druga svetovna vojna, mladost pa tista povojna naivna zagnanost, izgradnja, udarništvo, gradnja lepe prihodnosti in podobne neumnosti. Tako sem bil vzgajan v raznih ‘če kruhek pade ti na tla poberi in poljubi ga’ in podobnih zgrešenih manirah. Dobro vedno zmaga, dobrota se povrne, (ne)privoščljivosti se je sramovati. Skratka – spoznanja, da vse skup sploh ni res in da so mi lagali so bila vsaj zoprna, če ne kaj več. Nekaterih stvari, pregloboko vcepljenih, pa se ne da rešiti. Še danes sem naprimer presenečen in razočaran, ko mi ukradejo kolo ali kaj drugega vrednega ali celo ljubega. Nekje globoko v sebi sem prepričan, da se mi to pravzaprav ne bi smelo zgoditi, ker, eee, ker pač saj veste če jaz ne kradem in sem celo tako neumen, da najdeno poskusim vrniti nesrečnemu lastniku, bi me moral ta princip varovati pred kradljivci. Saj se dobro z dobrim vrača, ane, potemtakem naj bi se tudi poštenje s poštenjem. Zaradi Gumpovske poštenosti včasih pridem v prav nerodne položaje. Če orišem z anekdoto: še danes se spomnim kako je cela jedilnica utihnila, ko sem vzkliknil – ‘o, poglej no, blokce za malico sem pozabil dati’ in jadrno vstal in jih nesel na blagajno. Pogledi so jasno govorili, da sem najmanj čuden, če na kaj več. Ali pa takrat, ko sem v (dejansko ‘v’ ne ‘na’ ) travniku našel (no, Roy ga je) ključ od avta in sem prehodil po dolgem in počes vso sosesko in pritiskal na daljinca, da bi našel lastnika, potem pa še plakate obesil. Ojoj, upam, da ni kdo prepoznal moje telefonske. Pa še več je takih stvari je, ki so čudne. Najbolj zoprn vcepek je pa tale: privoščljivosti se je sramovati. To se je začelo kazati s tekom. Na začetku je šlo fino, počutil sem se kot riba v vodi – iskreno sem se lahko veselil vseh uspehov, tako svojih, kot uspehov ostalih in kot je kazalo se tudi drugi iskreno veselijo uspehov drugih. Potem pa se je parkrat zgodilo, da se mi je od nekod prikradel črviček – ha, zakaj pa jaz ne morem doseči tega, kar je on? Hopla – konopla, kaj pa je to? Pa mu menda nisi fovš? In seveda kri v glavo. Sram te bodi! Če bi se malo manj s pirom nalival in malo več treniral bi verjetno dosegel enako. Ti ti, grdi grdi, da take razmišljaš! Zalotil sem se potem še parkrat: slabšim od sebe sem milostno naklonil iskreno veselje ob njihovih uspehih, čim so me prerasli pa me je že vrtalo – pa kako madonca eni napredujejo ti pa cepetaš takole na mestu?? In potem je seveda še bolj zavrtalo: pa kako, madonca lahko pa čeprav zgolj z tretjino globoko zakopane sive celice v malih možganih premišljuješ take neumnosti? Ena taka čisto načrtna in ciljna fovšija? Iskreno se veseliš uspeha sotrpinov, pa tiste ta haupt bobre in take tud čist mirno občuduješ, te pa gricka če te prijatelji začetniki vidno prehitevajo??
Ja kaj naj rečem. Sram me je. V bistvu vam privoščim, pa vam ne privoščim, pa spet privoščim. Edino kar je: se mi vidi na nosu, kdaj nisem iskren. Ne, res, brez krbi: če skačem z vami in jokam in se smejim in te stvari se ni za bat, to je čisto iskreno. Če me pa kak črviček šraufa pa boste takoj opazili. In ne se sekirat, hvalabogu ga pozitivna čustva čisto odplaknejo.

Zapik!

Sem šel malo brat nazaj, pravzaprav od samega začetka, kako je izgledal tisti moj začetek. Lepo sem se naslonil nazaj in podoživel svojih 13 tednov od preklinjanja dežja do zmgoslavja Blaguškega tedna.

To mi vedno pomaga, preteklost namreč. Že to, da sem začel pisati dnevnik o teku je potrdilo, da se dobro poznam. To, da je bil dan na svetlo je pač dodatek in večinoma se niti zavedam, da je javna last. Edino včasih se zavem, da morda ni primerno napisati čisto vsega. Recimo, da sem med tekom po Borškem krogu porajtal, da ga Habetova Emilija (od Mlinarevih, tistih vzad za Jožetovo zidanco) serje z- ups, no vidite. Skoraj bi napisal s kom. Sedaj naj pa to Mlinarjev tastar prebere, in bo s sekiro letel na Toneta (od Hrenovih, tizga s plavim golfom). Skratka hočem reči, če je že meni zasebnost nekaj abstraktnega morda nekomu drugemu ni. Ampak nazaj, k branju. To da sem šel brat nazaj svojih pvih 13. tednov ima najbrž razlog. No, ima jih več. Eden je ta, da imam čas, drugi ta, da pravzaprav še nikoli nisem šel brat tega vsega skup za sabo v kompletu. Ampak to sta stranska razloga. Glavni razlog je ta, sem si mislil, ni hudič, če novopečeni tekači pravijo (no nekaj jih je reklo ampak pustimo malenkosti), da so v mojem pisanju našli dodatno motivacijo jo bom pa morda tudi jaz. Ker, huh, kako naj povem, emmm, no bom pa kar naravnost povedel: niti ‘Wega ti si pa res car’ ne pomaga več. Evo. Ne rečem, paše že, tu ni dileme, kar malo zrasem in se našopirim in samopodoba v ogledalu je prec malo boljša. (To pa, Sebi in cormi pomeni, da ne prenehajta). Ampak pri teku pa nekako ne steče. Enostavno ne gre: bolj kot se matram slabše nabijam. Včeraj recimo, me je začelo zmanjkovat že po petem. Vem, vem, saj čas ni bil švoh. Pod uro, madonca, saj tudi to ni slabio. Ampak eh, a veste, jaz sem letos hotel na 21ki razturat. Najprej jaaaamrat pa jaaaaaaaaaamrat (kot me je maša že pogruntala) potem pa se pri vsakem vprašanju ‘kako je šlo?’ najprej ležerno pretegniti, nekoliko - ne preveč - zazehati, samo toliko, da se vidi, da mi res ni mar, in zamrmrati ‘Mah, mal pod dvema urama.’ Bruto po možnosti. In takole res ne bo šlo. Že dvakrat sem se namenil sprobat in dvakrat sem flopnil. Včeraj pa na desetki madona.

Pa sem šel malo nazaj brat. In je pomagalo. Vsaj mislim. Ne, saj tekel zato najbrž ne bom nič hitreje ampak sem pa razločno zagledal v kakšno pošast sem se razvil. Višje, hitreje, močneje. Kam je že pripeljala rast dobička ta naš ljubi svet???

Lepa Enka kolo vodi*

Najprej naj omenim neke nepreverjene govorice o tem, da naj bi nehal pisati blog - to sploh ni res. Tole je že četrti prispevek ta mesec in lepo prosim, poznam nekatere, ki jih ne napišejo toliko niti v enem letu!

Je pa res, da sem malce zgubil voljo. Predvsem gre za to, da enostavno ne vem več o čem naj pišem in kaj po vsem tem času - letu in tričetrt - sploh lahko še napišem pametnega?? Ampak res: Rastejo “novi letniki” tekačev in prav veselje ih je opazovat, kako strašansko dobri so. Pa veseli in ponosni in zaskrbljeni in se potem veselijo in ponašajo in oddahnejo. Res, sem jih gledal na cilju desetke, kako se jim je na Šubički obraz spremenil iz tistega “kaj mi je pa tega bilo treba” v zmagoslavni finiš nasmešek. Sem jih spremljal vse skup, da bi kmalu na štart zamudil! In koliko veselja, ko so pritekli v cilj “moji”. Se grem stavit, da tisti z 32:11 ni čutil toliko veselja kot jaz, ko sem dobil sporočilce, ki je dejalo nekako takole: hvala lepemu pametnemu in skromnemu, cudovit filing ko prides v cilj… O, na štartu je bila čisto druga pesem. Živčni nasmeški, vrste pred wcji, pogledovanja na uro… Kakšni športniki! In to ti, čisto zadaj. To je vendar tekma. Ne samo to: to je Tekma. Marsikomu prva. En tak dvomček v trebuhu, kaj pa če mi sploh ne bo šlo? Kaj pa če prehitro štartam in me pobere?? Deset kilometrov in pol ! Človek kar ne more verjeti, da se proga obrne nazaj šele pri Ruskem carju… Pa spet pogled na uro. In pri nekom drugem nagubano čelo - joj, tako rad bi presegel lanskega. Ampak ali je bilo treningov dovolj? In pri tretjem - še en skok na WC. Dolgo zaprta vrata pričajo da ni bila potreba ki se lahko opravi stoje… Strogo razumsko gledano je v bistvu brezveze. Vsak izmed njih je že pretekel kupček desetk za trening. Vsak ki bo prišel na cilj bo zmagovalec. celo če ne pride do cilja, kar je pa malo verjetno, ne bo hudega. Morda si potihem želi, da bi malo presenetil z izjemnim rezultatom ampak spet ne toliko, da bi zaradi tega imel nevihto v trebuhu. Kot bi imel življensko pomemben izpit na faksu, ne pa 10 km teka. In pol. Napetost narašča in umaknem se za ograjo, da najdem prostor, kjer bi morda ujel “naše” med štarto. Množica valovi mimo in kmalu se razredčijo in izgubijo.

Na cilju pa, kot sem rekel. Obrazi zmagoslavja, prepoteni olajšani pospešijo še v zadnji ovinek. Prav res se vsakemu posebej bere s celega telesa zgodba o zmagi, zgodba o neki odloćitvi tega leta, morda lanskega, zgodba o vztrajnosti in odločnosti, o osuplosti - a to je to?, pa je v bistvu hec, ker to vse skup berem jaz z njihovih obrazov in poslušam njihovo govorico teles, zdi se, kot da sploh še ne dojemajo vse skupaj, razum jim vsiljuje neko praznino, srce pa že čuti vzdušje in energijo, zdi se kot da drugi bolj dojemajo njihovo zmago, ko jim čestitajo, vse bo še prišlo za njimivse jih bo še preplavilo, vsi zmedeni bodo in če se bodo dovolj odprli bodo končno po dolgem času spet čutili tisto iskreno ščemeče otroško veselje.

V daljavi nekje spredaj so že nabijali bobni za nov štart. Nekaj minut izklopa da si naravnam uro, kot sem jo nameraval in potem se odprem. Vsi tisti obrazi z desetke se vrnejo in se združijo z množico okoli mene. Bobni postajajo vse  glasnejši in reka, na začetku še nemirna in valujoča naprej in nazaj,  je vse hitrejša.

Čas je za mojo zmago.

