 Ivan Mercina se je rodil 29. junija 1851 leta umrl 27. julija 1940 leta, v svojem 90. letu. Pritrkovalci in vsi ostali, ki se ukvarjamo z zvonovi zelo malo poznamo delo edinega našega največjega zvonoznanca, pritrkovalca, glasbenika Ivana Mercina, doma iz Goč pri Vipavi. Zato sem sklenil da Vam ga predstavim! UvodZ največjim veseljem Vas bi rad popeljal v njegov svet zvonov. Kakor mlademu pritrkovalcu in kasneje kolavdatorju, mi je bil Ivan Mercina vse življenje, za trden zgled, poštenega, pokončnega zavednega Slovenca, ki mu vse pomenijo naši ljudje in naša kultura. Še danes z veliko spoštljivostjo preučujem njegova dela na področju zvonoslovja in pregledujem njegove zvonove po Goriškem. Imel je izreden čut do lepote dobrih uglasitev zvonov. Čudim se kako je vse zmogel. Ni imel nobenih sredstev, pri svojem delu ni uporabljal glasbenih vilic, ker ni imel denarja, da bi jih kupil, ne avtomobila kaj šele računalnika.
Ivan je bil zelo spoštovan že za časa življenja. O njem so pisali mnogi v preteklosti in danes. Veliko časa sem namenil preučevanju njegovega dela in jih zbral. Hudo mi je ker danes to noben ne zna ceniti. Njegov trud celo uničujejo in blatijo. Z žalostjo ugotavljam, da še danes ni priznan po Sloveniji. Zato želim Vsem predstaviti vsaj en mali delček tako velikega moža, prav na področju zvonarstva in pritrkavanja. Po njegovem zgledu sem pred desetimi leti ustanovil prvo glasbeno šolo za pritrkovalce. Kakor njemu tako tudi meni ni dano, kljub velikemu prizadevanju, da bi pritrkovalci povsod dobili tako potrebno izobrazbo kakor vsi glasbeniki. V pritrkovalski šolah se o njem učenci učijo mnoge stvari. Zagotovo se je že vsak pritrkovalec srečal z njegovimi skladbami za ZVONOVE. Sam sem izučil nešteto pritrkovalcev pravilno izvajati njegove skladbe. Mark Česen Skromna zapuščina prof. Ivana Mercine
  Profesor je pri svojem delu uporabljal za meritve glasov zvonov glasbeno piščalko. Piščalka nam pri meritvi daje le približno ugotovitel glavnih glasov. Na sliki vidimo glasbeno piščal za uporabo pri meritvah zvonov Danes pri meritvah uporabljamo poleg starejših metod meritev z natančnimi glasbenimi vilicami še naprednejše računalniške analizatorje ... Pisma Ivana Mercine
 Ivan je zapustil domačinom na Gočah male uglašene tri zvonove.
 Namenjeni so učenju mladih pritrkovalcev in igranju posebnih slovesnih melodij skupaj z zborom. To je ena redkih posebnostih, ki jih še zasledimo pri nas v Sloveniji._______________________________________________________________________________
Rojak Prof. Andrej Vovk o prof. Ivanu Mercini Mercinova želja, da bi se ta umetnost saj malo ohranila, se je izpolnila. Pritrkovalski krožek slovenskih bogoslovcev (je polek pritrkovalskega društva in šole), ki je v zadnjih dveh desetletjih veliko doprinesel k razširjanju pritrkovanja, je kot bogoslovec ustanovil Mercinov rojak Andrej Vovk, moj dobri prijatelj, pritrkovalec, zvonoznalec, predsednik komisije za zvonove, doma iz Goč. O njem je napisal takole za Klenkarski Zvon II. ob 150-ti obletnici rojtva: 150 LET ROJSTVA ZVONOSLOVCA IVANA MERCINE -2001 leta»Vse, kar je na zemlji veliko, se je začelo kot majhno. In kdor se zna veseliti majhnih reči, je sposoben tudi velikih podvigov.« Gočani smo v soboto, 30. junija, praznovali. Praznik so z igrico popestrili otroci podružnične šole z učiteljem Mirkom Marcem, cerkveni pevski zbor pod vodstvom Dragice Vovk in solopevca Sebastjan in Marjetka. Z blagoslov mrliške vežice so bila zaključena velika dela, s katerimi so vaščani dali naši vasi nov videz. Poseben razlog za praznovanje pa je bila 150 letnica rojstva našega rojaka, šolnika, glasbenika in zvonoslovca, profesorja Ivana Mercina. Z odkritjem spominske plošče na njegovi rojstni hiši, smo se skromno oddolžili svojemu rojaku, ki je kot zvonoslovec ponesel glas o Gočah po vsej Sloveniji. Življenje Ivana Mercine je orisal profesor na Škofijski gimnaziji Vipava Andrej Vovk, spominsko ploščo pa je odkril dolgoletni goški pritrkovalec Jože Furlan. Mercinova rodbinaIvan Mercina se je rodil 29. junija 1851. Pri krstu so mu dali ime Ivan Peter: Ivan