Važn da je vlažn (41/1, klanci)

Danes je bilo v Ljubljani seveda sončno. Tako sončno, da so vsi, ampak res vsi bili na Žalah točno tisti trenutek, ko sva se odpravila tja midva, ki sva to planirala že veliko prej. Sonček, lušn toplo, mal veterčka… Kaj smo imeli pa za 7. kRožnik??? Čofočofočofotanje. Še slikca ni uspel, tako da je ratalo samo tole:

Amapk se nismo dali in nazadnje je izpadlo čisto kul. Malo so nas sicer debelo gledali ker sem imel seboj svetilko , ki še najbolj spominja na meč Darth Varderja iz Vojne zvezd, ampak jebi ga, korenine so pač korenine.

Malo me je zaskrbelo, ko sem čisto na začetku fino klecnil; bil sem prepričan, da je šel gleženj. Potem sem bil prepričan, da me gleženj ne boli zgolj zato ker je pregret. No, ničesar ne čutim niti danes, kar pomeni da sem imel preklemansko srečo.

Med tekom tokrat ni nihče prav preveč hitel, tako da je končni člas bil kar malo švoh, skoraj 7. Sem bil pa zato toliko bolj vesel, da 21ka ni pustila na mišicah nobenih posledic. Očitno res nisem šel nad svoje meje.

KRožnik smo, kot je v navadi zaključili v Kresnički. Tule me je počasi prijelo, da bi mogoče poskusil še golado. Zadnje čase mi postaja vse bolj jasno, da je tek v družbi nuja in ne izjema. Že med maratonoim se je izkazalo, da je ravno to, česar sem se najbolj izogibal čudvita rešitev, namreč tek v družbi. Tako hitro, kot mi je minilo 21 km tokrat mi ni minil še noben tek. ali je bila skupina malček prehitra zame, ali pa sem začel proti koncu tuhtati in bluziti. Tokrat pa sva si z Vremenom dajala podporo (čeprav on sicer trdi, da je zgolj spodbujal oziroma priganjal mene) in očitno je, da tako visoko dvignjene samozavesti nisem imel še nikdar. In to z rezultatom slabšim od upokojencev!! Skratka, Golovec, če bo le čas, pa da vidim. Tam menda sicer do ZENovcev niso tako uvidevni kot na kRožniku, ampak menda se bo že našel kakšen, ki mi bo pokazal kod se gre.

Med kRožnikom se mi je tokrat dober del poti pridružil Laufer in ker je to človek s polovico moje mase in dvojno količino moje energije je zlahka prišel do besede med tem ko sem jaz lovil sapo. Z velikim žarom mi je pripovedoval, kako je dosegal vse boljše rezultate in prav hecno se mi je na trenutke zdelo, kao natančno si je zapomnil nekatere rezultate, namreč - kako je prvih 17 pretekel v 42, ne, ne, v 41 minutah, naslednje 3 km pa v toliko in toliko minutah - najbrž pa tudi ni potrebno poudarjati, da so bili vsi ti njegovi časi zame neka druga dimenzija vzporednih vesolij. Zanimivo je tudi, kako smo si različni tekači. Meni se zadeve niso zdele prav nič impresivne, to, da nekdo v mesecu in pol preteče 4 tekmovanja in vmes za trening še parkrat po cel krog okoli Ljubljane ni moj cilj. Moj (in Vremenov) zen maraton mi je pomenil veliko več kot si morda lahko predstavlja nekdo, ki študira ali bo prišel v cilj ob 1:31 ali ob 1:29. Videl sem ob poti pregorele želje, pa oči brez žara. Ste videli sliko zmagovalcev 42ke?

Sem pa danes dobil na zs foruma vprašanje, ki je izgledalo kot bi si ga poslal sam, saj se mi v resnici že nekaj dni sprehaja po mislih: kakšni so torej plani?

En odgovor se ponuja kar sam od sebe: zen 42ka. To pa očitno ne bo šlo samo od sebe, potrebno bo najti nek program, neko birglo, ki me bo gajžlala, da ne bom zaspal. Saj se vidi že oktobra: vsega skup 130 pretečenih km, kar dve špricanji in podobno. Če ne bom šel spet po nekem vojaškem režimu me bo kmalu premamilo “saj je 2x tedensklo čist dost” pravilo. Zaenkrat bom verjetno sledil enemu od programov iz čudovite (in noro poceni) knjige Od joginga do maratona, ki jo je ponatisnila založba Grahovec in se dobi v DZSjih. nanjo me je opozoril Vreme in je res čudovita. Do mojega 42. rojstnega tedna je slabih 20 tednov in na soboto 15. marca bi rad pretekel 42. km. Mogoče mi pa celo uspe? Za začetek bom videl, kako bo šlo na Sladkih6, ki bo prvo merilo za vse moje nadaljne plane.

Golovec pa že ni Golnik (41/2, klanci)

Razbijanje monotonije se nadaljuje, šel sem preizkusit če je Golada kaj boljša od kRožnika. Vsekakor ima veliiiko daljšo tradicijo in menda hujša klanca.

Kar nekaj se nas je zbralo kljub prazniku, a lepo in jasno vreme je kar klicalo ven. Treme tokrat nisem imel. Sedaj sotekače že malo poznam in ni me strah niti, kadar nimam poleg zen ekipe. Skoraj vedno se najde kdo, ki mi dela družbo vsaj na najhujših delih. Tokrat so se menjali praktičbno vsi ki so prišli in tako mi skorajda ni bilo dolgčas. Klanca sta res ubitačna ampak se ju da pretečt - utrp mi je (u)šel samo enkrat na za name čisto normalnih 181, sopihal sicer sem, kot bi se zdravil na Golniku, drugače pa sem ga držal nekje okrog 170.

En lep tekaški dan torej.

Kaj dosti več danes ne bom napisal. 1. november je torej mimo in stavim, da so v izložbah že Božički…

Skozi slamico (41/3)

Ker mi danes ni in ni šlo me je kar malo dajala panika. Bolj ko sem tekel, bolj je šlo počasi. Ok, če je pa že tako, sem se domislil sredi teka, potem, ko sem se najprej mislil kar nazaj obrnit, bom poskusil nekaj, kar nisem še nikoli. Tole se mi je že dlje časa motalo po glavi in vedno se mi je zdelo fantastika. Potem pa pride kilometer, ko se tempo dvigne skoraj do, khm, mi je kar malo narodno, torej osem. Če kdaj bo to danes. Povprečni srčni utrip se giblje med 130 in 150, nobenega sopihanja, skratka predihan sem dovolj, pa poskusimo.

In zaprem usta.

In jih takoj spet odprem. Šit, nos je ves moker, jaz pa brez robca. Hm, sila je sila, opravim po sistemu “prepoznao sam te po maramici - pa ja nemam maramice - e baš tako!” in spet zaprem usta. Vdih skozi nos in izdih skozi usta. Pa vdih skozi nos in izdih skozi usta. Tretjič. Četrtič. Potem ugotovim, da sem tako počasen, da je čisto vseeno če še izdihnem skozi nos. Kar samodejno me ujame ritem vdih-dva, tri, izdih-dva tri. Odtečem kilometer dihajoč zgolj, kot sem si doslej to slikal v glavi, skozi slamico. Tempo celo malo pade, sedaj se giblje okoli 7. Preizkušam ritme, 3-3, 2-3, 2-2. Ker sem danes ultra zenoben mi najbolj leže 3-3. Do konca več ne odprem ust in tako naredim moj prvi tek z dihanjem skozi nos. Dobro, jasno je da je bil tokrat ritem ubitačno počasen ampak vendarle.

Prvega ne pozabiš nikoli.

Želja vodnjakov

Pri meni se vse skup poha kar nekaj časa, preden je skorjica lepo zapečena in hrustljava, užitna torej. Saj jem tudi manj sočno, ampak se je takoj naveličam.

Včasih si veliko obljubim. Tisto ni želja, skrita, čista, neotipljiva, ki se mi skrivaj suka v mislih, da je niti ne opazim dobro. Tisto ni meglica, kot bi jo opazil z kotičkom očesa, ko pa pogledaš tja, ni ničesar. Tisto so želje, ponavadi projekcije zunanjega sveta skozi moje oči. Dojemljiv sem kot drugi. Potem si veliko obljubim, trdno naklepam in vse skupaj pade v vodo, še predno se sploh začne. Seveda potem sledijo očitki samemu sebi.

Prava reč se, kot rečeno rojeva počasi. Včasih zabrsti in pomrzne, pa čaka in spet zabrsti, morda spet pomrzne ali pa se razvija dalje, neopazno, raste in se razvija, morda se posuši in odmre, morda le čaka v polmraku, da pride svetloba. In morda začne spet poganjati.

Hudo je, kadar je ne opazim in jo poteptam. Nekako čutim, da sem nekaj izgubil a ne zmorem vedeti kaj. Zaslepljen od zunanjih praznih želja, strasti in lažnega občutka varnosti zaidem tja v polmrak, pijan od moči, slep in srečen, in poteptam vse skupaj, bolj ko čutim, da nekaj izgubljam, bolj teptam, da odženem ta neprijetni občutek. In spet praznina.

***
…***…
***…***…
…***…*** …
***…***…
…***…
***

Tako sedaj ne vem, kam spada včerajšni dan. Že dolgo se prištimujem, pa še dlje odlašam. Saj sem že večkrat omenil, da bi rad hodil plavat, pa da včasih že sem nekaj začenjal in spet opustil in spet želel začeti in spet nisem našel časa.
Predpriprave so bile namreč zame že malo nenavadno temeljite:
- nakup letne karte za plavalni bazen za vse termine, prenosljivo. Sicer za mojo deco, ki tako rada plava, ampak mogoče bom šel pa tudi jaz kdaj
- Kopalkee sem imel že doma, menda bodo dobre, vsaj za toliko časa, da vidim, če sploh zmorem še kaj čofotati
- nakup plavalnih očal, tokrat kar zame. Med tekom v pajkicah, pod vodo pa v kopalkah…
- menjava baterije v uri, ki je edina kolikortoliko vodotesna
- natančen pregled urnika plavanja, kar je zame sila nenavadno, saj ponavadi grem na “kar bo pa bo”

Pa sem šel. Že zadnjič po kRožniku, pa so me zavrnili z skrajšanim urnikom, da se ni več splačalo. Potem pa končno včerajšni dan, kot naročen za preizkus. S tekom se zaradi Sladkih6 nisem želel preveč obremenjevati, tako da ne bi na prvo poizkusno plavanje prišel ne preveč zmatran. En tekec od doma do kopališča, točno dva kilometrčka. Tempo – na palec med 7 in 8. Dihanje skozi nos vdih in izdih – na tri korake.

Tokrat nisem cepetal gori doli, kot sem o tem že govoril in sem se kar hitro spravil v vodo. Pa sem se spomnil, kaj je že prvič kar precej pripomoglo, da je želja po plavanju ovenela: presneti tivolski dren. Ne more človek niti treh zamahov narediti pošteno. Hvala bogu se po poldeseti uri malo zredči…

Plavam čisto počasi. Ena dolžina, ena minuta. Namenim se prelavati deset, morda dvajset dolžin, a ker se počutim dobro grem na en kilometer, pedeset dolžin. Zunaj potem ugotovim, da je bazen dolg 25 in ne 20 m kot sem mislil, torej sem preplaval 1250m.
Še en 3-3, nos-nos tekec domov in lahkonoč.

***
…***…
***…***…
…***…*** …
***…***…
…***…
***

Kako si želim, da bi bila to tista želja, ki sem jo tolikokrat poteptal pa je vedno znova vzklila. Kako si želim, da bi zrasla.

Ko sem pa tak slon.

Joj, nič se nisem učil.

Če že kaj, sem pa vedno sovražil tisto: Joooj, čisto nič ne znam, nič se nisem učil, a ti kej znaš?, joj sigurn bo cvek …. potem pa je padla taka petka, da je morda samo točka manjkala do vseh možnih - ali pa še ta ne. Kaj poskuša s tem dokazati tisti revež mi ni bilo nikoli jasno. Kaj, a da bomo verjeli, da je naravni genij? Pa tudi če je - in? Zadeva se je potem v različnih oblikah pojavljala sem ter tja tudi v kasnejšem življenju. Najbolj med študijem ob delu - doživel sem da je šel nekdo na izpit zgolj ker smo ga slučajno spomnili po telefonu, da je on na vrsti da pelje, on pa - ojoj! a je to daneees? Čiist sem pozabil. In seveda pisal dobro devetko. Mater. Ves ta teater - zakaj?? Da ga bo kdo potrepljal po rami, pizda ti si pa res dober. Faca si. Špica!!!? Ali pač strah in trema pred neuspehom, neke vrste zavarovanje če ne rata. Česen in glogov količek za katastrofo?

Ok, saj sem sam najbrž isti ampak ves tale uvod pišem ravno zato, da pojasnim, da pri napovedih za ljubljanski maraton res nisem čisto nič pretiraval. Take so bile izmerjene moje zmožnosti, celo dodal sem kakšno sekundo k tempu, ker sem računal, da me bo množica malo potegnila. Da me bo potegnil Vreme in to toliko vendarle nisem računal.

Po drugi strani pa: mar ne bi bilo pošteno napovedati nekaj nemogočega, nečesa česar nisem še dosegel in bi se lahko potrudil za to posebno priložnost in napovedal, ne vem, 2-15, 2-10 recimo. In se potem matral to doseči! Ampak jaz pač nisem tak človek. Ne mudi se mi in iskreno sem se veselil svojega (resnici na ljubo bednega) časa in danes, ko sem dobil spominsko priznanje LM sem bil strašno ponosen.

Ja. Kaj sedaj motovilim in hodim kot mačka okrog vrele kaše? Seveda: kaj bo torej jutri?

Najprej: čisto iskreno, jooooj, nič nisem treniral, saj ne bom zmogel, a ste vi kaj trenirali?, sigurno ne bom mogel preteč niti enega kilometra. To moram povedat za vsak slučaj, če se mi kaj zalomi, da se zaščitim pred posledicami neuspeha, neke vrste zavarovanje če ne rata. Še vedno, ampak sedaj pa res čisto resno, še vedno vsakič posebej ko se odpravljam teč nisem prepričan, če bom zmogel 100 metrov.

Glede na nekatere podatke, ki jih nekateri širijo o meni, da sem dal skozi 13 tedenski program hoje in teka in po njem nadaljeval z vadbo vsaj trikrat na teden do dans, ko mineva 42. teden, glede na to, da sem bojda pretekel tek okoli Blaguškega jezera, Radence, Blejsko nočno desetko, Golado in kRožnike, Mura challange, Krtinski izziv in Borških 10000, Glede na to, da sem menda celo zmogelljubljanskih 21 km si jutri na Sladkih6 želim:

- 21 km - itak
- 25 km - dobro
- 30 km - želja in uspeh
- 42 km - sanje

Morda bo spet kdo porekel da 42 zmorem pa jade, ane, kaj se finga delam, ampak resno: 42 ni štos. Če bi bil štos bi jih na LM teklo kaj več kot 700!

Še posebej, ker… eh, kaj danes sem moral it mal ven potečt gor dol mal tko. Vem da naj se nebi. Ampak, no…

MA, sem pač krvav pod kožo in zadnje tedne me preganja fiksna ideja da se je moje air zoom čudo po 1000 km znucalo. Še posebej ko sem videl, kako izgleda podplat novih. In sem cincal mincal in iskal in gledal in se odločil seveda točno danes, en dan pred tekom. Nove superge, jasno. “Mojih” žal ni bilo več v številki moje noge, zato sem dobil v poizkus novejše, podobne. Najpreh šok: moja številka je v bistvu premajhna! Že ves čas, lepo prosim, tečem s premajhnimi supergami. Noja. Meni se ne zdi. Je pa res, da so tele nove kot ulite in res malo bolj komot. Pa 20% popusta na tekaški forum… e, očitno ta mesec še ne bomo kupili novega PCja. Pa Polarja tudi ne.

Doma sem pa šel seveda zadevo takoj sprobat. Najprej šok: po prvem kilometru me začne boleti podplat. Ja, podplat! Nekaj se mi megli, da sem nekje prebral o nekakšnih bolečinah in se domislim, da sem pretesno zavezal vezalke. Kdove od kot sem pobral, da se superge zavezujejo kot pancerji čisto na knap. Poizkusim še malo in res: bolečina se skupaj z mravljinci razlije iz podplata navzgor po nogi in po drugem kilometru ponovim vajo še na desni nogi. Hm, malo trde so. Sicer se krasno teče, gleženj je super, kolena tudi, ampak celo stopalo pa se kar malo čudno počuti. Jutri bodo torej še ta stare na nogah. Odtečem 6 km in čas je kar dober, 37 minut in pol. Prijetno utrujen, lepo.

Jebela! me spreleti. Jutri pa še 9,6 x toliko…

V bistvu je bilo… fantastično

Ha! Kaj naj sedaj napišem? Po eni strani ne morem napisat kar bi si želel, ker tole tapkam po mobiju, po drugi strani me boste itak vsi krcali, ker sem se v prejšnem pismu tko bogega delal in bosdte z vso pravico vsako mnenje začeli z - no a sem ti rekel/rekla?, po tretji strani se pa itak ne da zapisati ker - tega se pač ne da zapisati.
Ampak res. Čisto zares se česa takega ne da predvideti vnaprej. Čisto lahko bi splahnel že pri desetem km, ni me samo enkrat na vadbi vse skup minilo že pri šestih. No še enkrat je na pomoč priskočil Vreme in me spravil do prvega cilja - 21 km. Namenoma počasneje, in to precej počasneje kot na Ljubljancu. Malo pavze in ker je osnovni cilj pod streho gremo pogunmneje naprej. Seveda je treba sprobat tudi nove superge - sedaj si že upam - če ne bo šlo se bom pač preobul nazaj. Na novo zmasirane mišice (predvsem pa končno olajšan mehur) me poženejo naprej proti 30. 30 se zdi sedaj cisto realen cilj. Uf! Kar me pravzaprav resnično skrbi je ta lahkotnost ZEN teka. Saj ne, da je šlo kar samo od sebe, daleč od tega! Ampak po petindvajsetem sem pa res računal, da bom bolj hodil kot ne, ne pa še kar naprej, kot je kasneje hudomušno opisal ZdravkoC, “mlel dalje”. 30.
30! Kratka pavza, minutka za nazdravje s čajčkom in gremo dalje. Oh, kaj, sedaj je bilo do konca le še 11 krogov, 41 bi jih bilo ravno za dober maraton (42535 m). In potem kar gre. In še kar gre. 40 krog. 41. Ne, pravijo, 40. Ocitno sem se uštel pri štetju. Ni panike. Še vedno mi gre brez problema. Krogi se nabirajo, čas kopni. Po 43. krogu imam še cas za zadnji krogec. Konec! 44 krogov v 6. urah je za mano. Naj ponovim? 6 ur. 6. Šest! malo manj kot 46 km. Mater, mi je kar smešno napisat - 46. Ojoj…
Sedajs je pa że pozno. Ležim na kavču pred tv, prav kot sem še ne polnih 10 mesecev nazaj. Je pa res. Je razlika: danes sem prišel s teka. Takrat tisti vecer pa sem storil nekaj norega. Vstal sem in šel teč.

***
…***
…***…
…***…***

Vreme. Hvala ker si mi omogočil, da sem storil to. Psihota kot sem jaz je težko popeljati do sanj. Še posebej, ker se jih tako boji sanjat.

Spominčica. Hvala, ker si zmano tudi če si zmislim, da bi sel na 6 urni tek. Po vseh teh letih greš brez pomisleka zmrzovat 6 ur in me spodbujat. Pa ti me imaš čisto res rada.

Hvala ZdravkoC, Inot, Ero, Ečo joj in še cel kup drugih (pa sem spet pozabil nicke, ne zamerit, śe imen si ne zapomnim), ki se vam je zdel moj tek ravno tako pomemben kot vaš in ste me ves čas spodbujali, da sem kar mravljince čutil.

Bložani in bložanke, ki se javljate tule, hvala, tudi vi ste krivi.

In seveda organizatorjem, Marjetki in Vremenu ter njihovim prijateljem in sorodnikom. Ampak oni so že z mislimi pri analizi današnjiih organizacijskih prijemov in si delajo zaznamke za prihodnje leto.

Nervoza

Nekaj ni v redu. En tak čuden nekaj je v zraku. Kar ne zalavfa, pa je tak čas da bi moralo samo od sebe. Najprej tista Barbara, recimo. Kar nekaj kisel sem bil. Pa je bila torta, pa tekma, pa prireditev, celo vreme se nas je usmililo, jaz pa kar nič: kot bi se vse skup dogajalo drugje. Saj je bilo kul, vsi so bili zlati, meni pa se sploh ni zdelo vzdušje tisto pravo. TF analiza je kar izpuhtela nekam, mi smo pa tudi polzeli vsak na svoj konec. e in K in s. Pa nisem imel nobene volje, da bi predlagal, a gremo še kam. Na en pir? Na čaj, vročo čokolado? Se vidmo, se slišmo. Poklič kaj.

Potem nazaj Ljubljana, čez najnovejši tunel se moramo ciaziti 60, zakaj že? Prekleti kurci, čisto povsod morajo šparat na naš račun. Samo da zgradijo tunel, potem pa mi plačujemo s svojim časom. Pa greš na Boršt, pa mrtvo gradbišče čez dva pasova avtoceste mi pa v petih kilometrih kolone. Spet mi kradejo čas. Tatovi! Ampak tisto je pred dvemi dnevi. Sedaj lezem čez ponosno odprt tunel in na koncu me pričaka siva megla. In dež. In malodušje. December je, ne?

Pa dneva ni konec. Brezveze kuhat. Gremo nekaj pojest. Kitajska. Mlačno. Vse ima isti okus, grenko-sladko, kislo pekoče, pečeno, ocvrto. Doma sem potem še cel dan kar nekaj lačen. Nervozen. Tečen. Navznoter.

Že včeraj in predvčerajšnim in dan za dnem nazaj. Kar ne gre. Zabave so mi dolgočasne,  vse sem že videl. Še pičerijada ne zalavfa. Boršt me edini malo zbudi. Ta brt niti Boršt ne. Nobene treme pred štafeto. Na silo nekaj kompliciram s kolenom, pa je itak vsem jasno, da gre za rutinski jamr. Tekma? Fino. Smo se malo vidli. Cel kup forumašev. Hoj, Wega, živjo Wega. Ojla, kako si, Wega? Ja, živjo, hvala, dobr. Saj mi res nič ne manjka. V bistvu bolje že dolgo nisem bil. Saj sem zdrav, ane?

L etos se niti zarad nasilnih trgovcev ne sekiram več. Predmiklavžev popust, miklavžev popust, pomiklavžev popust, predbožični popust, božični popust, prednovoletni popust, novoletni popust. Pa popust na dedka maraza. Pa na zvezdice in kartice in kupončke. Pa na adventni koledarček in na članstvo. Popust na prvi prdec direktorjeve vnukinje.  Pa povejte mi že enkrat, koliko v resnici košta ta reč, ki jo želim kupiti?

Mogoče me bo prijelo. Saj je na voljo še 28 dni.

Želja vodnjakov

Pri meni se vse skup poha kar nekaj časa, preden je skorjica lepo zapečena in hrustljava, užitna torej. Saj jem tudi manj sočno, ampak se je takoj naveličam.

Včasih si veliko obljubim. Tisto ni želja, skrita, čista, neotipljiva, ki se mi skrivaj suka v mislih, da je niti ne opazim dobro. Tisto ni meglica, kot bi jo opazil z kotičkom očesa, ko pa pogledaš tja, ni ničesar. Tisto so želje, ponavadi projekcije zunanjega sveta skozi moje oči. Dojemljiv sem kot drugi. Potem si veliko obljubim, trdno naklepam in vse skupaj pade v vodo, še predno se sploh začne. Seveda potem sledijo očitki samemu sebi.

Prava reč se, kot rečeno rojeva počasi. Včasih zabrsti in pomrzne, pa čaka in spet zabrsti, morda spet pomrzne ali pa se razvija dalje, neopazno, raste in se razvija, morda se posuši in odmre, morda le čaka v polmraku, da pride svetloba. In morda začne spet poganjati.

Hudo je, kadar je ne opazim in jo poteptam. Nekako čutim, da sem nekaj izgubil a ne zmorem vedeti kaj. Zaslepljen od zunanjih praznih želja, strasti in lažnega občutka varnosti zaidem tja v polmrak, pijan od moči, slep in srečen, in poteptam vse skupaj, bolj ko čutim, da nekaj izgubljam, bolj teptam, da odženem ta neprijetni občutek. In spet praznina.

***
…***…
***…***…
…***…*** …
***…***…
…***…
***

Tako sedaj ne vem, kam spada včerajšni dan. Že dolgo se prištimujem, pa še dlje odlašam. Saj sem že večkrat omenil, da bi rad hodil plavat, pa da včasih že sem nekaj začenjal in spet opustil in spet želel začeti in spet nisem našel časa.
Predpriprave so bile namreč zame že malo nenavadno temeljite:
- nakup letne karte za plavalni bazen za vse termine, prenosljivo. Sicer za mojo deco, ki tako rada plava, ampak mogoče bom šel pa tudi jaz kdaj
- Kopalkee sem imel že doma, menda bodo dobre, vsaj za toliko časa, da vidim, če sploh zmorem še kaj čofotati
- nakup plavalnih očal, tokrat kar zame. Med tekom v pajkicah, pod vodo pa v kopalkah…
- menjava baterije v uri, ki je edina kolikortoliko vodotesna
- natančen pregled urnika plavanja, kar je zame sila nenavadno, saj ponavadi grem na “kar bo pa bo”

Pa sem šel. Že zadnjič po kRožniku, pa so me zavrnili z skrajšanim urnikom, da se ni več splačalo. Potem pa končno včerajšni dan, kot naročen za preizkus. S tekom se zaradi Sladkih6 nisem želel preveč obremenjevati, tako da ne bi na prvo poizkusno plavanje prišel ne preveč zmatran. En tekec od doma do kopališča, točno dva kilometrčka. Tempo – na palec med 7 in 8. Dihanje skozi nos vdih in izdih – na tri korake.