_________________________
* lepo dekle po imenu Enica je prva in vodi verigo plesalcev v krog

Klavnica št. 2

Tole bo en prispevek čisto brez teka. Morda bo tudi neužiten. vsi torej, ki še berete tole zarad mojega tekanja lahko greste brat kaj bolj pametnega. Sprva je bilo sploh mišljeno, da tule ne bom moril samo s svojim vstajenjem s kavča, ker se o več ali manj enakomernem premikanju ene noge pred drugo in obratno pač ne da dolgo pisati. Malo sem mislil prostor zafilati z nekdanjimi računalniškimi nasveti – ne, ker bi bili še uporabni ampak za nostalgijo. Snopiček sem poimenoval kar Tape loading error, kot je svoje čase znal napisati Spectrum tik pred ponesrečenim koncem piskajočega nalaganja programa. Pa o knjigah in filmih in teh stvareh sem mislil malo pisat, ne toliko kot kritiko ampak malo bolj na široko o tem kar berem, gledam in poslušam. Par premišljevanj pod snopiček »232°C« sem sicer napisal, potem pa šlus. Ampak tole se mi pa že toliko časa mota po glavi, da mora ven. Še posebej, ker se zadnje čase dogaja, da me cel kup stvari stalno opominja, da naj že enkrat načnem temo, ki sem jo začel pisat nekje v viseči mreži za šotorom ob morju in nikoli ni bil čisto pravi trenutek. V bistvu je dobro, da ni bil, ker bi čisto falil. Šlo je namreč za to, da sem imel sabo med drugim dva Bradburya, katerega »Marsovske kronike« znam na pamet. Teh dveh knjig nisem nikoli opazil v nobeni knjižnici in sem se branja še toliko bolj iskreno veselil. Pa… Pa ni šlo. Sploh nisem (v)štekal, sploh ni steklo. Nekaj časa sem se matral, poskušal, začenjal znova in znova, pa ništa. Začelo mi je  kljuvati, da gre morda za prevod. Enkrat davno so mi že uničili kultno K.Dickovo knjigo Ali androidi sanjajo električne ovce?, v tahitri žepni izdaji, da je bilo za zjokat. Takrat mi pol knjige ni bilo jasno, kaj me tako zelo moti, potem mi je pa potegnilo, da je prevedena najbrž kar prek študenta brez lektorja in priredbe. (Upam da si v novi izdaji nova založba (MK) tega ni prrivoščila, verjamem da, saj je že prevod naslova drugačen, namreč “…o električnih ovcah” ). Skratka knjigi sta počakali konec dopusta v potovalki, jaz pa sem si zamislil, da moram kakšno rečt na blogu o tem vsem skupaj. Tema bi bila dobra, ne, kako ti slab prevod lahko uniči vse skupaj, pa tu ne gre za menjavo prevajalca, kot se je zgodilo pri Harryu Potterju ampak preprosto za zanič prevajalca. Sam sicer verjamem, da se celo določenega prevajalca navadiš saj si ne znam predstavljati Vonneguta brez Gradišnika, prav zato sem se morda lažje vživel v njegov prevod Polkrvnega princa kot ostali ljubitelji HP seriala, res pa je, da sem vse knjige  prej že prebral v originalu.

Kot rečeno: ni bil še pravi trenutek. Zaradi dogodkov zanjih časov nisem več prepričan, da gre samo za slab prevod. Opažam namreč, da čedalje težje berem in sledim leposlovju, sploh če je kakšen daljši ali zahtevnejši tekst. Zadnjič smo šli v gledališče MGL gledat predstavo, ki je bila pač malce manj plitka od  Špasteatrovih 5moških.com. Kar me je šokiralo je bilo to, da sem se naenkrat zavedel s kakšnim naporom ji sledim. Brez heca: na koncu sem bil naravnost zmatran! Še nekaj dni sem potem premišljeval o vsem skupaj in šele drobec po drobec sestavljal sliko, povezoval dogodke in jih osmišljal. Da bi predstavo dojel do konca bi jo moral očitno gledati še enkrat. In še enkrat…

Kar seveda ni čudno. Kaj pa počnem zadnja leta? Ali se ukvarjam z šolsko literaturo, zadnji dve leti pa še to ne, ali pa konzumiram instant hrano. Ni več časa. Na TV so nam zmožnost koncentracije zbili na čas med dvema reklamnima blokoma. Internet nam ponuja kratke filmčke ali pa celo sezono, če ne kar vse sezone neke nadaljevanke naenkrat. Pregledane na hitro, površno, samo da vidimo, “kaj se bo zgodilo”, ni važno zakaj, ne kako. Filmi so štancani po kalupih, važneje je da bobnijo in v treh dimenzijah silijo s platna. Tu ne morem govoriti niti več o fast food konzumaciji ampak že o konzumaciji tabletk z okusom.

Kot vse, tudi to prihaja z velikimi koraki k nam. Tako ni čudno, da sem popolnoma razočaran nad pokrajino št.2. Pravzaprav ne nad filmom. Film je čisto korekten, celo eden boljših. Privlačen, veliko seksa, prerezani vratovi in luže krvi, to vleče. Nisem razočaran nad tem. Razočaran sem nad tem, kako nam ga pakirajo in prodajajo; prepričati nas želijo, da gre za tartufe, ne pa gobovo župo iz vrečke. Nagrajen na festivalu, razvrščen med trilerje (?), z zavajajočim napovednikom, na silo zamašenimi luknjami v scenariju in krneki razpletom… Pa tudi Teje Stuša ne maram, ampak to je moj problem.

Ali pa… ali pa spet ne dojamem. Te alegorije z breznom in poboji in sodobnim svetom in svečami in vlogi ki jo v filmu odigra urin in slepih ulic z neozemljenim štedilnikom in z ljubečimi očeti.

Ja. Staram se.

Svetek

Kar se pa teka tiče imam sedaj eno tako čudno obdobje. Nič se kaj dosti ne sekiram pa mi kar gre. Ali pa se mi pač zdi da mi gre ker se nič kaj dosti ne sekiram. Že na ljubljancu je bilo tako, nič živčnosti in trčkalice, morda le tisti neponovljiv občutek v štartu ob štartu in seveda v cilju. Samo zaradi teh dveh stvari se splača it na tekmo. Kar se mene tiče je štart ta boljši del. Nekateri tarnajo, da se ne dogaja kaj dosti, preden stečeš traja. Ampak uh, v zraku pa kar migota od pričakovanj.

Spet sem malo dobre volje danes, še en srečni tekač mi je pisal. Se mi fino zdi, ko pravijo, da jim je malo pomagal tudi moj blog, ampak v resnici sem vesel, ker vem, kako fin občutek je, ko napreduješ, ko tečeš, ko zmoreš več in več. In se mi zdi, kot da bi tudi sam podoživel veselje. Jaz se vedno dobro počutim, če je kdo srečen ali če mislim oziroma si predstavljam da je), pa tudi stiska me če nekdo ni. Odprtih ust pa gledam tegale našega Classixa, ta bo še na olimpijske prišel s to svojo vztrajnostjo in ubijalsko sistematičnostjo. Tu se mi zdi da sem jaz delal največjo napako, preskakovanje stopničk namreč. Žal tu ne znam iz kože: saj se priklenem z 13. tedenskim programom, a kaj, ko zbezljam takoj, ko me spusti s ketne. Res pa je, da je v tem območju med koncem popolnega začetnika in začetkom pravega rekreativca največja praznina in zmešnjava kar se tega tiče, kako in kaj. Toliko različnih programov, napotkov in nasvetov je, da se nikakor ne morem odločiti za enega. Še tega ne vem, če se ne ženem prekmalu k novemu cilju - celem maratonu. Hvala bogu sem ga sicer sedaj prestavil v nedoločeno prihodnost a me že kljuvajo Radenci. Najstarejši slovenski maraton - to bi bilo nekaj! Vsaj toliko sem prišel k pameti da znam nehat fantazirat dovolj zgodaj, preden se naredi škoda.

Po ljubljancu sem bolj kot ne počival. V torek sem odtekel enega lahkega (tempo čez 7) pa še to samo 6, 7 km. V četrtek sem tek gladko šprical, v soboto pa združil prijetno s koristnim in na Žale in nazaj kar odtekel. Ampak je res hec. Tekel. Na Žale. In nazaj. Še dve tri leta nazaj sem nejeverno zmajeval z glavo, ko sem slišal da un pa na Šmarno kar odlaufa. Od kod? Ja od doma. Kako?? U madona, od doma! Sploh se mi ni zdelo logično.  Ok, saj sem štekal, da nekje na stadionih tudi tečejo in to kar dolge razdalje, ampak čisto običajen človek, to pa menda ne. Ajd, celo to, da grejo eni na Šmarno kar dvakrat na dan sem požrl, ampak ne morejo pa tečt od doma do Šmarne. To je ja tako daleč, saj se moraš peljat z avtom! Še s kolesom je vprašanje.

Nekaj let kasneje pa tečem na Žale in nazaj. In to v četrtem srčnem območju (od petih). In bi tudi do Šmarne, razdalja je ista (prav toliko običajno odtečem za trening in prav toliko je letos preteklo na tisoče rekreativcev v sklopu LM), samo prav nič mi ni za tek ob štiripasovnici.

a ni fino?

Delček

Hja, še en kuperček je za mano, tokrat po dežju. Sem bil kar malo važen danes, izboljšal sem svoj čas izpred dveh mesecev za 15 sekund, pa še srček mi je lepo bil, menda točno tako kot naj bi bil bil. Skratka - sam malo važan.

V bistvu mi je pa sedajle že malo nerodno: spravil sem se pisat nekaj čisto drugega, pa je prevladal mojsuper ego. Bil sem na otvoritvi slikarske  razstave na Vrhniki v njihovem cankarjevem domu. Sodeluje tudi naša mami, in smo šli na otvoritev. Mimogrede tole je njena slika:

 

Najprej smo poslušali in poslušali otvoritveni govor poln globokih besed, kaj pa vem, mene pač take stvari ne ganejo. Pa malo ploskanja in takih stvari, vmes pa plesna točka dijakov, umetniške gimnazije smer ples in balet - točneje zaplesala sta dijaka 2. letnika te šole. Upam da nisem preveč zgrešil kajti to mi je razlagala tavelka tamala, kako dekle hodi na obe umetniški gimnaziji naenkrat - to plesno, pa “našo”, likovna smer. Skratka, videl nisem ravno dobro ampak dovolj. A veste, jaz nisem nek hudo umetniški tip, to je mene čisto obšlo. Če bom narisal hišo jo bom tako, da uporabim obrazec za risanje kocke ali kvadra, kaj dosti več ven ne bo prišlo. Ok, bo pa vsaj podobna hiši, kar se pa za poskuse risanja recimno konjčka ali pa kužka ne bi moglo rečt. Ko bi bilo potem tisto vsaj podobno pujsku recimo, pa bi rekel, da sem hotel pujska narisat - pa še to ne gre. Kar se plesa tiče - adijo, še na lastni poroki sem se matral. Niti mi ni bil ples nikoli ne em kako za gledat. Vsi ti tekmovalni od plesnoh šol ala Urška pa Kazina pa kaj vem kaj - otroci so nastopali da je bilo znoret, meni je bilo pa vse skupaj malo v nadlego, pa toliko da smo pofotkali “naše” in bili ponosni če so imeli recimo kakšno vidnejšo solo vlogo ali kaj takega. Skratka - jaz in umetnost, hm, recimo da shajava eeem, u redu. 

Je pa res, da me včasih kaj čisto vrže. Kakšen komad recimo. Že davno sem znal ležat na kavču s slušalkami na ušesih in preprosto poslušat muzko. Pri filmih in gledališčih je ponavadi tako, da me vrže kakšna scena. Redko cel film, določena scena pa. Morda naštejem dve iz bolj znanih filmov, da si boste znali predstavljati: razbijanje fliperjev iz Tommya (We’re not gonna take it), čeprav me je potem sestrca dražila da mi je bilo žal fliperjev, katere sem takrat nabijal kot nor. Pa več scen iz filma The Wall, vendar je bilo tam to zelo povezano z glazbo - recimo tistih 10, 15 sekund preden poči zid (Med The trial in Outside the wall). Ali pa Klavnica 5, ko odvlečejo profesorja pred strelski vod, kar med čiščenjem Dresdna po bombardiranju. Spet morda zato, ker sem znal knjigo na pamet. Skratka: fragmenti so tisti ki me ruknejo, celota bolj redko. Se pa spomnim ene gledališke predstave, po kateri sem bil po ogledu cele kar malo munjen še nekaj dni. Čisto me jevrgla: šlo je za predstavo malega odra mestnega gledališča Lahkonoč mama, minimalistično zadevco leta 1986.  In tako naprej. 

No in danes sem spet uzrl fragment; več njih. Končno nekdo ki še vrjame. Ki čuti kar dela. Ki čuti, ker ne dela. 

Najprej za uvod slikca naše babi, jep, najboljša iz razstave. Ampak res. Delat takole nekaj iz veselja.  Ne delat, za take reči ni ravno prikladne besede…

In potem.

V bistvu je še dobro da sem ujel samo fragmente. Tistih nekaj trenutkov plesa je bilo nekaj tako lepega da sem kar obmiroval.

In je angelček preletel moj grob.

Sladkih 21600

Toliko časa sem bil “dol” s serverjem, da so že vsi vse napisali. Kar desno po vrsti poklikajte, pa boste vse videli. Na TF sem dal tudi izdatno mnenje, lahko ga kopipejstam:

Vreme je napisal/a:

(…) Vsekakor se je dogodilo tudi nekaj neljubih napak, a saj veste človeške napake so vedno prisotne, a le te niso bistveno vplivale na končen rezultat (…)/

Nekaj neljubih napak??? Ha!! Tako zanič organizacije pa že dolgo ne! Naj grem po vrsti.

