EL PICO DEL TEIDE

 vulkanski vrh el Teide 

Velik del otoka zavzema nacionalni park Parque nacional del Teide, ki je bil ustanovljen leta 1954 in bil leta 2007 uvrščen na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine. Letno ga obišče kar 3 milijone obiskovalcev. In tudi mi se nismo mogli upreti skušnjavi, da ga ne bi obiskali. 

El Teide je dobil ime od domorodcev, ki so ga videli kot bel stožec iznad morja in ga poimenovali BELA GORA (Tene = gora, Ife = bel). El Teide že doooolgo ni delujoč vulkan. Najbolj znan izbruh, katerega lava je povzročila opustošenje okolice Garachia, je bil leta 1706 (izbruh Traveja), zadnji pa leta 1909 na področju Santiaga, gore Teno (kjer je najbolj znan kraj Masca).

Vrh vulkana meri 3718 m/m. Je najvišja gora Španije (istoimenski Mont Blanc 4810 (brez snega 4796 m/m), Etna 3323 m/m, Zugspitze 2962 m/m, Triglav 2864 m/m, Kilimandžaro 5895 m/m) in je tretji najvišji vulkanski otok na svetu.

Dostop do vrha gore je možen samo s posebno dovolilnico. Do 3555 m/m vozi kabinska žičnica, dovoljeno pa je gibanje proti La Fortaleza in Pico Viejo (2994 m) s čudovitim razgledom na kaldero* Las Canadas. V davnini El Teide ni bil najvišji vrh otoka. Nastal je šele, ko se je prvotni vrh pogreznil sam vase, nastala je kaldera Las Canadas, el Teide pa postal najvišji vrh. Kaldera ima premera 17 km (vzhod-zahod in 9 km sever-jug) in pogled nanjo izgleda kot na »mesečevo pokrajino«. Ob lepem vremenu so dobro vidni tudi sosednji otoki: Gran Canaria, La Palma, La Gomera in El Hierro. 

   povsem na vrh 3718 visoko je možno samo z dovolilnico

  kaldera LAS CANADAS, ki je nastala, ko se je prvotni vulkanski vrh pogreznil sam vase

 ne, to ni moj spominek; ključavnica je na počivališču pri vstopu v Las Canadas, ko se združita cesti iz Vilaflor in Chio; vidno je polje lave, kamo pogledaš lava, pa naj bo črna ali rjava, zgleda kot ravno zorana zemlja, le da na njej ne raste niti plevel

     pogled na kaldero in LOS ROQUES iz gondole

*kaj je kaldera? Kaldera je geološka oblika, ki nastane kot posledica sesedanja ognjenika samega vase. Na ta način se ustvari velika oblika posebnega vulkanskega kraterja. Beseda kaldera izhaja iz španske besede kaldera, ta pa iz latinske caldaria, kar pomeni »kotel« za kuhanje. (vir wikipedia.si) slika: http://en.wikipedia.org/wiki/File:TNF-NASAmap-Labels.png

   

 

   

  

Z gondolo pod vulkanski vrh

http://www.telefericoteide.com/

1. julij smo si rezervirali za odhod na najvišjo goro do sedaj. V agenciji, kjer smo rentali avto nam je prodajalec svetoval, naj se odpeljemo po najbolj slikoviti cesti. Čeprav je na zemljevidu narisana z bolj tanko črto je bila cesta boljša od tiste preko gorovja Teno. In tudi naš ne najbolj poskočen avto je zmogel vse ovinke in vzpone.

Zbudili smo se v sončno jutro, to pomeni, da ni bilo nobene jutranje meglice, nobenega oblaka. Res čudovit dan. Na pot smo odšli šele malo po 9 uri, saj naj bi do vrha porabili le uro vožnje (50 km iz Las Americas), kakor bi tudi bilo, če se ne bi tolikokrat ustavili.

Zares lepo asfaltirana cesta v tem času ni bila prometna. Pot nas je vodila preko male vasice Arona, skozi Vilaflor, ovinek za ovinkom. Pokrajina se je tako hitro menjala, da smo bili mimogrede na robu kaldere, dobrih 2000 m/m. Tam pa čisto drug svet. Vse golo, le redke blazinaste rastlinice po tleh. Posamezni predeli so bili čisto goli, samo vulkansko kamenje, še plevel ni rastel. Ampak nam se je tako mudiloooooo... 