Tokrat nisem cepetal gori doli, kot sem o tem že govoril in sem se kar hitro spravil v vodo. Pa sem se spomnil, kaj je že prvič kar precej pripomoglo, da je želja po plavanju ovenela: presneti tivolski dren. Ne more človek niti treh zamahov narediti pošteno. Hvala bogu se po poldeseti uri malo zredči…

Plavam čisto počasi. Ena dolžina, ena minuta. Namenim se prelavati deset, morda dvajset dolžin, a ker se počutim dobro grem na en kilometer, pedeset dolžin. Zunaj potem ugotovim, da je bazen dolg 25 in ne 20 m kot sem mislil, torej sem preplaval 1250m.
Še en 3-3, nos-nos tekec domov in lahkonoč.

***
…***…
***…***…
…***…*** …
***…***…
…***…
***

Kako si želim, da bi bila to tista želja, ki sem jo tolikokrat poteptal pa je vedno znova vzklila. Kako si želim, da bi zrasla.

Ko sem pa tak slon.

Joj, nič se nisem učil.

Če že kaj, sem pa vedno sovražil tisto: Joooj, čisto nič ne znam, nič se nisem učil, a ti kej znaš?, joj sigurn bo cvek …. potem pa je padla taka petka, da je morda samo točka manjkala do vseh možnih - ali pa še ta ne. Kaj poskuša s tem dokazati tisti revež mi ni bilo nikoli jasno. Kaj, a da bomo verjeli, da je naravni genij? Pa tudi če je - in? Zadeva se je potem v različnih oblikah pojavljala sem ter tja tudi v kasnejšem življenju. Najbolj med študijem ob delu - doživel sem da je šel nekdo na izpit zgolj ker smo ga slučajno spomnili po telefonu, da je on na vrsti da pelje, on pa - ojoj! a je to daneees? Čiist sem pozabil. In seveda pisal dobro devetko. Mater. Ves ta teater - zakaj?? Da ga bo kdo potrepljal po rami, pizda ti si pa res dober. Faca si. Špica!!!? Ali pač strah in trema pred neuspehom, neke vrste zavarovanje če ne rata. Česen in glogov količek za katastrofo?

Ok, saj sem sam najbrž isti ampak ves tale uvod pišem ravno zato, da pojasnim, da pri napovedih za ljubljanski maraton res nisem čisto nič pretiraval. Take so bile izmerjene moje zmožnosti, celo dodal sem kakšno sekundo k tempu, ker sem računal, da me bo množica malo potegnila. Da me bo potegnil Vreme in to toliko vendarle nisem računal.

Po drugi strani pa: mar ne bi bilo pošteno napovedati nekaj nemogočega, nečesa česar nisem še dosegel in bi se lahko potrudil za to posebno priložnost in napovedal, ne vem, 2-15, 2-10 recimo. In se potem matral to doseči! Ampak jaz pač nisem tak človek. Ne mudi se mi in iskreno sem se veselil svojega (resnici na ljubo bednega) časa in danes, ko sem dobil spominsko priznanje LM sem bil strašno ponosen.

Ja. Kaj sedaj motovilim in hodim kot mačka okrog vrele kaše? Seveda: kaj bo torej jutri?

Najprej: čisto iskreno, jooooj, nič nisem treniral, saj ne bom zmogel, a ste vi kaj trenirali?, sigurno ne bom mogel preteč niti enega kilometra. To moram povedat za vsak slučaj, če se mi kaj zalomi, da se zaščitim pred posledicami neuspeha, neke vrste zavarovanje če ne rata. Še vedno, ampak sedaj pa res čisto resno, še vedno vsakič posebej ko se odpravljam teč nisem prepričan, če bom zmogel 100 metrov.

Glede na nekatere podatke, ki jih nekateri širijo o meni, da sem dal skozi 13 tedenski program hoje in teka in po njem nadaljeval z vadbo vsaj trikrat na teden do dans, ko mineva 42. teden, glede na to, da sem bojda pretekel tek okoli Blaguškega jezera, Radence, Blejsko nočno desetko, Golado in kRožnike, Mura challange, Krtinski izziv in Borških 10000, Glede na to, da sem menda celo zmogelljubljanskih 21 km si jutri na Sladkih6 želim:

- 21 km - itak
- 25 km - dobro
- 30 km - želja in uspeh
- 42 km - sanje

Morda bo spet kdo porekel da 42 zmorem pa jade, ane, kaj se finga delam, ampak resno: 42 ni štos. Če bi bil štos bi jih na LM teklo kaj več kot 700!

Še posebej, ker… eh, kaj danes sem moral it mal ven potečt gor dol mal tko. Vem da naj se nebi. Ampak, no…

MA, sem pač krvav pod kožo in zadnje tedne me preganja fiksna ideja da se je moje air zoom čudo po 1000 km znucalo. Še posebej ko sem videl, kako izgleda podplat novih. In sem cincal mincal in iskal in gledal in se odločil seveda točno danes, en dan pred tekom. Nove superge, jasno. “Mojih” žal ni bilo več v številki moje noge, zato sem dobil v poizkus novejše, podobne. Najpreh šok: moja številka je v bistvu premajhna! Že ves čas, lepo prosim, tečem s premajhnimi supergami. Noja. Meni se ne zdi. Je pa res, da so tele nove kot ulite in res malo bolj komot. Pa 20% popusta na tekaški forum… e, očitno ta mesec še ne bomo kupili novega PCja. Pa Polarja tudi ne.

Doma sem pa šel seveda zadevo takoj sprobat. Najprej šok: po prvem kilometru me začne boleti podplat. Ja, podplat! Nekaj se mi megli, da sem nekje prebral o nekakšnih bolečinah in se domislim, da sem pretesno zavezal vezalke. Kdove od kot sem pobral, da se superge zavezujejo kot pancerji čisto na knap. Poizkusim še malo in res: bolečina se skupaj z mravljinci razlije iz podplata navzgor po nogi in po drugem kilometru ponovim vajo še na desni nogi. Hm, malo trde so. Sicer se krasno teče, gleženj je super, kolena tudi, ampak celo stopalo pa se kar malo čudno počuti. Jutri bodo torej še ta stare na nogah. Odtečem 6 km in čas je kar dober, 37 minut in pol. Prijetno utrujen, lepo.

Jebela! me spreleti. Jutri pa še 9,6 x toliko…

V bistvu je bilo… fantastično

Ha! Kaj naj sedaj napišem? Po eni strani ne morem napisat kar bi si želel, ker tole tapkam po mobiju, po drugi strani me boste itak vsi krcali, ker sem se v prejšnem pismu tko bogega delal in bosdte z vso pravico vsako mnenje začeli z - no a sem ti rekel/rekla?, po tretji strani se pa itak ne da zapisati ker - tega se pač ne da zapisati.
Ampak res. Čisto zares se česa takega ne da predvideti vnaprej. Čisto lahko bi splahnel že pri desetem km, ni me samo enkrat na vadbi vse skup minilo že pri šestih. No še enkrat je na pomoč priskočil Vreme in me spravil do prvega cilja - 21 km. Namenoma počasneje, in to precej počasneje kot na Ljubljancu. Malo pavze in ker je osnovni cilj pod streho gremo pogunmneje naprej. Seveda je treba sprobat tudi nove superge - sedaj si že upam - če ne bo šlo se bom pač preobul nazaj. Na novo zmasirane mišice (predvsem pa končno olajšan mehur) me poženejo naprej proti 30. 30 se zdi sedaj cisto realen cilj. Uf! Kar me pravzaprav resnično skrbi je ta lahkotnost ZEN teka. Saj ne, da je šlo kar samo od sebe, daleč od tega! Ampak po petindvajsetem sem pa res računal, da bom bolj hodil kot ne, ne pa še kar naprej, kot je kasneje hudomušno opisal ZdravkoC, “mlel dalje”. 30.
30! Kratka pavza, minutka za nazdravje s čajčkom in gremo dalje. Oh, kaj, sedaj je bilo do konca le še 11 krogov, 41 bi jih bilo ravno za dober maraton (42535 m). In potem kar gre. In še kar gre. 40 krog. 41. Ne, pravijo, 40. Ocitno sem se uštel pri štetju. Ni panike. Še vedno mi gre brez problema. Krogi se nabirajo, čas kopni. Po 43. krogu imam še cas za zadnji krogec. Konec! 44 krogov v 6. urah je za mano. Naj ponovim? 6 ur. 6. Šest! malo manj kot 46 km. Mater, mi je kar smešno napisat - 46. Ojoj…
Sedajs je pa że pozno. Ležim na kavču pred tv, prav kot sem še ne polnih 10 mesecev nazaj. Je pa res. Je razlika: danes sem prišel s teka. Takrat tisti vecer pa sem storil nekaj norega. Vstal sem in šel teč.

***
…***
…***…
…***…***

Vreme. Hvala ker si mi omogočil, da sem storil to. Psihota kot sem jaz je težko popeljati do sanj. Še posebej, ker se jih tako boji sanjat.

Spominčica. Hvala, ker si zmano tudi če si zmislim, da bi sel na 6 urni tek. Po vseh teh letih greš brez pomisleka zmrzovat 6 ur in me spodbujat. Pa ti me imaš čisto res rada.

Hvala ZdravkoC, Inot, Ero, Ečo joj in še cel kup drugih (pa sem spet pozabil nicke, ne zamerit, śe imen si ne zapomnim), ki se vam je zdel moj tek ravno tako pomemben kot vaš in ste me ves čas spodbujali, da sem kar mravljince čutil.

Bložani in bložanke, ki se javljate tule, hvala, tudi vi ste krivi.

In seveda organizatorjem, Marjetki in Vremenu ter njihovim prijateljem in sorodnikom. Ampak oni so že z mislimi pri analizi današnjiih organizacijskih prijemov in si delajo zaznamke za prihodnje leto.

Pa še slikce

Zapisal dne 12. 11. 2007 ob 22:40 .

Sladkih6

kRožnik in mokrota (43/1)

Zaenkrat le slikca, kasneje pa še kaj

Ether (46/1)

Najprej vesela reč, da bo potem mir in prostor za jamranje: spet sem dobil potrdilo, da je tale blog nekomu v podporo. Ali pa vsaj v zabavo. Začetnik, ki se spopada z miljon vprašanji in ga tarejo dvomi, strahovi, utrujenost, naveličanost, uspehi, euforija, kolaps, trma, bolečine, obup, zmagoslavje in te reči se – tako izgleda – zlahka identificira z mano. Sedaj mi je pa žal, da nisem pisal še bolj podrobno, tolikokrat se mi namreč ni dalo, pa sem kar na brzino zaključil misel, da je vse zmedeno. Je pa dobro, da sem na začetku dejansko pisal osebni dnevnik in ga šele na pobudo Vremena postavil na Blog, način pisanja in iskrenost sem pa ohranil. Nikdar nisem imel občutka, da bi pisanje zanimalo širši krog, pa tudi: kaj pa potem, saj nimam nikakršne slabe vesti.

Skratka, energije za večerni tek mi včeraj ni manjkalo. Manjkalo pa je časa: V službo sem odrinil že pred šesto zjutraj, domov pa sem prišel ob devetih. Zvečer. Dopoldne sem bil še ves naspidiran, najprej bom šel teč. PST pa do tivolija, pol plavat, danes pade poldrugi km pod 50 minut, če ne bo gužve, ko pridem potem domov pa morda še kakšen km na biciklu. En tak triatlonček. Med vožnjo domov zvečer je energija izhlapevala linearno z razdaljo do doma. V dvigalu sem se že odločil, da plavanje danes odpade. V najboljšem primeru bi bil v tivoliju po 22h, torej mi kilometra in pol itak ne bi uspelo preplavat. Zadnje dvome mi prežene tamala, če jo pridem iskat z avtom nekam ob desetih. Kar spremeni tudi trening teka. A čem sploh it? Ampak resno. Cel dan sem že čakal na tale tek. Ne gre za kakšno trmo ali pretiravanje: zadnji tek sem opravil v nedeljo v Velenju in hec s kolenom gor ali dol, šepal sem čisto zares – pa ne zaradi kolena. Boli me pravzaprav čisto cela noga razen kolena. Na TF forumu najdem nekaj podobnega, izkaže se, da bo najbrž išias, vsaj simptomi so podobni. V torek sem zato počival, na srečo so me poklicali na krvodajalsko, tako, da me ni premamil kRožnik – malo sem se namreč že poigraval z mislijo, da bi v torek še malo preizkusil to presneto nogo in bolečino, počival pa v četrtek. kRožnik so pa klanci in klanci – predvsem navzdol – niso ravno balzam za hrbet in posledično išias. Skratka: dilema: a čem sploh it? Rad bi preizkusil če še boli, pa še po ravnem. Odločim se da naredim pol urce: 15 minut v eno smer in 15 nazaj, pa sem pravi čas nazaj, da poberem tamalo. Po dolgem času torej spet tek s ta starim telefončkom v roki, odštevalnik 15 minut in gremo kot v starih časih. Samo da tokrat nisem komaj čakal bzz-bzzz-bzzz v roki ampak me je presenetil še pred tretjim kilometrom. Kaj? Pa sem imel občutek da šibam. Nazaj pa sploh: na pol že šepam, pa še vezalke sem si preveč zategnil, tako da se mi oglašajo še goleni. Katastrofa! Za 5,2 km 34 minut. (tistih 0,2 čez je zaokrožitev velenjskih 3,3). Še večja katastrofa pa izstop iz avta kakšne pol ure kasneje: kmalu mi telebnil, ko sem stopil na nogo. No, bolečina kmalu izzveni.

Osnovno vprašanje je torej – ali še teči ali počivati ali kaj. In če počivati, koliko časa? teden, mesec, leto? 40 let?

Je pa zanimivo še nekaj drugega. Zadnje čase se mi je naravnost katastrofalno spremenila odgovornost in količina dela v službi. Dodatne naloge zahtevajo pomnožene psihične obremenitve, nadure se množijo, obeta se delo čez praznike in po dolgem času se mi dogaja, da mi seka na želodec in spanje in podobno. In glej no glej: spet se mi je pojavila neka oblika težav s hrbtenico. Prej so bili to napadi lumbaga, sedaj išias, ki sta, vsaj zdi se mi, vsaj malo v sorodu.

Rodolfe Lindt

Zaželel sem si čokolade. Kaj je bil vzrok temu, ne bom razgljabljal preveč globoko. Morda sem malo prej pojedel kaj takega z napačnim glikemičnim indeksom, morda je kje željo v mojo glavo neopazno vgradil kakšen pano, radijski oglas, ali kaj podobnega, morda jo je celo kdo slastno mljaskal kakšen trenutek pred tem, pa mi je zadišalo. Skratka, šel sem jo kupit in si v mislih že risal užitek ko se bo stopil košček v mojih ustih - ostanek pa dobijo ostali. Čokolade ne jem kot sendvič. Koščke vedno poskušam čim dlje zadržati v ustih. Čokolada je torej v košarici in kmalu bom na vrsti na blagajni. Potem pa začne vrtati črviček. Ali je potrebno imeti v tej trgovini kakšno kartico za popust? Kakšne nalepkice mogoče? Ali bi moral vzeti dve, pa bi dobil še eno za povrh? Gre sploh za ugodno ceno, prvo, trajno, mega nizko? Sploh pa, ali je čokolada sploh tista ta prava - slišim, da tiste z original natisnjenimi deklaracijami na embalaži v slovenskem jeziku in jezikih balkanskih bratskih narodov sploh niso kvalitetne, saj jih delajo posebej za balkan. Praški pa itak. Bi moral čokolado kupiti včeraj ali jutri, ko bo akcija? Je sploh trgovina prava: bi imel v drugi trgovini kakšne ugodnosti? Morda prav sedaj kje v kakšni štacuni poteka teden čokolade??? Potem pa: vzel sem sto gramsko, ampak 300 gramska je gotovo cenejša kot tri 100 gramske. Mogoče imajo celo kakšno 300 gramsko z dodatnim rdečim trakom na robu tablice z vrstico 20 g GRATIS? Sploh pa se nisem prav nič prepričal, kakšna je razlika, če plačam z gotovino, z ba kartico ali kar s kreditno? Pa ne bom menda spraševal te podrobnosti na blagajni in delal vrsto? Potem pa: panika! Sem morda zadnje tekme dobil kakšne kupončke s 15% popustom za to štacuno? Ali še pa so mi celo poslali domov kakšen dobropis, ker sem redno kupoval v tej trgovini in vedno pokazal njihovo kartico lojalnosti? Je morda žena prejšni torek kupovala tu in če kupuješ v torek se ti nekaj šteje naslednji ponedeljek ali kako že? Ojoj, kaj pa če imajo v tisti košari ravno te čokolade, ki jim bo v nekaj dneh potekel rok in so pol cenejše?

Gospod? Gospod?! Prijazna(*) prodajalka me prav debelo gleda. Čokolado pustim kar tam in se poten odpravim proti izhodu. Zraka. Potrebujem zrak! In pivo. Oh, to je pa že druga zgodba.

*******
*****
****
***
**
*

Se pa zgodba nadaljuje. Saj vem. Pogruntal sem, da se boriti proti vsem tem ne da več. Okolica trgovskih centrov je v prometnih infarktih dopoldne popoldne in zvečer. V nedeljo do 17h. Ker greva z mojo ljubico na kratke medene dneve v toplice bi bilo dobro imeti tenirko. Tisto za komot, ki jo nosiš ko se daš iz družbenih cunj. Kam pravzaprav danes po trenirko? Včasih je bilo to enostavno. Vsako naselje z več kot tremi hišami je imelo merkator in veletekstil. ZA kaj bol fensi se pač moral v the Ljubljano in standardni krog - supermarket, nama, maximarket. Za obleke še modna hiša na Nazorjevi. In to je bilo to. Za kaj več pa itak Italija. Pa jebenti, ko gledam stare slike, ok, saj smo smešni ampak slabo pa nismo bili oblečeni. Sicer res: nosimo tudi kakšno grozo od babica-je-seštrikala puloverja, ampak ej, saj smo bili v šoli ne pa na plesu.

Sedaj pa potovanje od Litije do pilata. Res, da sva nakupila polovico daril in - tole pa moram povedat - res, da nama je uspelo obdržati vrednosti daril v letošnji usmeritvi: drobna, ljubka, uporabna, zaželjena in skromna. Ampak potem pa - drenjanje v športni trgovini; neki boni in akcije in občutek, da trenirke verjetno prodajajo v športnih trgovinah so naju pripeljale tja. Pa hodiš in gledaš. Police (s trenirkami in sploh nasploh) s florescentnimi napisi - akcija, posebna cena, mega cena, priložnost, zadnji kosi in - saj jih poznate. Tu popusti ki jih pridobiš na miljon in en način tako ali tako ne veljajo. Na policah brez dodatnih napisov so cene nenormalne. Končno najdeva trenirko, ki bi znala biti v redu. Ko jo hočem samo na oko pomeriti ugotovim, da so hlače in gornji den skupaj speti z varnostno sponko, ki jo lahko odstranijo samo na blagajni sicer te na vratih naskočijo piskajoči varnostniki. To je narejeno na tako nemogoč način, da je prava umetnost trenirko zložiti nazaj na obešalnik. Ja, ja, sodobna prodajalna, prodajalci imajo celo vokitokije, nižanje stroškov, turbo prodaja… Ok, jasno bi s tako trenirko prišel do pomerjanja zgolj pri blagajni - ampak, kje je blagajna?? Z ne vem kakšno logiko so že tretjič letos prestavili blagajne. Od enih vrat do drugih… ojoj. Potem pa mi počasi prikaplja v možgane. A veš, koliko boš dal za to jebeno trenirko, z jebenimi reklamnimi emblemi na vseh vidnih mestih, da se ja vidi, kaj nosiš (potujoči reklamni pano!) ki jo najbrž šivajo nekje v indiji, kitajski ali kje že, otroci 12 ur na dan, za katero moraš iskati blagajno po teh jebenih katakombah, jebenih molznih mašinah, pri vsem skupaj pa bi moral imeti še občutek, da sem profitiral, akcija, mega value, popust… Bom kar povedal. Saj ne vem, menda živim v neki dimenziji ampak meni se je zdela cena 75€ nora. Saj vem, kaj boste rekli, kje žviš, saj danes vse sztvari toliko stanejo, kaj pa je 75 evrov? Ampak ne vem. Saj sem bil še sam kar nekaj časa - voden od akcije do akcije - prepričan da 75e… Kaj pa je 75€? Potem sem začel malo preračunavat v tolarje (ja, če so še pol leta nazaj vsi trgovci sveto obljubljali, kako bodo ohranili dvojno označevanje do konca leta, so obljube že zdavnaj zvodenele) in se zgrozil Toliko? Spet me je začelo dušiti in če sem zgoraj s čokolado malo igral s fabulo je tole smrtno resno. Čisto zares sem pobegnil iz trgovine po najkrajši poti.

*******
*****
****
***
**
*

Takle dolg uvod samo zato, da nekako opravičim moje današnje ravnanje. Leta nazaj - ampak res, dolgo je že tega sem bil, kot mnogi drugi do vratu in čez v nakupovanju RAMov in preocesorjev in grafičnih kartic in spominskih enot in, in, in. Se spomnim nekoč, ko sem si zabil v glavo, da bom zamenjal CP, pa sem ga namontiral, vmes je crknil ventilator s hladilnikom in seveda sekundo za tem tudi sam procesor. Niti trznil nisem z očesom, ko m iseveda niso priznali reklamacije (prekurjen procesor!) ion sem kupil novega. No, morda sem pa le trznil z očesom. Samogradnjo domačih PCjev sem obesil na klin, načrtno odklanjal prijatelje, znance, sorodnike, potem pa še prijatelje, znance in sorodnike o prijateljev, znancev in sorodnikov, da bi jim prišel “nekaj poštimat”. Več ali manj nisem imel kaj dosti od tega, razen da sem zapravil še tiste proste popoldneve, ki bi jih moral zapraviti z družino. Proces, ki se je začel - prenehaje kajenja, kasneje tek, konec grebatorstva v službi je zajemal tudi te sfere. Vzemi si čas zase. Za druge pa tudi ampak drugače. Ampak sedajle sem že malo zašel. Nisem hotel filozofirat o tem. Hotel sem povedat, da je šlo morje enega denarja za take stvari in vedno ko sem si kupil tako igračo mi je bilo malo nerodno pred domačimi. Če bi moja ljubica vedela koliko sem dal za tisti trdi disk… pa saj mora vedeti. Družina je skupna, hvala bogu, finance so torej skupne in nema: moje-tvoje. Ampak kako ji razložiti, da je disk bil res pretesen? Najboljša pot je bila seveda povprejšne posvetovanje in dogovor. Ah, najboljša poit, bodimo pošteni: edina poštena pot. Ampak včasih delamo impulzivno in takrat se znajdemo v situaciji ki smo jo doživljali pri podpisih v osnovnih šolah ali pa ko je bilo treba povedat za cvek. Pravi trenutek, tajming je bil ključnega pomena. Za ženski del bralstva: kako ujeti trenutek za seznanitev z nakupom novega dela garderobe? Ok, se razumemo…

Se pravi, tole sem torej prerasel. Že ojoj, res dolgo tečem na 1600+ athlonu, kar je res nekje na četrtini spodobne mašine. Prioritete so drugačne. Boršt. Otroci. Superge

Evo, sedaj pa res. Takole dolg uvod za eno takole dejanjce. Vse skupaj se sedaj kanalizira v tale trenutek. Ne samo to, kar je napisanega doslej v tem prispevku, še prejšni in predprejšni paše poleg. Pa še teksški forum, tam sem se tudi razpisal.
Išias, žulji, ma ni da ni. Ves čas pa je bil nekje nek čuden občutek. A veste, kot ko sem kupil pregrešno drag dodaten RAM, potem pa vse skup ni bilo nič hitreje. Grafika na PCju je še vedno štekala…

Še ena malenkost prej, prosim potrpljenje. Psiha je itak tista ki šteje. Kaj se nam zdi, kakšen občutek imamo, vse je v glavi, je že davno povedal ZdravkoC, čeprav za tek. Sploh za tek. Nove superge mi sploh niso potegnile. Na Sladkih6 so še bile ampak kasneje pa nikakor. Ali so me žulile, ali so me ožulile ali pa me je po teku z njimi vse bolelo. Še enkrat opozarjam: vse je v glavi! Saj so najbrž čisto v redu. Skoraj gotovo so: pronatorske, pa še novejši model, res dražje ampak uf to bo to. Pa mi ne potegnejo?

Racionalno sem prestavljal vezalke in jih ogreval na kRožniku in sploh. Potem so pravzaprav potegnile ampak kaj, ko se je pojavil presneti išias. Kakorkoli sem tekel z njimi, vse me je bolelo.

Ampak Jaz pa išias? Ne, to sem vendarle prerasel. To je psihična bolezen, ne? Skratka, treba je znižat stres, eliminirat negativno energijo, zaspinat čakre v drugo smer, pa bo. Vse bo torej v redu.

Potem pa - evo jih.

Moje superge, s katerimi sem pretekel 1000 km in čez, brez problemov, brez žuljev, brez trdih vezalk. Pa jih ni bilo v moji številki nikjer več, ko sem jih iskal. V megasvetovalnici na Čopovi so mi prodali druge, pa sem jih sprejel. Ha! Sedaj pa so tu na stalaži moje tastare s sramotnim -40% napisom na listku. Moje superge, 1000 km zveste ljubice razprodajajo kot zadnjo kitajsko robo iz kontejnerja zaseženega na carini. 65 ojrov. Aja, to sem pozabil povedat. Ta nove sem si tokrat obul izjemoma (naklučja, naklučja) za nedeljski nujni izlet v katakombe (tavelka je nujno rabla terpentin) češ, razhodit jih je treba, da se noga navadi. Za šeting po štacuni primerno, ne? S ta novimi torej stojim zmeden sredi štacune in gledam moje superge v katerih sem se tako dobro počutil. Saj. Prvih nekaj bolečin v golenih, potem pa Mura in Boršt in Krtina, pa Blaguško, Radenci, Bled, Ljubljana, Sladki Vrh… Kaj če bi jih samo malo probal. Menda so bile tastare 43 morda celo malo premajhne, saj naj bi tekaške superge bile malo večje kot sicer obutev. Tule pa evo, glih štiriinštiridesetka, samo zame. Hm?