Že na začetku razočaranje: namesto da bi se guvali in prerivali za štartne številke je šlo vse skupaj tik tak v parih sekundah. V vrstah za dvig štartne številke vedno spravim v obup nekaj konkurentov, ko jih na dolgo in široko zamorim s pripovedovanjem o nedavni operaciji hemeroidov in puljenju zoba z granulomom in kaj takega, tako da v obupu odstopijo od tekme. Tukaj pa nič!! Mične gospodične z nasmehom delijo številke, pa še knoflc je bil kar cel kupček, ne pa tako kot se za velika tekmovanja spodobi šparovno po tri v roke, da si jih potem sposojaš okoli. Skratka, že tam me je imelo, da bi se kar obrnil in šel domov.

In takoj za tem: ŠOK! Štiri garderobe. Štiri!! In to ekstra za dekleta in ekstra za fante!! Če sem se česa veselil sem se gužvanja v eni garderobi skupaj z dekleti, da lahko občudujejo moje postavno telo. Ponavadi se v samih spodnjicah sprehajam gor dol vsaj pol ure, da vse dame pridejo na svoj račun. Tu pa štiri garderobe!! Ojoj. In povrh vsega še tuši s toplo vodo in vse take stvari, da sem potem na koncu moral s sebe sprati vse feromone, ki sem jih pridno nabiral s švicom celih 6 ur. Pa kaj je tem organizatorjem???

Tudi med samim tekom me je imelo, da bi šel kar domov. Saj veste, jaz sem med tistimi, ki če prispeva, recimo, kak evro za sodelavčev rojstni dan ali poslovilno zabavo, piknik ali kaj podobnega, hočem potem ta evro tudi nazaj - dvojno! Na zabavah se potem bašem s hrano in pijačo do onemoglosti, saj ne gre, da ne bi pojedel manj, kot sem prispeval za darilo. In - ojoj, tečem tule okoli po Sladkem vrhu, in na vsak kilometer polne mize dobrot in napitkov in božanskega čaja in, in, in… Skratka, refleks mi ni dal miru da ne bi do konca šestih ur pojedel za tri štartnine. Je bila pa dobra stran: svojo vodo iz pipe, ki sem jo prinesel sabo sem lahko odnesel nazaj domov in jo bomo porabili danes za juho.

Takole nabasan medvedek pa potem ničhudega sluteč padem na analizo v jedilnico in nov šok: njami testenine in njami vegi župca. Po treh, štirih krožnikih testenin in desetih župce nisem mogel več dihati!! Pa še to: ideja da se analiza organizira kar v jedilnici ob progi je popolnoma zgrešena. Če je treba kam daleč se jih vedno potem pol izgubi in nas je manj, tu pa so do konca vstrajali skoraj vsi!

Potem pa še podelitve diplom in medalje in vrečke z darili - pa lepo vas prosim, kje ste pa še to videli?!! Rezultate se lepo pribije na kakšno tablo zunaj na travniku, da je ja blato in podobno, ko se vsi gužvamo in mirno pošlataš kako ritko, kao - sori, gužva pač, tule pa vsakemu posebej diploma z že vpisanimi rezultati - praktično online, tako da ne moreš nič nakladati koliko miljonov krogov si pretekel… Pa še medalja - pih, lahko bi bila vsaj čisto običajna plehnata ne pa nekaj izvirnega, le kaj si zmišljujejo: pecivo ala lectovo srce z emblemom prireditve… In kot da ne bi bilo dosti, še polna vreča daril vsakemu!! Dajte no!! Saj niste Dedek Mraz!!!

Tako. Kot vidite ni bilo vse tako v redu, kot ste pisali zgoraj. Ne vem od kot vam vsi ti blaženi nasmeški, ko ste odhajali domov! Kar se mene tiče: jaz drugo leto pridem samo zato, ker sem dobil plačano vstopnino, in ker upam, da bo organizator popravil vsaj eno od naštetih napak: ajd, redukcija garderob…
_________________
Wega,

lep, pameten in skromen.

Sicer pa - uh. za en slab krog sem zgrešil 50 kilometrov ampak nič ne de: napredek od lani je očiten. Moja notranja želja je bila da bi popravil 21km čas iz Ljubljanca, no tu sem sfalil kakšno minutko. Ampak tudi nič ne de: pravzaprav imam potrdilo da ljubljanski uspeh pod 2 uri ni bil slučaj. Še palmanova, pa imam validacijo… ;

Skratka srečen sem.

Piš

V enem takem hecnem obdobju sem te dni. Ful se mi dogaja in ful imam za pisat, noter se pa ne spravim. Toliko tem imam odprtih, da ne vem kaj bi sploh napisal. Vse stvari, o katerih imam namen pisat so take, da bi zahtevale malo več časa in bi jih bilo škoda za površno pisanje. Ko sem rekel, da se mi ful dogaja in da imam ful za pisat nisem mislil, da imam ful za pisat o tem kar se mi ful dogaja ampak da se mi ful dogaja in da imam poleg še ful za pisat. Uh. Pravzaprav, eee, joj, ohja, dajmo začet še enkrat.

Te dni me kar nosi sem ter tja. Občutek imam, da se godi cel kup stvari, ko pa želim kaj napisati o njih kar razvodenijo. Po drugi strani pa bi rad pisal še o čem drugem kot o teku in pogostokrat že točno vem kaj bom pisal, pa spet, ko sedem za tipkovnico se mi ne da odpirat dolge teme, raje malo po komentarjih poskačem pa je. Stvari o katerih bi pisal je ogromno. Počutim se kot tisti osel med kupoma sena, ki ji crknil od lakote samo zato ker se ni mogel odločiti kateri kup bi prej načel. In jaz imam pa kupov cel kup!! Že dolgo dolgo recimo se pripravljam pisat o praznini, ki se pojavi po velikem uspehu kakršen je recimo Sladkih6. Lani me je kar vrglo, ker me je ujelo popolnoma nepripravljenega. Taka silna čustva takoj po tekmi, potem pa vhuuup, kot vakuum v zavetrju kamijona na avtocesti. Uh, to bo dobra tema za pisanje! Zakaj lani ja, letos pa sploh nič? Komaj čakam, da zberem voljo za pisanje.

In če omenim kakšno netekaško - dolgo me že žuli napisati nekaj besed o nestrpnosti do nestrpnih. Malo mi že preseda vse skupaj in nekoč bo tule zrasel prispevek o emigrantih, beguncih, invalidih, črncih, nešiškarjih, ženskah, violah, ciganih, manjšinah, pedrih, kmetih, fužincih, mladini, kadilcih, klošarjih, lastikih psov, voznikih in kar je še podobne navlake. Zadeva je občutljiva in morda bo koga prizadela - zato tako odlašam z njo. Verjetno jo bom združil z drugo temo, kritiko sodobnega žurnalizma, ki se mi zdi da je - pod kritiko. Tako na psu, kot je novinarstvo dandanašnji se mi zdi, da še ni bilo. Oboje gre kar dobro vštric - obrazec plitkega novinarstva se seli med ljudi in se varača skozi komentarje blogov, forumov, portalov, socmrežij in vsega tega. Uh, to bo še pisanja.

Prste sem že imel na tipkah da bi se izkašljal enkrat za vselej o kajenju, pa se mi je rdeča nit spet izmuznila. Kadarkoli sem hotel začet pisati o tem, se mi je zdelo, da bi moral zadevo združiti s tisto ta prvo temo o praznini po uspehu, ker se zdi, da gre za pdobne mehanizme. Ampak potem ko hočem spraviti stvari skup na papir se pa sliši, kot če na klavirju popolnoma fališ spremljavo melodiji. Saj veste: ušesa zabolijo. Ampak potem ko zdeletiram vse skupaj se mi pa spet zazdi, da sem morda samo eno tipko narobe pritisnil in bi moral poskusiti še enkrat. Začet sem namreč mislil s tem, kako sem bil pravzaprav razočaran in prazen ko sem nehal kadit. Kje so fanfare? Kje nagrada?? Halo, vesolje, jaz sem vendar nehal kadit! Kaj dobim za to? To naivno pričakovanje, kako se bo vse spremenilo sedaj, ko ne kadim več. Kako bo vse drugače. Kako me bo okolica nagradila za zmago. Kako me bo nekaj nagradilo za zmago. Zgodi se pa pravzaprav nič. Kot bi zrl v ta mal kazalec na uri. V bistvu se ne dogaja nič. V bistvu je pri miru ne? Skoz na istem mestu…

Oh, pa o kolenu bi moral pisat. Valjda da me je spet bolelo. Kdo se ne bi spomnil cirkusa (Leno koleno) lani po Sladkih6. Ja kaj pa naj mi bo prav, ko pa mislim, da bodo nove stare držale večno. Pete je bilo že precej manj kot na starih starih, jaz pa 6 ur kompresorja v kolena… Pa o Palmanovi bi morda kakšno rekel? Niti ne. Saj sem v prvem stavku povedal da sem v enem takem čudnem obdobju oziroma, da me kar nosi sm ter tja. Kar sem mislil doseč sem dosegel. 2 uri malega maratona sta pod kapo. S sumljivo lahkotnostjo. Brez euforije, treme, pretiranih pričakovanj. (Skoraj) 50 km v 6 urah je pod streho. S sumljivo lahkotnostjo. Brez euforije, treme, pretiranih pričakovanj. Malo sem sicer upal da jih bom 42 (od 50) mimo malo hitreje ampak morda radenci ali pa 14. ljubljanec, morda 15.? Skratka nobenega sekiranja, endorfini me še kar držijo. Palmanova bo zabava.

Aja saj res, ravno o tem sem tudi hotel sploh pisati. O spremembah. Kaj mi je prinesel tek, prenehanje kajenja, opustitev piva. Se je splačalo? Je kaj bolje? Kaj se je spremenilo? Lažje premagujem težave? Grem lažje po stopnicah? Mi ni težko it peš do štacune? Dvakrat? Bolje spim, jem, seksam?

Evo. Tisočinena misel se mi podi po glavi in čaka da pride na vrsto, meni se pa kar ne da. In včasih kakšno misel odnese piš.

Mala šola

Ko sem bil majhen, kaj vem, tako majhen, da imam večino tega spomina spletenega s pomočjo kasnejših pripovedovanj, smo šli za nagrado na tortico. Nagrado, ker sem bil čisto priden in nisem delal nobenega cirkusa. Pogodba je bila jasna: nekaj časa bo potrebno hoditi zdravniku na pikice, in če bom premagal strah in bom miroval gremo potem v slaščičarno tam pod kinom. Tista tortica mi je najbrž res pomagala premagati strah pred ogromno iglo, ki jo je zdravnik nekajkrat na teden zapičil v mojo mčkno ta zadnjo plat, spomnim se pa tega strahu ne. Od vsega pa se pravzaprav resnično spomnim le tega, da smo šli potem na tortico, da sem včasih uspel iztržiti še sok namesto vode in da je bil svet lep in pravičen. Veljala so neka pravila, ki so dajala varnost in zavetje. Kdo ve kdaj sem začel misliti, da sploh ni tako. Tudi ne vem kaj vse mi je zabrisalo to vero v pravičen svet in otroka porinila nekam v ozadje, pomembnejše stvari so se dogajale in pomembnejši hormoni so se podili po mojm telesu. Saj o tem sem že pisal: otrok je že kdaj prilezel na svetlo a se je vedno potem zgodilo, da sem vse skupaj čofnil v vodo, saj se spomnite tistih pisanj o paničnem strahu pred izgubo teka. Pa gre za več stvari - vse se je začelo že prej. Moja samopodoba je bila precej mizerna. Bolj kot ne nesposoben, povprečen debelušček, ki mu življenje polzi mimo, ki mu je vrhunec zabave takšno ali drugačno popivanje ob koncih tedna. V dveh stvareh se je zaničevanje samega sebe konkrertiziralo tudi navzven: smrčanje in kajenje. Zaradi smrčanja sem trpel v družbi, bolelo me je biti tarča posmeha pa najsi je bil še tako nedolžen in morda celo dobronameren. Pozneje mi je zdravnik rekel, da imajo od mojega smrčanja probleme drugi, ne jaz, pa ni bilo res: bal sem se odhajati spat preden so šli drugi, trudil sem se ležati na boku pa na drugem boku pa z zaprtimi usti, zbujal sem se od lastnega smrčanja, izogibal sem se skupinskih spalnic, delal sem se da trdno spim, ko so na sosednjih posteljah šepetaje hvalili boga, da sem vsaj za trenutek nehal žagat in podobno. Glede kajenja pa pravzaprav niti ne vem kaj me je tako zelo motilo. To je bila v resnici edina stvar, ki sem jo skrival pred deco. Res! Redkokdaj so me videli kaditi, najhuje je bilo na morju ko smo cele dneve viseli skupaj. Ko sem letos poleti bral dnevnike iz otroštva sem opazil, da sem podobno čutil že takrat v srednji šoli: kljub temu da naj bi bil zaradi cigaret pomemben, sem kar veliko strani namenil obljubam kako bom nehal, kako ni prav, kako neumni so sošolci ki niso nehali kot jaz, kako neumen sem ker sem spet začel in tako dalje dvajset let, ko so bili dnevniki že davno pozabljeni. In ne, nisem se maral.