    

    

1) prvi borovci, nekje okrog 1000 m/m, 2) pogled na Arono (v ozadju Las Americas), 3)  nekje okrog kraja Vilaflor, ki leži 1400 m/m (kjer med drugim polnijo ustekleničeno vodo za prodajo po otoku)

  

  

  

prvi večji postanek na razgledni točki, po približno pol ure vožnje in nato hitro naprej...

  

  

pokrajina se zelo hitro spreminja, iz močnih gozdov kanarskega bora smo izza ovinka prispeli v kaldero, kjer še plevel težko svoje mesto najde; lava, ki je pred 200 leti tekla tod mimo je pustila svojo sled 

  

 

 

  

po pusti a vendarle zelo zanimivi pokrajini kaldere smo se vozili 15 minut, ko smo vendarle prispeli pod EL TEIDE

Ob prispetju pod postajo s parkingom ni bilo problema (tudi tu ni parkirnine), gužve nobene zato smo zelo hitro kupili karte (25 €/os., domačini in otroci do 14 let = 12 eur; in na wc je treba it preden se kupi karto) in čakali le 5 min na gondolo. Dosti potujemo in kaj takega se nam še ni naredilo. Iz hotela res nismo odšli prav zgodaj, da bomo med zgodnjimi, si pa nismo mislili. Prva vožnja je bila sicer že ob 9h, mi smo prispeli okrog 10:40.

Od 2356 m/m se s kabelsko žičnico pripelje do La Rambleta oz. zg. ploščadi kabelske žičnice 3555 m/m visoko. Višinske razlike je tako 1200 m in se opravi 2482 m dolgo pot v slabih 10 minutah s povprečno hitrostjo 8 m/s. Pri odhodu smo dobili obvestilo, da imamo časa 1 uro za povratek. Sliši se veliko, pa je minila tako hitro...

    s kabinsko žičnico na 3555 m/m

      

       pogled na kaldero Las Canadas

Nekaj slik izpod vrha, s poti namenjene obiskovalcem zgornje kabinske ploščadi. Namerili so 8°C, kar naj bi bilo dovolj za kratke rokava, jopica ni bila nič odveč, tanka vetrovka bi prav prišla. Pihalo je tako, da mi je bilo žal, da v nahrbtniku ni bilo nobenega traku za čez ušesa. Na vrh je zgolj samo postaja kabinske žičnice in nič drugega. Ni prodajalne s spominki, ni vode, še table za wc nisem videla. Eno uro smo porabili za sprehod po utrjeni poti proti vzhodu, zato nam je zmanjkalo časa za daljši sprehod še na zahod. Nismo riskirali, da bi ostali dlje kot dobro uro. 

       

      

  

     dva pogleda na vrh el Teide 

 

pogled iz el Teide proti severu vzhodu, kjer je ,kot običajno, megla prekrivala obalo

Toliko kamenja. Kamor pogledaš vulkansko kamenje. Rjavo, sivo, črno, čisto črno. Gladko, luknjičasto. Ampak kakšnega pa moramo vzeti za spomin. Se to sme? Nismo opazili, da bi ljudje množično nabirali kamenje. Vendar tudi nismo videli nobene table, da se to ne sme. No, en majhen kamenček. Nihče ne gleda, pa dejmo še enega, no še enega. Dovolj, dajmo v ruzak in hitro naprej. 

In še vedno ne vem ali je odnašanje kamenja dovoljeno ali ne? 

Ob prihodu na tla Las Canadas smo najprej zavili v trgovinico po spominke (tako kot po vsem otoku se tudi tu spominki kupijo v trgovini La Casa de los Balcones) nato pa čimprej iz vročega parkirišča, kjer se je nabralo že veliko avtomobilov in busov (tudi avtobusi redne linije so bili videti). Na pivo smo odšli v restavracijo nasproti Los Roques de Garcia kjer sta tudi nastali spodnji sliki. 

  

  
 

Potem pa po skoraj ravni cesti po kalderi, pri odcepu smo zavili proti severu na še bolj ravno cesto in se kar nekaj časa peljali po njen, vodila natanko čez polje utrjene lave. Kakor sveže zorano. In čisto črno. Kasneje so se pojavili prvi borovci Punus Canariensis. 

  

  

  

zg. desno: pogled na vas Guia de Isora in v ozadju obalno mesto Playa de San Juan

 C3 se je dobro odrezal in nas nato odpeljal proti morju, v LOS GIGANTES. O tem pa na strani o plažah in z avtom po otoku.