Ne. Brez veze. Grem naprej. Pa spet nazaj. Samo da jih še enkrat malo pogledam. Podplat pa to. Vmes en gospod išče nekaj v svoji številki, pa je nimajo. Iz pogovora s prodajalcem se izlušči, da sploh ni pronator. Ja, pravi prodajalec, ki bi vendarle najrajši prodal tiste brez popousta, pri teh včasih tožijo, da jih moti preizražen lok. Uh. To moram pa probat. Preizkusim 44ko in glej. Na levi ta mlade in na desni pa ta nove ta stare. Par korakov. Za primerjavo. Res: ta podpora, ta izražen lok, res se ga čuti. Pa tako domače se ga čuti.

Še en krog po štacunah. Lej. Imaš superge, najnovejše, najbolj pronatordke, super blažene pa po ceni sodeč zlate. V mislih imaš, ah, saj te poznamo, še enga polarčka do konca leta, dedek mraz pa to. Novih, še enih goratex superg pa res ne rabiš. Morda ene lažje, poletne, ne pa še ene goratex. - Ja, ampak sej sem s tastarimi tud polet tekel. Kaj pa če bi, ne, recimo, tele s popustil kupil in mi jih čez naslednjih 1000 km ne bi bilo treba iskat spet novih. Sej se ne pokvarjo. Pa za na Šmarno bi jih imel, ker so bolj terenske… Ampak če jih ne rabiš. Sej niso nič dražje kot včeri tista jebena trenirka, ki je nisi kupil. Ja v bistvu so celo cenej. Ok.

Potem je bilo pa treba doma tole še razložit. Saj ne, da še vedno švercam domov stvari kot iz časov rezervnih delov za računalnik in da mi je sploh doslej že kdo kaj očital ampak če sem pa nujnost nakupa ta prvih novih superg tako spretno orisal, da mi sedaj res ne ostane na zalogi kaj dosti argumentov za renakup še enih. In to pravzaprav ta starih. Pa meni te stvari itak že na obrazu pišejo. Nisem bil minuto doma, pa me je že prokužial. To je bilo približno 4 minute prej kot me je prokužila mami, da sem iz šole prinesel podpis.

NO, pol sem bil pa doma. Malo so me bolele noge, išias pa to in v omari so bile v škatli nove superge. Pa dež je nehal. Pa počivat moram. Pa tema bo, nazaj grede če ne grem takoj doma. Saj so kramparce ne? Tiste v omari? Na Šmarni pa tudi že nisi bil 100 let ane? Gremo torej na šmarno. Superge obujem kot sneguljčica čeveljčke, ki jih nista mogli obuti niti zlobni polsestri, čeprav sta si odrezali peto in prste. Malo tišči…, vezalke morda malo pretesno? Fine nastavitve in gremo. Pa nazaj po ključe, pa še enkrat nazaj po uro in slednjič še po mobi za vsak slučaj. Ob vznožju Šmarne pa - kot stari prijatelji, štart in gremo. Nekaj minut celo tečem navkreber, ampak to je seveda le tu mač. Čas prve tretjine seveda kljub začetnemu zagonu ni nič boljši od PB iz avgusta, klanec je vseeno neprimerljiv z tistimi s kRožnika in Golade. PA še blata je do kolen. Ampak jaz imam kramparce!. Resno, boljše obutve za na šmarno še ni bilo. Planinski čevlji so vendarle prehudi, čeprav čuvajo gležnje, navadni supergi pa te po šmarnogorskih drsalnicah prava pokora. Tole pa je zakon. Malo semiz forme in na vrhu se naberejo minute - 26 in pol jih je. Bilo je že manj, poldrugo minuto manj. Nič zato. Kar štejeje je to, da me prav nič ne boli. Saj sem vedel. Ok, da vidimo še navzdol. Dol nabija v hrbet in če boli boli dol. Šibam po blatu dol, skoraj po polmraku, nobenega klecanja, nobenih bolečin. Tudi pol ure kasneje, ko stopim iz avta ne.

Vse me boli, ko se sprtehajam po katakombah, potem pa zamenjam superge in glej, pol ure kasneje madeži izginejo. In to pri štiridesetih, brez kuhanja! Ja pa kaj še. Vse je seveda v glavi. Vse, vse, vse.

Potem pa - čokolada. Joj, kako paše, ko se stopi v ustih.

Etanolik

V soboto pa sem preživel že tretjo pijanko ob vodi. Če sem prvič pil vodo na rojstnodnevni zabavi sodelavca (in to so nalivačine, ki se ne končajo do jutra) na račun Ljubljanskega maratona sem drugič pil vodo na tradicionalnem srečanju sodelavcev (in to so nalivačine, ki se ne končajo do jutra) na račun Sladkih6. Tokrat je na 40 preskočil še en sodelavec, ki se je letos tudi poslovil iz naših krogov in seveda je to bila nalivačina, ki se ne konča do jutra. Kaj me je pičilo, da sem od aperitiva dalje pil vodo ali največ »špricer« z jabolčnim sokom (da je vsaj na oko izgledalo kot ta prav špricer in mi ni bilo treba pojasnevati čemu »spet« voda) še ne vem. V bistvu sem nekako na počitku zarad išiasa, o novih supergah, ki me čakajo, da jih naslednji dan kupim ne vem še nič, nekam megleno si predstavljam, da bi lahko šel peš na Rožnik ali Šmarno. Pa naj kar takoj dodam, da nisem zašel v nikakršne abstinenčne vode: že jutri bom, med pisanjem eseja o nakupu superg spil kar nekaj kozarcev piva in celo 2 x 0-2 odlične in okusne slivovke, domače, tako da se bo na koncu že kar dobro opazilo, da se mi tipkovnica in misli zapletajo, pepelka bo postala Sneguljčica, ena opomba (»…prijazna(*) prodajalka…«) bo ostala nedorečena in take. Zakaj mi bo pasalo ne vem čisto dobro. Strah pred novim delovnim tednom ali olajšanje po Šmarni? Ali pač ker mi paše? Enostavnoi se ga bom malo nacukal! Pa bom doma, lepo prosim, kdo pije doma pa menda vemo.

Ampak sedajle sem še na žurki in tolčem vodo. Vse teče po standardnem scenariju; vedeti je treba, da z mojo ljubico veva na pamet kako bo šel scenosled dalje. Vse okrogleobletnice pa še kakšno s petko na koncu smo dali skozi, ter seveda vse novoletne zabave po vrhu, tako da si lahko mislite. Veva, kdo bo prvi nasekan. No, tokrat je le malce drugače, ker jih je kar nekaj že prišlo primerno ogretih. Na pamet poznava govore, na pamet pogovore. Mimogrede, žurka je organizirana kot privat in se lahko kadi. Kao en prostor, kjer so prigrizki pač ne, na plesišču pa ja. Po pravici: to mi gre pa kar malo na živce. Zadnje čase mi je postalo kar všeč, da prihajam domov neprekajen, še glava me manj boli in vse bolj si želim, da bi se zakon obdržal. Pravzaprav se kar kmalu pokaže kako strpni in disciplinirani so kadilci, ki se sicer tako radi oglašajo po forumih in rotijo, kako bi bili dovolj ločeni prostori: kmalu se kadi povsod, puha v obraz, praktično ni trenutka, ko nebi vsak kadilec držal v roki svojo smotko, in vlekel eno za drugo kot bi kadil zadnjič v življenju. Zrak je težek in smrdljiv, narezki tudi. Pa jih gledam in se spomnim, kako sem nekoč na neki taki zabavi sedel tako nesrečno za mizo, da sem se neprestano videl v dekorativnem ogledalu nasproti. Vsakič ko sem potegnil dim mi je šla podoba v ogledalu bolj na živce. Tako beden sem se zdel sam sebi s smotko v ustih. V mislih si ja slikam postavnega marlborovega kavboja, kako jaha v sončni zahod seveda s cigareto v ustih. Kajenje je pa ja tako možato! Ne pa tista uboga para v ogledalu… Pa sem leta kasneje še vedno kadil, samo ogledal sem se izogibal. No, vrnimo se k zabavi!

Kar naenkrat mi postane škoda nedelje. Že tako sem zaradi tegale skenslal Boršt, sedaj pa naj si uničim še nedeljo? Na šmarni nisem bil že od avgusta in išias gor ali dol, če grem počasi in brez hitenja bo menda v redu. Iz izkušenj vem, da me je lumbago najbolj matral, ko sem ležal, zjutraj je bilo najhuje vstati iz postelje. Do večera je bilo veliko bolje, naslednje jutro pa spet ibuprofeni. Če sedajle začnem nalivat bo morala domov peljati moja ljubica, ponoči, po megli, po neznanih koncih z avtom, ki ga ni vajena in ga običajno ne vozi. Meni bo slabo, celo noč bom hodil lulat, dopoldne bom tečen, popoldne pa še bolj. Bolela me bo glava, na Šmarno se mi ne bo šlo. Za tole? Ne res se ne splača.

Tko je torej to. Kaj se bo zgodilo jutri že veste. Jutranja kavica, mirno dopoldne, pa skok po terpentin, ki ga tavelka rabi za slikanje. Pa firbec, če še prodajajo moje bivše, pa jih ni na steni… ker so na pultu -40%…

Dostikrat ponavljam kar sem slišal od forumašev, da je vse v glavi, včasih pa imam kar malo strašljiv občutek, da je še veliko več kot vse.

47/1, polovička

Za včerajšni krožnik sem si obljubil polovičko. dobro sem vedel, da bom moral it teč, če pa me čakajo moje nove - stare superge. Dvomi in strahovi pa so šli pričakovano v tole smer: me bo bolela noga? bom sploh zmogel klanec po tako dolgem počitku? Tako dolgo vkup pa res že dolgo nisem počival - od Velenja (kje je že to!) sem poizkusil samo še v četrtek par km, pa je boleeelo. Od nedelje dalje in nakupa mojih superg (gl. dva prispevka nazaj) pa se je porodil še dvom o samem išiasu: je res to to, saj simptomi so čisto pravi, ali pa so krive nove - nove superge, ki sem si jih privoščil kakšen mesec nazaj in mi nikakor niso “potegnile”. Pa so čisto po moji meri: pronatorske, blažene, z malo manj izrazito profiliranim podplatom. Pa res: nedeljska Šmarna je minila sanjsko, čas je za pravi preizkus: kRožnik.
V odsotnosti zen ekipe sem malo pretiraval s hitrostjo na začetku (že ogrevanje “ta hitrih” je zame kmalu prehitro) pa me je malo zmanjkovalo na klancu ampak - bistveno je bilo da sem na vrh prisopihal sorazmerno spočit, sorazmerno hitro in predvsem brez bolečin. Vseeno sem se odločil, da bom kRožnik skrajšal in sem se na odcepu Mostec - Tivoli odcepil in šel naravnost čez Mostec na cilj. Večino sem prehodil, dol pa sem malo tekel, samo toliko da vidim - še vedno brez bolečin. Skratka, super. Bober in tamt sta postavila rekord proge, jaz pa sem bil zadovoljen z “rekovalescenco”. Tole moram rečt: za dramatiziranje mi ni pa nikoli odveč časa, kaj?
Sedajle ko to pišem pa opažam še en hec: v cilj sem prišel po bližnjici hkrati z zgoraj omenjenima rekorderjema, ki sta po google-map naredila 2 km. več. Sedajle ko računam in izpolnjujem razpredelnico sem ugotovil da je bil tudi moj tempo - čeprav sem del proge prehodil, fantastičen, okrog 6:40…
Skratka: počitek je koristen, prave superge tudi, važno pa je da si poštimaš v glavi. Še vedno mi je nekje globoko v zavesti jasno, da so bile superge samo lojtrca za lažje plezanje po drevesu. Kakšno plezanje, kakšno drevo in kakšna lojtrca pa sedajle ne bom razglabljal, je le pozna ura.

Zapri gobec! (47/2)

Na dneve ko tečem, to pa so še vedno večinoma torek, četrtek in sobota imam tek v mislih večkrat kot seks. Nekje sem prebral kolikokrat na dan moški v povprečju pomisli na seks in številka me je osupnila. Nekaj takega kot vsake 4 minute ali kaj, ne spomnim se, iskat podatka se mi pa tudi ne da. Skratka: ogromnokrat. Seveda gre v teh mislih - o teku, ne seksu - v glavnem za kompliciranje v mojem stilu, tisoč in en problem, ki je bil tod okoli že opisan. Pa plan, kako bom tekel. Najbrž ni treba posebej povdariti, da niti en načrt ne ustreza potem temu kar odtečem. Kako tudi bi: saj se še med tekom sproti zmišljujem in prilagajam.

Današnji načrti so šli od “čez PST na Rožnik in v Tivoli pol pa plavat” do “bom šel jutri”. Odločil sem se pa tik preden sem prišel do točke nič, kjer stečem. Mraz je bilo in nekaj se mi je spet motala po glavi baza pa Vreme in njegovi nasveti povrh vsega pa sem bil spet zbit kot sem zadnje dni stalno, ko sem cele dneve v službi. Ne gre samo zato da sem fizično in psihično obremenjen, zoprno je tudi, da ne jem kot bi bilo treba - ponavadi ob 9h malica (zajtrk ob polšestih mi še vedno ne gre…) in potem nič do večera, doma pa tudi nočem kar navalit na kočerjo, saj se sprepolnim želodcem ne da tečt. (Po teku seveda jem in od tod spet naraščanje teže). Potem pa mi je vžgalo, da kljub obljubi da bom to počel redno, že doooolgo nisem tekel z dihanjem skozi nos.

Moje razdraženo vesolje se počasa v stanje ravnovesja in stvari se postavljajo na svoje mesto: išias se je umaknil nazaj v levo nogo v svojo kronično obliko, kjer me pri teku bistveno ne moti. Še vedno pa ga ne mislim dražiti: en počasen tek z zaprtimi usti bo dobro del, 10 kilometrčkov bo pa najbrž čisto dovolj. Vmes so bile še neke 11 varjante zaradi blata na običajnih potkah in sem moral improvizirati ampak na koncu jse je izšla desetka. Ves čas sem tekel z zaprtimi usti in na koncu so me namesto noge bolele čeljusti, tako sem jih tiščal skupaj. Kar se pa dihanja skozi nos tiče: en pakeljc robčkov je definitivno premalo.

Kakor sem zadnjič bentil, kako se mi je zdelo, da tečem hitreje potem pa beda sem bil tokrat presenečen, da sem kljub na videz počasnem vsekakor pa enakomernem tempu dosegel povprečje 6:36, drugo pa da je bil tudi srčni utrip razmeroma nizek: samo dvakrat se je povzpel do 157, sicer pa se je držal okrog 150.

Bo treba ponovit.

Vse je v glavi (zeljnati) (47/3)

Čez vikend sem se razvajal v topli vodi in zabušaval.  Nikoli si ne bi mislil, da mi bo lenobno namakanje počasi postalo dolgočasno. Vedno sem užival, ure in ure bi lahko ležal nad mehurčki, sedaj pa sem imel tretji dan vsega ravno dovolj. Malo je bilo krivo tudi vreme: za vse tiste čudovite izlete na jelenov hrib pa čokoladnico in te stvari res ni bil primeren čas. Ker te sicer strežejo od spred in vzad človek postane kar malo živčen: kar naenkra nič službe, nič otrok, nič kuhanja ali pospravljanja, nič ničesar. Biserne kopeli, savne, masaže, topla voda… Ni čudno da vse naenkrat vseka ven: malo bi me boleli sinusi, malo hrbet, ki se ne more odločiti ali bi udaril kot lumbago ali kot išias, malo bi šmrkal in malo kihal. A, pa se nisem dal - jaz po tanovem nič več ne zbolim. Saj sem že napisal: vse je v glavi, pa čeprav zeljnati. Že tretjo sezono kislega zelja se me ne loti ne gripa ne angina, ko vse druge kosi kot za stavo. Bomo videli letos.

Letos sem itak še dodatno zaščiten: tek je, kot pravijo izboljšal mojo kardiožbljžnjularno zdravje in telo je odpornejše na infekcije. Tudi prav. Upam, da ne bom razučaran…

Sicer pa sem sobotni tek seveda prestavil na nedeljo, ko sva z ljubico prišla domov in me je spet ščemelo v podplatih. Po pravici bi v starih časih skočil na en krog tudi v soboto po neznanih poteh in klancih in po svežem snegu ampak sedaj sem vendarle ne samo lepši in skromnejši ampak predvsem pametnejši.  Čeznosni tekje kar priročna reč za lenuharjenje: če si počasen se lahko mirne duše tolažiš, da bi zlahka šel hitreje, če bi dihal skozi usta. Tako pa je po temle mrazu zadeva celo prijetna: tempo res ni kdovekaj, občutek v grlu pa je vendarle prijetnejši. Se je pa tridnevno mehčanje mišic kar poznalo: tempo je bil kar precej slabši kot prejšnikrat, pa ne zaradi nosa ampak me je vmes vse živo špikalo. Celo desna noga me je začela spet boleti, da sem kar zašepal in to po enem kilometru in to v mojih supergah! Preden mi je vžgalo da gre samo za sindrom nedeljskega večera, ko me spet čaka cel teden nebeške službene jebe, kakršne nisem imel že leta, sem se skoraj zjokal - et tu meas supergis - nakar sem si v mislih glasno črkoval S-L-U-Ž-B-A in skoraj padel, tako je zabolelo. Aha, bi bil malo booogi, ane? Pa sinuski te tudi bubajo? Maš vročinico? Ne bi bil kar doma ta teden??? A, ne, takole poceni se pa že ne damo. Dajmo, odprimo se. Pet minut sem intezivno premišljeval o šitu ki mečaka in glej, res je vse skupaj nehalo nagajat. Tempa sicer nisem uspel bistveno dvigniti ampak kadar se zelo zamislim me kar samo od sebe zabremza.

Sem ap potem doma vse zasral, saj je na obisk prišel kolega in sva zapičerjarila, spet seveda mčkeno preveč. Pa tko fino sem se počutil, prav nič nisem potreboval pijače.

Nedeljski tek je torej mimo, v torek upam da uspem priti domov do kRožnika. Rad bi ga spet odtekel kot je treba, celega. Pa ne skozi nos…

48/1 Svakoga dana u svakome pogledu sve više napredujem

Vem, je že malo dolgočasno. Saj ni veliko kombinacij:

- se mi zdi da bo v redu in se vse sfiži
- se mi zdi da bo super in je v redu
- se mi ne gre to, pa je potem super
- se mi ne gre pa to in bi bilo res bolje ko ne bi šel

Potem so tu še dnevi ko pač grem in gre, pa dnevi ko ne grem pa bi šlo in seveda tisti ko ne grem ker itak ne bi šlo.

No, danes je bilo še kar mraz -2, občutek je bil celo bolj brrrr kot prejšnič, ko je bilo še stopinjo hladneje. Mrzli noski so se kmalu ogreli, vsaj moj se je in na cankarja sem prisopihal kar hitro. Potem me je čakal the klanec, ki sem se a prejšnič ognil, zaradi boleče noge. Gre namreč za dolg spust navzdol in tam hrbtenica še najbolj trpi. Šlo je gladko, sredi tedna smo že skoraj in služba ne pritiska več na živec, superge so ja tanove in skratka, vse se vrača na normalo.

Potem pa še minutka hitreje kot ponavadi (čeprav potem doma ugotovim, da je že bilo še hitreje) in sem vesel.

No, a ni fino?

NOVOLETNA ŽELJKA

Zadnje čase se mi dogaja, kar se mi sicer dogaja stalno.

Eeeem, dajmo poskusit še enkrat.

Zadnje čase se mi dogaja nekaj tako močno, da sem celo opazil, da se mi dogaja.

Namreč, malo se pripravljam, da bi tako resno kot sem zastavil vadbo teka, zastavil še malce več miganja. Samo tek ni dovolj, čeprav mi daje precej duševnega miru in veselja. Vsaj dve stvari me še čakata: vaje za zgornji del telsa in hrbtenico ter sprememba prehranjevalnih navad. Tale slednja je nekaj strašnega. V glavi še vedno ni naredilo klik, kot je kliknilo za cigarete in jasno mi je, da se je ogibam zato, ker sem len in neodločen in šibak in požrešen in ja vse sem, kar pravite samo pustite mi jesti kar mi paše. Moram pa ob tej priliki jasno in glasno poudariti, da ne priznavam sabotersko-dezerterskega uma, ki ga uvaja Željka Augustinovič v svoji knjigi Osnovna šola hujšanja. Vsak mora biti svojih dejanj gospodar in za njih odgovoren, izgovarjanje na vražička v glavi pa zgolj prestavlja odgovornost na drugega. Jaz sem tisti ki se je leta jutranjih kašljanj prepričeval, da to pa že ni od cigaret, ne, jaz imam kronični bronhitis itak. Noben saboterček, še manj pa kakšen povišan indeks v krvi me ni pognal sredi noči na pumpo po nov pakeljc, za vsak slučaj. Čisto sam, jaz, dr(ugi) Wega, pri zdravi pameti in priseben sem drugi dan, ko sem z vso potrebno ceremonijo prenehal s kajenjem potem brez posebne ceremonije – sam enga – spet začel. Potem pa se je zgodilo. Kaj in kako, kdaj drugič. Ampak sem nehal. Na navaden dan, ob navadni uri – nič novo leto pa opolnoči, pa obredni zadnji cigaret, cigara morda, pa nič ponosa uro kasneje češ, lej, še vedno ne kadim, pa nič teatrov v gostilni, veš jaz sem nehal, enostavno nisem več prižgal naslednjega cigareta. Morda sploh nisem nehal kaditi, samo kadil nisem več.

Nekaj zelo podobnega se je pripetilo potem čez nekaj let. No, v redu, sedaj romantično okrašujem, da sem samo vstal iz fotelja in šel teč ampak v resnici sploh ni bilo tako. V bistvu je bil kavč. Ampak kar je tu pomembnega je bilo to, da sem tisti torek 23. januarja ob 19.55 res šel ven. Ne: bom v ponedeljek začel. Ne: bom začel 1. v mesecu. Ne: bom začel spomladi. Ne: bom začel za svoj rojstni dan. Ne: bom začel jutri. In ne: bom začel ob 20.00. Naenkrat sem se zavedel, da je minilo že 23 dni od bom začel za novo leto in cel teden od generalke, kako sploh to zgleda (čeprav danes nimam pojma čemu je služila ta generalka: v bistvu najbrž bolj poizkus, da bi definitivno odkril, da to pa ni zame in vrgel The Knjigo v kot). skratka ležal sem na kavču (ajde, no, pustite mi malo fabulativne gradnje legende!) in premišljeval o tem, kaj me pravzaprav ovira, da ne začnem ta trenutek. Ne čez 5 sekund. Ne čez pet minut. Ne čez 5 let. Ta trenutek. Sedaj. In sem vstal. In šel. (Spominčica prosim ne popravljaj zgodbe, ker se tako kot tule piše sliši veliko bolje, kot da sem potem vsaj še eno uro cepetal po stanovanju in naznanjal moj odhod in še malo študiral če čem jit al ne, skratka, uradna verzija je: vstal in šel.)

Dandanes opažam vse polno takih hecev. Ob tem zakonu o omejevanju kajenja je kar nekaj ljudi sprejelo odločitev, da bi morda pa res nehali. Morda ne še takoj ampak za novo leto pa gotovo. Gledam sodelavca: vse ima že prištimano: celo datoteko si je pripravil, ki mu sešteva prihranek za vsak dan, ko ne bo kupil nove škatlice cigaret. Pa mi jo pokaže, da jo primerjava z mojo, ki mi že nekaj časa kar malo sameva tule gori  Če kdo želi mu jo pošljem v excel obliki. Takrat sem mislil, da je znesek že njegov pravi in sem bil navdušen, ker vem, da sveži nekadilec potrebuje navdušenje okolice, saj mora vsaj malo osmisliti pomanjkanje ugodja. Pa mi pravi, da sploh še ni nehal, da je zjutraj spet…no,… In bo nehal jutri. Pa sem ga vprašal, ok, saj vem, zatežen bivši kadilec, jebiga, težim, kaj čmo ampak takle mamo, torej, sem ga vprašal, kaj ga pravzaprav zadržuje, da ne neha ta trenutek. Kaj bo jutri toliko drugače, da bo jutri šlo brez problema, sedajle, ta trenutek pa ne more. Kakšni pogoji bodo izpolnjeni jutri? Mars v znamenju rib? Polna luna morda? Ne, saj v te reči vendar ne verjamemo. Nekaj je mencal o tej škatlci do konca, pa mi ni bilo jasno, kaj pomeni ta škatlca vržena stran v primerjavi z astronomskim zneskom v tabeli, ki sva jo gledala malo prej. Skratka res: ko zadevo globoko premisliš, ti pravzaprav ne ostane noben pameten argument. Vrtal nisem naprej v sodelavca, saj če česa ne maram, ne maram nikogar spravljati v zadrego in zdraven pametovati. Saj je dojel. Pri cigaretih je še hakeljc več: če si pri teku še lahko omislim išijas in napačne superge je pri kajenju razen tistega kao sem živčen pa me pomirja težko najti racionalen razlog za vdihavanje dima. Čisto zares ni nobenega razloga, da v nekem trenutku ne ugasneš cigaret (in to če tako nanese pač na sredi, ne pa še tega do konca) in ne prižgeš več naslednjega.

O mojem prenehanju kajenja bom povedal kaj več naslednjič, tudi tu je precej pesniške svobode v spominjanju na moj klik v glavi, ampak danes sploh nisem nameraval pisat o tem. Pisati sem se namenil o tem, kako se mi spet dogaja nekaj, kar se mi sicer dogaja stalno, oziroma se mi dogaja tako močno, da sem opazil, da se mi dogaja. Namreč, tale 23. januar. Kar naenkrat je postal nek mistični datum za nov začetek in ja, sej bom hodil plavat, evo, 23. januarja začnem. Tudi kolesarit bom začel redno, 23. januarja jasno. O, razlogov imam cel kup na zalogi: v službi sem cele dneve, če nisem tam do večera moram dedija it obiskat, svojo lastno bolno mater sem zatajil sedaj, ko bi jo moral nekdo zvezati in nesti do zdravnika, saj je očitno da s hrbtenico ne bo nič bolje – jaz bi se pa malo namakal v bazenčku ane? Da bom lahko potem razlagal svetovnemu bložanstvu, kako sem preplaval poldrugi kilometer poldrugo sekundo hitreje kot pred poldrugim tednom?