Najbrž ni naklučje, da sem z oboljim presekal hkrati. Vse skupaj je podobno tistemu mojemu stopicanju ob robu bazena preden skočim not. Nekega dne sem se odločil in se naročil na operacijo žrelnice, ki je odpravila probleme s smrčanjem - če se je že pojavilo odtistihdob, se ni vrnilo z najhujšo rezonanco, bilo je torej čisto “normalno”. Takrat sem resnično zrasel za nekaj centimetrov, kar plaval sem in počutil sem se dovolj močnega da uresničim še drugo željo po spremembi: kajenje. Priložnost je bila idealna: zaradi občutljivega grla mi že dober teden (v spominu imam 10 dni ampak to bo najbrž namišljen spomin) ni pasalo kadit in tako sem pavzo samo še podaljšal - do danes.

Vsem ki ste te stvari že brali hvala za potrpljenje ampak moral sem orisati te moje občutke v tistih dneh, kajti takrat, se mi zdi, me je usekalo najmočneje. Že prej se je dogajalo, tokrat pa sem se vsega skup zavedel. Ker tokrat res nisem imel namena spet začeti nazaj. Ker tokrat sem čutil, da je bilo to res to. Pa se mi je namreč po začetni euforiji začelo malo fržmagati. Zavistni in/ali občudujoči pogovori so počasi pojenjali in sedaj je bil menda počasi čas za tortico. Tisto doslej, ko sem bil malo v središču pozornosti je bil bolj sok za ogrevanje. Kdo ve, kaj sem pričakoval. Celo odraslo življenje sem se pripravljal, da neham in ko mi je uspelo sem ostal praznih rok. Ničesar ni bilo za prijet. Pač še eden nekadilec, kaj je pa to takega. Če sem si včasih lagal, da sploh ne kašljam zaradi cigaret sem si sedaj začel lagati, da itak nikoli nisem kašljal.

Ampak res, nehal sem kaditi, uspel mi je cel Veliki vesoljski fuk, pa nobenega orgazma!

Seveda je vse to neumnost. Kakšen kreten! Konzument sodobnega potrošništva, ki si podari največjo nagrado v svojem življenju pa darilca niti odvije ne, ker kar čaka, da mu jo prinesejo še drugi, morda večjega. Ker treba je vedeti: ljubezni do drugih mi ni nikoli manjkalo, vsaj upam da ne. Tudi jubezni drugih pa sem bil vedno deležen toliko, da sem se je navadil. To mi pripada. Ker nekdo tam zunaj me ljubi. In ko sem nagradil sebe vsega skup sploh opazil nisem: seveda ni nobenega ognjemeta in bučnega proslavljanja, saj gre za ljubezen.

Še danes sem prepričan da je bila to ena najboljših stvari ki sem jih naredil v svojem življenju. Za svojo samozavest je bilo pravi balzamček, temelj za naprej. Tudi za tek morda. Čeprav se je vmes spet zgodilo. Še najmočneje ali pa morda najbolj očitno po lanskih Sladkih6, ki so bili zame nekaj fenomenalnega in prelomnega. Po trinajstdenskem programu vojaškega režima, po trmoglavem nadaljevanju čez celo poletje in jesen je bilo to prvi znak, da je še pravica na temu svetu. Znak, da je svet lep in pravičen. Da veljajo neka pravila, ki dajejo varnost in zavetje. Glej, kaj si naredil! Glej kaj si zmogel!!! Takrat sem se tako čudno prelomil na dvoje, kot bi en del jokal od navdušenja nad pretečenimi 42 kilometri drugi del pa je vse to opazoval nekje od strani in se malce pačil. Češ - hm. En tak zoprn, nedoločen hm. Tak, da ne ti more noben reči kaj hmaš, ker to ni hm, ki bi karkoli namigoval, samo tam je in morda se čisto malo in čisto neopazno namršči in to je vse. Hm.

Del mene je bil euforičen. Vsi so bili navdušeni, to je bil triumf kakršnega si ne bi mogel podariti na kakršenkoli drug način. To ni bilo več zgolj pasivna operacija žrelnice, to tudi ni bila zgolj opustitev slabe navade, katere se pravzaprav sploh ne bi smel nalesti ne pa da se jo 20 let trudim znebiti. Ampak - a je to to? Hm! Glej, po forumih berem kako vsi zmorejo mali maraton v dobri uri in tričetrt in kot je brati ne trenirajo kaj dosti. Kje si pravzaprav na teh famoznih Sladkih6 če pogledamo čisto realno: nekje bolj zadaj, kajne? In če smo čisto pošteni, da nisi še bolj zadaj je pripomoglo zgolj dejstvo, da jih je nekaj odstopilo, nekaj pa prekinilo tek kar tako. Če bi jih prišlo več bi te jih še več nascalo. Skratka: česa se pravzaprav tako veseliš? Mm?

In take neumnosti. Od tam ni bilo več daleč do ugibanja, da kaj pa imam pravzaprav od vsega skupaj? Kje je nagrada? uspelo mi je vstati s kavča, shujšati in celo motivirati za tek nekaj čisto neznanih ljudi, same krasne stvari - ampak kje je torej sedaj tisto nekaj? Katarza, the end, zaključek? Sedaj bi moralo izza vogala skočito tisto nekaj kar me je je trmasto gnalo ven tudi ko se mi sploh ni dalo. Ko sem bil zmatran. Ko sem prišel pozno domov, zbit, zmatran, tečen. Seveda je potem prišla kriza: kar naenkrat so se znašli pri roki vsi mogoči izgovori, zakaj bi lahko današnji tek pa res preskočil. Pojma nimam - in tega nisem uspel razvozlati - kaj me je gnalo in kakšno srečo sem imel, da v resnici nisem nehal. Morda se je tu prvič izkazala tista vojaška manira za pozitivno. Nekajkrat sem namreč šel teč čisto iz navade, zaradi reda, in glej čudo, domov sem se vračal prerojen…

Kdaj se je potem vse skup obrnilo na glavo nimam pojma. Rad bi še malo pisal o tem ali je bil tisti nori srečni in čustveno nabit rojstni dan posledica ali vzrok ampak tam nekje se je moralo zgoditi. Tisti čas bi najbrž brez teka zaradi službe gotovo kolapsiral, vse v zvezi z njo pa bi me do danes gotovo že pognalo v živčni zlom. Ampak ne: nobene živčnosti več ne nosim ne domov, ne v tek. Prišlo je samo od sebe kot pride urin kazalček sam od sebe okrog in okrog, čeprav vseskozi miruje. Tako čudno je, da je nemogoče napisati tako da bi bilo razumljivo. Kot bi se vse zlilo. Kot recimo, ko se pripravljaš na izpit in ti ni nič jasno in se počasi vse začne postavljati na svoje mesto, dokler ni znanja in izkušenj dovolj da zaupanje vase zamenja tremo pred praznim listom. Začelo se je že na Bledu, a sem tam to pripisoval drugim stvarem. Na Ljublajncu je bil cilj jasen: pod dve uri. Če ga dosežem že danes bo super. Če ne pač naslednjič. Neverjeten mir me je zajel takrat saj me je na koncu v vsakem primeru čakala zmaga. Z nikomer ne tekmujem, z nikomur mi ni potrebno tekmovati.

Ko sem na Sladkih6 letos končal tek se nisem več delil na dvoje. Ko sem stal tam med množico, ko bi čustva v zraku lahko rezal, ko sem se kot otrok veselil veselja ki ga je pokazala Sebi in ko sem videl s kakšnim ponosom so stali pred nami prvouvrščeni, ko je energija brnela tam v zraku od prvega do zadnjega slavnjenca se mi je vse moje lansko tuhtanje zdelo naenkrat tako tuje, kot bi ga res spravila skupaj druga oseba. Letos sem naredil vsega nekaj krogov več kot lani pa vem, da sem zopet premagal samega sebe. In spominčica - prav nič več me ne skrbi, da jo bo minilo. Kdor spravi skozi Sladkih6 je naredil za samozavest največ, kar lahko. Samo pustiti se ne sme da ga začne nagovarjat kakšen vražiček, ki mu ni do drugega kot uničevanja.

Čujte najslajše: to je šele začetek! Počasi spreminjam sebe, včasih čisto simbolično, ker je fino če se vidi tudi navzven, fizično. Kot tole s pivom recimo. Kaj vse se mi je zgodilo v nepolnih dveh letih! Kaj vse se je spremenilo! Kaj vse me še čaka! Kumi čakam!

Kar imam je moja najboljša tortica s nažicanim sokom. Tisoč tortic, vsakič znova me čaka tam na koncu teka. Vsakič znova me čaka na koncu dneva. Vsakič znova me čaka na začetku jutra. Včasih me prime in cepetam trmasto za mizo, da je ne maram. Včasih pozabim nanjo in mi je tesno. A vem da jo imam in da me čaka. V resnici je nikdar ne pojem: samo vem da me čaka tam.

Prišla je jesen

Včeraj sem šel tečt. Tekel sem 5 kilometrov. Srečal sem soseda.
Sosed je rekel:”Je pa mraz.”
“Danes ne tako zelo,” sem rekel jaz.
Po teku sem šel domov. Doma sem se stuširal.
Žena me je vprašala:”Kako je šlo?”
“Kar dobro,” sem rekel.
Potem sem malo bral knjigo. Kmalu sem utrujen zaspal

Skorajk.

Navsezgodaj zjutraj
smo
s tivolskega parkirišča v dvonadstropnem avtobusu odrinili v Palmanovo
. Pot je v prijetni družbi hitro minila.
Vreme
nas je še posebej razveselilo,
čeprav hladno
je bilo lepo in sončno
. Tekli smo po zelo zanimivi progi in 21 km je hitro minilo.
Bil sem malo
počasnejši,
kot sem si želel.
Nekateri forumovci so
vse skupaj neprestano
spravljali v dobro voljo.
Ko sva prišla s spominčico prišla domov je bila tema

Skoraj (integralna verzija)

Cel kup načrtov, cel kup želja. Pravzaprav en načrt in ena želja. Zadnji letošnji polmaraton. Valjda tudi najhitrejši? Sedaj ko sem tako haj, tako poduhovljen, da me še zastopijo ne več kaj pišem.