po očetu in starem očetu, Peter pa, ker je bil rojen na god sv. Petra in Pavla. Od kod je prišel Mercinov rod na Goče, ni popolnoma jasno. Po prvi varianti naj bi prišla rodbina iz okolice Dubrovnika, iz vasi Mercini. Eden izmed prebivalcev te vasi naj bi se naselil v Trstu, od tam pa prišel v naše kraje. Znani Goški rojak, dolgoletni urednik Cerkvenega glasbenika, Fran Ferjančič pa trdi, da je rodbina prišla iz okolice Ljubljane. Takratni dušni pastir je Ivanovemu dedu, verjetno pred letom 1800, ponudil službo organista na Gočah. Čeprav samouk in krojač po poklicu, je ponudbo sprejel in tako je Mercinova rodbina prišla na Goče. Sinova France in Jurij sta postala duhovnika, Ivan pa, ki ga je nasledil na kmetiji, se je tudi šolal v Gorici in postal učitelj. Učiteljski poklic v rodbini je postal nekakšno pravilo. Med njegovimi potomci jih je še danes največ prav v pedagoškem, se pravi učiteljskem poklicu. Na Gočah ga je nasledil sin France, ki se je prav tako šolal na učiteljišču v Gorici. Njemu se imamo Gočani zahvaliti, da se je kultura tako cerkvenega kot svetnega petja kakovostno dvignila. On je položil temelje, na katerih še danes gradi tako cerkveni pevski zbor kakor tudi vsi, ki študirajo solopetje. Mercina šolnikZa nas je najbolj zanimiv njegov šest let mlajši brat Ivan. Tudi njega so poslali v Gorico, kjer je končal osem let gimnazije in se odločil za učiteljski poklic, ki ga je z vso ljubeznijo opravljal od 1874 do leta 1917, ko je bil upokojen. Po kratkih postajah na Proseku in v Materiji, je večino svojih učiteljskih let preživel v Gorici kot učitelj na deški vadnici. Poučeval je nauk o glasbi, petje in klavir, poleg tega pa vodil tudi razne pevske zbore. Štiri leta je poleg petja učil na ženskem učiteljišču tudi slovenščino, nemščino, zemljepis in zgodovino, ko je nadomeščal znanega zgodovinarja Franca Kosa. Ves čas je bil v komisiji, ki je izpraševala mlade učitelje, predno so lahko začeli poučevati. Čas, v katerem je začel svojo učiteljsko službo, ni bil naklonjen slovenstvu. Takratna avstrijska, meščanska liberalna vlada, opogumljena z nemško zmago nad Francozi in združitvijo vseh nemških državic v Nemško cesarstvo leta 1871, je pritisnila na nenemške narode in jim hotela vsiliti nemški jezik in nemško kulturo. Skratka, hotela je ponemčiti tudi Slovence. Ta pritisk je sicer ponehal po padcu liberalne vlade leta 1878, lahko pa si predstavljamo, kako je bilo mlademu šolniku, ki je ostal zvest svojemu narodu in jeziku. Na to kaže njegovo delovanje na slovenskih oddelkih tako deške vadnice kot ženskega učiteljišča (na obeh sta bila italijanski in nemški oddelek). Za svoje delo v šolstvu ga je cesar Franc Jožef leta 1914 odlikoval z naslovom »cesarski svetnik«, kar je bilo za učitelja na deški vadnici visoko priznanje. Mercina glasbenikGlasbe ni poznal le kot teoretik. Odlično je igral na orgle. Ko je med počitnicami prihajal v rojstno vas, so Gočani uživali ob njegovih mojstrskih improvizacijah. Kaj vse je zmogel izvabiti iz starih orgel (iz leta 1734), ki so bile za igranje zelo nerodne. Kot glasbenik se je Ivan Mercina poizkušal tudi v skladanju ali bolje prirejanju melodij na določena besedila. Kaj ga je nagnilo k temu? Kot član izpitne komisije je prisostvoval preizkusu mlade kandidatke v slovenskem vrtcu. Ta je naučila otroke peti neko pesem po napevu Naprej zastava Slave. Ko je drugi član komisije, Italijan po rodu, slišal napev in ga prepoznal, se je nagnil k Mercini in rekel: Sramota je za Slovence, da otroci pojejo pesmi po napevu bojevite narodne himne.« Ta dobronamerna pripomba ga je vzpodbudila, da je začel prirejati razne napeve na otroška besedila. Tako je leta 1893 izšla pesmarica »Igre in pesmice za otroška zabavišča in ljudske šole.« Mercina zvonoslovec IN PRITRKOVALEC