Seveda potem ne obiščem ne mame (že dedi je cel projekt in veselje) niti ne grem plavat ampak nič zato: 23. januarja začnem pa čisto zares.

Saj enkrat sem že, ane?

Krap

O današnjem teku pa kdaj drugič.  Res nisem razpoložen.

Nizki štart

Čisto prvi dan novega leta sem začel s špricanjem teka. Ne samo, da nisem šel na torkov kRožnik, tudi od doma nisem šel. Sploh ker me ni bilo v Šiški ampak sem bil dolenjček. Tokrat se mi opravičila niti ni dalo iskati - ne da nisem mencal al bi šel al ne ampak sem na tek čisto pozabil. Teden je bil tako ali tako naporen: najpej sobotnih Borških x, ki so se zavlekli pozno v noč, potem pa še tisto iz prejšnega prispevka, čeprav naježen pa nisem več tako. Vendarle je bilo v času pisanja za mano skoraj 30 ur bedenja, ki sem ga poem podaljšal še v silvestrovo in v jutranje ure novega leta. Še piti mi ni bilo treba kaj dosti in čisto nakoncu sem celo pobegnil z neke zabave kamor so me dostavili z avtom v samih copatih in v kratkih rokavih po snegu nazaj domov - dober poldrugi kilometer stran. Pa naj bo: bom povedal celo zgodbo: Prijatelj se je malo pred tretjo poslovil in sem stopil gledat, če bo normalno pripeljal po zaledeneli potki do makadamskega obračališča. Seveda v sami majci in v copatih. Potem je pa res nekam dolgo stal z avtom tam dol in sem se - sem pač paranoik - ustrašil, da ni kaj narobe in sem stopil za avtom pogledat kaj je. Seveda ni bilo nič. Par žurerjev je “za pet minut” pustilo avto na sredi potke in ko sva šla pogledat v zidanco sva morala seveda najprej malo nazdravit in te stvari… potem pa se je izteklo tako, da so naju povabili še “par zidanc” naprej, kjer je menda “res žurka” In smo šli. Tam je bila “res žurka”, mene pa je kar naenkrat spreletelo, da čisto nič ne pašem poleg. Če te praktično vsi vikajo, potem najbrž nima smisla, da se pretvarjam kako sem sicer kul. In sem šel. Takele hipne odločitve so moja specialiteta in skoraj vedno jih obžalujem. Tudi tokrat sem jo, že po 10 minutah. Kakorkoli - po več kot 40 urah bedenja sem se z užitkom zvalil v the kavč v prijetno ogreti sobi in še približno 3 sekunde in pol gledal TV. Naslednji dan sem zvečer razvozil domov otroke, potem pa sem na tek čisto pozabil.

Seveda pa ne morem mimo nove igračke. Sedaj že lahko rečem: to je to. Pravzaprav mi ni čistojasno, kaj sem mencal ves ta čas? Da ne rabim??? Tolikokrat sem se jezil, ker sem kaj premalo, preveč ali pa narobe pritisnil, ko sem štel kilometre. Sklepal neke kompromise o poteku poti, da sem si bil vsaj približno na jasnemo dolžini. Pa saj je vendar jasno: takele naprave so narejene točno za takele shizpresivne cepce kot sem jaz. Natakneš na roko, pritisneš dva gumba in to je to. Vse jasno in glasno, da bolj ne bi moglo biti. Vrh vsega se mi kar milo stori, ko listam po navodilih. Če je kaj napredovalo v zadnjih 30 letih so to navodila. Kaj elektronika, kaj računalniki! navodila za uporabo so tista, ki so doživela strahovit napredek. Vse nadzorno in po dvakrat če je treba narisano in napisano. Nič jim ni škoda še ene strani več, da razložijo, kako se pride do željenega še z drugega konca. Opombice in opozorilca, da se ne bi slučajno kaj zmedli. Ljubko.

Ker že nisem tekel moral pa sem še malo sprobat zadevo sem pa psa peljal na sprehod s foodpodom na vezalkah. Seveda je sedaj obdobje spoznavanja in preizkušanja, prepričan pa sem, da mi bo igračka v precejšno vzpodbudo.

Še na 23. januar nebo treba čakati…

In so? M ni! Ja???

Preklet naj bo moj sprevržen smisel za odločitve! Ne vem zakaj sem si vbil v glavo, da bo moja rekreacija prav tek, ampak slabše si ne bi mogel izbrati. Sploh ne v letošnji zimi! Sneg, ohladitve in led na tleh. Mar bi si izbral sobno kolo ali biljard recimo!
Kaj naredi normalen človek, ko se po tridesetih urah bedenja in nekaj uricah spanja zbudi in ugotovi, da je
a) spal zgolj dobre 4 ure,
b) da je pod kovtrom prijetno toplo, v sobi pa ne, ker je slabo zaprl okno,
c) da nima prav nobene obveznosti ta večer in se lahko mirno obr…

Ja, seveda, obrne se na drugo stran, podkoca kovter in veselo smrči dalje.

Smo rekli normalen človek, ne? In to normalen človek, ki ga povrh ega, da je normalen prav nič ne žuli nova igračka iz treh kosov - eden je na zapestju, eden pripet na superge in tretji čaka na mizi.

V bistvu me je grizlo že vseh 30 ur v službi in najbrž tudi tiste urice med spanjem. Po eni strani dobro vem, da sem, ko se enkrat spravim spat potem tečen kot šmrkelj, ko se enkrat zbudim - pa ni prav nič važno a po štirih ali pa po 14 urah. Po drugi plati pa spet vem, da ko imam enkrat novo igračko jo dam težko iz rok in najbrž vas ne bo več presenetilo, če vam povem, da sem za lahkonoč, kot da bi v resnici potreboval uspavanko, malo listal po navodilih. To ni igračka, to je the igračka nekaj, kar je težko opisati kar takole na hitrco. Prav nič drugega mi ni treba (sem si mislil na levem boku) kot vstati, se preobleči in končno enkrat zares premeriti to mojo PST, prelaufano najmanj 100x, svobodno preteči od tiste štange do garaž pa da končno vidiš, koliko je res razdalja, saj si tam vedno najpočasnejši. Pa koliko je od garaž do kozolca in od kozolca do ovinka, je potem do stebra res manj kot kilometer in koliko meri potem tisti krog? Enostavno vstaneš (tokrat že na desnem boku od koder vidim na uro) in končno premeriš zadevo. Eeeeh, saj vem kaj te matra (spet na levem in spet bolj zahomotan), gotovo upaš, kako si ves ta čas tekel v bistvu daljšo progo kot 10 km, to bi ti dobro delo! Ne pa ne, (spet na desnem) itak je lahko tudi krajša, me sploh ne briga. Ampak šprical sem že v torek, remember? Hm. Sploh pa, kaj pa žulji? (tokrat ležeč kar na hrbtu). Ja res. Žulj na peti se je po toliko urah fabrških čevljev tako razbolel, da sem kar šepal, ko sem šel domov.

Kakorkoli, sedaj sem bil že čisto buden. In če sem bil že čisto buden… Ah, naj skrajšam, saj tole pišem iz postelje, spodaj pa mi utripa lučka low battery.

Najprej: the igračka je res nekaj fantastičnega. Kako se domislijo nekaj tako Wegističnega kot je heart touch - upravljanje določeih funkcij, recimo osvetlitve, samo z približanjem roke na merilec utripa? Kako točno vejo, da vedno nekaj zašuštram ali pozabim in mi ponudijo auto lap, kar pomeni, da se vse shranjuje samodejno po določeni razdalji?

Potem: proga je dolga kar toliko kot je doslej bila, kakšen meter gor ali dol. Tko je seveda še najboljše.

Aja, žulji? Kakšni žulji? Saj imam vendar the superge! Saj ne morem falit: the Knjiga, the Superge in the Igrača.
Edino, kar mi je malo pokvarilo veselje je bila spet bolečina v kolenu zadnji kilometer. Upam, da je bilo krivo balansiranje med tekom, saj je bila proga v glavnem drseča in ledena. Pa tudi preseden in nerazmigan sem od zadnjih dni. Upam.

V glavnem…

Kumi čakam sobote…

PS: seveda mi je prej računalnik hiberniral, kuker mi je tole uspelo poslat. Zato objava šele sedajle.

104,45° v divodikovem monoksidu (DVMO)

Zapisal dne 6. 01. 2008 ob 12:16 sam velecenjeni Wega (urejanje)
Snopiček: Tek.

Sedaj je že jasno, da bom po defoltu najuspešnejši tek opravil takrat, ko bo občutek najslabši. Na videz enostavna reč, pa ničisto tako. Tokrat je bilo tako, da sem imel najprej musklfiber od četrtkovega teka, kar sem čutil cel petek vsakič ko sem vstal. Zaradi nekaj nedolžnih poljubov se je kihanje in šmrkanje preselilo tudi k meni (zaradi česar sem bil najprej razočaran, potem pa sem pogruntal, da sem svojo imunoterapijo zadnje tedne kar malo zanemarjal) preživel prijeten dan v službi, zvečer ugotovil, da so podražili pičer, zaradi zamašenega nosa sem potem slabo spal, bil spet celo soboto v službi, šel še na dedijev rojstni dan, kjer sem se preveč najedel, vrh vsega pa je začelo padati in to tisto najbolj zoprno ščene, ki ne ve ali bi bilo dež ali ledeni dež in ali bi ostal potem na tleh v trdnem ali tekočem stanju.

Skratka idealno za uspešen tek, če je pa vse narobe ane? Ampak. Vedno je neki ampak! Gre za problem vzporednih vesolij oziroma samih vase ukrivljenih dimenzij. Namreč, ali moje vedenje o tem, da mi gre najbolje, kadar pričakujem najslabše kaj vpliva na rezultat? Gre za paradoks vem, da veš, da ve? Torej ta trenutek vem, da je popolnoma neprimeren dan za tek in če se odločim zanj bom tekel dobro. Vendar pa: ali ta trenutek res vem, da je neprimeren dan za tek, če pa vem, da potem tečem dobro? O joj joj joj! Kakšne dileme, kakšni dvomi, kakšni miselni napori. Če moja ljubica misli, da kar tako v prazno v popolni bojni opremi španciram po stanovanju še najmanj pol ure preden se res odpravim se moti! V bistvu rešujem zazipano različico Russelovega, Zenonovega in Curryevega paradoksa.

Ampak prej ali slej miselni napor opeša, zaletavam se v slepe ulice in nič, treba je it. grem do dvigala, se vrnem po pas za merjenje utripa, grem nazaj do dvigala in se vrnem še enkrat, lulat. Potem se zares odpravim. Dež je res tisti najbolj zoprn kar jih obstaja. V bistvu je tisti zoprn, jesenski, samo da je povrhu vsega še tik pred tem, da zmrzne.  Deli PSTja so seveda zamrznjeni, v ilustracijo pa utrinek z prvega mosta za cesto na Brdo: že speljati ovinek je bilo pravo mojstrstvo, pogled na uro pa pokaže, da sem spet zmanjšal tempo. Opla, dajmo, dajmo, nema spavanja! In grem proti mostu. Mostovom v cestnih različicah ponavadi rečejo izpostavljeni del cestišča kjer je poledica najvrjetnejša, saj tal ne ogreva zemlja. Tečem torej proti mostu, vem da mora biti ledeno, pa kar tečem, kot v transu. Pa ni most najhujši: na koncu mosta je klanček navzdol in v njem se prav nič romantično zrcalijo cestne svetilke. Šajba. Seveda sem se zadrsal in telebnil na rit da je kar zadonelo. Če računamo še na to, da sem branil integriteto mp3 telefončka v ritnem žepu pajkic potem si lahko predstavljamo kakšna akrobacija je to bila…

Ostanek teka ni bil nič posebnega. Premišljeval sem o lasnostih DVMOja vse okoli nas in o podnebnih spremembah katerih pomemben del je, skratka še en tek je za mano. Ali je bil dober ali pač ne pa sploh nimam pojma.

dr. Sanje

7 se nas je zbralo v nič kaj prijaznem večeru. Tista ta naj ta bolj ta zoprnejša megla… Brrr! Kdo si je izmislil takole vreme? Ampak red je red in občutek imam, da meni samo red pomaga: nič mal počivat, nič prestavljat na jutri, nič baza pa koleno pa superge pa to. Gremo, ajde!

Najprej pa pobeg iz službe. Mama mrva mal težko, ko je takole sneženo zunaj, otrok zbolu tudi ni pozno popoldne, pa tudi velke so že, ma nič. Enostavnmo si nadeneš skrajno resen in mrk obraz in zamrmraš “Js morm it”.

Moram reč, da se je splačalo. Na kRožniku tako ali tako nikdar ne počivam, ker poskušam vsaj malo ujet ritem ostalih (vsaj na začetku), drugače pa sem se na zadnje  podil na račun tempometra, čim se je začel nekam sumljivo proti 7 pomikat evo mene: puh pant, pospešek. Tako sem na vrh prišel sorazmerno zlahka in sorazmerno hitro. Sorazmerno, da se razumemo.

Žal pa se je potem začela šajba, ki se je napovedovala že na začetku a smo vsi upali da ni tako hudo. Pa je bilo še huje. Ponekod je bil led kot steklo in kakorkoli si že balansiral je bilo drsenje neizogibno. Sam sem potem malo mutil in tekel pri kraju pa po svetlejših lisah zdrobljenega ledu, tako da sem potem le pruišel srečno in brez padca do konca. Pa tudi superge so precej kramparce, hvala bogu. Temu primeren je bil tudi čas, ne ravno rekordni ampak glede na razmere kar v redu.

Bomo torej videli jurtri. Namreč če se mi bo spet dalo vstati za tek po toliko urah bedenja.

Med svižcem in svodom

Ja, spominjam se kot bi bilo včeraj.

Bilo je predvčerajšnim, ko sem si naštimal budilko, da bom šel teč. To je bil tisti četrtek, ki sem ga zlepil s sredo in se pozno popoldne, po več kot 35 urah spravil spat. Budilko sem si nastavil na 4 ure. Prejšnič so bile štiri ure dovolj kaj ne? Jasno da pri meni stvari ne delujejo tako. Prejšnič sem se zbudil sam od sebe, pa še polar me je žulil. Kaj pa sedaj? Zgolj želja po kontinuiteti treninga in nič drugega. Kot zombi sem potem oddrsal odtočit in mimogrede navrgel, da moram it tečt očitno tako blodnjavo, da je bila reakcija moje ljubice več kot spontana: dej ne bod ***** pri čemer zvezdice ne pomenijo nič prostaškega ampak se enostavno ne spomnim kaj je bilo, ker sem najbrž že spal. Še enkrat me je vrglo pokonci nekje ob dveh zjutraj in seveda takoj panika - joj sedaj pa ne bom mogel več nazaj zaspat… pa sem seveda takoj in si tako prislužil poštenih 13 ur spanca vkup.

No še nečesa se spominjam, kot bi se zgodilo včeraj: včerajšni tek. Služba se je seveda spet zavlekla v pozno popoldne pa čeprav sem se zaklel, da se ne bo več. Potem sem bil pa doma laaaačen, pa sarmica je bila in pomaranče in bombonjera dedkov mrazov in sploh. Bo ena urica dovolj, da vse to prebavim in grem teč? KAr je bilo dobrega ta večer, ko sem stopil ven je bilo to, da ni bilo megle. Res, kar oči sem si pomencal, občutek je bil takšen kot ko prešaltaš iz strešne antene, s kakšnega ful zasneženega kanala na kristalno čisto kabelsko sliko. Ali pa - nekateri se boste še spomnili obupa od videokaset, ki so se včasih sposojale po videotekah. Ko si potem prešaltal na normalen tv je bilo, kot bi bil Esmeralda, ko je spregledala. Skratka, malo vetrčka, nič megle in - ah, seveda, dež.

Sedaj sem pa res že tako vajen, da res vem, kdaj ne gre. Pa saj ni nobene hude fizolofije, pač ti tek ni v užitek, pa nobenega pravega tempa ni. Takrat imaš, pač odvisno od počutja, več možnosti: ali prešaltaš na čisti ZEN, ali se obrneš domov, ali se pač čisto ustaviš in odpešačiš dalje. Seveda je še vedno hakeljc “kaj pa če”. Namreč kaj pa če bo kar naenkrat speljalo, pač še nisi ogret? Kaj pa če si samo malo pomehkužen? Kaj pa če če če si, če po domače rečemo, čisto navadna šleva, ki se ji nič ne da? Malček ti ne gre pa hopla nazaj na bombone in sarmico? A joj…

Ampak. Ampak sedaj imam ja polarja, kar pomeni da sem med svižcem in svodom neodvisen od telegraf štang, kozolcev, količkov in ostalih kilometrskih oznak na mojih poteh in lahko zavijem kamor hočem, pa bo še vedno jasno, koliko sem pretekel. Kamor hočem torej, tudi proti domu. Ko pa sem bil že proti domu pa, no, en krog okoli šole pa še lahko odtečem. Lepo zenovsko. Da bo vsaj pol urce. Ajd 40 minut. Pravzaprav pravijo, da je poterebno odmigati več kot 40 minut. In sem tako krožil po ta malem krogu pa po ta velkem in še malo dlje okoli, polarček je beležil pretečeno in jasno, na koncu sem se že igral igrico. Tole se pri meni zgodi pogosto, namreč, da se igram igrico. Tiste, ki prvič berejo moj blog naj opozorim, da sem obsesivno ali manično depresiven in impulzivno shizoferen ali nekaj takega, tako, da so take stvari zame čisto normalne. Take recimo, kot da se igram igrico, da je nekdo poleg ali kaj, ne vem, ampak sedaj staviva, da mi bo uspelo pač nekaj. Pred tem namišljenim občinstvom moram tokrat tako zmeštrati tele potke po parku, da se bo 10 km izteklo natančno pred vrati bloka. In potem sem zavijal po tej potki sem, in po drugi tja in seveda mi je uspelo. Občinstvo je zaploskalo jaz pa ves vesel, ker mi je uspelo. Res je čas, da se naročim na kakšen elektrošokec ali kaj takega.

No, tempo seveda spet ni bil rekordni, sem pa zadnje čase čisto zadovoljen, če je pod povprečjem zadnjega leta - 6:54. Z 23. januarjem se začne novo štetje povprečja, želja je da nekako pridem na 5:40. Zakaj ravno 5:40 pa kdaj drugič.

Preti pretiravanje?

Mogoče pa res malo pretiravam.  Naj grem od začetka, se pravi od včerajšnega večera.

zvečer sem vedno ful brihten, kaj bom jutri. Jutri bom pa to, jutri bom pa ono… Po moje že 41 let 9 mesecev in 29 dni vsak večer zaspim s celim kupom načrtov za takoj zjutraj in se vsako jutro zbudim (če se sploh zbudim zjutraj) s splahnelo energijo,  običajno pa kar na vse skupaj pozabim. Pa me nič ne izuči: še vedno sem se včeraj zvečer namenil izvesti jutranji pohod na Šmarno goro in to, ha ha!, kar pred osmo. Ker pol grem v službo in gre tek h vragu. Zjutraj je na srečo padal dež, tako da mi ni bilo treba ponarejati maminega podpisa na opravičilu. Smo se prekobalili na drug bok in še malo posmrčali.

Kaj dosti pa od spanca ni bilo več: čaka me spet službeni maraton in ko se skrbi enkrat priplazijo v misli je mirnega spanca konec. Sem si pa nalepil en tak obližek: jutri grem po službi spat na Boršt, če ne se mi bo zmešalo. Če mi bo spet zneslo 13 ur v kup spati bo to res sladko borško spanje. Ampak res: tam vsaka ura (ne samo) spanca zaleže za šišenski dve. Kar pa se ne vklaplja v shemo je seveda ta presneti tek. Danes torej ne bo nič, jutri tudi ne, torej šele kRožnik v torek? Spet torej samo dvakrat tečt ta teden??

Na srečo mi je šlo v službi odlično - rešil sem zadevo, ki me je matrala že par dni skupaj in sem bil prav zadovoljen. Morda bi si pa vzel malo pavzo? Saj ne da sem lačen, v bistvu sem cel dan nekaj jedel ampak kaj je bilo pa doma za kosilo? Če skočim domov nekaj pojest lahko vmes skočim še na en tekec? Pa še z mojo ljubico se še enkrat vidiva preden ji dam čisto mir, jutri ima izpit.

Skratka, tek je bil,  kot je že tako ali tako vsakič, spet nekaj posebnega. Mislim da je osnovna napak, da se mi ned a naštimat muzike in potem desetko tečem s svojimi mislimi. Kdor me ne pozna, ne more vedeti kako je to naporno. Saj poskušam zbežati ampak bolj kot tečem pa že ne morem. Ko smo ravno pri tem: malo se mi pa res fržmaga, da se komaj okoli šestke vrtim. Saj tak tempo sem imel ja že pred pol leta, še boljšega, a res ni šlo čisto nič gor (oziroma dol, gre namreč za tempo)? No, grem pogledat kar takoj; evo, 6:12 po najhujši vročini sredi avgusta, 5:42 celo enkrat septembra… Halo, a ni vmes preteklo že nekaj vode oziroma a nisem vmes pretekel že kar nekaj kilometrov? Pa še to danes sem ta zadnji kilometer kar na škrge delal, kje je sedaj tistih 15 km s tempom 6:16 in to že julija???

Stari moj v roke se je treba vzet, to ni nič. Al boš tekel, al pejt pa nazaj na kavč ležat.

Paris

Tole sploh ni bilo slabo: ker me nekaj ščipša tam tam kjer se nalevi nogi končajo meča in proti peti sem šel na kRožnik malo prej. Slabih 10 minutk recimo. Gre za to: ego skupina na vrhu rožnika čaka ta navadne in vsi skupaj še nas zenovce, kar pa bi včeraj lahko bilo kritično: če bi me dokončno vsekalo bi moral naprej peš in bi vsi skupaj zmrzovali.

Naj takoj povem, da ni šlo za nobeno tveganje: ne gre za poškodbo, saj me boli bolj ko počivam, kot ko španciram okrog.

Pa res potem ni bolelo, vsaj v klanec ne, navzdol pa je bil korak res malo bolj trd, na celo stopalo, tako da končni čas ni bil dober, pravzaprav enak kot prejšnič, ko sem se poleg vsega še ubijal na ledu.

Aha, kaj ni bilo slabo? Tistih 10 minut prej. Na cilj smo prišli precej vkup in za naslednjič bom morda povabil še kakšnega zenovca poleg.

Upam, da se do jutri bolečina izzveni in da bo čas končno padel pod tisto prekleto šestko.

PS, pet minut kasneje: ahm… sedaj me pa že malo skrbi

DVMO nas obkroža, mi pa molčimo.

Zadnje dni spet veliko premišljujem o vseprisotni DVMO okoli nas. Danes sem ga še posebej čutil, zdelo se mi je, da me obkroža vsepovsod, da se zažira v moja oblačila, lase, nos, povsod. Pred kratkim sem že pisal o tej snovi, no zadnje dni, sploh od novega leta pa se mi zdi da ga srečujem vsepovsodi, kamorkoli grem, kamorkoli se odpravim. Več o DVMO oziroma po mednarodnih standardih DHMO na tej strani, sicer pa kar se stokovne latovščine tiče samo še toliko, da v Wikipediji omenjajo še hidroksidno kislino ali hidroksilno kislino, to bo pa tudi vse kar bo kemijskega v današnjem prispevku.

Nazaj k teku. Vse kokice, ki jih zadnje čase postavljajo na male ekrane nekaterih manj znanih televizij da nam bo vremenska napoved v veselje so napovedale dež. Seveda se niso zmotile: kaj pomaga sam poglavar grških bogov če pa ne nosi mini krila? Skratka, scalo je ves čas ko sem tekel, jaz pa sem premišljeval, kako onesnaženo je okolje tudi v takih kotičkih kot je PST od kosez proti Brdu, kjer je sama narava, gozd, njive, nekje v daljavi… ja v daljavi pa obvoznica in kar čutil sem DHMO kako se zažira v vse pore mojega telesa. Zadnji kilometer teka se mi je zdelo, da je zažrt v vsako poro mojih oblačil, v lase, obrvi, da mi sili v nos, oči, usta, priletel sem domov in jasno, tuš ni nič pomagal, bilo je samo še bolj močno vse skupaj in zdi se mi da sem se ga rešil šele, ko sem se dobro zdrgnil z brisačo…

Nekje v naših prlepih planinah pa prav z njegovo pomočjo ta trenutek pripravljajo umetni sneg…

Drugačne zveze

O rutinskih zabavah sem že pisal, zato je bila morda tokratna bolj prijetna, rojstni dan Hane visoko v naravi - vse je bilo drugače. Že dolgo nisem bil v družbi, kjer bi se zabavali spetjem… Ker sva z ljubico na boljniški zaradi hrbtenice in ker sem se spet preveč najedel, da bi se lahko napil sva šla potem proti polnoči domov in tako izpustila jutranji planinski pohod - po slikah sodeč čudovito doživetje. Nov krog ljudi, nove povezave, tako vesel sem da jih poznam. Rad bi napisal kaj več, pa mi ne gre. Tudi današnji tek mi ni šel, po treh kilometrih sem se obrnil anzaj, šestega sem pretekel skorajda na silo. Drugič kaj več - morda že v torek, dan pred okroglim letom, odkar sem vstal s kavča in šel teč.