Navsezgodaj zjutraj sem v vse skup še trdno verjel. Navsezadnje imam nove in že preizkušene supergice, ki tečejo kar same, koleno me ne boli več, od Sladkih6 sem se tudi že odpočil. Ko smo torej s tivolskega parkirišča v dvonadstropnem avtobusu odrinili v Palmanovo sem bil še trdno prepričan, da mi dober rezultat ne uide. Če ne bo res kake hude smole. Pot je v prijetni družbi hitro minila. Malček mi je bilo žal, da se ni uspel pridružit Vreme pa bi morda odtekla en tak izi polmaratonček, takega kot sva na prvem Ljubljancu – prav te reči malo pogrešam, zadnje čase kljub piŠanju v Mali šoli preveč oprezam za rezultati. Organizacija v Palmanovi je bila odlična. Oznake proge so bile jasne in zelo točne, spremljevalno osebje prijazno, na vseh okrepčevalnicah so ponujali obilico priboljškov in kar nas je še posebej razveselilo, je, da je vsak tekmovalec dobil čaj ali vodo čeprav hladno in je ni zmanjkalo pred koncem tekme. Sem pa zato jaz še pred koncem tekme treščil na realna tla, kot se reče. V tisto luknjo, tako okroglo, da se ja najprej vrtiš in vrtiš v krogu preden ti potegne. Lahko je pišati v mali šoli in bit brihten in vzhičen in te reči ampak realnost je pa taka kot je. Vse je bilo lepo in sončno in mirno in spokojno in vse tisto o čemer sem pisal te dni. Pot, ki sem jo prepotoval v zadnjih dveh letih je te dni začela dobivati novo obliko in prav veselil sem se teka. Problem pri meni je, da mi razpoloženje očitno tako seva, da se ga takoj opazi. V glavnem sem dobre volje, kadar pa pet minut nisem me jih takoj pet zaskrbljeno pogleduje češ, ti, kaj je pa narobe? In kaj je bilo narobe? Krivih je bilo seveda pet minut. Točneje štiri minute in 36 sekund. Ne, bo kar prav. Pet minut. Nisem namreč želel in načrtoval teči toliko kot na ljubljancu ampak vsaj kakšno sekundo hitreje. Tekli smo po zelo zanimivi progi in 21 km je hitro minilo. Ampak jaz sem že takoj na začetku nekaj onegavil in kompliciral z bolečo ohohohoho!, golenico, lej jo lej spet po dolgem času. Potem sem seveda takoj začel s tistimi morilskimi mislimi ala saj je vseeno, saj je brez veze, kaj ma veze, blablabla, pa vse do tistih kaj je bilo sploh treba rint sem in take. Sem lepo rekel, da počivaj. Bil sem malo kako naj rečem – smotan? To je premila beseda. Odkod ta nenadni plof??? Verjetno so bile samo vezalke malo preveč zategnjene, zakaj delati cirkus? Potek proge je mega. Malo je klancev in po taki progi se človeku zdi da bo zlahka opravil. Saj navsezadnje sem končno bil na začetku enkrat počasnejši, prav kot sem si želel. Vedno se namreč zaženem kot konj, pa me potem na koncu zmanjka. Ampak ne. Jaz raje bluzim do konca. In sem bil kisu. Surla. Toliko surla, da zvečer nisem nič zapisal ne v blog, ne na forum. Nekateri forumovci so dosegli svoje osebne rekorde, drugi so bili veseli svojega uspeha kar tako. Jaz pa sem raje vse skupaj neprestano premleval in, kot sem že rekel, se kisal. Še dobro da so bili drugi tako prešerno razpoloženi in so nas spravljali v dobro voljo. Ko sva prišla s spominčico domov je bila tema “Palmanova 2008 – poročilo” že polna navdušenih komentarjev, jaz pa ne bev ne mev. Še dobro, ker danes seveda nisem več kislo razpoložen in tale zapis hvala bogu ni niti pol toliko kisel kot bi lahko bil, oziroma bi bil včeraj. Danes sem itak že spet brihten in pameten in čisto zadovoljen z doseženim in že kujem načrte za naprej. Bi se rad pohvalil, da sem hitro poštudiral, da sem spet nekje v okrogli luknji in da bluzim. Pa se ne morem, kajti (tudi) tokrat me je ven na hitro potegnila spominčica…

C/I

No, po pričakovanjih. Preprost nižješolski sestavek o Palmanovi je prejel 13 komentarjev, tak ta pravi, integralni pa enga samga samcatga, (hvala Lenči). Torej?

Ampak sedajle hočem povedat nekaj drugega. Ekola, danes je napočil stoti teden odkar sem vstal s kavča in šel tečt. 100/1 torej. Pa mi ni čisto jasno kako naj tole obeležim. v mislih sem imel več stvari: 100 km v 100. tednu recimo, kar bi pomenilo slabih 14 km vsak dan - kar sem pa že zamusil, ker včeraj v plundro se mi pa res ni dalo. Pa še tanove nove nove (IV) niso goreteks. Ok, če začnem danes moram delat po 16, če pa jutri pa 20. Malo težka anede? Mord bi počakal kar na nedeljo in jih naredil skupaj 100 ? Ok, druga možnost, malo bolj realna in uresničljiva je, da končno odtečem cel ljubljanski PST. V takem normalnem izi tempu brez panike.  Je pa res, da za to rabim čas in ne vem kje bom našel ta teden 5 ur vkup.  Tretja možnost je, da si vzamem počitek. Dopust. Nič teka kar tako. Teka prost dan raztegnjen v teka prost teden. Prazniiiiiik. Ni slaba kaj?? No, četrta možnost je, da pač odšljakam tiste svoje tri dneve normalnih dolžin in grem vsakič na kremšnito v tisto slaščičarno, kjer sem kot otrok dobil tortico za nagrado, ker sem bil priden pri zdravniku. In šesta možnost… E, dajte mi pomagat. Ima kdo kakšno dobro idejo? Saj sedaj me pa menda že tolko poznate.

62:49:12

Tole je noro. Danes nekaj tkole lušn fletn brkljam po mobiju in opazim, da sem informacije o klicih na zadnje resetiral lani o Božiču. To ni noro. Kar me je šokiralo je to, da sem v 11 mesecih opravil za 62 ur, 49 minut in 12 sekund pogovorov. Si predstavljate??? Do Božiča se jih bo nabralo torej najmanj 70! Dober teden službe pa še drugega tedna pol!! Koliko ur tiščanja telefona ob ušesa! Halo! Ukradli so mi tri dni življenja s spanjem vred!!! V tem času sem odtekel vsega 90 ur teka več, pa toliko enih problemov, pisanja, nakladanja, tuhtanja, sekiranja, hrepenenj, želja in eh reči, saj jih menda berete.

In pazite: veljam za človeka, ki telefona ne uporablja pretirano…

1. teden 1. vadba, 10 km s tempom 6:22

Je imel Piskec kar prav: 100 tednov je pač 100 tednov, kaj pa je to - teden? Pri vseh planih takšnih in drugačnih obeležjih potem nisem spravil v stotem tednu nič kaj pametnega skoz. Tudi prav. Sem pa malo gledal svojo razpredelnico za nazaj in malo prebral kaj sem počel lani v tem času in potrdil sume: temni del leta je kar se vsega skup tiče ena sama agonija. Ampak res: skoz je bilo nekaj, pa superge pa išias pa koleno, pa slabo vreme pa utrujenost pa 30 ur šihta vkup pa polna luna pa, kot je že v navadi, spet ta Mars v ozvezdju Rib. Potem pa enkrat marca - “tlesk” - pa je kar naenkrat zlavfalo samo od sebe. Kar naenkrat sem zlezel s tempom ke nekam pod 6, Radenci in Sežana en sam triumf, kar naenkrat se mi je bolj in bolj luštalo in tako dalje. Kar pomeni torej, da je treba spet enkrat poslušat pametnejše od sebe in izpreč. Ene take počiteknice. Kar pa pri meni, kot je kdo nemara že zaslutil, ne gre tako enostavno. Če si stvari ne zabetoniram in potem ne držim kot hudič križ- ne, hudič se ne drži križa. Kaj se že drži? Aha, klop. Torej če si stvari ne zabetoniram in držim kot klop potem je vse skup en šmorn. Kot recimo plan “Maraton v štirih urah”. Lepo sem si farbal razpredelnico malo zeleno, če sem izpolnil plan in malo rdeče če ga nisem, ker, saj itak to sam mal tko, ane, če bo ratal, ane, sej je vseen. In je bila vsaj polovica veselo rdeča. A, ne. Tako pri meni pač ne more it. Če čem počivat potem bo treba počivat strogo kontrolirano po planu. In nič bi - ne bi. Plan je, in ko je, je alfa in omega in treba se ga je držat kot hudič klopa. Tako sem si nekje z neta (mislim da z runner’s worlda) snel nek program, ki me je vprašal kok sem pa kaj doslej tekel in kok bi pa rad tekel in voila, evo ga, krasen nov 16 tedenski program. Ki je seveda ravno toliko vreden kot če bi ga sestavil sam ali pa bi ga scumprali nekje za šankom ampak - je pač plan in spet neka reč, ki se je bom lahko držal. Sestavljen je iz enega lahkotnega teka, enega teka za hitrost ali tempo in enega daljšega teka. Predpisani tempo za lahkotni in daljši tek nekje okol 6:20. Majka. Ker če sem kaj zadnje čase sovražil pri seb je bilo pa to, da sem se kar nekaj mrgodil če nisem odpikal vadbe 10 km pod 5:30. Kao, kar nekaj ne napredujem več ane, šit ane, a ti mislš še kdaj v življenju enaindvajsetko preteč pod 2 uri al kaj, kva je blo pa to??, a počasnej ne gre, a se mal sprehajamo??…

In je bil dež. Slabše najbrž ne bi mogel izbrati. Ne, ne, lahko: prvi tek pred skoraj dvemi leti je bil slabše izbran. Ampak lepo prosim: že pri drugem teku sem imel nove gorateks superge. Tokrat pa pač ne. Stare-stare, nove in nove stare, vse tri so bile nepremočljive, no, nove nove pa niso. Je pa res: če takrat konec januarja, ko sem vstal s kavča in šel teč, ne bi kupil goratks superg bi vrjetno ptrenehal pri 2. tednu, 1. vaja, dve minuti teka in 43,5 sekunde hoje, ko bi se obrnil domov in se ulegel nazaj na kavč. Potem ko bi dal sušit štumfe.

Bil je torej dež in bila je voda v supergah ampak, kaj pa vem. V bistvu me niti ni motilo. Smo preživeli enkrat zaledenel in drugič poplavljen kRožnik, pa smo preživel 40 stopinj v senci, kaj nam torej more malo vode pod podplati? Povrh vsega pa…

Povrh vsega pa mi je bilo po dolgem času spet fenomenalno luštno. Dežja še opazil nisem oziroma sem ga opazil posredno, prek pesjanarjev, ki so bentili čez vreme in me pisano gledali, recimo. Moje piskalo me je vsakič z bipbipbipbip opozorilo da spet bezljam in ni popustilo, dokler se ni umirilo na bip…bip…ip. Spet sem lahko tekel sključen kolikor mi je pasalo. Utrip se mi je vpovprečil tam nekje pri 100. Ena urca miru in -, jah nič. Ena urca miru pač.

Kumi čakam četrtka.

1. teden, 2. tek, tempo

Načeloma jaz nisem ravno zahteven človek. V življenju sem hitro zadovoljen in ne potrebujem velikega razkošja za srečo. Za srečo pravzaprav sploh ne potrebujem razkošja, za zadovoljstvo pa seveda potrebujem še manj. Je pa res da me potem hitro kaj zmoti, najbolj če je kdo v moji bližini nesrečen, jezen ali žalosten. Kar nekakšen občutek krivde se mi prikrade in žalosten sem, če ne uspem spraviti vsega skupaj nazaj v ravnovesje.
Druga reč, ki je tudi precej značilna zame je, da mi na faci piše, da nekaj ni (bilo) v redu. Res: v petih minutah me razkrinkajo in to ne samo najbližji, ki me dobro poznajo. Nasprotno: ker jih tudi jaz dobro poznam sem se že naučil skriti skrbi. Tokle za uvod. Nobene veze nima z nadaljevanjem, kajti v nadaljevanju pišem o mojem teku, tu pa že vse veste.

Drugi tek prvega tedna je namenjen vzdrževanju tempa. Naj najprej povem, da gre spet za navadno pomoč pri samodisciplini. Birgla za cagavca. Eno je reči: sedaj pa lepo bazo nabirat, malo počasneje pa daljši počasni teki, pa več počitka pa take. Drugo sem jaz: teč grem kot kura brez glave, če bo špičasto bodo vile, če bo okroglo bo pa lopata. Če čisto nič drugega je po planu jasno definiran vsak četrti teden kot lažji, jasno piše, kaj je manjši tempo in kako dolgi so dolgi teki. Malček le še študiram kako je z ogrevanjem in ohlajanjem: ali naj takrat tečem po tempu lažjega teka ali po srčnem utripu ali kako? Ampak v resnici je to manj pomembno: vsak, ki ima pet minut časa in se spozna na tek bi mi sestavil morda boljši program. In vsak drugačnega. Celo sam bi ga najbrž zlahka sestavil ampak sem prepričan, da bi hitro noter vtaknil kakšno minutko hitrejši tempo in kakšen četrti teden izpustil. In – je res potreben ogevalni tek??

Kajti še ena reč je tu krasna: jasno predpisuje ogrevalni in ohlajevalni tek in tle ni ‘oče-neče. Včeraj torej evo mene, prvi tempo tek, ena milja (prirejena na 1,5 km) ogrevanja, 3 milje (prevedene v 5 km) tempo teka z realnim 5:23 tempom in še ena milja izteka. Ura naštimana na bibibibip če sem prehiter in bip…bip…bip… če grem počasi.

Ogrevanje krasno: naštelal sem si, da pod 6:22 ne smem, gornjo mejo sem pa kar nekje okrog 8 nastavil – sem pač (pravilno) predvideval, da ne bom spal ampak bezljal in res sem v glavnem bremzal na bibibibip, kar je sploh fino: namesto, da bi me skrbelo, kako počasi grem me srbi da ne grem prehitro. Kasnejši račun mi je pokazal, da sem se kar lepo držal na 6:40. Potem ura, mater so te ure pametne, sama preklopi na nov tempo, naravnal sem ga na 5:23 +/- 0:10. Tudi tu ni bilo kakih hudih problemov: 5 kilometrov bomo pa že.