Mnogo je bilo učiteljev in profesorjev, ki so v tistih časih vestno bdeli nad vzgojo mladine in skrbeli za narodni jezik, mnogo je bilo boljših skladateljev in glasbenikov. Za Ivana Mercino pa lahko trdimo, da je bil prvi slovenski zvonoslovec. Morda ni bil prvi, kise je na Slovenskem ukvarjal z zvonovi. Do danes pa ga po strokovnosti, delavnosti in tudi po pisanju člankov na temo zvonov med Slovenci še nihče ni dosegel Poznal je vso takratno severnjaško (kot sam označi) literaturo o zvonovih, jo pridno študiral in si nabral ogromno znanja, ki ga je dopolnjeval s praktičnim delom na zvonikih. Ljubezni do zvonov se je nalezel v domači župniji, kjer so že nekdaj zelo lepo pritrkavali. Kot glasbenik je hitro osvojil vse osnove in bil izvrsten pritrkovalec. Najbrž se ne motim, če trdim, da se je z zvonovi začel resno in zavzeto ukvarjati po prvi svetovni vojni. Po končani prvi svetovni vojni je Italija, pod katero je prišla Primorska, začela vračati župnijam zvonove, ki jih je Avstrija leta 1917 pobrala. Vračala jih je z denarjem, ki ga je Avstrija izplačal kot vojno odškodnino. S težavo je Italija odvajala denar, pa še takrat je hotela pri tem sama kar največ iztržiti. Lažji in slabši, s tem tudi cenejši zvonovi, bi zadržali marsikakšno liro v državni blagajni. Mercina je kot dober poznavalec svaril pred slabimi, neprimernimi zvonovi. Pisal je v razne časopise, npr. v Cerkveni glasbenik in skušal preprečiti nabavo slabih in jeklenih zvonov v Sloveniji. Vendar ga Slovenci onstran italijanske meje niso poslušali, saj se je v proizvodnjo zvonov vključila jeseniška livarna, ki je vlivala cenene jeklene zvonove. Bližina jeklarne na Jesenicah in nizka cena sta bila za Gorenjce premočna argumenta, da bi poslušali rojaka iz Italije in se odločali za kvalitetne bronaste zvonove. 
 Več uspeha je imel Mercina na Primorskem. S svojimi članki, ki jih je objavljal v Goriški Straži in potem v Zborniku svečenikov sv. Pavla, je dal Slovencem prvo literaturo o zvonovih. Te svoje spise je kasneje zbral v drobno knjižico in ji dal naslov »Zvonoznanstvo« (1930).  del strokovnega sestavka iz knjige: KAJ JE POTREBNO VEDETI NAROČNIKOM NOVIH ZVONOV
V njej na kratko oriše zgodovino zvonov, kako se ulivajo zvonovi, kakšne so sestavine zlitine, na kaj morajo biti pozorni tisti, ki naročajo zvonove, kako naj bo sestavljena pogodba, kako se preizkuša, ali so zvonovi res taki, kot so bili naročeni, kako se zvonove obeša, nanje pritrkava in zvoni … Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej ga je imenoval za škofijskega kolavdatorja. Prav po njegovi zaslugi so po prvi svetovni vojni prihajali na naše zvonike kvalitetni zvonovi, saj jih je strogi Mercina zavrnil, če niso ustrezali. Pravijo, da mu je lastnik neke livarne grozil s pištolo, ker je vztrajal pri svojih pogojih, pa ni odnehal.  Vendar pa se ni ukvarjal le z tehničnimi vprašanji zvonov. Sad dolgoletnih izkušenj in njegove glasbene žilice je knjižica »Slovenski pritrkovavec«, ki je izšla leta 1926. Spisal jo je kot 75-letni starček. Take knjige do takrat, pa verjetno tudi do danes nima noben narod v Evropi. Ob praktičnih nasvetih je zapisal okrog 240 vzorcev v številčnem zapisu za pritrkavanje. Knjiga konča z 10 zapovedmi za cerkovnike, zvonarje in pritrkovalce. Njegovo delo danes nadaljuje mojster pritrkavanja kolavdator Marko Česen. Ivan Mercina je umrl 27. julija 1940, v svojem 90. letu. Na svojo željo je bil pokopan na Gočah, ob njem počiva tudi njegova žena. Zdi se, da je s to svojo željo hotel pokazati, da se čuti Gočana, da je na svojo vas ponosen in da želi čakati na vstajenje v svojem rodnem kraju.
prof. Andrej Vovk HOME Mercina je svoje znanje črpal iz nemške strokovne literature. Posebno se je skliceval v strokovnih spisih na zvonarskega strokovnjaka Karela Waltera in njegovo knjigo Glockenkunde (1913), ki je še danes klasično zvonoslovno delo. Škoda, da se v Sloveniji danes ne zgledujemo po Ivanu Mercini. Zagotovo bi imeli boljše zvonove in bolj ohranjenje. Prof. Andreju Vovku se iz srca zahvaljujem v imenu vseh nas pritrkovalcev poleg opisa življenja našega največjega zvonoznalca, hvala tudi za mnoga predavanja o prof. Ivanu Mercini na raznih pritrkovalskih glasbenih šolah in predavanjih. Hvala tudi za vse pritrkovalske sv. maše in priprošnje. Seveda se mu zahvaljujem za nesebično pomoč, ki jo posveča kakor predsednik komisije za zvonove za ohranjanje in skrb slovenskih zvonov. |