23-1-2007 1. teden, prva vaja, 1 minuta teka, 2 minuti hoje, 12ponovitev

Preklet naj bo moj sprevržen smisel za odločitve! Ne vem zakaj sem si vbil v glavo, da bo moj prvi tekaški dan prav ta torek, ampak slabše si ne bi mogel izbrati. Sploh ne v letošnji zimi! Dež, ohladitve in luže na tleh.
Predpriprave so bile namreč zame že malo nenavadno temeljite:
- nakup nove trenirke na razprodaji in to take ki prepušča veter v eno smer, vlago pa v drugo ali kaj že, no vsekakor nisem pretiraval: hlače, majica in jakna za 40 evrov.
- Superge sem imel že doma, menda bodo dobre, vsaj za toliko časa, da vidim, če sploh zmorem eno minuto teka
- menjava baterije v merilcu srčnega utripa kupljenega leto, dve nazaj
- menjava baterije v uri, ki ima edina enostavni odštevalni timer
- pregled tekaške poti, če je dovolj neobljudena, da se ne bodo norčevali izmojega pivskega trebuščka v novi trenirki. (In poznavalsko kimali: tale ne bo zdržal niti en teden)
- generalka za prvo vadbo, da vidim če sploh lahko tečem skupaj celo minuto. (Prva vaja zahteva izmenično minuta teka in dve minuti hoje, dvanajstkrat).Po generalki sem bil kar zadovoljen, malce visok utrip sicer (tudi do 200) ampak očitno je pač treba iti počasneje, pa bo. Počutje v redu, musklfibra nobenga in sploh - napeto in veselo pričakovanje uradne otvoritve moje tekaške kariere.Potem pa ta prekleti dež. Kako zaboga se v najtoplejši in najbolj sušni zimi dločim za najbolj neprimerni dan in najmanj primerno uro?? Lije kot iz škafa, grmi in bliska se, večer je neprijazen, vzdih in prve misli da bizadevo prestavili…
Ta misel, namreč da bi vse skupaj prestavil je bila enako ali pa še bolj nadležna, zato sem si nadel še anorak in brrr… gremo.Cela katastrofa, jasno. Malo sem pozabil, da je dež mrzel, še bolj pa pozabil, da so ob dežju po tleh luže. Po drugi ponovitvi sem v supergah že začutil vlago, po četrti je bilo že mokro. Malo sem se poskušal ogibati lužam, tako ali tako pa jih nisem videl, ker je bila na POTi tema. Najbrž je čudna drža stopal tudi botrovala bolečinam v piščali (al kaj je že ta kost za katero se vedno grabijo fuzbalisti po favlu in se valjajo po tleh, dokler jih ne pošpricajo), moram vprašat na forumu. No med tekom ni bolelo, med hojo pa, zato je šla vadba po načrtu do konca in med ohlajanjem je celo nehalo deževati.

Doma so me pred spanjem še bolele noge, potem pa kmalu ne več.

Kumi čakam četrtka!!

Na slow

Nja, evo ga, the veliki 23. januar, neka umetna napihnjena stvar, obletnica, kao nekaj posebnega - nič drugega, kot čisto navadnih 365 dni kasneje, 366. dan teče in nekje okrog 31 miljonov sekund je mimo, meni se pa vse fiži, nič ne gre po načrtih in ni mi jasno, kje sem se nategnil, čisto lušno sem se imel, malo teka, malo Boršta, malo bloga, čas sem imel celo, da sem si izmišljeval naslove, da so bili včasih malo drugačni, sedaj pa še na kRožnik ne zmorem priti ta prav čas in na naslednjega pa sploh ne, se ne neha, že tretji teden si govorim da bo naslednji teden pa konec tega sranja, pa evo so mi že zafilali skeduler torek, sredo, četrtek najmanj do šestih zvečer, takole mi kradejo veselje, prvo obletnico teka, recimo, kaj pa vem, saj so bile kremšnite, misli pa še vedno drugje, kremšnite pa brez okusa, najbrž bo to o-ja pa vem prehlad, ki me neče pošteno položiti v posteljo, potem je pa vse brez okusa, kremšnite in pivo in vse, ko pa tečem pa, ja, namesto da bi zlezel pod 6 lezem proti 7, evo danes spet 6:30 ajd, sicer brez matranja ampak halo, po enem letu, ni mi jasno ali pa polar narobe kaže, ga moram it umerit, ma kaj umerit, spet neke fore, če laže laže največ za 3% pa še to boš pol pogruntal da laže v minus pol boš pa spet ves tečen, program si pripravi za švicek, da ne boš kar takole v tri krasne tekal pa jamral da nikamor ne gre, jebenti, ko si pred 365,24 dnevi tekel še po eno minuto si vsakič skoraj dušo spustil zdaj pa špilaš turista, utripek po 160 pa take, še na rožnik si si začel zmišljevat 10 minut fore, da ti ni treba v klanec hiteti, da te čakajo na vrhu, kao zen sekcija, pol pa katastrofa v nedeljo, hodil bi rajtan hitreje (in dlje) in danes nič bolje, ok, saj vem, zamašen nos in bosanski robček ampak 6:30 ko naj bi začel trenirat program za maraton v 4 urah, nič ne bo, anede, sedajle ni časa, ja boooogi, skoz v službi, zmatran revček, še razpredelnice ni časa pripravit, 1343 km je za mano in 1353. končam s tempom kaj vem, 7 najbrž če je povprečje 6 in pol, komaj kaj bolje od 6:54, kolikor je letno povprečje - s tisimi hojami prvih 13 tednov vred, skratka, počutim se rahlo bedno, pa ne samo tek, po blogih se ne oglašam več, kot bi si želel, ne maram reč samo živjo ali pa pustit smeška, pa it naprej, včasih sem imel čas, da sem se ustavil in če sem že napisal komentar sem ga napisal orenk, še za hanin rojstni dan se nisem uspel pošteno zahvalit, tako je bilo lušno, jaz pa ves trd, kot bi mi bilo nerodno lej, tle se zabavaš pa toooliko dela imaš pa sploh, preberem prispevke in tako bi rad kaj napisal pa ne gre, pa na Boršt ne morem, kot bi rad, tam si vrdno tako fino napolnim baterije da je veselje, sedaj pa kurim rezervo rezerve in cuzam zadnje kaplje niti tek mi ne pomaga, včasih sem prišel s teka ful naspidiran, kje so sedaj ti morfini ali kaj se že sprošča, da te veselega dela, ništa, pač odtečem, mehansko, kljukica in to je to, ok, danes je bilo vsaj vreme, polna luna in jasna noč, jaz pa spet zgrbljen v tla, s stisnjenimi pestmi compa compa, če bi vsaj rezultat bil malo boljši da bi me malo razveselil, pa še to ne, niti zavest, vaaau, tisočtristo kilometrov, car si, me ne spravi v dobro voljo, sploh ne verjamem, da sem kdaj 21 km pretekel in da sem sladkih6 zmogel, sedaj se z desetimi matram, vse imam, the superge, the igračko, vse štiri dimenzije so mi na voljo, jaz pa compa compa in se smilim sam sebi ležeč na kavču iz katerega sem nekoč vstal s prenosnikom v naročju tik-tik-tik-tik, poslušam sosede kako točijo vodo, mater kakšen mir je na Borštu, tu pa skoz nekaj, 40 let star vodovod šumi kot fabrka vsakič ko kdo odpre vodo vse mi gre na živce in se mi ne da spat ker ko se zbudim bodo pol ure kasneje spet vsi nekaj hoteli od mene, a se da čimprej vse nekaj nujno a bo lahko še danes, jebena vertikalna integracija, namesto enega šefa ti sedaj serjejo po glavi vsi ki imajo 5 minut časa, tisoč in ena tako pomembna služba, vsi hočejo neke podatke, terajo neke predpise, delo zarad dela krneki, službeni mejli so zakon, pošlješ mejl in si krit torej imaš pokrito rit, sej sem ti poslal mejl, bliža se peta ura, ko bi moral že zdavnaj bit doma, če bi se rad v miru za kRožnik pripravil, jaz pa še sredi problema, nič ne pomaga niti ko fuknem fascikel v steno, samo vse skup moram pobrat, vsaj na analizo in kremšnite uspem priti, naslednji dan, danes, mi ob tretjem please accept invitejšnu na meetinginging vse skup dol pade, cel naslednji teden imam spet pokvarjen in izklopim vse skup, grem domov in se najem in čeprav vem, da ne bo dobro se vležem na kavč, pa vem kaj bo, malo me bo zmanjkalo in potem se mi ne bo nikamor dalo in res mežikam čez pol ure v družinski kviz na trojki in si zmišljujem, kako sem bogi, kaj če bi danes, ne kaj če bi kar cel teden malo počival, da si mišice odpočijejo, lej fino se pozdravi, da ne boš več šmrkal, štala iz službe se bo menda nehala in potem začneš znova, en tak fajn program pol pa res orenk, nadoknadiš tista dva tedna počitka in si spet not, kaj se pa poznajo trije tedni ane, sedaj veš, da lahko začneš kadar hočeš, en mesec gor ali dol če si lahko vstal s kavča po 40 letih potem lahko tudi po par mesecih, ni blema in je kviz mimo in mi je jasno, da če čem it ob pametni uri spat moram kar it, zunaj je lepo, jasno polna luna nabija, zdi se mi da grem kar dobro, tempo na uri pa kar neče pod 6, včasih vsaj drugo do peto minuto pretečem hitreje, sedaj pa še to ne, ok, saj ni važno, juti je nov dan, pojutrišnjem nov tek, leto gor ali dol, kaj pa je leto, neka umetna napihnjena stvar, obletnica, kao nekaj posebnega - nič drugega, kot čisto navadnih 365 dni, evo zmanjkalo bo baterije, po adapter se mi pa ne da, skratka novim zmagam naproti.

Stanje duha? Ne vem. V ta namen imam na stranišču močan ventilator.

Ikar

Ok, jasno: fascikel sem pobral takoj v ponedeljek zjutraj in potem se je vse začelo znova. Ajd, ne delam več še čez noč, ampak manj kot 12 ur pa tudi ne. Ampak - kaj bi, če ne moreš z glavo skozi zid greš pač z ritjo. Sem pa vsaj imel vikend. Uh, je bilo lušno.

Ok, glede tlake se ne da narediti nič. Ampak tek. Kaj se dogaja sedaj s tem tekom mi pa ni jasno. Mi ni čisto jasno. V bistvu mi sploh ni jasno. Vse sem že študiral, preutrujen, mačka maš, preveč si jedel, ne vem kaj vse sem si izmišljeval. samo poglejte si, kako sem se matra včeraj:

6:12 - 6:25 - 6:37 - 7:08 - 7:57 - 7:59 - 8:11 - 8:33 - 8:03 - 8:06…

halo: 8:33! In to skorajda brez da bi dihal, žvižgal bi lahko poleg. Ampak noge pa nikamor. Ne gre. Bolj pospešujem, slabši je čas. In ko ne gre pač ne gre. Saj je bilo sicer počutje čisto v redu, ampak hej, ko sem prišel domov sem odpovedal pivo s prijateljem zaradi tega teka. Za znoret!

Ob letu osorej

Kaj reči po tem, ko pogruntaš, da si pred letom dni tek in hojo (minuta teka - dve hoje, 10x) opravil tako hitro kot tokratni tek… Uporabil sem že vse možne zvijače manično obsesivno shizopresivnega uma, od zanikanja dejstev, odgovornosti, pomena, zavedanja pa zanikanja celega kroga nazaj do zanikanja samega zanikanja. Stvar je v tem, da se mi zdi, da nimam nad zadevo nobene kontrole. Seveda gre samo za zanikanja odgovornosti ampak vseeno: najsi imam še tako dober ali slab občutek le ta nima potem nobenega vpliva na tempo. Ok, sedaj pa malo počitka, v torek pa spet naprej.

S e slišmo!

Gauss

Sej je res. Kdo bo pa sploh še bral, če bom kar naprej jamral? Navsezadnje se vedno vse lepo pogliha.

Lahko noč.

V nedeljo zvečer.

Kolikšna pravzaprav je razlika med 6:56, kakršno je trenutno moje letno povprečje in 5:40, ki je tempo, ki sem si ga zaželel doseči in si ga zadal doseči potem pa je šlo vse navzdol. Sedajle bom pustil ugibanja o tem, čemu je sploh potreben tak cirkus okrog tempa ob strani. Rad bi si podrobneje ogledal to bogo minutko in 16 sekund, ki jo naklepljem med vsakim kilometrom in bi se je rad znebil. Ampak res. 76 sekund na kilometer. 0,76 sekunde vsakih 10 metrov. Vsak korak je torej potrebno pospešiti za mičkeno, nevidno in čisto nezaznavno manj kot desetinko sekunde. Praktično nič, torej. Rešitev je torej čisto preprosta - ni se potrebno matrati in poskušati preteč kilometer čim hitreje ampak je potrebno čisto malo, skoraj nič truda vložiti v vsak korak.

Sedaj, ko sem našel čudežno formulo sem lahko spet malo laže zadihal. Po glavi so se mi namreč že motaeprav morbidne misli. Kako bi morda malo spremenil način življenja. To občasno popivanje s prijatelji recimo. Saj je menda res, da si zaslužim malo sprostitve ampak morda bi pa našel kakšen nov način nagrajevanja. Najbrž bo to spet eden teh mojih neskončnih procesov, ki se vlečejo leta in leta preden zaživijo. Tako pa recimo v četrtek nisem šel teč, ker sem bil enostavno prepozen: da bi si zagotovil prost petek sem malo povlekel in potem sva šla naravnost na boršt. Potem je bilo pa za tek res že pozno. Ampak glejte sedaj tičico siničico: nič pa ni bilo prepozno za obisk prijatelja in praznenja gajbe. Najbrž je jasno da potem petkov borški krog ni bil ravno neka perla, en tak turistični tekec. Kar pa je zaskrbljujoče je to, da me ni nič motilo eno momačko veče ponoviti v soboto. Kar nekako prav se mi zdi, ane, po vsem tem sranju v službi, ane, da si malo privoščim. Da malo pozabim. Da se malo sprostim, poveselim, pogovorim, pošimfam, potolažim, prekolnem, pridušam, potolažim in podobno. Pa kaj mi boste sedaj pamet solili, da to ni način! Kaj pa veste, kaj me čaka v tem tednu. Pojma nimate. Jaz lahko delam s svojim življenjem kar hočem. Solit naj se gre vse skup.

Eden majhen slonček…

Kaj naj človek sploh še napiše? Toliko stvari mi je rojilo po glavi, toliko naslovov se mi je utrnilo, potem pa ležim na kavču in se mi ne da niti računalnika prižgat. Pa nimam ničesar pametnega početi. Po TV ni nič, niti cedeja se mi ne da poiskati, da bi pogledal kaj, kar me čaka da bom imel čas. PA sedaj imam čsa na pretek. V ponedeljek novo popoldne nenadomestljivega, v torek so mi spet ukradli kRožnik. Že tretjič. In tako danes ležim na kavču in si mislim kako bom kaj lepega napisal, čas pa beži in po moje bom šel kar spat. Saj je jurtri še en dan ane?

O smrti, točki in sploh ničemer

Kako naj sploh začnem, ko pa se mi je že toliko iztočnic izmuznilo pa vedno znova pravim, da tole pa moram napisat in potem med tekom in na sprehodu tuhtam o vsem tem, še mobija z musko nimam sabo, ker mi misli briše, toliko bolj sedaj, ko se že par tekov se ne sekiram več zarad hitrosti – ta je ali pa ni, saj bo menda prišlo spet samo od sebe, sem pač tak: na splošno so mi kratki močni napori mučni, raje trpim dolgo po malem, morda zato da sem bogi, bogi dlje časa, če pa vem da me čaka nekaj skoncentriranega mi je kar slabo, res, dobesedno na bruhanje mi gre, zgodilo se je že, da sem zjutraj na poti v službo moral zaviti na odstavni pas, ker sem mislil, da bom bruhal, pa seveda ni bilo nič, prazen trebuh pač, samo slina, in požiranje potem še nekaj časa, vdih-uizdih, pogoltem slino, vdih-izdih, pogoltnem slino, do rondoja, kjer se hvala bogu promet zgosti in mi pobere pozornost, potem od parkirišča do garderobe ne maram srečat nikogar, še v garderobi imam najraje kar temo, naštudiral sem prihod tako, da pridem takrat ko še ni nikogar, pa še tako garderobo sem si zrihtal, čisto na vrhu, da je itak skoraj prazna, potem pa bunf v ta čudni paralelni svet, kmalu sem dober v bistvu mi gre čisto dobro, sploh ne vem zakaj sem imel tako tremo, zakaj sem si kvaril spanec in jutro in sem vedno znova presenečen, zadovoljen sam s sabo, potem pa, kar naenkrat, morda beseda, morda namig morda nič, spet me vrže v eno živčnost, da bi pokal s členki, bobnal s prsti, klikal s kulijem, karkoli, najraje spal na kavču, to je šele grozno, če zadremam za pol ure, totalen odklop, glava me boli, vleče me dol, da me kofein direkt v žilo ne spravi pokonci, uro ali dve sem kot cunja potem počasi počasi spet , poln idej, tako jasno mi je vse skupaj, tako preprosto se zdi ampak sedaj že vem da mi bo jutro vse to ukradlo, ničesar se potem zjutraj ne spomnim več, vse se zresetira, v RAMu ne ostane nič… in je spet dan naokoli, pa tek, en dober en slab pa Boršt in na videz katastrofa, skoraj ura in 20 za en krog ampak paše, premišljujem in ne mislim na tempo, rokave imam skoraj čez dlani, ker je fino pod nulo pa piha, najbolj mrzel tek doslej se mi zdi, ni mi sicer čisto jasno zakaj sem brez kape in rokavic ampak tako paše, v bistvu je sonček in nikamor se mi ne mudi in potem v mislih obnavljam vse kar sem prebral zadnji teden pri bložanih, posebej mi je žal, da nisem nič odpisal Mami na Marakojevi strani, toliko bi rad dodal, ampak tako, da ne bi izpadlo sluzasto, po drugi strani sem bil tiho tudi pri drugi bložanki, ki je sama naravnost povedala, kako ji grejo na živce sožalja, pa kaj ko je vbistvu vseeno, vse nas prizadane, tako ali drugače, potem so reakcije, pri meni je to nemoč pri vsem skupaj, morda je to tisto kar nas tako vseka, ta nemoč, popolnoma nič ne moreš storiti, lahko si ciničen, lahko kolneš, lahko si jezen, besen, lahko govoriš ali si tiho, lahko jokaš, lahko strmiš predse, lahko tolčeš s pestjo, lahko se zapreš v sobo, lahko spiš, lahko se premetavaš, lahko si karkoli kakorkoli kjerkoli kadarkoli, vse je tako dokončno, dejstvo, pika, nič se ne spremeni, nič ne pomaga, vodikova jedra se zlivajo v helijeva, nekoč se bodo prenehala in bo vse obmirovalo se spšet našlo v eni točki in znova začelo ples, ne glede na to ali bomo molili, ali bomo pridni, meditirali, spali več ali manj, jedli zdravo, kadili, popili vsak dan en šnopček, karkoli, zdaj si pa te ni, pa lahko še tako cepetaš in tuliš in naj te slišijo ali ne, potem pa še ta grozna praznina, toliko bi še rad, toliko sem še hotel, toliko bi še lahko, pa ni nobenih šepetalk duhovom, nič ni samo kemijske reakcije se ustavijo in to je to, naša srca pa so tako prazna, kam izgine vse to, vse to iz teh src, od kod se potem spet počasi polni vse skupaj, ironija je ravno v tem, da je spet ta prekleti čas zaveznik, s časom bolečina bledi in s časom spet pride nova in tako lahkih nog naokrog, pri vsem tem pa si upam potem jamrat ker mi dvakrat ali pa trikrat ne gre tako hitro kot bi rad, in pridem čemeren domov, kako je šlo, v redu, kaj premišljuješ, nič, boš kaj jedel, ne, ali bi jutri…, ne vem, kaj če bi…, mogoče, ne da se mi sedajle premišljevat o tem, pa si ukradem še en večer od vsega 15000 večerov kolikor sem jih imel na razpolago doslej in kolikor jih imam morda na razpolago v bodoče, pa mi ga ni ničškoda, samo da imam svojih pet minut teatra, ja, ne, mogoče, ne vem, mhm, m-m, kaj, aha…ok, dosti, preveč, od danes dalje bo vse drugače.

Hui-shi

Skrivnost je razkrita. Izgubljanje teže po sistemu hui-shi in hui-shan-nie.

Sam sem lani izgubil 14 kg. Skrivnost je v dolžini dneva (klikni na slikco):

Če vas zanima kaj več pa vprašajte

En teden in en dan

A joj! En cel teden je mimo, jaz pa kole.  Pa toliko je bilo za povedat!

Najprej sem mislil začet o tem, kako se jaz vedno nekaj odločim in fino začnem, potem pa se vse sfiži. Že kaj pride vmes, da vse skup pade v vodo in ta teden se je dogajalo ravno to. No potem sem ugotovil, da se jaz sploh vedno kaj ne odločim ampak se odločim sila poredko in še tisto na pol in da potem ni čudno, da potem še takrat vse skup pade v vodo, če pa se odločam tako šlampasto.  Če se odločim ornk, potem nič ne pade v vodo, parkrat sicer skoraj pade v vodo ampak ok, to je pač del vsega in če ni šlamparije nima kje voda pritečt in vse skupaj pade na suho. Malo je potem polomljeno in morda šepa pa je čez par dni v redu. Če pa že pade v vodo pa zna plavat. Malo je potem mokro in morda kiha, pa je čez par dni vse v redu. In kaj mi je torej preostalo drugega, kot da napišem nekaj o tem, kako se jaz včasih odločim pa se potem vse sfiži.

Skratka, odločitev je bila preprosta in ker je bila preprosta je bila odločena šlampasto. Gre za to, da sem se odločil da bom odslej malo več časa posvetil rekreaciji. Tek že tek, to je v redu. 3x tedensko je dosti in nobenih potreb ne vidim (še) da bi povečeval pogostnost in težavnost. Iz izkušenj vem, da sem hitro prekurjen, torej nima smisla.

Mi je pa prišlo na misel, da bi se človek moral rekreirati vsak dan kakšno urico ali dve. Ne tako naporno, kot je tek ampak vsaj en mali šeting. Rekreacija naj bi trajala več kot 40 minut, če želimo da začne učinkovati in najbrž si ne bo težko vsak dan odtrgati urico za sprehod. Ali pač Šmarno, plavanje, kolo, izlet, karkoli. Nič ne bom vnaprej betoniral, kar bo pa bo.

Figo.

Če pri meni ni vnaprej zabetonirano potem seveda pade v vodo in v nasprotju z logiko, ko pade v vodo ne plava, ker ni zabetonirano. Saj je šlo čisto na začetku, kot gre vedno čisto dobro. Nedelja, še pred tistim četrtkom s teorijo HUI-SHI  sem naredil en krasen izlet na Plešivico in nazaj naokrog po vetru in soncu, super. V ponedeljek potem Šmarna gora, popolnoma sproščeno, niti zadihal se nisem pa vendarle samo  okrog pol ure (nisem štopal pa ne vem točno), v torek končno kRožnik, superca,  končno sem dobil pravo zen sotekačico,  pa sreda, debele  štiri ure vinograda, če to ni  rekreacija pa nič ne rečem, potem četrtek, HUI_SHI teorija privre na dan, sam pa zvečer naredim eno mali šišenski tekec bolj za rekreacijo kot zares . V petek en hitri Roy -  krogec po Borštu (4 km, 40 minut),  pa v soboto spet Borških 10000 emmm, spet bolj zenček kot ne ampak klanci pa le, pa v nedeljo spet čoporativno na Plešivico juhuhu!

Vse krasno ane?

Potem pa se je začel ta nori teden. (se nadaljuje….)

En teden in en dan, nadaljevanje

Kot rečeno, se je začel teden, ko je seveda vse padlo v vodo in ni zmoglo plavati.

Najprej ponedeljek, prijetno utrujeni od nedeljskega izleta na Plešivico, pa malo slabe vesti, ker sem morda malo pretiraval; poleg so šli spominčica, njena tašča, Roy in ta velka tamala.  Ok, Roy pa deca, kaj jim bo, samo spali bodo bolje. Slabo vest sem imel zarad spominčičine hrbtenice od spominčice, tisti tumbtumb navzdol ji gotovo ni dobro del, pa tudi mami je mesec dni nazaj še ležala skrivenčena od sesedlih vretenc, sedaj pa je razmeroma odlično držala tempo vštric, po moje še bolj iz trme kot bi bilo treba. Ampak ok, bomo že naslednjilč kaj pogruntali, sedaj je ponedeljek in danes bomo, da malo pomislimo, aha, Šmarna bo ravno prav. Mogoče celo peš - popoldne je proti Šentvidu ubijalski promet. Potem pa doma; mmm, pralnemu stroju se je sfuzlalo, boš malo pogledal? Ko se sfuzla našemu pralnemu stroju to pomeni da je čas za čiščenje filtra. Ker ne more odtočiti vode kot bi rad, lulat ga pa še tišči spravi programator na nek x položaj in čaka.  Ah, rutina. Malenkost.  5 minut dela: odšrauf filtra, pa preklinjanje, ker pozabim podstavit posodico za odtekajočo vodo, pa čiščenje filtra in zašrauf, ožemanje in ponovno pranje na takratek program. Tokrat seveda ni šlo tako gladko. Preklinjanje še, pa čiščenje filtra tudi ampak tokrat se je od kdo ve kod v cevi znašel, kot je izgledalo, še kovanec. Ah! Najprej seveda - in to počnem čisto vedno - tričetrt ure neuspešnega bezanja kovanca ven iz cevi. A veste, kao, vse ostalo mi bo pobralo preveč časa, bom raje na enostaven in hiter način poskusil. Potem 15 minut kolebanja, a bi ali nebi, pa še pet minut neuspešnega bezanja kovanca in končno, ok, pa naj bo, pralni stroj na hrbet in odpret dno. Plenk! Pššššš! je odletela pletenica od pipe umivalnika (mater kako švoh danes delajo vse skup) in voda je začela špricati da je bilo veselje. Šprint do glavnega ventila in nazaj: fino. Krasno. Socialistična kopalnica 2 x 2 metra, pralnistroj na tleh na hrbtu in mokre cunje okoli, ni lepšega načina kako preživeti prijetno sončno popoldne. Potem svetla točka: Aha! Nekje na dnu omare v kleti mora biti pletenica ki mi je ostala od neke montaže nekoč davno. Da preštejem: leto v predalu, pa leto na balkonu in tri leta v omari na hodniku (vsako leto eno polico nižje) in dve leti v kleti (najprej na pultu, potem na vrhu in končno na dnu, čaka da se preseli v garažo na Borštu in od tod na kosovni material) - osem let in glej, prvič sploh, da se je splačalo šparat zadevo! Potem pa vseeno najprej za vsak slučaj, brskanje po predalu, brskanje po balkonu, brskanje po omari na hodniku in še enkrat brskanje po predalu in, jah nič, bo treba v klet. Pa dol v klet in nazaj po lučko in spet v klet in zmaga! pletenica je tu. Samo da ne paše na to pipo. Agrhhh!!! Pa preoblečt in hopla, gremo. Voda je namreč zaprta in v kotliček na wcju lahko uporabiš samo enkrat. V  prvi trgovini so se mi zdele pletenice pregrešno drage. V drugi trgovini so bile res 17 centov cenejše, so pa imeli v akciji en dober sesalec, ki ga res že nucamo, sestavljive tople grede in pod res super akcijo večno lučko za na grob. Lepo pravijo: nikoli ne hodite v trgovino lačni, tečni in slabe volje. Da skrajšam: v ponedeljek je torej rekreacija odpadla, po temi ni za na Šmarno rinit.