Potem pa katastrofa: bip…bip…bip….

Bip…bip…bip…??

Ok, pospešimo: bip…bip…bip…. Pa še malo pospešimo. Najbr klanec ali kaj. Bip…bip…bip…. Ma jebenti! In pogledam na uro in … eee, kaže tempo 0:00:00. Pogledam footpod, lučka utripa zeleno. Kaj za hudiča al klopa al česarkoli že je narobe? Crk mrk. Enostavno ne meri. Tempo skače iz 0:00 na 36:33 in podobno. Presneto!! Ajd sedaj boste rekli, ma kaj pol, kaj se sekiraš. Ampak halo, it is aj, Wega! Program, tempo, razpredelnica, statistika, diagrami! Potrebno je bilo hitro ukrepanje. Akcija! Krizna situacija, rdeči alarm. Sekunde tečejo. Dve…, tri…, štiri,… Sir we need a decision!! Ah! Ves ta pritisk… in… olajšanje. Glej ga glej TISTI kozolec in oni kamen. Pozdravljena. Včasih smo takole merili razdaljo kajneda? Od garaž do kozolca je en kilometer, od tistega parkirišča do doma je pa točno 2 kilometra, kar pomeni da se mi 8 kilometrov izdeče točno tam. Misija rešena.
Načeloma jaz nisem ravno zahteven človek. V življenju sem hitro zadovoljen in ne potrebujem velikega razkošja za srečo. Za srečo pravzaprav sploh ne potrebujem razkošja. Za zadovoljstvo seveda potrebujem še manj. Morda sončno popoldne pred zidanco. Morda prijeten klepet s prijateljem. Ali pa en prijeten večerni tek, kot je bil tale današnji. Sedaj grem lahko pogledat če je kdo slučajno nesrečen, jezen ali žalosten.

1/3 dolgi 16@6:22

Kako smo lačni sončka, zraka, odprtega prostora - pa čeprav za minutko - se je dobro videlo danes na spominki, kjer je popoldne, ko se je pokazal sonček vse migalo, da je bilo veselje. Babice na klepetu v dvoje, dame s smučarskimi palicami na nordijcu, očki in/ali mamice z svojimi sončki v vozičkih, družinice s pisanimi rokavičkami in kapicami okoli sebe, kolesarji, ki ne priznajo zime, tekači v svojem svetu hitrosti, lovljenja minutk ali zgolj na sprostitvi, sprehajalci, ki so si ukradli trenutek spokoja in pobegnili od doma, ostareli pari z palicami v pomoč in ljubeče žene z možmi v vozičku s skrbno zadegano deko pod nogami, kužkarji vseh starosti in splov s kužki vseh velikosti in pasem, hihitajoče mladenke s svojimi skrivnostmi in pomenljivimi pogledi, parčki v svojem svetu v čisto počasnem sprehodu, kot bi se ne premikali, vsi v neki nenavadni harmoniji kot kolesca v uri v počasnem posnetku, kot iztrgani iz nekega drugega časa in prostora, v trenutku kot v nemem filmu, pa trenutek kasneje spet kot v dinamični koreografiji videospota, da kar čakaš, da bodo vsi naenkrat zaplesali v soncu na znano melodijo, ko bo režiser dal znak, eni v eno smer, drugi nazaj, brez reda in brez pravil.

Tudi sam sem bil del tega, v prvem tednu, tretjem teku, dolgi tek 16 km s tempom 6:22. Ane kako številke vse skup pokvarijo

_________________________
PS. Danes tudi čudovit tek sv Barbare: http://vreme.hobby-site.com/blog/?p=257, gotovo pa bosta tudi piskec in Hana kmalu kaj dodala.

2/1 L 8@6:22

Prišel je čas za eks-pe-ri-ment. Začelo se je z razočaranjem: že v nedeljo zvečer, še bolj pa včeraj sem začutil prehlad. Tega ne maram: odkar tečem in na jesen oziroma zimo jem kislo zelje še nisem bil čisto zares bolan. Mislim tiste gripe in sinuse in te reči. Na sploh sem mnenja, da se prehladom in tem rečem ne smemo pustiti. Včeraj pa: ah, evo ga. Jasno da sem bil razočaran!! Moj obrambni mehaniizem je takoj našel razloge: ja seveda, najbrž bo kriv sprehod v dežju na razgledni stolp na. Najbrž bo kriv ledeniški tek v Velenju na štafeti. Najbrž bodo krive tudi ribe v ozvezdju Marsa. Seveda je vse skupaj larifari: v službi jih je na enakem polovica sodelavcev in to predvsem tkih, ki so vikend preždeli na toplem, in niso v ozvezdju Rib.

Ampak kaj sedaj? Očitno mi je padla odpornost in opozorilo v obliki blagega prehlada je prej dobrodošlo opozorilo kot panika. No, nekaj mi je gotovo prineslo malce lahkomiselno ravnanje med uvajanjem proizvodnje zdravila, ki smo ga pričeli delati, gre namreč za ubijalca imunskega sistema, ki ga dajejo operiranim po presaditvi organov, da telo ne zavrne tujka. Ampak tudi to je bolj izgovor kot ne. Vse skup se da še popraviti ampak trenutno imam čisto konkreten problem: prehlajen sem. In kot rečeno, čas je za eksperiment.

Sedajle je nujno opozorilo: ne poskušajte tega doma. Nič ne rečem, da sem ravnal pametno, prej nasprotno. Torej. Včeraj sem se zahomotal na moj the kavč, se začajčkal in preležal vse popoldne in seveda še noč. In zjutraj? Nič. Še vedno zamašen nos in občutek vrtoglavice v očeh, občutek da imam vročino, čeprav je termometer ne pokaže, in utrujenost kot bi ne preležal toliko časa. KAr samo potrjuje mojo teorijo: ležanje je bulšit. Kao telo se bori z okužbo in potrebno mu je pomagati tako, da čim bolj miruješ. Kar ni logično: če telo želi počitek to jasno pokaže in dobro vem kako zgleda ko ti ni prav nič do tega, da bi vstal in se stotič sprehodil do stranišča: lavor čisto zadostuje. Kaj pa če telo počitka ne želi?

Pa sem poskusil. Danes je bil ta zoprn torek, ko pridem domov izcuzan. In torek, ko se začne drugi teden 16. tedenskega programa. L kot lahek tek, 8 kot 8 minut in @6:22 kot pri tempu 6:22. Varjanta je bila da tudi današnje popoldne preživim zkomotan na the kavču. To pomeni, da se program prekinja in da prihodnji teden začnem znova pri enki. Pa sem šel poskusit. Tveganja za zdravje je bilo minimalno: srce je v nevarnosti pri gripi, če bo kaj narobe pač neham. Mislim da sem veliko več tvegal ko sem (mladost, ludost) takle in še hujši hodil v službo!

Moram reči, zanimivo. Prvič: res je bilo težje teč. Če sem prejšni teden na 1/1 L 10@6:22 bremzal na bibibibibip, sem sedaj moral pospeševati na bip…bip…bip. Zanimivo, da sploh nisem imel občutka, da rinem pod spodnjo mejo! Kasr se tiče počutja sicer v redu: treslo me ni, potil se nisem pretirano, ni se mi vrtelo v glavi in tudo špikalo me ni nikjer.Sem bil pa na koncu presenečen nad srčnim utripom. Zadnje čase težko zlezem nad 120, 130, tokrat pa kar dobrih 150!! Dober znak da se s telesom nekaj dogaja! Po svoje je hecno: zdravniki neprestano merijo pritisk in utrip in podobno, pa nimajo s tem kaj početi, saj nimajo osebne reference. Verjetno bi bilo pametno, če bi si zadeve merili sami in tako hitro zvedli, kdaj se nas kaj loteva. Še nekaj je bilo, pa ne da sem si to projeciral iz skritih želja. ko sem prišel domov in se še stuširal z toplo vodo sem skoraj pozabil na prehlad. No, kasneje so se simptomi povrnili v vsem svojem sijaju ampak - bomo videli. Me prav zanima kakšen se bom zbudil jutri. Za eksperiment gre!

———————
PS: se vidi da sem nekaj čuden danes: tokratno pisanje je obupno okorno in brez repa in glave. Sorry. Naslednjič se bolj potrudim.

Das Eksperiment

1. dan

Nekaj se mi zdi, da se me loteva. Nisem čisto prepričan ampak občutek je tisti “ta nevaren”.  Malo pogosteje smrkam in kiham. Treba je takoj ukrepati. Takoj se odpravim na izlet na razgledni stolp nad Zaplano, čeprav dežuje kot iz šakfa. Na vrhu je megla in moker sem kot cucek ampak nič ne de, ukrepal sem še pravočasno.

2. dan

Uh! Zjutraj spet tisti nenavadni občutek, ko pogledaš proti svetlemu oknu se ti kar malo zavrti za očesi. Ne bi smel it zvečer počivat na kavč!! Pa so me vsi nekaj prepričevali, malo si odpočij, malo se pregrej, saj si čisto bled! Sedaj pa imam. Še dobro smo imeli tekmo v Velenju. Bilo je mraz in ful je pihalo… To bo tisto pravo! Še nekaj časa sem poskušalpo teku hoditi po mrazu ves prešvican, da bi me dobro utrdilo, pa so me le spravili na čaj z rumom. Da bi to nekako kompeziral sem šel tečt še zvečer v dež. Upam da bo pomagalo.

3. dan

Sem vedel! Tisti čaj je vse pokvaril. Sedaj smrkam in pojavila se je še temperatura.  Nikakor ne morem iz službe na en tek in delam pozno v noč. Pol časa sedim! Da bi venadarle uspel pregnati bolezen na moj način tečem po stopnicah gor in dol.  Zvečer grem pred spanjem v pižami za pol ure na balkon, da bo ja prijelo!

4. dan

Preveč sem sedel v službi! Zdravnik pravi da  imam pljučnico in da moram takoj v bolnico. Kaj pa on ve!! Danes je po programu lahek počasen tek. 6:22. Zaradi bolezni podaljšam razdaljo in pohitrim tempo. Nekaj kilometov do doma se mi megli, vendar vem, da mi manjka še malo pa bom ozdravel. Zavem se v bolnici privezan na posteljo.

5. dan

Koliko ur že ležim?? Groza, saj me bodo še ubili! Takoj moram ven na zrak. Naplahtam nočno belo sestro da me spusti na stranišče. Na Njegoševi me ustavi patrulja. Ne vrjame mi da se zdravim. Poskušam jih prepričati, da naj mi pustijo preteči vsaj še 10 km, pa bodo videli, kako bom čudežno ozdravel. Šele sedaj opazim krvave odrgnine od bolniških natikačev. Majhna cena za zdravje!!

17. dan

Comp, comp, com tump! 11232. Comp, comp, comp tump! 11233. Bodo videli! Com, comp, comp tump! 11234. Bodo že videli, dokazal jim bom!! Comp, comp, comp tump! 11235.  Soba je sicer široka samo za tri korake a je na srečo oblazinjena. Comp, comp, com tump! 11236. Lepo se je treba zagnati - comp, comp, comp - in tump (11237) v steno. In nazaj. Bodo videli, da bom ozdravel. En korak je cca 2/3 metra, to pomeni da na en tump! (11238) naredim malo več kot dva metra. Torej 18764 tumpov za maraton! Kako bodo potem buljili!!! HEHEHEHE! Comp, comp, comp tump!…… Comp, comp, comp tump!

Ajm bak

Ni ravno prijetno, to je že treba priznati: dež dež dež. Rob McKenna () bi morda vedel povedati katere vrste dežja so nas razveseljevale te dni. Kar se teka tiče me dež pravzaprav ne moti: moj prvi tek sploh se je začel v dežju pa tudi kasneje je dež zaznamoval kar nekaj uric. Prvi kRožnik je, recimo, zaživel na dan velikih poplav po Sloveniji (Železniki, pa bolnico Franjo je odplaknilo takrat). Skratka: dež ni ovira, bolj izgovor.