Torek: ah, danes pa končno spet kRožnik. Ne vem zakaj mi tako paše ampak paše.  Pa seveda ob pol treh telefon. Šef. Da bi nekaj skup pogledala. Saj veš projekt pa to. Saj ne bo dolgo. Do jebenih poldevetih zvečer. Ja če mi ni šlo kar na jok!

Tako evo. Včasih se nekaj na pol odločim, pa potem vse skup pade v vodo, pa čeprav v tisto iz počene pletenice.

Čeprav, hm, nekaj ne štima ne? V sredo sem pretekel Borški krog in vmes se mi po glavi podijo razne misli, ideje in projekti. Ne bom jih podrobneje opisoval, ker so včasih misli še za shizopresivneža kot sem jaz čez vsak rob zdrave pameti.  Ampak včasih, res včasih, pa se mi podi po glavi kaj čisto normalnega. A veste, prišel sem nekako na idejo, da je pravzaprav vse v glavi. Nekaj novega ne? Surla pa v jok pa na drevo pa vse igrače sabo samo zato, ker se zunaj že temni in ni več za na Šmarno? In štrbunk v kujanje, evo, je že vse propadlo, jebiga, nič mi ne rata. Ampak ha, kaj pa sobno kolo? Čisto komot bi ga gonil kakšno urico, če že na šmarno ne moreš. Pa v torek: ob devetih se šele splača odrinit v Tivoli, ko se gužva malo razredči. Ampak ne. Si toooook zmatran, cel dan v službi, bogi, dej se na kavčka zlekni no. Kot da bi te rekreacija zmatrala, ne pa sprostila!!

Tako potem v četrtek osvežilni tek z piskcem z še boljšo analizo pr Furmanu, v petek en ponesrečen poizkus it peš od doma na Šmarno (je le predaleč za hodit. Tečt ja, hoja pa je malo prepočasna. Ampak ura in pol sprehoda, pa čeprav po ravnem je čisto v redu) v soboto spet zen Borških10000 in nedelja - eh, se zgodi. Pa saj je itak gospodov dan.

In danes je ponedeljek: kaj se bo izcimilo, Šmarna, kolo, špancir kar tako ali pa zamašen filter - mi je vseeno. Hej, saj gre vendar za rekreacijo, ne pa olimpijske igre!

Zmaga! Prvi pretekel kRožnik!

Krog ob 18h sem pretekel danes prvi!

.

.

.

.

in edini.

Čiv čiv?

Kvajdej. Še kej migamo ali pač kar spimo pomladansko spanje?

Ena taka lenoba se me je polotila. Ne za migat. Za pisat. Saj ne da se ne dogaja, vsak tek je še vedno zgodba zase, samo malo se že ponavljam. Malo sem obtičal na slabšem tempu kot bi lahko, malo vsakič pofantaziram, kako lepo bi bilo ostat doma in tko. Saj že vse veste.  O raznih vinjetah in takih rečeh pa tule nebi.

Kako kaj huis-shan-nie?

Načela HUI-SHANH-NIEH veščine - 1. del

Danes si bomo pobliže pogledali 1. načelo hui-shanh-nieh metode, vendar najprej nekaj besed o sami veščini. Dobesedni prevod te starodavne metode za izgubo teže bi bil medvedka-ki-pleše-ker-se-budi-iz-zimskega-spanja vendar pa se mnogi strokovnjaki nagibajo k tezi, da ne gre za plešočo medvedko ampak si le-ta nekoliko čemerno mane oči, ker jo moti spomladansko sonce.

Temelji na načelu ciklične izmenjave naravne energije, kjer je bistveni dejavnik energija dneva in energija noči kot jin in jang, ki iščeta združitev v svoji izpolnitvi notranjega ravnovesja. Več o tem poiščite na internetu, tule se ne bomo spuščali globje: začnimo kar s prvim načelom -

SITH-HE-HOI-CHI
medvedka-se-ne-matra-več

zgodba gre takole:

Medvedka si je pomela oči (ali odplesala ples, kakor želite) in ker jo tišči v želodcu še od jeseni se odloči, da gre zdravniku po nasvet. Volk ji v želodcu odkrije kamen. Ko ga odstrani medvedka (spet) zapleše. (tokrat ni dvoma, da pleše)

Tipična scena: pizzerija, meni, dve strani samih slastnih pic, ena boljša od ta druge, pa tri velikosti: mala, srednja in velika. Pa ni problem, kaj naročiti, problem je katero velikost? Namreč krivica je neizmerna: ta mala pica stane samo nekaj centov manj kot ta velika in menda ne bomo sedaj denar stran metali, ko pa je očitno, da je ta velika v bistvu cenejša, če računamo, koliko dobimo. Seveda čez pol ure zadevo rahlo obžalujemo: še polovice nismo pojedli, pa je želodček že sit. Če smo pa že naročili ta velko pa sedaj menda ne bomo zadeve puščali, saj smo vendar plačali ta velko! Pa še dobra je… In tako se matramo in matramo, dokler ni krožnik prazen. Rešitev je na dlani: če naročimo ta malo pico prihranimo in še matramo se ne - če se že zgodi, da smo siti prej preden je pice konec, nam je ne bo težko pustiti, saj je nismo preplačali.

Zgoraj opisan primer je nekoliko ekstremen ampak - ali v resnici znamo prenehati jesti, preden je krožnik prazen? V bistvu je zadeva skrajno neumna: kako je tisti, ki je nalagal na naš krožnik točno vedel, koliko nam paše pojesti? Pa tudi če si nalagamo sami: lačne oči odmerjajo drugače kot site. Razlogov, da pomažemo do konca je veliko in redko gre za to, da je bilo tako dobro in tako malo… Včasih se nočemo zameriti kreatorju, drugič gre zgolj za vzgojo, da hrane ne bomo metali proč. Pa bi moralo biti obratno: hvala, ne bom več, ker je tako dobro, da bi se bilo škoda matrati.

Toliko o prvem načelu starodavne veščine, je pa sedaj skrajni čas da se odločite - najugodnejši dnevi za začetek se iztekajo. Tale načela niso tako pomembna, da bi morali čakati, da jih naštejem vse. Kajti: ko se daljšanje dnevov konča, je zadeva zamujena. Za začetek je dovolj če si rečete: jaz verjamem.

Kakor tudi jaz verjamem, da bom pretekel enaindvajsetko v Sežani. Bložani mi ne verjamejo, da dejansko ciljam na tempo okrog 7 in čas tam nekje pri 2:30. Da je toliko nejevere sem kriv sam: saj vedno nekaj cincam in mincam in jamram, potem gre pa vedno bolje kot sem napovedoal. Tokrat je res drugače, ker sem popolnoma brez ambicij. Treniral sem premalo in s kakršnimkoli pretiravanjem si lahko naredim samo škodo pa nič koristi. Ajde, saj ne rečem, če bodo vremenske razmere tako strašansko ugodne, počutje pa odlično, morda lahko ujamem kakšno minutko več ampak 2:15 ne grem lovit za vsako ceno. Ravno te dni na TF berem, kako Classix uživa v vsaki minutki več ki jo zmore, jaz pa zadnje pol leta samo še jamram.

Sežana, evo me, prihajam.

Ujetniki svobode

Prav mi je! Kaj pa pišem neumnosti tod gori, potem se mi pa otepa. Včeraj je bil en res prima dan za kavč kajne? V resnici ne čisto ves dan. Od jutra sem že sanjal o Šmarni, kako bom šel malo prej (= normalno) domov, se okrepčal in skočil na Šmarno na en pir, pa nazaj, kot sem pač obljubil na pol sam sebi, saj veste,vsak dan po eno urico rekreacije pa to. Potem pa pridem domov, želja za Šmarno malo skopni in glej - kot naročeno se ulije kot iz škafa. Po takemle pa res ni ven za hodit, ne? Sploh pa ne na Šmarno, blato pa to. Pa sem kar malo kao kisel češ, evo, kaj pa naj sedaj, takle mamo, bomo pač doma, ah življenje kruto. Pa ti izjavi moja najljubša ljubica z tistim njenim iskreno nedolžnim pogledom zaradi katerega sem vedno znova zaljubljen vanjo, da pa bi šel mogoče malo na bicikel? Ah seveda.  Smo brali zadnjič moj jok in stok. Narod naš dokaze hrani:

Mi je pa prišlo na misel, da bi se človek moral rekreirati vsak dan kakšno urico ali dve. Ne tako naporno, kot je tek ampak vsaj en mali šeting. Rekreacija naj bi trajala več kot 40 minut, če želimo da začne učinkovati in najbrž si ne bo težko vsak dan odtrgati urico za sprehod. Ali pač Šmarno, plavanje, kolo, izlet, karkoli. Nič ne bom vnaprej betoniral, kar bo pa bo.

Mhm. Smo kolo tamle omenjali kajneda. Ampak kolo po dežju? Seveda ne. Tamala tamala si je enkrat lani zaželela tistega sobnega, proti katerem sem bil sicer striktno proti, ker pač vem, da se na njem prej ali slej začenja nabirati prah in morda postane obešalnik za obleko. Ampak, sem si rekel, ok, naj bo,om pa še jaz kdaj mal posopihal gor. Resnici na ljubo je bilo kar lušno. Hvala spominčica.

Dan kasneje pa kRožnik. Oh. Grem prav preštet: 175. 175-ič se torej že odpravljam ven na tek in stopetinsedemdesetič  se mi ne da. Človek bi rekel da bom nekje pri 100 nehal komplicirat ne? ampak jaz pa kar: prav počasi v majico, pa pulzmeter in te stvari in na vratih že še enkrat nazaj lulat, pa potem vmes celo ideja a ne bi šel do Mosteca kar z avtom (!) pa po poti en tak občutek kot bi odhajal na betoniranje plate ne pa na krog prijetnega teka po gozdu.

Seveda je potem čisto druga pesem, skoraj tudi že 175-ič je tako; kot bi bilo sveže zaljubljeno mi razbija srce, ritem spod nog pa daje tisti neopisljiv občutek veselja in smisla in lahkosti.

Kar me bo 176. spet spravilo ven.

Načela HUI-shanh-nieh 2. del

MIEI-GIH-NIEH

zmaj-ki-si-mane-oči-in-na-žalost-ne-pleše

Medvedka se je rešila kamna a je bil volk tako malomaren, da ga je odvrgel naravnost zmaju na glavo. Če so obstajali dvomi o tem ali medvedka mane oči ali pač pleše pa tokrat na žalost ni dvoma: zmaj si jezno mane oči in se zapodi za medvedko in volkom. Seveda se poženeta v dir, kot bi jima gorelo pod nogami - najbrž zato ker jima res gori pod nogami, saj zmaj jezno bruha ogenj. Čez nekaj časa jima postane vroče in potne srage jima tečejo v oči, da skorajda nič ne vidita. Ko pretečeta 69629.578 shyaku se volk obrne in opazi, da zmaja sploh ni več za njima. Vem, reče medvedka, že pred 56262 shiyaku je omagal.

Skratka: od kupa pošte štosov, ki jih vsakodnevno dobivam v nabiralnik mi je v spominu ostala tale slika:

Slika kar lepo ponazarja 2. načelo starodavne veščine, ki jo predstavljam tule. Te dni sem zabeležil validirano (to je trikrat zapored ponovljeno) najnižjo kilažo v tem tisočletju pa sploh ne počnem drugega, kot še naprej pridno migam. Malo me sicer moti to, da nimam občutka, da bi kaj bistveno bolj migal kot čez zimo ampak - očitno migam malo bolj zavzeto. In seveda v službi spet bojkotiram dvigalo.

Glavno pa je seveda daljšanje dolžine dneva. (glej Hui-shi, in Načela - 1. del)

Do junija torej pade dvajsetica. Ni hudič!

e-kipa srčnih napada

Teci wega, teci!

Veste, ko se človek prepusti toku se vse skupaj uredi samo od sebe. Najbrž je opaziti, da vse redkeje najdem čas za zapis sem notri, čeprav je tem kolikor hočeš. Od prejšnega torka, ko sem na hitro nalimal not štartne številke se je gotovo zgodilo kaj za povedat, jaz pa nič. Nič se ni zgodilo? Kaj ne: krasen tek s Pegazom in Asteriksom po kRožniku, pa 6,9 km “na pamet” v četrtek, saj sem footpod tisti dan nekam založil in končno mali maratonček v Sežani, ko sem z 21,1 km zaokrožil mojo dosedanjo kilometrino na 1600 km.

Kaj je naenkrat tako drugače, da se mi ne zdi vredno več potruditi in kaj zapisati? Kaj je narobe? Pravzaprav nič in to je to. Nič ni narobe. Še nedavno nazaj sem jamral da me je bilo kar težko poslušati potem pa me je kar naenkrat minilo. Nevem kaj se je naenkrat prelomilo, rezultati vadb so bili še vedno švoh za zjokat ampak naenkrat me je prešinilo da sem navaden cepec. Bral sem pisma Classixa v tekaškem forumu in premišljeval kako srečen je ta človek, ko mu takole dan za dnem uspeva da preteče več, da uživa v teku, se veseli, skrbi, premišljuje, uživa in gre na svojo prvo tekmo. Jaz pa… O madona. Jaz pa samo še nekaj sitnarim zakaj mi ne gre bolje. Vsakič ko se vrnem s teka se počutim dobro, telo je prezračeno, misli prevetrene, duša osvežena, jaz pa premišljujem o tempu pa kolk je naporno v službi pa same take čudne reči.

Sem si potem rekel, da je pa sedaj dovolj in da neham jamrat ampak to ne gre tako zlahka: odločitev je odločitev, vedno pa malo traja, da misel meso postane. Ampak počasi se je zgodilo: nehal sem se obremenjevati s časom in razdaljo predvsem pa z količnikom med njima. Saj je res: vrhunski tekač najbrž ne bom nikoli, med prvih deset mi pač ne bo nikoli uspelo priti, še med prvih sto ne. Tisto so čisto druge sfere in ne glede na moje shizopresivne možgane mi je kar kmalu potegnilo, da tečem predvsem zato, da se počutim dobro, ne pa da se počutim dobro, takoj za tem pa vse skup potlačim z neko neumno votlo negativno energijo.

In sem se spet začel počutit dobro. Obred “mater se mi dans ne da it tečt” sicer še vedno ostaja ampak to je pač del vsega. Najbrž ne bo nihče, ki je prebral več kot dva moja prispevka tu gori presenečen, da se mi je kar naenkrat sam od sebe popravil tudi tempo med vadbo. Ni bilo obratno, namreč da bi mi naenkrat šlo bolje in bi se zato razbremenil slabih misli, ne, bilo je tako kot sem napisal: najprej sem se nehal obremenjevati, potem je pa steklo.

Tako sem stal na startu Malega kraškega maratona popolnoma miren. Na vseh dosedanjih startih mi je srce razbijalo v iberture še predno sem sploh začel teč, sedaj pa mi je bilo s boko frekvenco 70 na minuto, kar je skorajda toliko kot v mirovanju. Splohče upoštevamo da sem nekaj trenutkov pred tem ugotovil, da mi je crknila baterija na footpodu. Vse kar me je malo grizlo je bilo to, da smo se zgrešili z e-kipo srčnih in bomo startali vsak na svojem koncu.

Ker sem se namenil pozenirati na 2:30 sem prva kilometra tekel tako počasi, da me je lahko dohitel Vreme, ki se je na štartu prebijal do štartne črte kar dve minuti po poku iz pištole.

Tule samo na hitro: kar malo žal mi je bilo, da sva mu s piskcem še dan prej podžigala željo po udeležbi potem, ko je cel teden preživljal težave s prebavo in se je že odločil da ostane doma. Očitno je bilo, da ga je bolezen zelo izčrpala in tisti trenutek je izgleadlo, da bi bilo res bolje, ko bi ostal doma. Na koncu se je na srečo izkazalo drugače.

Še enkrat moram poudariti, da sem tisto z 2:30 mislil smrtno resno. Ni šlo za neko lažno podcenjevanje in blefiranje na tisti zoprn način, ki se ga spomnemo še iz šole, ala, pismo nič se nisem učil, cvek bom pisal, nakar se izkaže da je to daleč od resnice ali pa je naravni genij, ki črpa znaje kar iz zraka. Nekje pri 16. km se je izkazalo, da sva z Vremenom nekje na tempu Ljubljanca, kar je bilo v redu - to bi pomenilo celih 10 minut več od pričakovanega. Potem me je začel Vreme poditi naprej. Najprej mi ni bilo do tega potem pa počasi nisem bil prepričan, morda me pa podi, ker bi rad v miru šel počasneje, jaz pa ga silim naprej in s tem v tveganje z zdravjem. Pa sem šel. Čokolada mi je dala dovolj moči, da sem s precejšno lahkoto petekel še zadnji del proge in bil iskreno vesel izboljšave časa iz Ljubljane. Ne: joooj, zakaj nisem mogel teči pod dve uri, pa take ampak veselo iskeno skoraj otroško veselje. Potem je še Vreme prišel na cilj in dan je bil popoln.

Takole gre torej moj tek dalje. Iz depresije v euforijo in nihanje gor dol, dokler nihanje ne izzveni nekje na sredini.

Sledila je mega analiza s piskcem in družino na Borštu (žal brez Vremena) ampak tisto je druga zgodba.

…vija, vaja, ven.

Najbrž je res vse v galvi ampak meni predstavlja velik problem, da nimam tega vsega lepo pospravljenega. Potem pa traja, da kaj najdem. V resnici se v zvezi s službo ni dosti spremenilo: res je, da ne delam več po 30 ur vkup, po drugi strani pa je tudi res, da še vedno ne delam normalnih 8 ur, kot bi se spodobilo za človeka srednjih let, ki ne misli več graditi kakšne hude kariere. Tako se malo bojim, da nisem nehal jamrat zato, ker bi mi šlo kaj bolje v življenju ampak ker vse skup usmerjam na stranski tir in poskušam živet. Tečt pa žurirat pa te stvari. Domači me hitro pogruntajo. Ko je kaj hudo narobe sem menda malce odsoten, saj se smejim pša veselim pa pogovarjam pa te reči ampak vse nekako bolj digitalno, brez šumov in odrezanih frekvenc. Kajti v resnici se na delu še zaustruje in sicer psihično. Na lestvici stresa, kjer je indeks 100 smrt zakonskega tovariša so prilagajanja na poslovne spremembe označene z indeksom 39, preusmeritev v delovnem procesu 36 in recimo sprememba odgovornosti pri delu 29. V zvezi s službo so potem omenjene še tri stresne situacije, od vseh pa ne najdem nobene, ki ne bi ustrezala dogajanju pri meni v zadnjih mesecih – razen »soprog se zaposli ali preneha delati«.

Tako se zdi da so šli eni najlepših trenutkov mojega življenja, ki so se odvijali zadnjih 14 dni kar prehitro mimo. Moje punce so si za moj rojstni dan zamislile presenečenje in me po reglcih tudi dražile. To je v redu: pri darilih je pričakovanje 99,28% , darilo pa odtehta ostalo. Morda sedaj še bolj kot v otroštvu: takrat si želja nismo mogli kupiti sami in pričakovanja običajno niso bila presenečenja, saj smo pridno namigovali kaj si želimo in bili presrečni, če so se nam želje uresničile. Pri nas nismo bili ravno bogataši in na primer kolo se je dobilo dejansko za rojstni dan, ne pa »kar tako«. Potem smo kakih 14 dni pred the dnevom štefnali po omarah ko staršev ni bilo doma in še bolj napeto hrepeneli, če nismo našli nikjer nobenega namiga. Moja mami je bila mojstrica priprave na darila ker si nismo mogli privoščiti daril kar povprek so bila potem tista, ki so bila, taka, da so ostala v spominu za celo življenje. Čeprav se še daleč najbolj spominjam silvestra iz 1972 na 1973, ko je dedek mraz prinesel barvno (!) televizijo…

Skratka, moje punce so si zamislile darilo in pripravljale in stopnjevale suspenz, ki je potem vrhunec doživel ravno na rojstnega dneva dan v krogu prijateljev in znancev na Borštu. O ja. Imel sem željo ampak ta je bila tiste vrste, ki je že dolgo predolgo čakala na »enkrat bom«, ker ni še čas, pa je škoda denarja. Čez čas sem sicer malček začel sumiti kaj bi bilo ampak si nisem želel verjeti in upati. A veste, razočaranje. Ničesar na svetu me ni bolj strah in me bolj ne boli, kot razočaranje in prav zato se takih situacij ogibam, kot hudič drugega hudiča. O tem sem že pisal, saj veste, tisto o teku pa strahu nad tem da bom kar nehal pa nezaupanju v svoje uspehe, pša da bo to spet samo še en od neuspelih poskusov in eno novo razočaranje. Razočaranje je pri meni na lestvici stresa na indeksu 0%. Ker ga potlačim, da mi nič ne more, da se me ne dotakne in da dela škodo samo nekje na dnu želodca ne pa povsod okli. Tako si ne želim upati in nočem pričakovati: ni bilo darilo tisto, ki bi me tako veselilo – denarja je vendarle dovolj, da bi si ga lahko kupil sam, če ne bi dobil tistega, kar (ni)sem upal - ne, ne fizično darilo, tisto kar nisem želel upati in nisem hotel pričakovati je bilo, da so razbrale mojo željo in pripravile suspenz in bomo vsi tako veseli da – evo, še sedajle ko to pišem sem malo solzen. Saj sploh ne morem točno povedat za kaj gre. Če ste razumeli prav, če ne pa jebiga. Strah je bil tale: kaj pa če… kaj pa če gre samo za štos in bom dobil recimo kakšeno foro, vrtnega palčka recimo, uf, saj bi bil dober štos, vsi bi se morali smejati, jaz se bom tudi ampak a bom znal skriti, da sem se branil upati na nekaj drugega?

Potem so sledili najlepši trenutki mojega življenja, vsaj kar nisem več otrok, trenutki ki bi jih moral zalepiti v spomin in jih skopirati na miljon kopij in jih kot računalniški virus poslati po možganih.. pa sem se moral zadržati, kajti če bi se prepustil čustvom bi se moral popolnoma odpreti in bi bilo nevarno, saj če bi se popolnoma odprl bi na plano lahko pobegnile še vse frustracije zadnjih mesecev, zadnjih tednov in zadnjih dni, in bi prekrile te prijetne trenutke in kdo ve kako bi se vse skup končalo, morda jih ne bi znal poloviti nazaj? Ne upam se popolnoma odpreti, odpreti se na pol je pa težko, vseeno je treba paziti, najbolje bi bilo, da se ne bi odprl sploh nič, o, ne, to pa spet ne, to je moj dan, to je naš dan, ki smo ga zarotniško kovali toliko časa, vsak je igral neko vlogo in sedaj si ne upaš odpreti… Potem sem še ves zbegan, ker ne vem, ali sem zato ker si ne upam reva ali gre za modrost ali pač še za eno blodnjo shizoidno obsesivno pa še manično depresivnega uma…

In še preden sem se zavedel sem bil odprt do konca.

.

..

…

….

…..

….

…

..

.

Kako je vse skupaj vplivalo name, ne vem. Čudne stvari, ki se mi dogajajo ves čas, se mi dogajajo še naprej. Saj ste že opazili, da imam večno neke probleme s polnilci za telefon, pa računalnik, pa pozabljam to in ono. Že dolgo prav iz tega razloga ne uporabljam dežnika, ker so vsi dežćniki pri meni taki, da so samo za enkratno uporabo. Potem čudežno izginejo. Pa sem se naučil živeti brez njih.

No vsaj tale stres ne velja zame: »sprememba pri rekreaciji« (index 19) – tu konstantno počnem iste oslarije. imo je šla Sežana pa po sežani en tak mega žurček, prava pika na i vsem tem rojstnodnevnim zabavam. Potem back to the life in v torek že prvi posežanski kRožnik. Jaz pa spet nekaj pozabil. Tokrat ne ključe, denarnico, dežnik, footpod, trak za srce, uro, polnilec za baterije, lučko pa take stvari. Tokrat sem pozabil kar celotno tekaško opremo. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se od doma odpravim kar v kavbojkah. Najprej so mislili, da sem prišel samo pozdravit tekače prvega kRoga, potem pa je bilo smeha, ko so pogruntali da mislim tako oblečen kar tečt. Pa je kar šlo. Celo najboljši kRožnik doslej je to bil in če bi vedel da je za dober rezultat potrebno narediti vse narobe bi to delal že prej-. Vse narobe je bilo namreč to, da sem moral tik preden sem šel še pomazat celo kosilo (in to skupaj z tržaško omako polno česna vred), bit mogoče malo zbit od polmaratona ki ni ravno moja vsakdanja rutina, obleči popolnoma napačno opremo (a kako da nimam doma ene »normalne« trenirke in več izvodov tekaške opreme? Kar se normalne trenirke tiče se je nakup končal z novimi supergami, kar se več izvodov tiče, je pa res da zimske opreme še am pomnožene in mimogrede ostane na Borštu). Skratka en lep tekec in spet dobra volja kot že dolgo ne. Morda pa so tiste slabe reči res odletele??