Ja, pa smo pri izgovorih. Saj nisem čisto ziher, ali je to dobro ali slabo: tako zlahka kot najdem izgovor te dni je že strašljivo. Po drugi strani pa je morda to pozitivno: prva tekaška jesen in zima lani me je bolj ali manj dotolkla, samo poglejte naslove pod december2007 in januar2008… letos pa: nič kaj hude depresije. No, da smo si na jasnem: tale mrak cel ljubi dan in trdna tema zgodnjega popoldneva me ravno tako ubija kot vedno, ampak jaz sem pameten in VEM, he he, kmalu bo vse bolje. Ampak nisem hotel o tem, hočem reči, da sem letos veliko bolj zrelo in pametno in izkušeno in sploh razpolovil in zrahljal treninge. Ne samo razpolovil in razrahljal ampak brez pretirane teatralnosti naredim celo tedensko pavzo. Ne da bi recimo potem cel teden pisaril tod okoli, kako sem bogi in te stvari. Prejšni torek mi je bilo jasno: lahki tek, lahek tempo, razmeroma lahka razdalja pa povprečni utirp čez 150 - to gotovo ni v redu. Malo sem sicer še mislil izvesti potem četrtkov trening hitrosti pa sem odnehal. Ne saamo to: skozi sem dal tisto cepetanje, celo preoblekel sem se in že odpravil, pa sem se na vratih obrnil in se preoblekel nazaj. Glede na to, da je pri meni ta najtežji del treninga odpravljanje ne pa sam tek je to res zmaga. Razlog je bil tale: torek torej visok utrip. Sreda je bilo eno samo ljubo čajčkanje in počitek, čisto resno sem dan preležal. V četrtek se mi je zdelo da sem že zdrav, pa vendar: ali je pametno kar takoj skočiti? In sem se odločil, da prešpricam cel teden. V soboto sem šel samo en tak borški krogec, da potipam utrip, sicer pa do včeraj nič.

Včeraj pa ponovno 2. teden programa. Da je počitek deloval blagodejno se je pokazalo prav pri utripu: spet se je vrnil nazaj na normalo in tek je bil užitek. Prav tu je bila bistvena razlika med prejšnim in včerajšnim tekom: užitek. Prejšni teden sem se kar malo matral, včeraj je bilo pa kar naenkrat konec.

Edino kar sem ga usral letos: nisem si kupil goretex superg. Tako me vsaka luža namoči, kar me doslej ni motilo. PST je glede tega res štala.

Gremo torej dalje, novim zmagam naproti. Saj še vedno velja, da za vsakim dežjem posije sonce, ane?

Mračna tema

Končno! Danes se obrne!!
Mračnobnost, ki jo je te dni poudarjalo še vreme je res že presedala. Kar nekaj bložanov jo je omenilo, no ampak od danes bo vse drugače. Danes se temni del dneva začne umikati svetlemu in kaj naj rečem? - veselimo se!! saj se imamo za kaj: samo 8 ur in 38 ur je trajalo od vzhoda do zahoda, ni čudno da smo danes vsi ven leteli, ko je sonček po tokikih dneh pokukal na plano. Je pa res, da sem imel sam danes kar srečo, da sem dan preživel v mojem Borštu: tam imamo kar dve minuti daljši dan kot v ljubljani ! Kakorkoli, odtekel sem dolgi tek po planu, edim+no pri tempu sem malo khem, khem, pač v glavnem zato, ker sem bremzal z bibibibip na bip…bip…bip… ko sem šel navzdol in tako nisem nadoknadil bip..bip..bipanja navkreber. Ampak hej, saj nismo v vojski!

Jutro začnem z Geberitom

Opažam zadnje čase, najbrž bi pa tudi prej samo nisem imel stika s toliko ljudmi, da smo tudi navadni ljkudje eni čisto navadni važiči. Ok, tisti tam gor so že od nekdaj nosili armanije in rolexe in te reči, da so pokazali kako in kaj. Kdaj se je pa to razpaslo med nami, plebejci, pa ne vem.
Ste že porajtali, recimo, kako nekateri nič ne napišejo ali pogledajo na računalnik? Ne. Oni gredo pogledat mail na Maca. Novince spoznaš da se zapletajo z epli osiksi in podobnim. Ne. Mac Ali pa - tole je že malo novejše - muzike ne poslušajo na mptrijih ampak seveda na ipodih. Če se le da takle pristavi še, da na nanotu.
Potem ko smo se znebili mobijev, prenosnih telefonov, ko ne kličemo prek džiesema ampak smo počasi začeli normalno telefonirati s telefon(čk)i - so se pojavili od nekod osebki, ki nimajo telefonov ampak iphone. Ali pa, še bolje blekberije.
Grem poklicat enga z iphonom.
Moram prečekirat na blekberiju.
Oh. da ne bi slučajno kdo pomislil, da ima samo nokijo 95.

Ne. Ne gre mi na živce, samo smešno mi je, pa sem sklenil zapisat z DELLom, kar sem zjutraj premišljeval med veliko potrebo na Geberitu.

Hvala

Dogaja se podobno kot lani: bolj se matram slabše mi gre. Je pa razlika: letos to jemljem kot pač tako je dejstvo in ne delam kdo ve kakšnega cirkusa. Je pa res, da je tako stanje lahko varljiva potuha: čedalje bolj lezeš v tako pač je da na koncu tako pač ostane.

Ah, karkoli pač bo - tudi če ne bom nikdar pretekel celega maratona, tudi če nikdar več ne pretečem polmaratona v manj kot dveh urah so se mi že doslej zgodile tqko lepe reči, spoznal sem toliko prijetnih ljudi da je bilo že to samo po sebi nagrada.

Le s kom bi recimo lahko takole ležal na plaži potem, ko je mimo 10000 m borškega kroga?

V zmajevem gnezdu

O osnovnih načelih HUI-SHI metodi sem že pisal vendar sem objavo svojih odkritij začasno zadržal saj so se pojavili novi, še neraziskani pojavi, ki bi utegnili škoditi ob brezglavi uporabi. Vse skupaj sem želel prej preveriti, kljub temu pa zavračam vsako odgovornost za posledice. Ključno tveganje ki se pojavlja je, da se sproži nekontrolirana verižna reakcija in se izguba teže sploh ne neha. na srečo kaže, da se rekcija na srečo spontano ustavlja oziroma limitira proti ničli in bi potemtakem morl živeti neskončno število let preden bi izguba kritično ogrozila življensko dobo, kar je pa tako ali tako samo po sebi paradoksalno, tako da po moje nevarnosti ni. Ampak kot že rečeno: odgovornost za morebitne neprijetne posledice uporabe HUI-SHi metode zavračam.

Ker vem da ne bo šel nihče gledat linke na dosedanje zapise o HUI-SHI metodi tule zapisujem nekaj povzetkov:

Dobesedni prevod te starodavne metode za izgubo teže bi bil medvedka-ki-pleše-ker-se-budi-iz-zimskega-spanja vendar pa se mnogi strokovnjaki nagibajo k tezi, da ne gre za plešočo medvedko ampak si le-ta nekoliko čemerno mane oči, ker jo moti spomladansko sonce. Temelji na načelu ciklične izmenjave naravne energije, kjer je bistveni dejavnik energija dneva in energija noči kot jin in jang, ki iščeta združitev v svoji izpolnitvi notranjega ravnovesja.

Ob 1. načelu te metode pa je že treba dodati popravek: ne gre več za 1. načelo, saj se je izkazalo, da je pred njim še kar nekaj pomembnejših in prvejših načel. Tako tega načela ne moremo več obravnavati kot prvega pa vendar je tu krajša obnova:

SITH-HE-HOI-CHI
medvedka-se-ne-matra-več

Medvedka si je pomela oči (ali odplesala ples, kakor želite) in ker jo tišči v želodcu še od jeseni se odloči, da gre zdravniku po nasvet. Volk ji v želodcu odkrije kamen. Ko ga odstrani medvedka (spet) zapleše. (tokrat ni dvoma, da pleše)

Tu gre seveda za to, da ne požremo več vsega kar vidimo. Nič ni narobe če zavržemo hrano če smo že siti. Morda je narobe, da si je pripravljamo preveč, ampak naj nam ne bo težko pustiti viška hrane. Seveda kot že rečeno to načelo v resnici ni prvo, še več: v poznejših raziskavah se je pokazalo, da niti načelo ni! Vendar več o tem v nadaljevanju. Zaenkrat si velja zapomniti, da imamo mnogokrat velike oči, ko se pripravljamo jest, volk pa le kadar serje.

Kar je veljalo za prvo (ne)načelo velja seveda tudi za drugo. Če prvo ni prvo, potem seveda tudi drugo ne more biti več drugo, vendar pa gre po dosedanjih raziskavah gotovo vsaj za načelo. Poglejmo za kaj gre:

MIEI-GIH-NIEH

zmaj-ki-si-mane-oči-in-na-žalost-ne-pleše

Medvedka se je rešila kamna a je bil volk tako malomaren, da ga je odvrgel naravnost zmaju na glavo. Če so obstajali dvomi o tem ali medvedka mane oči ali pač pleše pa tokrat na žalost ni dvoma: zmaj si jezno mane oči in se zapodi za medvedko in volkom. Seveda se poženeta v dir, kot bi jima gorelo pod nogami - najbrž zato ker jima res gori pod nogami, saj zmaj jezno bruha ogenj. Čez nekaj časa jima postane vroče in potne srage jima tečejo v oči, da skorajda nič ne vidita. Ko pretečeta 69629.578 shyaku se volk obrne in opazi, da zmaja sploh ni več za njima. Vem, reče medvedka, že pred 56262 shiyaku je omagal.

Skorajda gotovo lahko tole načelo postavimo na prvo mesto: migat prmejduš! Ne gre samo za to, da pokurimo kalorije, gre za to, da migamo. Gre za to, da se malo potrudiš. Gre za to, da se po-trudiš. Gre za to, da se ti potem zdi škoda, da ves ta trud, ki ga vložiš v miganje potepta kos torte preveč. Ne gre za to, da bi se odrekali torte, niti da bi se odrekli česarkoli, tu gre za ubijanje tistega, kar je sedaj bivše prvo načelo, namreč žretje kar povprek. Pomembno je, da se tega niti ne zavedmo: ne sme iti za to, da hrepeneče pogledujemo po še enem kosu, čeprav smo že zrahljali pas, pa si poleg govorimo ne, ne smem, ne smem, ne smem! Gre za to, da prenehamo hrepeneče pogledoveti! Ni nam več do ekstra večernega sendviča. Ni nam več do prigrizkov med reklamo. Nekje v nas se je naselil občutek, da nekaj počnemo zase in počasi se v nas seli občutek, da nehujemo početi nekaj proti sebi. S tekom v resnici ne bomo shujšali: že ptički na veji žvrgolijo, kako je volumska masa mišic pravzaprav večja kot maščobe. S tekom bomo težo prvzaprav še povečali!  Shujšali bomo le, če nam beseda “hujšanje” ne pomeni zgolj izgubo teže. V resnici nam ne bi smela, saj bi potemtakem shujšali vsakič, ko opravimo potrebo na stranišču ali ko se sprehodimo po luni. Medvedka in volk sta začela teči zaradi  zmaja, no, medvedka pa je kmalu spoznala da ji tek “paše”. Pa volk?

In kaj sem odkril ravnokar? Da nikdar nisem nič napisal o tretjem načelu. Enkrat sem sicer namignil “…tretji in zadnji del kratkega uvajalnega tečaja hui-shai-nie veščine tudi že čaka na objavo celo morje časa. Pa tako napeto je! Čisto na začetku namreč volka in medvedko skoraj požre tisti zmaj, za katerega mislita da sta mu pobegnila.” Potem pa nič! Saj sem slabši kot WB s svojim nategovanjem premiere 6 dela HP.

Uh, pa zakaj me ni nihče spomnil??? Danes je na žalost časa samo za kratek povzetek:

DEE-STSEE-PLENH-NAH

zmajevo-goreče-gnezdo

Medvedka in volk plešeta. Spet bi tu nekateri radi govrili nekaj o mencanju oči ampak moje mnenje je, da bi imel marsikdo motne oči če bi mu zmaj osmodil rit. Dejstvo pa je, da v tem trenutku ne medvedka ne medved nimata osmojene niti ene dlake, torej verjetno v resnici plešeta. Kakorkoli, najsi sta bila slepa zaradi mencanja oči ali pa ju je zanesel ples, nista opazila, da je zmaj prisopihal za njima. Še preden pa ju je uspel osmoditi sta medvedka in volk uspela zbežati. Tekla in tekla sta da se je kar kadilo, še bolj pa se je kadilo na mestih , ki jih je zadel zmajev besni ogenj. Ko je že izgledalo, da sta nesrečna medvedka in volk pogubljena pa je zmaju spodrsnilo in zgrmel je v prepad.
“Ravno pravi čas! Poglej, osmodil mi je hrbet!” je rekel volk.
“Ojoj, če bi ga meni, bi se gotovo podelala od strahu!” odvrne medvedka.
“Saj! Na čem pa, misliš, mu je spodrsnilo??”

Zadnjič me je Vreme nejeverno pogledal, ko sem rekel, da je potrebno vsakodnevno tehtanje. To načelo je navidez v nasprotju s prej zapisanim, ko sem pravil o teži in luni in stranišču ampak vendarle! Spet gre za pomemno reč: tehtati se je potrebno redno, vsak dan, vsakič ob isti uri in pod istimi pogoji. Pod istimi pogoji: gre za to da se odločimo, kako bomo oblečeni, ali bomo na tešče ali pred ali po stranišču, zjutraj ko vstanemo ali zvečer ko gremo spat. In bolj kot je natančna tehtnica bolje je. To, da se tehtamo pod enakimi pogoji je pomembno zato, da nimamo izgovorov kot so ah, danes sem pač bolj oblečen, danes sem se pač bolj najedel in/ali napil. Danes se pač še nisem eee, dobro nasedel na Geberitu. kajti ja, saj je  fino, ko tehtnica kaže pol kilograma, pa še pol kilograma pa še pol kilograma manj ampak potem pof, naenkrat kilo in pol več. Ah! Ni je boljše spodbude, da se malce zamislimo, kje smo ga polomili! In ni je boljše spodbude, da napake ne ponovimo. Kar je tu najlepšega je, da dela za nas podzavest, taista podzavest, ki nas sicer sili v neumnosti. Pa smo jo prevarali!

Kaj več sedajle ne morem napisati, tu res  postane prenevarno. Izpeljal sem sicer matematični opis ciklične izmenjave naravne energije, energije dneva in energije noči kot jin in jang, ki iščeta združitev v svoji izpolnitvi notranjega ravnovesja, pa vendar je kmalu postalo jasno, da je hui-shi širša kot vsa vesoljna matematika in so strune razpredene preširoko da bi se jih dalo uglasiti. Morda sem želel zajeti delček, mikro delec, pa se je izkazalo da delca ni, da obstajajo le nihljaji, valovi, amplitude.

Saj kakorkoli: danes je najugodnejši trenutek za odločitev da se predamo hui-shi energiji že dva tedna mimo. Vseeno pa ni prepozno: sam sem se predal cel mesec kasneje, pa je delovalo! Vsekakor pa je vsak dan ko odlašamo izgubljen.

3000000000 milimetrov

Je pa res, da se v miljah ne sliši tako imenitno: 1864 milj…
Sicer pa:
- 118110236 palcev
- 9842519 čevljev
- 3280839 jardov
- 9000000 chi
- 9899940 shyaku

Odbito sonce

Morda je kdo v razpredelnici že opazil, da tečem spet po programu - tokrat neko čudo s runnerswordove strani.  Ko sem začel, je zadeva zgledala res izi. Nič kaj veliko hitrih tekov in tko bolj počasi je šlo naprej. Lotil sem se ga, ker sem potreboval pač nek program, po katerem tečem - take stvari mi je lažje početi po obrazcu, ker sem sicer že pretirano spontan človek.  Pa je vseeno problem. Pri Trinajstedenskem programu teka in hoje s katerim sem sploh vstal s kavča je bilo nekako lažje slediti programu, ker je šlo pač za tek in hojo s časovnimi intervali. Treba se je bilo pač držati števila ponovitev in to je to. Tole sedaj je pa malo teže (čeprav pa priznam: sedajle ko tole pišem, torej razmišljam “na glas” se mi razlika sploh ne zdi tako očitna…) saj se je potrebbno držat nekega tempa - tega pa včasih človek ne zmore. Točno tako se mi je dogodilo v petek: po programu je bil na vrsti tempo tek, kar pomeni da je potrebno po ogrevalni milji (kar sem prevedal kar v 1,5 km) potrebno preteči določeno razdaljo v čim bolj enakomernem tempu, ter zaključiti tek spet z poldrugim kilometrom ohlajevalnega teka. Tokrat je to pomenilo 1,5 s 6:22, potem 7 km s tempom 5:23 in spet zaključek 1,5 s 6:22. Ogrevanje je šlo seveda brez problema, zataknilo pa se je pri tempu: le ta je bil za tokrt kar malo prehud. Nikakor ni šlo dovolj hitro, oziroma še huje: dovolj hitro je bilo prehitro zame. Da je nehalo bip…bipati je bilo potrebno pospešiti na hitrost, ki se mi za 7 km ni zdela dosegljiva - kaj šele da bi si pridobil malo rezerve še z bibibipanjem. Tako je motivacija po kakih treh km padla in sem se nehal gnati. To je bila dobra odločitev, kajti lahko sem začel uživati. Bil je namreč jasen večer, luna pa je bila, kot berem danes, ne samo skoraj polna ampak tudi najbližje letos, čemur se strokovno reče prizemlje oziroma perigej. Da je okolica pravljična sem sicer opazil že prej a zaradi lovljenja tempa nisem imel časa to tudi sprejeti. Ko pa sem začel zenirati me je kmalu zadelo: nenadoma sem si živo predstavljal, kako nekje daleč v vesolju žari toplo sonce in se njegova svetloba odbija najprej od velikega ogledala na nebu, potem pa še od snega okrog in okrog. To so tisti trenutki, ko se nenadoma zavem te ogromnosti vsega okoli nas, kot včasih ko ležim na travniku in gledam zvezde, kot včasih ko zasveti utrinek, kot včasih ko se prebujaš iz prijetnih sanj. Ne bom šel čisto natančno opisaovati, kako je tisti trenutek zgledalo vse okoli mene, ker se ne bi mogel ogniti plehkosti ala “srebrno jezero” ali pa omenjanja kakšnih biserčkov, lesketanja skrivnostnih meglic  in podobnega. Vse se je pač poklopilo in to je to. Moj 3000. kilometer, svež suh sneg, mraz (ki je izpraznil pot), bližina romantičnega satelita in prijetna utrujenost po poskusu hitrega tempa. Takele stvari potem dobijo ponavadi mlade, na srečo. Najprej čudovita sobotno crkljanje pri krtincih in potem mirna in lenobna nedelja.  Ampak to so že druge zgodbe.

pH 14

Še en neuspel poizkus je bil včeraj: preteči 26 km pri 6:18. Očitno je problem podlaga, saj je vsepovsod zasneženo, na srečo suho, a vendarle ponekod kot bi tekel po pesku ali v najboljšem primeru po holmerjevi stezi. Problem je bil seveda spet v tempu: do 11. km je šlo brez problema, potem je pa pokočilo in se nakako držalo tja do 18 km, potem je pa samo še raslo, zadnji km je lezel že skoraj proti 9. Tokrat ni bilo tako zelo prijetno predvsem zato, ker me je po padcu tempa začelo kar malo hladiti. Dokler je dihanje in utrip še napol na škrge je v redu, ko mi pa tempo pade pa padeta tudi utrip in dihanje in s tem ogrevanje telesa.

Seveda iščem vzroke za takle padec kondicije, na sladkih6 recimo sem v istem času pretekel 27 krogov oziroma 28 km - pa še mi je ostalo moči še za tri ure teka. Za eno vem: najbrž bi moral vsake toliko požulit kakšno energijsko ploščico. Glede na to, da mi je zmanjkovalo moči v nogah ne pa v pljučih sklepam, da so mi po 10 km pošle zaloge vskladiščenega ruskega plina. Potem je tu še malo neprijetna podlaga ampak tu se do pomladi ne da narediti veliko. Moral bi se tudi navaditi, da začnem seboj nositi kakšno torbico. Za muziko, pijačo, tabletke in te reči. Psihično nisem ravno najbolje naštelan na tele ta dolge, hitro mi rata dolgčas in potem se mi pojajo po glavi razne čudne ala - kaj pa mi je tega treba?, a ni 10 čist dost?, a ne bi tele dolge teke spustil do pomladi?, če se pri 21 ustaviš je lihtko dobro… Ampak res. Če ne bi bilo predaleč od doma (in premraz za sprehod) bi se po moje ustavil že, ko sem pri 21,1 km pogruntal, da sem “komaj” na tempu mojega prvega polmaratona. Zdej - vem: mi  boste žugal kaj se grem pa “komaj” pišem pa take reči. Tle moram povedat, da sem tudi o tem premišljeval ko je tempo padal: kaj se ženeš, a moraš 26 pretečt, saj si na solidnem nivoju in podobne. Prav zato!  Idealno za trenutke ko se ti ne da je začet tuhtat kao je v bistvu vse kul. Kako je vseeno, kako je v redu, kako si pa ja lahko privoščiš, kako kdaj pa boš če ne zdajle, kako boš jutri, kako si v bistvu že ogromno dosegel, kako nočeš videti svojih uspehov, kako drugi pa lahko(*), kako lahko pravzaprav vedno začneš še enkrat. Tako je s kajenjem (kjer se število izgovorov potroji), tako je s hujšanjem, tako je s tekom, tako je z učenjem, tako je s čemerkoli. Kje potegnit eno mejo je seveda umetnost. Ampak jaz nisem umetnik ampak en zapsihiran Wega. Zato rabim take reze. Če ne ni z mano nič.

(*)to je pa tema za en cel nov prispevek, spomnite me.

Tretji ponedeljek v januarju

Danes sem začel počasneje in se za tempo sploh nisem gnal. Sneg je sneg, moker sneg je moker sneg, plundra je pa plundra, ampak res. Bil sem sicer v povprečju počasnejši kot na zadnjih 26 prejšni ponedeljek, celo počasnejši kot recimo na Sladkih6. Ampak je bilo danes čisto luštno. Prejšni teden sem se namreč matral, vsaj zadnje kilometre. Danes je šlo bolj enakomerno in gladko je pa res da- ha, tadaaaam, sem imel sabo napitek in kar štiri glukoze.

Spet sem se pa seveda odpravljal ven kot bolan sračkat. Kaj se ne bi, takale reč ti vzame kar nekaj ur in na misel mi je prišlo tako, na oko, čez palec približno ocenjeno 1284 prijetnejših stvari, ki bi jih lahko počel v deževnem popoldnevu in 893 so tako ali drugače vključevale kavč, 247 jih je vključevalo računalnik 102 sta vključevali knjigo in 343 jih je vključevalo televizijo. Nekaj jih je bilo še s hladilnikom, fenom, karampampulo, škatlo za čevlje in podobnimi rečmi. Vsekakor niti ena ni vsebovala superg.

Po svoje sem včasih res v precepu. Jaz kar redno treniram, a ni res? No eni pa ne. In potem berem tam po TFju po kakšnem Ljubljancu recimo ali pa palmanovi, vsi nekaj - v bistvu so šli sam probat, ker so pred desetimi leti tko mal tekli za rekreacijo pa jih je zanimal če so jim superge še prav, pa vsi tam pri 1:45 za enaindvajsetko. Na, jaz pa treniram redno, ok, prejšni teden sem združil dva v enega in potem malo pogoljufal ampak drugač pa redno, pa še vedno tečem s časom ki bi me na ljubljanskem maratonu ven zabrisal po prvem krogu.

No o precepu sem govoril. Potem si pa mislim, a ma smisel danes ven rinit, saj redni trening ne prinese nobenega resnega uspeha. A ne bi raje tekel takrat ko se ti da in kolikor se ti da, ne pa da se takole matraš?

Ampak pol je pa luštno. Še posebej, če je tako kot danes. En tak prijeten utrujen večer.

Kumi čakam -

Adijo Wega, v bistvu je bilo res kar v redu.

Sedaj pa zares. Nič nisem slabe volje, nič nisem užaljen (razen mal se mi fržmaga, da me niti enkrat niso objavili na Drugem svetu, niti takrat ne, ko so objavili čisto vse ostale ki so pisali o LM) nič nisem naveličan, samo ne da se mi več. Niti smisla ne vidim več. Čisto vse sem najbrž že napisal.

Wega odhaja na počitek. Spletno življenje je postalo skomercializirano, vse je samo biznis. Zastavo prej ko ne prevzema fejsbuk generacija, ki zna izkoristiti priložnost. Jaz sem pač še iz tistih časov, ko sem strani postavljal s notepadom. In doslej nisem objavil niti ene reklame.

Popoldne se torej odklapljam, stare strani in kakšen nov prispevek bodo spravljeni v spletnem mest tule: 

http://sites.google.com/site/leppameteninskromen/krizisce-1

Slišimo in srečamo se pa kot ponavadi na vaših blogih, facebookih, in tudi na mojem naslovu - rado.mikolic@gmail.com