Dan se po jutru pozna…

Zjutraj:
Danes je četrtek, dan za tek. Kaj če bi se počasi začel pripravljati na Radence in enkrat tedensko podaljševal razdaljo? Danes začnem recimo pri 15 km in podaljšujem vsak (drugi) teden za en kilometer pa to. Je za izkoristit zadevo sedaj ko mi gre in se natrenirat za še boljši rezultat kot v Sežani. Če bi šel pod 2:10, a ne bi blo fino. Pa Vreme bo že zdrav takrat in to…

Opoldne:
Jej, kakšen dan. Kaj bi vsak teden podaljševal, kar danes usekam 21 km, da vidim, a je Sežana slučaj ali sem res kar v formi. To je to. Kar danes probam izboljšati rezultat! Mogoče pa do Radencev pridem na 2 uri!!

Popoldnbe okrog 16.h.
Mah 21 se mi najbrž ne bo ravno dalo rinit danes. Ej, to je več kot 2 uri časa. Pa telefon moram nafilat z mp3, ko pridem domov. Ma če sem rekel, sem rekel. 21. Če.

Doma:
V bistvu se sedajle ne bi smel ravno basati s kosilom ampak če imamo pa malico v službi tako zgodaj. Bom šel pa tečt malo kasneje.

Malo pozneje.
Joj sem zbit. Kaj če bi šel teč jutri na Borštu?

Še malo pozneje:
Ah, jutri bova spet letala po štacunah za laminatom. Bolj da grem danes. Koliko sem že rekel? 15? Hmmm, ne vem no…

Zvečer:
Evo sedaj pa res grem. Takoj sedajle.

Malo pozneje:
Samo še mail preverim.

Še malo pozneje.
U, je že pozno. Mater čas beži. Šibam! Ampak za 15ko ne bo časa. Bom videl na polovici.

Pozno zvečer:
Aha tule je približno 5 km. Najbolje da kar obrnem in grem nazaj, zgleda da tole rosenje ne bo ponehalo. Bom pa pred domom še kak kilometer dva pokrožil

Pozneje:
- Zmatran?
- Ne.
- Ampak še en km se ti da ne da it ane?
- Ne. Kolk je?
- 10 pa pol.
- Zavij do doma, da bo okrogla 11ka.
- a ni 10 pa pol dovolj okrogla?
- ma dej steč še do doma teh 500m jebenti rit leno.

Še pozneje
Mater je blo fajn.

Je treba gret

Najbrž ste že opazili, kako težko se je meni kam odpravit. Ne samo opazili: saj skoraj nikoli ne pozabim povedat, kako mencam predem res grem teč in dokler že kakšne 5 minut ne tečem sploh nisem prepričan, da bom zmogel. To, da ne tečem je tako zapečeno v mojih možganih, da sem vsakič znova otroško presenečen, ko zmorem, recimo, 10 kilometerčkov in jim lahko rečem kilometerčki, ne dabi imel slabo vest. Pa ni samo pri teku tako - saj se kdo menda še spomni, kako mencam preden grem v bazen? No enako je zjutraj. Celo če ni treba v službo bi še malo poležal, kar tja v tri dni, čeprav se mi zdi to nora potrata časa in me je zvečer kar težko spravit v posteljo spat. Cel kup reči bi se še našlo. Včasih na parkirplacu pred fabriko, medtem ko se borim z občutkom, da bom ravnokar bruhnil, študiram če bi sploh izstopil ali bi kar počakal v avtu, morda pa na fabriko prileti kak meteorit ali kaj podobnega. Poglavje zase je priprava na izpit: preden začnem zares študirat sem sposoben prebeliti stanovanje in celo urediti, sortirati in arhivirati škatlo s starimi računi in položnicami. Tokratna pavza na naslednji izpit je dolga že skoraj leto dni.

Skratka, nisem ravno človwek ki bi skočil v luft takoj ko odpre oči. Še posebej, če gre za opravilo, za katerega sem prepričan, da so ga naložili napačnemu in nesposobnemu.

Zadnje čas, zadnje leto torej je eno izmed takih opravil za katerega mencam seveda tek. Tako sem v soboto mencal po vseh predpisih in kar čutil sem v želodcu, da nekaj ni v redu. Bi šel, ne bi šel, ajde grem pred kosilom, hopla, po klančku do točke nič, ura naštimana, potem pa en, dva tri, za gon, comp, comp, comp - … “sosed!” A? Kaj takega! Nekdo me kliče sredi teka. Še enkrat:”Sosed!” Uf. In potem če še mislim zasut tisto jamo in da zgoraj kopljejo za novo zidanco in kamioni vozijo mimo in da bi bilo pametno da se zmenim da ene dve furi stresejo k meni, da bi že on rekel, če bi vedel če še mislim zasut jamo, pa si ni upal,… skratka time out. Pa je šlo predkosilna namera v lopatanje. Potem popoldne po kosilu itak ni čas takoj za teč malo kasneje pa še nevihta (najbrž so jo zacoprale hirkani & co) tako da je tek tisti dan odpadel. Naslednji dan torej: ojoj. Ne samo, spet mencanje ampak 2x mencanje za en tek. Če ni to krivica! Če kaj pri teku ne maram je to odpravit se teč, potem se moram pa za en tek odpravit dvakrat…

Pa smo preživeli tudi to. Sedaj bo lušno, ko je zvečer dlje svetlo.

Neznosna lahkost zmernega napredka

Še vedno je čisto vsak tek dogodek. Ali pa jaz naredim dogodek. Ali si pač izmislim da je dogodek, če v resnici ni. V soboto je bil dogodek da sem se odpravil dvakrat, v torek pa je bil dogodek, da nisem mogel na kRožnik. Mi je šlo pa zato potem zvečer po ravnem čisto dobro. Malenkost nad 6. Včeraj pa sploh dogodek. Najprej mi je moja ljubica vse spedenala za obisk masaže, sam sem tiste sorte, ja ja, sej bom telefoniru pa rezerviru, jutr, sej bom, sej bom. Hvala bogu da imam nekoga, ki potem dejansko sproži akcijo. Masaža je seveda dobro dela se je pa na glavo postavil cel urnik, zvečer se je namreč obetala po dolgem času spet ena pičeriada, kar pomeni da bo treba vmes nekam zriniti tek. Zadevo sem rešil tako, da sem se odpravil od doma oblečen in pripravljen na tek, in se namenil teči kar od studia takoj po masaži. Kar me je malo skrbelo je bilo to, če je sploh dobro, da gre človek potem kar takoj na tek? Da greš po teku na masažo je logično. Mapak obratno? Morda spet tvegam kakšno poškodbo? Ah nič: bom šel pa na izi.

Masaža je bila super in privoščiti bi si jo morali redno. Maserka ni pretiravala kot zadnjič v kranjski, ko me je vse bolelo, tule pa je bilo ravno prav da so se vozli odvozlali in boleče točke izginile. Kot rečeno potem pa tek. Enkrat sem že razpredal o tem, kako nimam čisto nobenega občutka za to, kako hitro v resnici tečem. Se mi zdi da šibam in se matram v resnici pa se vrtim nekje okoli 7, drugič pa spet bolj capljam kot ne, pa v resnici šibam pod 6. Potem sem enkrat že razpredal naprej, no v bistvu ne razpredal ampak zapletal: ali lahko postane pravilo, da ko imam občutek da grem počasi grem v resnici hitro? Problem je v paradoksu védenja: če vem, da če mislim da grem počasi grem v resnici hitro, potem vem da grem hitro! Ja, vem, bo treba trikrat prebrat zadnji stavek. Ampak to je pač del mene, ki si poskuša na vse možne načine krajšat čas med tekom. No tokrat sem bil prepričan da grem res počasi in – kot sem se navadil zadnje čase – nisem niti čekiral kakšen tempo imam v resnici. Zabaval sem se z igrico o tem da vem da se mi zdi da tečem počasi in končno me je premagalo in sem pogledal: opa! tempo 5 pa pol. To, da me je premagalo je bila napaka, saj pšonavadi prec začnem bluziti, kako je danes tisti dan, ko bom postavil nov osebni najboljši tempo in te reči: skratka želja prevlada nad – ne morem reči razumom, ampak nad nevem, lahkotnostjo, neobremenjenostjo, zabavo, rekreacijo, uživancijo. Seveda je bilo tudi tokrat tako in sem se potem preostanek teka matral, da bi ohranil tempo in namesto pajkic buljil v uro – ah, cepec.

Ni bil čisto osebni najboljši ampak je pa bil vsaj najboljši čas sezone. Ni pa veliko manjkalo: boljši sem bil le na tekmi v Velenju, ampak tam je bilo le 3,3 km, deset kilometrčkov pa sem pretekel enkrat dobro enkrat pa slabo minuto hitreje lani septembra. Potem mi pod 6 ni šlo več. Ah! Evo nove finte ki sem si jo domislil da mi ne bo dolgčas: v čem je sploh štos napredka? Zakaj mi gre zadnje čase tako dobro? No saj mi ne gre takoooo dobro ampak tako dobro, da se mi zdi da mi gre kar dobro. Ne samo, da mi povprečni srčni utrip pada, maksimalni skoraj nikoli ne preseže 100% priporočenega, tempo pa je konstantno dober (dober zame, se razumemo) ampak tudi hui-shanh-ieh metoda deluje da je veselje: manjka mi samo še pol kilce pa bom ob okroglih 20! S tem, da bi tudi to že dosegel, če bi se odpovedal sončnim popoldnevom pri prijatelju za hišo z narezkom domačih dobrot, če bi se odpovedal pivu ali vsaj takim izpadom kot včeraj z tremi pičerji (ustreza cca 9 velikih) na dve osebi. Ali če bi malo pazil pri prehrani. Ampak, ja, čemu neki?

Res, v čem je torej štos?

opomba: Neznosna lahkost bivanja - knjiga in film ter Društvo zmernega napredka nimajo nobene veze s prispevkom

NOČ in mesečki v dlaneh

Sem že mislil, da bom danes lahko v svojem zapisu ”slavil” dve reči, pa se mi tistih 20 kg minusa kar izmika in izmika. Najbrž je želja premajhna, da bi začel še pri hrani pazit, ko gre pa takole ”samo od sebe” čisto v redu dol – čeprav očitno traja malo dlje … No eno slavje pa je definitivno, končno sem postavil svoj nov Najboljši Osebni Čas. Očitno je, da bolj ko je vse skup čudno, bolje mi gre; včeraj res sploh ni bil dan za tek. Najprej jebene katakombe od štacun, ko moraš za tri reči preletat tri baumerkurmaxhause da najdeš fugirno maso tistega odtenka, kot je ta stara, pa vse tiste drobnarije, ki jih moraš kupiti čeprav si mislil da jih imaš doma – in jih verjetno tudi imaš doma samo ne veš več kje. Potem pa seveda ne gre vse po načrtih – izravnalna masa se ne suši tako hitro kot bi si želel, pripravljene fugirne zmanjka ravno za tri ploščice in je je treba pripravit še m’čkno. Zunaj pa – dež. Če je bil včeraj dan za tek pa res ne vem. Ampak sem naenkrat rekel, da klinc gleda vse skup pa maso pa fuge pa laminat pa psa in sem se preoblekel in šel odteč. Superge so sicer nepremočljive ampak če zajameš, zajameš in tu ni pomoči. Kmalu je čmokotalo da je bilo veselje in pajkice so postajale vse težje in težje. Ampak meni je šlo preveč dobro, da bi se pustil motit. Še kRožničarja, ki sta šla ravninsko ob 17h v nasprotno smer sem samo na hitro ”ži’jo” pozdravil. Na koncu mi je ostalo celo energije za najhitrejši kilometer. Skratka krasen tek, samo čisto resno: pojma nimam kako. Enostavno me po prvem čekiranju ure (nekje po 2 km) vedno skoraj vrže na rit. Ok, sedaj že vem, da najbrž tečem čisto dobro, čeprav imam občutek da ne, ampak vseeno sem vedno znova presenečen. Je pa res, da imam pa vrhunski tekaški stil: sključen v tla, na desni roki (kitara!) pa odtisi nohtov v dlani, tako sem stiskal pest. Wega style!

Sicer pa sem v ponedeljek dobil pošto, ki me je vznemirila: določen je torej the datum! In to že v četrtek, 10.aprila ob 10h. Že dve leti se pripravljam, kujem, načrtujem in v četrtek bo končno prišel ta trenutek. Neprespane noči in noči vadbe, preigravanje različnih scenarijev, varjant, premišljevanja o vseh možnostih … Vse za sladko maščevanje. Jutri torej. Če se ne slišimo več, če kaj ne bo šlo po planu pa vedite: rad vas imam!

Že 7 x dodano mnenje :)

Sublimacija maščevanja

Stojim s prsti prek roba, in gledam navzdol - 18 metrov nižje so kontejnerji in gasilni aparati, pozabljen del stroja in čisto svež asvalt. Za maščevanje moraš imti srce, jaz ga nimam. Skopnelo je z nasmehom, me pustilo tam samega, golega, brez kljubovalnih besed. Nič ne pomaga v mislih preigravati vse skupaj, če pa je potrebno potem igrati. Maščevanja se ne da igrati, se pretvarjati da si zloben.

Stojim torej tam s prsti v prazno prek roba in se namenjam narediti korak naprej.

Že jutro se ni začelo po načrtih, na moževi najljubši srajci je ostal madež od zadnjega kavč prigrizka in tako sem moral obleči čisto drugo. Sploh ne ta črno. Potem seveda služba: plan, da se vrnem domov dovolj zgodaj, da parkiram doma in grem potem peš se je izjalovil. Če me ne bo na core teamu bo fabrika propadla. Potem divjanje in iskanje parkplaca. Manjša zamuda. Korekten sprejem, rutina, znane stvari, vse opravim brezhibno, popolno. Potem spet nekaj čakanja. In končno, zdaj zdaj bo tisti trenutek. Čutim ga. Pripravljen sem, da si nadenem najbolj brezbrižen obraz, kar jih premore univerzum, čakam. Še nekaj rutinskih vprašanj, vse v redu, vse ok.

Ozadje: nam grejo vsem malo na jetra kajneda, teli pametnjakoviči, mal bo treba shujšat, mal mate trigliceride povišane, se kaj rekreirate?, pazite na prehrano?, kako pa kaj alkohol, aha, aha, no vležte se tukaj… Morda to najbolj očitno ve piskec, ki je že pisal o tem, pa tudi hirkani je pisala o tem kar malo nelagodno. Ha, sem si rekel, bomo videli sedaj! Da vidimo ta izraz, ko pride do kil. Še malo. Še malo. Začela bo no, ali kaj pazite na prehra…, in potem ji ne bo nič jasno in jaz bom z naštudiranim izrazom nemo čakal, in ko bo ugotovila da sem v bistvu shujšal bom še malo tiho, nekako 2,23 sekunde potem pa zaigral presenečenje v stilu, kako je pa to mogoče, saj samo ležim pa jem vse sorte, to jo bo čisto dotolklo.

In sva prišla do tega trenutka. pričakoval sem čisto vse, samo tega ne. Obraz se ji je spremenil in usta so se ji razlezle v nasmeh. O! Bravo! Tole ste pa konkretno zastavili! Super, suuuper. Tipinja je bila čisto zares vesela mojega napredka v kondiciji. Kaj naj sedaj? Dobesedno (v spodnjem perilu) razgaljen sem sedel tam in nisem vedel kaj bi. Že prej pri rekreaciji ji nisem razlagal o teku, sedaj ji tudi ne bom razlagal. Migate, kaj? Polar je žarel na levici, v kotu ordinacije pa tekaške najkice. Skomignem z rameni. Mal, ja. Veselje se je potem kar nadaljevalo, gibljivost udov, otip jeter, predklon, dotik nosu miže, predklon do tal, vse je bilo super, super, vsaj eden ki mu ni vseeno, to me pa res veseli. Še preden sem se zavedel sem bil z bravo, kar tako naprej, pred vrati.

Tako. Naredil bom korak naprej. Stopnico nižje in še nižje in še nižje, domov. Danes je četrtek in spet je na vrsti tek

Vse te dni odpiram okna in se ljubim s svetom

Več stvari se dogaja te dni. Najprej: dnevna soba s kuhinjo in jedilnico (po podrtju stene je to vse skup en prostor) je dobila novo preobleko, znebili smo se črnega pohištva in polic, stene prepleskali v sončkovo rumeno, dodali malo vanilijevo rumenih površin, opremo pa skombinirali v naravno barvo lesa in bordo rdečo. Pride kar lepo, predvsem živahno. Igrivo. Ker so se sproti reševali še stari grehi s ploščicami v kuhinjskem delu in menjava talne obloge – nov laminat se je izkazal za najbolj praktično rešitev – se je vse skupaj malo zavleklo. Predvsem trpi Boršt, pa tudi na kRožnik nisem mogel ob uri. Je pa fino, ko je skoraj konec. Skoraj za to, ker je treba še pritrditi letvice in popraviti nekaj malenkosti. Tokrat sem odločen, da se ta skoraj ne zavleče za nekaj let. Hkrati sta pri hiši sedaj že nekaj časa dva rekreativca, moja ljubica se je našla v nordijski hoji in je po nepopustljivosti pri načrtovanih treningih vsaj tako dosledna kot spodaj podpisani, če ne še bolj. Tako se je obnova zavlekla še kakšen dan dlje, kot bi se sicer če bi opustila rekreativne obveznosti. Pa bi bila to velika napaka: s tako malo živčnosti in napetosti sva prišla skozi, da je prav veselo, prepričan pa sem, da sicer ne bi bilo tako.

Služba? Upam da je tole, kar se dogaja sedaj pač dno in bo šlo sedaj počasi navzgor. Dno v odnosih, dno v volji, razpoloženju. Razlika med mojim odnosom pred meseci in danes je samo v tem, da sem se od vsega skupaj odmaknil in razosebil odnos do dogajanja. Spet ne vem, kako bi šlo to brez mojega teka in rekreacije. Morda je tule primeren trenutek, da še malo razložim tisti the Dogodek v četrtek, ko je potem izpadlo, da sem vas vse malo potegnil za nos: pričakovali ste nekaj gromozanskega, pa potem ni bilo nič; en zdravniški pregledek. Žal mi je, če sem preveč stopnjeval napetost ampak zame je bila zadeva res zelo pomembna. Čisto, čisto, čisto zares se je ves ta čas, odkar sem vstal s kavča nekako zgostil v tem pregledu: pokazal, dokazal mi je, da res ne gre samo za tek, da ne gre za doseganje rezultatov, da ne gre za lovljenje boljših od sebe, da ne gre za močnejše mišice v nogah, da ne gre za manjšo konfekcijsko številko, da ne gre za podiranje rekordov, da ni štos v tem, da lahko pretečeš šest ur skupaj in potem padeš skup, ne; gre za enostavno boljše počutje, tisto »vse« v glavi postane močnejše, lažje ga kontroliraš, uživaš v teku, veseliš se boljšega rezultata, čeprav se ne ženeš za njim, tekmuješ z drugimi in se veseliš z njimi, če so boljši, veseliš se novih oblačil, saj jih nosiš sproščeno in samozavestno, se pohvališ z svojim osebnim rekordom, nazaj pa dobiš pohvalo, odtečeš 6 ur in ob koncu padeš v objem prijateljem, vsi smo veseli, s solzami v očeh. Brez vsega tega bi me sedajle v službi polomilo. Ves čas se izogibam tejle tujki ampak kaj, ko je to to: noro se je izboljšalo celotno psihofizično počutje. Če mi je česa žal odkar sem vstal s kavča, mi je žal, da nisem vstal 20 let prej.

Skozi je tudi tretje validacijsko¹ tehtanje in izgubljena teža je uradno prebila 20 kg. Vrerjetno bo do konca junija, ko deluje hui-shi energija res prišlo nekje do 78 kg, kar pa je itak že več, kot sem sploh kdaj mislil. Moram pa paziti, da ne bom nekega dne – pffft! – preprosto izginil. To slednje tehtanje me je sploh presenetilo, saj smo v nedeljo imeli sacher – cremmisime požrtijo, naša »babi Luba« je za okroglo seveda prištimala celo ohcet, najprej kosilo, potem že omenjena tortica in un ta dober sladoled (»a boš še en košček? Mnnn… ja.«) potem pa še narezek, da ne bi slučajno komu pajčuna zrasla v trebuhu. Večkrat povdarjam, da se ves ta čas prehranjujem normalno kot sem se vedno, no tole ni spadalo med »normalno« - predvsem sem moral potem vzeti kar dolgo pavzo, da sem lahko šel tečt pa še se mi je klompalo po želodcu in se je oglašala zgaga. Je pa res: napredek pri teku je očiten: prav brez truda, s polnim želodčkom, pozno zvečer in brez prave motivacije še vedno odtečem s tempom pod 6. Sploh sem se končno, po letu in nekaj mesecih končno otresel tistega neprijetnega občutka pred vsakim tekom, da ne bom zmogel niti kilometra, kaj se pa grem. Po prebitju šestice mi je kar odleglo, kot vedno se spet potrjuje vse-je-v-glavi vodilo. pa naj bo, izdal bom še eno mojo skrbno čuvano skrivnost. Po moje sploh ni vse v glavi. Takole globoko v sebi sem že davno spoznal: vse je v srcu.
Opomba1
Validacija pomeni, da morajo tri zaporedna tehtanja potrditi, da je teža res ponovljiva, ne pa slučajna

PLOF!!

Pa imam, kar sem iskal!! Grem ti jaz takole z mojo ljubico na cindijin test hoje, čisto za štos, da vidim kje sem, in potem – pof, padem na realna tla, da kar zadoni. Začelo se je čisto nedolžno, zmerili so mi pritisk in pobrali podatke, kar se je potem na njihovem poročilu videlo takole:

UKK test hoje, individualno poročilo

Starost 42 let
Višina 172 cm
Teža 81,0 kg
BMI 27 kg/m

Potem pa, ha! nič lažjega, dva kilometra hitre hoje in merjenje srčnega utripa na koncu. Dva kilometra bom pa že hodil, ni hudič!. Rezultati so bili takšnile:

Čas 17:53
Hitrost 6,70 km/h
Srčni utrip 104

iz česar so mi izračunali:

Fitnes indeks 91
Maks aerobna moč 39 ml/kg/min
Potrošnja energije 136 kcal

Do sem sem med branjem poročila še čisto mirno sprejemal podatke. Potem pa prva klofuta:

Vaš indeks telesne mase (MBI) je 27. To pomeni da ste malo pretežki.

Kaj malo pretežek, kako malo pretežek. Kaj sem bil pa potem lani januarja? Hudo pretežek??? Pa kako probajo to olepšati! Ste malo pretežki. Figo! Debel sem. Zavaljen. Ko se sončim na obali me grinpisovci vlečejo v morje.

Ok. Naj bo. Saj hui-shi energija še vedno deluje in bo morda naslednjič pisalo le še »Ste čisto malo pretežki«. Nič. Gremo dalje. Kondicije sem pa menda naklepal kaj v tem času. To je bil šele šok:

Vaš fitnes indeks izračunan iz rezultatov tesata je 91. V primerjavi z moškimi vaših let je vaša telesna zmogljivost na spodnji meji povprečja.

Na spodnji meji povprečja. In to so, prosim lepo, boldali, da ja ne bi spregledal. Ah! A veste: grem zato zraven, da nafilam ego, potem pa tole. S seveda neizogibnim zaključkom:

Testni rezultati kažejo, da bi bilo za vas dobro, če bi povečali fizično aktivnost.

Huh. Huuuuh. Ja nič. Preberimo kaj mi svetujejo:

Priporočila za vadbo:
Pogostnost: vsakodnevno ali skoraj vsakodnevno
Trajanje: skupaj vsaj pol ure na dan
Ciljno območje pulza: 116 – 136 udarcev/minuto.
Ta program vadbe vam bo omogočil dober začetek za boljšo kondicijo. Hitra hoja, ki povzroči rahlo znojenje in zadihanost, je prava intezivnost za večino posameznikov. (…) Če menite, da so ti načini vadbe prelahki in enostavni za vas, poskusite s počasnim joggingom.

Skratka adijo tek, doberdan hoja? Morda počasen jogging? Kajti grožnja na koncu je bila nedvoumna:

Če že izvajate zmerno težjo ali težjo telesno vadbo, kot jo priporoča ta program se posvetujte z vodjo testa.

Če ga misliš srati še naprej – na svojo odgovornost!

In sem šel zvečer. Piskalo sem si naštimal na območje 116-136 in poskusil pa ni šlo. Ali je piskalo preveč ali pa premalo. Zato sem ga izklopil in sem naredil kompromis: tekel sem tako hitro kot sem zmogel ne da bi moral dihati globje kot ponavadi in še to čez nos. Ta taktika se je izkazala za pravo in na koncu je bil pulz okrog 125, najvišji na koncu pa zadnji kilometer 135. Čas je bil seveda temu primeren, kaj čmo. Tempo 7:40, kar je več kot 2 minuti na kilometer več kot predvčerajšnim ampak: zdravje je zdravje in ni se za hecat.

V soboto me čaka Blaguško – ampak kot kaže bo letos rezultat slabši kot lani…

Blaguško 2008

Ja no, takole je to izgledalo lani:

letos pa takole;

Na cilju takolele::

Sicer pa si na zgornjih linkih lahko ogledate vse ostale slikce.

0,005 s/m/kg

Blaguško je seveda nostalgija. V resnici nima pravega smisla opraviti dve uri in pol vožnje v eno smer, odteč in potem še dve uri in pol voziti nazaj. Razen da je lepo, v bistvu res nima smisla – gre za bolj kot ne lokalno obarvan tek, pridejo pa pač še tisti, ki tekmujejo v pokalu. Takih cepcev kot sva midva z Vremenom je pravzaprav malo – ne lani ne letos jih ni bilo kaj dosti za nama na seznamu rezultatov. Ni bil močan veter tisti, ki bi mi kvaril razpoloženje pač pa nekateri spodrsljaji, ki se pač po petih organizacijah šestič ne bi smele dogajati. saj nič ne rečem, morda samo nergam ampak WCja sta bili zamašena, pomfri mrzel, rezultati pa zameštrani in jih še po treh dneh ni objavljenih na spletni strani. Pri vsem tem pa je škoda to, da so sicer vsi tako neskončno prijetno prijazni, da je prav težko kaj pokritizirat. Nostalgija torej: gre za mojo prvo tekmo, kot je bila predpisana v the Knjigi za konec 13 tedenskega programa – in kot sem se držal tega programa tudi sicer je moral seveda zaključek priti točno na predpisan dan – Blaguško je bilo tistikrat edina dobra izbira.
Kaj smo torej pridobili v 368 dneh od prve tekaške tekme sploh? Najprej naj jasno povem: nič nisem tekel z levo roko, utrip je bil večino časa čez 5 območje, kar pomeni nad 90%.
- koliko mest sem pridobil mi seveda ni jasno – prvič, do lanskih rezultatov se jeprek spletne strani prava umetnost dokopati, pa tudi število udeležencev je bilo mnogo manjše.
-zadihan sem bil ob koncu vendarle malo manj, torej en plus.
-hrana je bila lani boljša.
Kaj torej smo pridobili? Občutek in potrditev, da tekmujem brez kakršnekoli treme, tiste negativne, občutek in ponovna potrditev da je tek zabava, druženje, veselje, sprostitev.

Dober tek

Malo mi je nerodno - pisanje kar odlagam in odlagam, kar en tak neumen občutek imam, da itak nimam kaj pametnega za napisat, potem pa cel tek tuhtam, kako tole pa moram napisat, potem mi pa tisto spuhti iz glave - spere ga tuš. Tretji in zadnji del kratkega uvajalnega tečaja hui-shai-nie veščine tudi že čaka na objavo celo morje časa. Pa tako napeto je! Čisto na začetku namreč volka in medvedko skoraj požre tisti zmaj, za katerega mislita da sta mu pobegnila.

To, da se v zvezi s tekom ne dogaja nič je seveda neumnost. Je pa že tako, da zadnje čase v teku res uživam in potem seveda: ker ni treba jamrat pač ne pišem. Mislm. Tale blog je torej jamr kamra, ne pa dnevnik nadebudnega tekača. Ampak kaj, ko pa res kar ne vem več kaj bi še napisal; se mi zdi, da sem čisto vsako temo obdelal že triintridesetkrat na vse možne in malo manj možne načine. Najbolj mi je zoprno to, ker vem kako zelo na začetku sem in bi bilo res prav da se tako podrobno kot sem spremljal prve dni spremljam še naprej. Pa pojdimo najprej poglihat stare grehe.

Kar je najhuje je to, da se mi ravno toliko sanja od kod kar naenkrat tempo pod šest kot se mi je sanjalo ko se mi je kar naenkrat pred časom dvignil ke proti sedem. S tem, da se mi je takrat kar kadilo iz ušes in izpod tipkolnice, sedaj pa sem kar nekaj kao kul, češ to je pa ja čisto naravno, to ni nič takega. Pa je nekaj takega! Namesto da bi jezno pihal in puhal mi gre vse samo od sebe.

Čeprav, ha, v torek sem si pa še jaz naštimal nekaj podobnega kot virtualnega tekmeca, kot si ga je piskec zadnjič. Sicer ni šlo za takega dvršenega tamagočija ampak za trenerja. No ja. V bistvu sem si naštimal piskalo da me opomne vsakič ko se tempo približa šestici. Od spodaj. Enega takega virtualnega goniča torej. To je bil hec! NAjbrž že vrabci na strehi čivkajo o moji zgrbljeni drži med tekom (in o pesteh, ki jih tišim skup kot da bi se boksal), tako imenovani Wega style je to. Sedaj sem pa končno pogruntal, da ne gre za nikakršen style ampak za lenobo. JAz se takole med tekom kar malo zgubim z mislimi nekje daleč in potem si najbrž predstavljam da sem zleknjen v kavču ali kaj, skratka čedalje bolj lezem skup. Ampak tokrat me je vsakič, ko sem sklonil glavo začel zbadati pi-pi-pi-pi gonič na zapestju. Opa!, sem se zravnal in je nehalo piskati. Kar je bilo pravo presenečenje je bilo to, da se v bistvu da premišljevati tudi če ne buljiš v tla. Ker me je zadnjič Vreme malo špotal, da nič nea ta dolgih ne treniram sem potegnil do petnajst in če me je kdo gledal od daleč je moralo zgledati precej čudno, namreč tipček ki teče čedalje bolj in bolj in booolj sključen potem ga pa ena taka nevidna šivanka v rit pikne in mu da vetra. Pa še povprečni utrip je bil krasen.

No priznam se je pa poznalo danes. Sedaj že po prvih korakih približno vem na čem sem, no po dveh kilometrih pa je čisto jasno. Tako ali tako sem se najprej namenil spet na ultra zen tek z zaprtimi usti potem me je pa pot zanesla proti Mostecu in sem se domislil da klančkal pa res že nisem 100 let in sem šel na kRožnik. To je tisto ta narbolj krasno pri tej uri: čisto nič se ne ubadam kam in kako tečem, vedno bom na koncu vedel koliko in kako mi je šlo.  Če pravim da sem se skuliral to nše ne pomeni da nisem več psiho, ki hoče za vsak svoj trening točno vedeti kakšna razdalja je premagana in v kakšnem času. Obvladujemo dimenzije!! In - Nobelova za izumitelja foodpoda!

Evo, to bi bilo to. V soboto, komaj čakam, spet Borški krogec, že ful časa nisem tekel tam okoli. Vreme se bo, zgleda, hvala bogu na višavah končno toliko uredilo, da se bo našla kakšna suha urica. Ampak saj me dež niti ne moti. Bolj mi je v nadlego mraz, da je potem potrebno toliko obleke. Sedaj ko spet lahko tečem v kratkih rokavih se počutim še za 22,323% bolje.

Kri

To je bil en tak čuden teden. Pomlad me daje in ga malo sračkam. Kako sem že končal prejšni zapis? Komaj čakam Borških 10000? Aha. Potem ga pa najprej za en dan prestavim, naslednji dan pa tečem z mačkom. Saj vem kaj se dogaja: zadal sem si cilj 1:59:59.99 v Radencih, sedaj pa delam vse tako, da ja ne bo šlo. Namesto, da bi pridno treniral ga pridno cukam in potem seveda ne morem tečt kot je treba. Ajd, enkrat ni nobenkrat, bom že nadoknadil, kajneda. Potem pa - torek. V bistvu najprej ponedeljek. Sredi šihta telefon s Transfuzijske če bi si vzel pet minut in dal kri. Mi je vedno kar malo nerodno, ko me pokličejo. Namesto da bi se sam spomnil in se odpravi, iz dneva v dan prelagam na jutri, dokler me ne pokličejo, da bi malo moje A negativne. Potem pa popoldne SMS sodelavca, če rabim kaj nadoknadit tekočino. Rabim, kaj ne bi. Malce sem je že nadoknadil z mojo ljubico na vrhu Šmarne, bi je pa še malo, ni problema. Kot bi se malo norca delal ne? Nadoknadila pa sva jo s sodelavcem potem kar konkretno. Tako konkretno, da je bilo potem na koncu te tekočine za celotno količino krvi enega konkretnega odraslega človeka. Pametno Polde. Jutri imaš trening tempa in razdalje, ne? Ja, ampak saj z mačkom ja ne morem dobro trenirat… Pa sem se vseeno odpravil in če povem, da sem še tik pred tekom lulal popolnoma brezbarvno, potem si lahko mislimo, koliko je bilo te nadoknadene tekočine… No saj je kar šlo ampak na koncu bilo že kar na škrge. Pa še lulat me je spet. Mogoče pojasnilo morebitnim bralkam - moški smo vajeni, da med lulanjem vidimo svoj curek. No odkar tečem še toliko bolj, saj kontroliram svojo (de) hidriranost. Opravilo je precej rutinsko in ko zadevo opravljaš miljontič ne pričakuješ več presenečenj. Ko sem se tokrat potem doma končno spravil lulat pa bi se kmalu - podelal! Po teku sicer pričakujem da je urin temnejši, to pomeni da sem premalo pil, kar pa je sledilo pa je eden tistih trenutkov v življenju, ko se ti zavrti v glavi. Pritekla je namreč- kri. Presenečenje je bilo tolikšno, da sem ustavil curek (kar dedci sicer ne počnemo pogosto) in potem previdno nadaljevač. Ni dvoma, sicer razredčena ampak nedvomno kri. Nobene bolečine, nobenega pekočega občutka, nič. Sedaj pa malo dramatičnega premora…

Kri ni voda

Kaj se mota človeku po glavi, še posebej če je tako zmedena kot je moja, ko se mu zgodi nekaj popolnoma nepričakovanega in nekaj popolnoma zastrašujočega je težko opisati. Med miljon dvesto tremi mislimi so bile recimo: “Na, evo.” pa “O jebenti” in podobne, v glavnem čisto zmedene. Pogovor v mislih sevedan najprej poskuša zanikati vse skup, od takih štosov, da v bistvu sploh nisem prav videl, pa do raznih ludih teorij o natrgani kožici zaradi preozkih gat in podobno. In vse te misli so se zapodile mimo v tistem kratkem trenutku ko sem osupel ustavil curek in se pripravljal in odločal, da ga spustim ponovno. Še cela sekunda ne. No pa dajmo. Vsekakor ni mdvoma, tole je kri, ni bilirubin zaradi nenadnega akutnega napada zlatenice (tudi če bi kaj takega sploh obstajalo) niti nizgoščen urin zaradi dehitracije. Mehur se je praznil kar dolgo, še tistega včerajšnega nadomeščanja tekočine rajtan nisem  do konca izlulal, kaj šele današnjega nalivanja z vodo (mmmm, kako je voda v bistvu dobra). Skratka, curek je normalen, urina veliko, nič ne peče, nič ne boli, srce bije (no ja) normalno, ni mi slabo, ne vrti se mi v glavi, ne megli se mi pred očmi. Samo barva ni ta prava in to ne malce ni taprava, ravno toliko da komaj opaziš da ni ta prava, ne, ful ni taprava, orenk ni ta prava, čisto čisto nič ni ta prava. Nekaj trenutkov kasneje sem kot kupček nesreče sedel na stolu in nisem vedel kaj bi. Kaj pravzaprav človek stori, če ima krvav urin? Gre na urgenco? Pokliče rešilca? Počaka kakšen dan, dva? Takole če se postavim pred ogledalo je vse videti v redu: jezik  ok, beloočnice recimo normalne (no, malo rdeče ampak ja, normalne), celo če se nag postavim pred ogledalo ne bo videti nič posebnega (in nič estetskega najbrž tudi ne). Glonk, glonk, glonk, in čakanje in gremo spet na wc. Morda pa bo sedaj v redu in… no, in bo pač v redu, ne? Jok, še vedno rdeče, mogoče malček manj rdeče in zato pač še bolj očitno krvavo rdeče. Internet. Guglanje. Kri v urinu tek, pa tek krvav urin in podobne kombinacije, ojoj. Ob prebiranju zadetkov me obliva mrzel pot ne da bi jih sploh odprl ampakaha!, evo: pa ga imamo!  Na tetji strani zadetkov končno, ja, to se menda kar pogosto lahko zgodi tekačem: menda se odkruši kakšen pesek ali kamen ali nekaj iz ledvic in poškoduje nežne stene mehurja, ki med tekom klomp klomp divje premetava levo desno. Torej morda vendarle ni nujno “…znamenje raka mehurja, zato se takoj prepičajte pri zdravniku specialistu, kaj je vzrok vaše težave.” Ja saj, samo še rak mi manjka, potem bi pa vsi okoli in okoli modro kimali z glavo in mrmrali, a zato je pa uspel tako fino shujšati, saj ni čudno, če je imel pa raka. Ves moj trud in letoinčetrt dolgo strategijo usmerjanja hui-shi energije bi mi takole šla po vodi.

Malo se mi je zdelo logično, da gre za nkaj v zvezi s tekom. Tik pred tekom nič, potem pa kar naenkrat bum, najbrž je res kaj s kamni v zvezi. Zjutraj je potem še bilo malo obarvano in vsakič ko sem šel na stranišče je bilo tisti dan doživetje. Ampak bolj ko sem srfal, bolj me je mrzel pot oblival in tokrat sem se odločil da se ne bom obnašal otročje; grem jaz lepo zdravniku.  Bom sedajle kar na hitro končal, ker me deca že prianjajo, strašansko se jim mudi nazaj v Ljubljano, jaz pa tule počasi plinki plinki po tipkovnici. Torej prvi izvidi so spodbudni, v ponedeljek pa naprej na preizkave. Do takrat pa - nič naprezanja in veliko tekočine. Kar pa mi na Borštu ni bilo ravno tako težko …

A ko prideš na ravnine, zakaj te živa radost mine?

Problem je zgolj v tisti dvignjeni obrvi. Saj mi je bilo nekako logično, da ne gre za kaj strašnega glede na to, da sem tik pret tekom imel praktično idealno barvo urina, takoj za tem pa kri. Izvidi naj bi bili to tudi potrdili, ampak kaj, ko je pa pri eni vrednosti zdravnik dvignil obrv in rekel aha, aha premolknil za nekaj trenutkov in potem bomo vseeno še tele preiskave naredili… Pol te pa kopka.

Sem pa potem čez praznike pridno spiral kanale z veliko tekočine in voda je bila lepa za vikat. Namesto četrtkovega teka sem naredil eno hojo po borških 10000, namesto sobotnega pa en tak izi tekec, samo toliko, da se prediham. Potem pa ponedeljek.

Sem šel kar takoj zjutraj na še tele preiskave, v službi pa sem jih pustil cmariti na majhnem ognju – cela panika, pa ja menda ne bom šel na bolniško??? V laboratoriju sem dal kri in vodo in to je bilo to. Sedaj pa čakat. Je bil pa sicer ponedeljek cel en tak čuden dan, ne vem, morda popraznična depresija ali kaj takega, v glavnem fasal sem nahod, kar me poleg tega nadležnega šmrkanja moti predvsem zato, ker sem čisto sam kriv da sem ga spustil z vajeti – vse je v glavi, nahod pa sploh. Pa kar dol me je vleklo. Končno sem si rekel, ma jebenti zakaj pa ne? in sem legel na kavč in prespal celo popoldne, se malo počohal zvečer in se preselil v spalnico, kjer sem spal ko ubit še do jutra. Je kar pasalo – to bo treba ponovit.

Torek, ha, pa pokličmo sedaj za te izvide. Spet ta dvignjena obrv. Saj po telefonu je nisem videl ampak kar čutil sem jo! Aha, tole, mhm. … Ja zanimivo. Seveda je zanimivo. Vidite, ja, torej glede na prejšne izvide, aha, pravite da ste prej tekli? Ja. No, ponovni izvidi so namreč popolnoma v redu. Aha. Ampak? Saj je sigurno nek ‘ampak’. Naredili smo dodatne teste ampak… Evo je. Evo je! Še druga obrv!!! …ampak izgleda da je vse v redu. Zanimivo. Pravite da ste prej tekli? Koliko pa? Aha, aha. Potem pa, da bi morda pa en ultrazvok pa vseeno naredili, mal se čaka ampak vseeno, kar se pa teka tiče pa, no, počasi spet lahko, postopoma, ne prehitro, ne vidi ovir.

Potem kasneje pa spet tisti moji notranji boji. So stvari za katere sem prepričan da sem pameten, so pa izkušnje, ki so me naučile, da včasih ni dobro biti pameten. Torkov plan je bil nqamreč preteči 19 km, en tak predradenški trening dolžine, ker naslednji teden je tako ali tako že bolj počitek, ane? Ampak 19ka se nekako ne sklada s postopoma počasi, ane? Cepetanja gori doli so se doma že kar malo odvadili, nazadnje sem si rekel da bom videl sproti. Sploh pa sem prehlajen, hvala bogu.

Hvala bogu zato, ker mi je prehlad dal idealen izgovor, da se ustavim kadarkoli. Pa potem v resnici ni šlo nikamor. Psiha je bila popolnoma preparirana. Kot prvo me je tako ali tako skoz nekaj špikalo in zbadalo tam okoli, kjer mislim da imam mehur. V mislih se je z vodo napolnjen balon klompal in plompal gor dol, levo desno, tump plump, da je bilo veselje. Skale so se kot na tistih prometnih znakih »pozor kamenje na cesti« kar v plasteh krušile v mehur in s svojimi ostrimi robovi kot britvice rezale v nežno steno. Je rekel dohtar postopoma ane? On že ve zakaj je rekel. Pa kje sem že slišal, da je en tip z gripo šel teč in je dobil vnetje srčne zaklopke in je sedaj skoraj invalid? Pa spet nimaš vode sabo, halo! In jedel si tik pred tekom. Pa tempo ti že pri desetih kilometrih….JAAAA, ok, evo me že hodim. In sem odnehal. Tomorow is another day. V bistvu pojutrišnjem.

Kasneje doma na vcju pa še sklepno dejanje. Gremo lulat. Stojiva si takole nasproti jaz in školjka in zdaj zdaj bo priteklo. Zaprem oči, ker kar ne upam gledat, kaj bo. Potem pogruntam, da z zaprtimi očmi pač ne bo šlo, namreč ne, da sploh ne bo šlo ampak bo šlo, khem, mimo&okoli. Vem iz izkušenj zgodnjih juter. Treba bo ciljat. Ok, pa z enim očesom? Cepec, to je isto, kot če gledaš z obema.

Krasna si bistra hči planin, ki ti si mi krvava tekla.

Mimo

Sem koj vedel, da ne bo v redu. Tega ne smem početi in ne vem kaj me je pičilo, da sem se spozabil. Kao, ja, sedaj si pa že car, tečeš že več kot 70 tednov in kaj se ti pa lahko zgodi? In sem storil tisto kar se ne sme: javno sem obelodanil namero, da štartam na Radencih na rezultat ki bo magari za stotinko sekunde pod dvema urama. 1:59:59.99. Seveda. Takoj naslednji dan me je že malo vse skup špikalo, potem pa kar - ne morš verjet - kri v urinu, pa išias se je začel zadnje dni javljati, kot bi se mu strgalo. Prvič po dolgem času sem tudi prehlajen. Dokler se ne spomnem sicer nič ne smrkam, potem pa kar lije od mene, da o čem bolj neokusnem niti ne pišem, samo toliko povem, da sem enkrat zadevo pogoltnil namesto izpljunil in mi je bilo potem slabo. To pa še ni vse. Še zdaleč ni vse: Hui-shi energija je izpuhtela nekam in nič ne pomaga. Tempo na tekih je padel in če sem zlahka vzdrževal podšestko jo sedaj z trudom. No saj ne rečem, brez muje se še superg ne obuje ampak jebenti, no! Ena taka jagoda na vrhu smetanove torte je pa seveda peta. Moja peta. Peta na nogi. Sem že moral kaj prebrati zadnje čase o tem, skratka, boli boli, kako boli! Bom sploh lahko šel v Radence…? No, tu je sicer malo hakeljca, ker sem dolgo predolgo živel v zgornji Šiški in sem toliko Gorenjca, da štartnine pa ne dam. Čisto naključno seveda se vsak dan posebej pozabim namazat peto s tistimi žavbami ki v glavnem povzročijo, da te pečejo oči, pa ne misliš na bolečino v sklepih, mišicah in podobnem.

Nekaj obljubnih pojavov sem sicer uspešno zatrl v kali: včeraj na začetku Šmarne me je začelo špikati levo koleno, pa sem rekel, da je brez veze, ker me itak peta boli in je nehalo. Potem je začelo špikati v desnem in sem rekel, da če levemu ni treba potem desnemu še manj. In je nehalo. Hrbet (tok, tok, tok) zaenkrat tudi ne kaže kakšnih znakov lumbaga, je išias zgleda dovolj. Sedaj čakam samo še to, da vidim kako se bom ognil mačku, ki mi je zadnje čase en tak priročen izgovor za slab tempo. “En ssss… En sssoooo… Mah kurc, kr pir prnes”

Torej dragi moji, drage moje (oziroma obratno), če čem normalno preživet ta teden in odtečt Radenško enaindvajsetko potem je neizogibno da storim tole:

Spoštovani!

Uradno preklicujem napoved časa pretečenega Maratona treh src v Radencih 1:59:59.99. Napoved je bila dana nepremišljeno in jo iskreno obžalujem. Poudarjam, da nikakor ne nameravam teči v tempu, ki bi pripeljal do rezultata pod dve uri in v resnici to tudi nikdar ni bil moj namen. Žal mi je za vse ki sem jih prizadel in se jim iskreno opravičujem - tudi samemu sebi (in tudi sebi sebi, če sem jo prizadel ampak najbrž je nisem).

VAš Wega

Tako, pa je. Seveda sedaj to ne pomeni, da ne bom tekel pod 2:00 ampak halo, napoved je tam nekje okrog 2:10, 2:20 in nič manj. Sedajle grem pa malo na sprehod, da vidim če me je peta že nehala bolet…

Medtem ko tečem

V bistvu ni kaj povedat. Štartali smo ob pol desetih in nekje do poldne bom na cilju. Upam. Ta trenutek krevsljam po Radencih in kakorkoli že bo, bo slabo. Tudi če bo pod 1:59:59.99. Preveč se je nabralo, enostavno se mi ne gre več. Sem mislil, da bom uspel potlačit vse skup tako globoko, da me ne bo nažiralo. Sem mislil, da bo bolje. Da v bistvu, hja, malo je treba stisnit pa bo. Ampak bolje ne bo nikoli. Veste, jaz nisem nek karierist. Še posebej odkar sta v mojem življenju Boršt in tek mi ni kaj dosti do postavljaštava, grebljenja, praskanja. Saj mi nikoli ni bilo, jaz sem bolj tako na izi. Ampak sedaj mi je še manj. Zamenjam službeni mobitel in računalnik za normalen vikend. Ta trenutek, to sekundo sedajle. Podpišem pogodbo s hudičem, če je treba za normalen delovni teden. Ne, ni več 30 ur šihta vkup. In ne, ni se ustavilo ko sem rekel, da sedaj smo pa na dnu. Sedaj je slabše. Se gremo spet neke racionalizacije z reorganizacijami. Po četrt stoletja dela v fabriki, v produkciji mi spet solijo pamet in to s takimi da mi gre na- na- na- saj ne vem, al naj gre glava al rit v školjko, -na oboje. Se mi kar hitro pozna, vedno me začnejo potem spraševati, kaj mi je danes, oh, celo za štos me vprašajo če imam slab dan, pa kaj naj rečem, ne, slab mesec. Slabo leto?

Potem pa mi zmanjkuje moči za recimo ponoven zagon v študij, madona še en izpit ali dva sta ostala, sploh ne najtežja, pa dva zagovora - formalnost, jaz pa že leto dni gledam tele knjige poleg monitorja in o-ja, res je, res, govorim si jutri začnem in jutri ni časa in bom že saj je še čas, pa še pa še pa še, zdaj je to in zdaj ono, sicer pa znam pametovati, da se kar kadi, enemu v službi recimo, ki je cincal da bi začel s trinajstedenskim programom teka, pa ga je prestavljal, danes je dež, danes me križ boli, danes sem domenjen z družbo - oj, take sem mu napel, da kaj misli prestavljat vse skup v nedogled, da je vsak trenutek primeren za začetek in ne obstaja bom ampak sem. Takole znam bit pameten za druge, mene pa situacija v službi kao dol tišči. In se mi blede ponoči namesto da bi spal, v angleščini se mi blede in imam govor, počil mi je film v sanjah kot mi bo naenkrat res, ker se delajo norca in bi to še razumel ampak  ampak oni se delajo norca tako, da menda še sami verjamejo da se v bistvu ne, sistem jih je vse požrl in sedaj delajo in sedaj delamo kot v tistih utopičnih filmih, orwel na kvadrat, Loganov beg, časovni stroj, sprani možgani strah in dvom, kaj je bilo že tisto pomirjevalo, (sestrca spomni me, se mi zdi da je bilo ime jadrnici), to niso več mlini na veter, ni se več proti čem boriti, kot bi bili ne da bi se zavedali mikrob na enem krilu mlina na veter, kako naj se potem boriš proti njim, z delitvijo?, saj je res, klonirajmo se, saj to bi najraje videli, na vsaki izmeni naj kloniram najboljšega operaterja in potem naj delajo vsi skup za eno plačo, ostali pa ko jih jebe, ojoj, kot da jim je nagrada delat štiri izmene v kemijski proizvodnji, poljubljam vam noge vsemogočni, kako naj vam še zlezem v rit? Brez vazelina? Vam paše? Koga bom srečal z nasprotne smeri, koga ste požrli živega, sploh še veste kaj žrete, imate sploh še občutek, da ste kaj požrli? Se vam kdaj vsaj pošteno rigne? Klavstrofobija me daje, hujša kot tiste v kocki, kamorkoli se obrnem smrdi in tolčem z glavo ob zid, potem sem nekaj časa ves apatičen, potem me je nekaj časa sram, ker sem apatičen, ker v bistvu prepričujem sam sebe da sem gnil in len in imam slabo vest in potem spet stoprocentno funkcioniram ampak kislina od znotraj razjda, puščajoče pipe ne moreš s čigumijem popravit, evo in kako naj potem dobro tečem, če pa sem sam z mislimi in noge bi se v bistvu kar ustavile, da podrajsam s podplatom kot bi malomarno podrsaval skozi hodnik v zlizanih copatih, hojla, zbudi se, če pa ne morem no, pa me res boli, a mi res noben ne verjame, da me čisto res boli, spet isto kot takrat ko sem kupil nove superge in sem krivil kRožnik in vse živo, s tem da sem zadnji teden počival, bolj kot počivam bolj boli, madona kakšna trema neki, če bi imel tremo bi jo imel v Sežani ne pa sedajle, fržmaga se mi v bistvu, da tudi če bi pretekel radence v uri in pol se sploh ne bi mogel iskreno veseliti, to je ena taka hecna reč pri meni, ko me takole kljuva nekaj od znotraj pa grem pa malo pozabim in se recimo malo poveselim, ni nujno, da se napijem, recimo da gledam kakšno smešno reč in pozabim na vse skupaj in ko sem najbolj sproščen in se smejim in se morda zabavam s prijatelji, ravno povem dober vic, plof, si pripeljem klofuto, da te ni sram, saj veš kakšno sranje imaš, ti pa takole, madona hujši sem kot tisti ki si bičajo hrbet.

Evo sedajle sem najbrž že na cilju in tekmovanje je zame končano.

Jaz si pa jemljem kakšen mesec dni pavze. Morda manj, morda več. Pozdravljeni Bložani!